Apple je po pričakovanjih osvežil Macbooka Air s procesorjem, ki ga je lani jeseni že namenil naprednejšim prenosnikom Macbook Pro in malemu namiznemu računalniku Mac Mini. Za vstopni prenosnik bo ta čip zelo verjetno idealen in pravi naslednik izjemnega M1, kajti naslednji generaciji sta bili bolj energijsko potratni ter ne bistveno zmogljivejši. Za M4 pa Apple navaja od 60- do kar 100-odstotno pohitritev glede na M1, odvisno od posameznega opravila. Pri tem naj tudi avtonomija baterije ne bi trpela in segrevanja ne bi bilo preveč (četudi ima Air zgolj pasivno hlajenje in je posledično povsem tih). Uradni podatki obljubljajo do 18 ur trajanja baterije, v praksi pričakujem nekje od 10 do 12 ur, kar je še vedno izvrstno. Osnovna različica ima deset procesorskih in osem grafičnih jeder, vse ostale (z več diska, lahko pa tudi delovnega pomnilnika) dobijo še dve grafični jedri (torej 10/10).

Novost je tudi v osnovi 16 GB delovnega pomnilnika, ni več konfiguracij z 8 GB. Ne zato, ker bi Apple to videl kot nujnost pri običajni uporabi računalnika (kar seveda je in tudi konkurenca nudi najmanj toliko, če ne celo 32 GB), temveč zaradi poganjanja »applovske inteligence,« ki zahteva najmanj toliko pomnilnika. Pomnilnik se da nadgraditi (ob nakupu, ne kasneje) na 24 GB za 250 evrov ali na 32 GB za 500 evrov. Še tretja novost je nebeško modra barva, poleg črne, srebrne in »zlate.« Modra vsaj na risbah deluje že skorajda pastelna, vsekakor pa zelo nežna. Všeč mi je, da je tipkovnica v vsakem primeru črna, saj to pomeni, da se bela osvetlitev dobro vidi.

Kot že prej, je prenosnik na voljo v dveh velikostih – 13 in 15 –, s 13,6- ali 15,3-palčnim zaslonom, ki ostaja LCD, vendar z dobro svetilnostjo in barvnim spektrom. Vizualnih sprememb ni, tudi priključki so enaki, dva USB-C (Thunderbolt 4), izhod za slušalke in magnetni Magsafe za polnjenje (pri čemer polnjenje omogočata tudi podatkovna priključka, kot seveda priklop monitorja). Manjši model tehta ugodnih 1,24 kg, večji pa tudi ni pretežak z 1,51 kg.

Začetna velikost diska SSD (v obliki nezamenljivih čipov na osnovni plošči) žal še naprej ostaja 256 GB. Skok na 512 GB po enaki filozofiji kot pri pomnilniku prenosnik podraži za 250, na 1 TB pa za 500 evrov. Če torej kupec želi Macbooka Air s konfiguracijo 32 GB pomnilnika in 1 TB diska, doplača natančno tisoč evrov in pride skorajda na dvakratnik izhodiščne cene. Tako kot je pri telefonih in tablicah (končno!) ukinil začetni nivo s 64 GB in prešel na 128 GB – pa bi se glede na cene pravzaprav spodobilo izhodišče pri 256 GB –, bi Apple tudi pri osebnih računalnikih moral v osnovi ponujati najmanj 512 GB diska.

Osnovni Macbook Air 13 bo stal približno 1.300 evrov (v Nemčiji in drugod po Evropi 1.200 evrov), Macbook Air 15 pa približno 1.600 (oz. 1.500) evrov. Osebno bi se odločil za izvedbo z vsaj 24 GB delovnega pomnilnika in 512 GB diska, kar bi naneslo nekje 1.800 evrov, morda pa kdaj v akciji za črni petek ali kakšni drugi še manj.

The post Znova bo idealen prenosnik za velik del kupcev appeared first on Tehnozvezdje.

Najbolj izstopajo cene za prenosnike in namizne računalnike s procesorji M1. Gre za nekakšno odprodajo modelov prejšnje generacije, kajti aktualna ima zdaj v celoti procesorje iz družine M2. Resnici na ljubo razlika med njimi ni gromozanska, v nekaterih primerih novejši omogočajo vsega med pet in deset odstotkov višje zmogljivosti, v drugih malce več, vendar pod črto tudi M1 ostajajo več kot spodobni in konkurenčni procesorji, četudi je minilo že nekaj časa, odkar jih je Apple predstavil.

Pri modelu Macbook Pro 16, ki je namenjen resnemu delu, denimo programiranju, grafičnemu oblikovanju, montiranju videa, arhitekturnim nalogam in podobnim zahtevnim opravilom, med prenosniki z M1 ali M2 tudi ni drugih pomembnih razlik, zato modeli v tej akciji, ki stanejo med 2249 in 2699 evri, predstavljajo zelo dober nakup. Procesorji so vrste M1 Pro ali M1 Max, ki nudijo dobre zmogljivosti tudi na grafični strani, priporočamo pa izbiro ene od različic s terabajtnim diskom. Delovnega pomnilnika je verjetno 16 GB, ni namreč navedene količine, kar zna biti za koga omejitev, vendar se je treba zavedati, da bo izvedba z 32 ali celo 64 GB bistveno dražja. V akciji sta denimo tudi dva taka, s procesorjem M2 Pro ali M2 Max, ki pa staneta 3499 ter 4299 evrov. Kdor rabi tako konfiguracijo ima priložnost, da zanjo plača približno 250 evrov manj, kot bi sicer.

Za nekoliko manj zahtevne sta zanimivi predvsem prejšnja in aktualna generacija prenosnika Macbook Air ter malega namiznega računalnik Mac Mini. Macbook Air M1 je na voljo za 980 evrov, kar je zelo nizka cena za prenosnik znamke Apple, sploh tak, ki ga še ni »povozil čas,« kot so še do nedavnega prodajati res zastarelo generacijo Aira. Toda treba je upoštevati dvoje (ali celo troje) dejavnikov. Gre za vstopno konfiguracijo z 8 GB delovnega pomnilnika in 256 GB diska SSD, še posebej slednje se lahko hitro izkaže za omejitev. Kot drugo pa je to prenosnik še s starim ohišjem, kakršnega so imele tudi izvedbe z Intelovimi procesorji. Novi s procesorjem M2 ima večji zaslon, je lažji (za dobrih 10 dag, tehta 1,24 kg), premore boljšo kamero, zvočnike in mikrofone ter za polnjenje vrača priljubljeni priključek MagSafe. Tovrsten prenosnik je prav tako v akciji, v izvedbi 8/512 GB za 1700 oz. 1800 evrov (odvisno od barve). Doplačilo se sliši kar visoko, toda že samo skok z 256 na 512 GB pri Applu stane nekaj sto evrov, gre za novejšo (in, kot smo opisali, bistveno izboljšano) generacijo prenosnika, in v primerjavi z redno ceno je ta nižja za 200 oz. 300 evrov.

Toda tu je še tretji dejavnik. Nedavno je Apple predstavil 15-palčno izvedbo Aira, ki bo mogoče komu zaradi večje zaslonske površine in višje ločljivosti tega zaslona bolj zanimiva kot 13-palčna. Tudi ta prenosnik je zelo tanek in lahek (cca 1,5 kg), cene pa niso dosti višje kot za manjšega. Splača se v trgovini preveriti oba.

Zaključimo pa z Minijem. Mali namizni računalnik s procesorjem M1 ter 8/512 GB je na voljo za 700 evrov. Vsakdo, ki želo spodobno hiter in povsem tih namizni računalnik bo z njim zanesljivo več kot zadovoljen. Nudi tudi zadovoljiv nabor priključkov – dvakrat Thunderbolt (USB-C), dvakrat USB-A, HDMI, omrežni priključek in izhod za slušalke. Žal ni kasneje nadgradljiv in v akciji ni kakšne še bolje opremljene konfiguracije, a tudi ta ni povsem osnovna, tako da jo zlahka priporočamo.  

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Ugoden nakup računalnika Mac ob »rdečem petku«? appeared first on Tehnozvezdje.

Pogosto pri črnem petku vidimo taktiko, da trgovci pred tem določene izdelke, ki so že bili »v akciji«, postavijo nazaj na izhodiščne cene, nakar jih znova znižajo ali ponudijo kode za popuste, s čimer je znesek nazadnje podoben ali enak, kot je že bil. Pri Applovih napravah pa smo v preteklosti, in tudi letos bo podobno, videvali predvsem smešna znižanja za nekaj deset evrov, ki pa so jih oglaševali kaj najboljše kupčije kadarkoli.

Tako denimo pocenitev slušalk Airpods za 24 evrov na še vedno mnogo pretiranih 146 evrov zlahka pade v kategorijo »kar nekaj.« Medtem ko iPhone 11 tri leta po prihodu na trg sploh nima več kaj početi v prodaji, kaj šele za 600 evrov (namesto 674, a vsaj s 128 GB prostora za podatke). Jasno je seveda, zakaj ga ohranjajo v ponudbi, saj so vsi novejši modeli blizu ali precej čez tisoč evrov, treba pa je ponujati tudi nekaj za tiste z manjšo kupno močjo.

Vseeno se iPad devete generacije (64 GB) za 370 evrov in Macbook Air M1 (256 GB) za 1150 evrov zdita dokaj v redu nakupa. Še posebej iPad, kajti Apple je hudo zasolil cene svojim tablicam, ki so po mojem mnenju še vedno daleč pred androidnimi v zmogljivostih, trajanju baterije, naboru kakovostnih aplikacij, dolgotrajni podpori s posodobitvami programske opreme in nasploh dolgoživosti, saj jih večina kupcev nemoteno ali kvečjemu z rahlim pritoževanjem glede upočasnjevanja uporablja še precej let po tistem, ko bi bile konkurenčne samo še za odvoz na zbirni center. Novi iPad je nesporno naprednejši, z večjim zaslonom in boljšo izkoriščenostjo prostora, seveda tudi novejšim, čeprav ne najnovejšim procesorjem, toda njegova izhodiščna cena za model s 64 GB v Sloveniji znaša 638 evrov, za 256 GB pa naraste že na 850 evrov. Zelo podoben, vendar še zmogljivejši in z lepšim zaslonom opremljeni iPad Air se začne pri 845 evrih in z višjim nivojem podatkovnega pomnilnika stane 1053 evrov. Vse te cene so za različice Wi-Fi, kajti za povezovanje v mobilna omrežja je pri vsakem treba dodati še dobrih 200 evrov.

Za običajno tablično rabo, ki vključuje brskanje po spletu in družabnih omrežjih, pregledovanje in morebiti pisanje e-pošte, nadomeščanje televizorja, mogoče igranje iger in še kakšno drugo zabavo, med omenjenimi tablicami ne bo zaznavne razlike. Zato je skoraj 270 evrov, kolikor je dražji letošnji model, vsekakor bolje nameniti za kaj drugega, da o ostalih sploh ne izgubljam besed. Tudi tistih 64 GB bi za nameščanje aplikacij moralo zadoščati, pa tudi za kakšno občasno serijo ali film, ki bi si jo ogledali brez internetne povezave. Skok na 256 GB stane absurdnih 318 evrov. Kaže pa cena slednje različice (688 evrov) na to, da utegne osnovi iPad kasneje v resnici stati približno 470 evrov, ne več 426, kot je bil pred zdajšnjo akcijo. Kajti tudi v tujini ga je Apple uradno postavil na 429 evrov, pred tem pa je bil približno toliko, kot za črni petek stane v Sloveniji. Na nemškem Amazonu, kjer ostalih devete generacije sicer ta čas ni na zalogi, se da dobiti sivega 256 GB za dobrih 500 evrov.

Macbook Air je prav tako v novi izdaji s procesorjem M2 modernejši kot tega z M1, ki je v akciji. Pri tem je procesor še najmanj pomemben, kajti brez aktivnega hlajenja tako ali tako ni mogoče izkoristiti hitrostne prednosti, ki jo novejši čip prinaša, poleg tega malokdo model Air uporablja za res zahtevne naloge, kot je denimo resno montiranje videa ali 3D-oblikovanje. Za 99 odstotkov ciljne publike je verjetno celo M1 »prehud« procesor. Pozna pa se, da je Macbook Air M1 imel še »staro« ohišje in opremo, enako kot z Intelovimi procesorji. Toda prenovili ga niso dolgo pred tem, zato je še zdaj dokaj sodoben. Model z M2 ima sicer večji zaslon, ob tem, da je sam prenosnik manjši in lažji, a tudi za M1 bi težko trdil, da je premajhen. Razlike ne odtehtajo skoraj 500 evrov razlike v ceni (osnovni Macbook Air M2 namreč stane 1629 evrov). Za tiste, ki vedo, da ne bodo mogli shajati z zgolj 256 GB diska SSD – Apple bi osnovo res moral zvišati na 512 GB – je smiselno, da resno razmislijo o modernejšem modelu M2. Kdor pa meni, da mu zadošča osnovni nivo vgrajenega prostora, in bo za dodatnega pač priključil zunanji disk, pa bo verjetno več kot zadovoljen tudi s predhodnim modelom prenosnika, ki je zdaj cenejši za 150 evrov.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post ČRNI PETEK: Letošnji popusti za Applove naprave so za odtenek bolj obetavni kot običajno appeared first on Tehnozvezdje.

Na predstavitvi novega procesorja in prenosnikov Macbook Pro ter Macbook Air so Applovi predstavniki obljubljali približno 20-odstotno pohitritev pri procesorskih in kar do 40-odstotno pri grafičnih nalogah. Oboje glede na prve teste z Macbookom Pro (Air pride v prodajo najbolj zgodaj čez dva tedna)  v osnovi drži, vendar v nekaterih primerih tudi ne, poleg tega je treba upoštevati način, kako so to povečanje zmogljivosti dosegli. Pri grafičnem delu veliko odpade na preprosto povečanje števila grafičnih jeder. Če ima GPU deset jeder namesto osmih (oz. celo samo sedmih v najbolj osnovnem prenosniku), to že samo po sebi prinese pohitritev približno za četrtino. Enako je počel Intel, pa seveda za njim tudi AMD, ko je s povečevanjem števila procesorskih jeder (in niti) ohranjal pri življenju t. i. Moorov zakon, kajti brez tega bi se podvajanje zmogljivosti na vsako leto in pol oz. dve že zdavnaj ustavilo.

Drugo, kar zdaj ugotavljajo testi, je bistveno višja poraba procesorja. M2 je sicer tudi po površini večji od M1, ne samo zaradi dodatnih jeder, temveč še zaradi doseganja višjih taktov. Tudi to je že ničkolikokrat viden način za višanje zmogljivosti. Jedra delujejo z višjimi frekvencami in posledično »vlečejo« več energije, zaradi česar procesor izpade bolj zmogljiv. Medtem ko je M1 med polnimi obremenitvami porabil približno 24 W, jih M2 tudi do 30. Kar pa ima seveda tudi negativne posledice, še posebej v prenosnem računalniku.

Podobno, kot je Marjan pisal o telefonih, velja tudi za prenosnike. Z večjo porabo se povečuje tudi količina odvečne toplote, ki jo je treba nekam odvesti. Če to ni mogoče, mora procesor znižati takt, saj bi se v nasprotnem primeru pregrel. Pri M1 se to praktično ni dogajalo, pri M2 pa se, ko dlje od minute ali dveh deluje na polnih obremenitvah. Na podoben način so Intelovi procesorji Core i7 v primerjavi z i5 zgolj »navita« izvedba iste reči, ki lahko dosega višje takte. Kar se pozna pri opravilih, ki ne trajajo (pre)dolgo. Procesor lahko za nekaj sekund deluje pri najvišjih zmogljivostih in če nato znova upočasni frekvenco, bo temperaturna slika v redu, opravilo pa bo izvedel za tistih približno 20 odstotkov hitreje kot bi ga denimo i5. Toda pri nalogi, ki traja več minut in med katero procesor ves čas deluje »na polno,« sta i7 in i5 in zdaj tudi M2 ter M1 pretežno izenačena. Ob predpostavki, da je hlajenje enako. Enega mora namreč sistem toliko bolj upočasnjevati, da ostaja znotraj temperaturnega okna, in potem ne more pokazati kaj dosti več kot drugi. Drugače je v namiznih računalnikih s konkretnim hlajenjem, tam lahko procesor z višjo porabo pride do izraza.

M1 je (bil) fantastičen procesor prav zaradi nikoli prej videne kombinacije zmogljivosti in energijske učinkovitosti. Toda v Applu ga očitno brez prehoda na proizvodni proces z manjšimi razmaki (3 nm namesto 5 nm) niso mogli opazno pohitriti, zato so se inženirji odločili, da to storijo »na silo.« Rezultat je pričakovan, še posebej ob nespremenjenem hladilnem sistemu z enim samim ventilatorjem. Za vsakdanjo uporabo je ta zadosten in morda bo kdo celo opazil nekaj pohitritve. Za zapisovanje videa, 3D-modeliranje in druga intenzivna opravila pa resne hitrostne pridobitve ne bo. Še toliko manj verjetno v Macbooku Air, kjer je procesor hlajen pasivno, in ne bo presenetljivo, če bo že v osnovi postavljen na nižje hitrosti, s čimer bo razlika v primerjavi z M1 še manjša.  

Naslovna fotografija: Apple

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post Apple je za procesor M2 izvedel klasično Intelovo finto appeared first on Tehnozvezdje.

Nedavno je prišel še iMac s 24- oz. 23,5-palčnim zaslonom, pa tudi iPad Pro je bil deležen sistema na čipu M1. Toda preden bo Apple nadaljeval zgodbo s čim zmogljivejšim, bo preteklo celo leto dni od predstavitve prvih modelov. Že dolgo so v obtoku ugibanja o M1X ali kakor koli bodo nadeli ime procesorju s še več jedri, predvsem grafičnimi, toda, kot vse kaže, ga le ni tako enostavno izdelati, kot si morda kdo predstavlja. V smislu načrtovanja samega procesorja in nenazadnje pri sami proizvodnji, s čimer je že od lanske jeseni križ. Tudi to bi lahko bil pomemben dejavnik pri odlašanju s predstavitvijo, čeravno je Apple tradicionalno odličen pri tem, da si zagotovi proizvodne kapacitete. Vseeno brez zadostnih količin nima smisla nečesa pošiljati v prodajo. Mimogrede, zgolj v proizvodnih ozkih grlih je po mojem tudi razlog, da iPadi Pro s terabajtom ali dvema prostora za podatke vsebujejo (nepotrebnih) 16 GB delovnega pomnilnika namesto osmih gigabajtov v izvedbah z manjšim »diskom«. Omenjeni M1 v bistvu združuje skoraj celoten računalnik na eni rezini silicija. Tako imajo verjetno na zalogi nekaj presežnih različic s 16 GB in premalo tistih z 8 GB, kar je pripeljalo do nenavadne odločitve pri iPadu Pro. Kajti zdaj vidimo, da v Applu ne nameravajo prenesti določenih programov s sistema MacOS na iPadOS (denimo Final Cut za montiranje videa), ki bi morda potrebovali ali vsaj znali izkoristiti tako količino delovnega pomnilnika.

V osrednjem nastopu na razvijalski konferenci WWDC tako nismo bili deležni niti kakšne predstavitve strojne opreme niti česa spektakularnega pri programski opremi za »tablice«. Pri slednji samo malo izboljšano razporejanje več aplikacij na zaslon, nova orodja za razvijanje aplikacij, za zapiske povsod v sistemu in pripomočke (widgete) na domačen zaslonu. Nič takega, kar bi iPad Pro dejansko povzdignilo na raven prenosnikov. Na Macbooke Pro 14 (predvidoma) in 16 bo najbrž treba počakati do jeseni, morda celo zime. Zelo malo verjetno je, da bi jih predstavljali poleti, česa takega v najvrednejšem svetovnem podjetju še nikoli niso storili. Kar je zoprno za vsakogar, ki z nevoščljivostjo gleda na vse tiste z računalniki, temelječimi na M1, a hkrati ve, da obstoječi modeli zanj niso dovolj »profesionalni«. Pa če imajo premalo priključkov, pomnilnika, zmožnosti pošiljanja slike na več monitorjev ali je posredi kakšna druga omejitev. Zagotovo se bodo morali ti uporabniki za MBP 14 ali 16, še posebej, če prvi res pride z zaslonom mini LED, ločiti od več tisoč evrov, toda določeni že nestrpno čakajo na to »priložnost«. Delo z novimi računalniki bo namreč hitrejše, tišje, z manj priklapljanja na elektriko in nasploh bolj uživaško.

Če bi Apple vztrajal z Intelom in bi v zadnje pol leta dobivali Macbooke s procesorji enajste generacije Core, bi bili prav tako solidno zmogljivi, a seveda v zaostanku za M1, večino časa tihi in z boljšim trajanjem baterije kot pri prejšnjih procesorjih nekdaj dominantnega igralca na tem področju. Toda Apple je presegel tekmece in za Intel je kolikor toliko uspela letina procesorjev prišla prepozno. Dokaj posrečena je bila sicer tudi osma generacija, ki je podvojila število jeder, a napredek je bil pri tem podjetju v zadnjih letih preprosto preskromen.

Po drugi strani je za Apple preskok pri njegovih lastnih procesorjih mogoče celo manjše prekletstvo. Že prva generacija je tako neverjetna, da si je težko predstavljati, kam zadeva še lahko gre, prav tako težko pa jo je, kot kaže, tudi v polnosti izkoristiti s programsko opremo. V operacijskem sistemu MacOS jim to uspeva, skoraj vsako programje, ki ga prilagodijo za novo platformo, je od pol do dvakrat hitrejše kot na računalnikih z Intelovimi procesorji (torej tistimi, ki jih je Apple prodajal pred modeli z M1, in jih v zgornjem delu ponudbe še prodaja). Toda v sistemu iPadOS zadeva ostaja premalo izkoriščena, saj je s tri leta starim iPadom Pro mogoče početi povsem enake stvari kot najnovejšim, le za odtenek počasneje. Ali je to namenoma ali zaradi omejenosti sistema, lahko špekuliramo, toda nič ne kaže, da bi se kdaj v bližnji prihodnosti spremenilo. Kažejo pa zmogljivosti starejših iPadov in iPhonov na to, kako odlični so bili že procesorji iz serije A. Zato marsikdo ne vidi nikakršne potrebe po menjavi. Podobno bo tudi s kupci Macbookov. Če jim Apple ni namenoma skrajšal življenjske dobe s pogostim pisanjem na disk SSD v vlogi pomnilnika, bodo še čez precej let povsem zadovoljni s »hitrostjo« računalnika. In težko jih bo prepričati, da potrebujejo novega. Kajti iz izkušenj vemo, da lepši zasloni, hitrejša povezljivost, novejši priključki in podobne stvari ne prepričajo ljudi v menjavo. Odločilna vidika sta, »računalnik je postal prepočasen«, in morebitno nezadovoljstvo s tipkovnico.

Nakup katerega koli od trojice Macbook Air, Mac Mini ali iMac je ta čas povsem varen. Seveda ob predpostavki, da ti tak računalnik že v osnovi ustreza in ne čakaš na katero od »profesionalnih« zmožnosti, ki jo za zdaj ponujajo samo (že nekoliko zastarele) izvedbe z Intelovimi procesorji. Dvomim, da bo Apple letos osvežil katerega koli od teh modelov. Pri vseh sicer priporočam vsaj 512 GB SSD-ja, še posebej pri iMacu, kjer to poleg dodatnega grafičnega jedra v procesorju prinese še dodatne priključke USB in drugi ventilator za boljše vzdrževanje zmogljivosti na daljše proge. Težje je priporočiti 16 GB pomnilnika, kajti Applovi cenovni pribitki so enormni in lahko kmalu presežejo izhodiščno ceno računalnika. Zato se bo verjetno večina zadovoljila z osnovno konfiguracijo in niti ne bo dosti zgrešila. Preskočite pa lahko Macbook Pro z M1, ker ta res ne prinaša česa otipljivega. Ventilator, še nekoliko svetlejši zaslon in boljši zvočniki težko odtehtajo tristo evrov višjo ceno. Bolje je to razliko investirati v večji vgrajeni disk.  

Fotografiji: Apple

• SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post Apple v očeh zahtevnih uporabnikov hiti kot The Eagles in Andrej Šifrer – počasi appeared first on Tehnozvezdje.

Zadnji video, ki me je spodbudil k temu pisanju, je primerjanje več vidikov »hitrosti« Macbooka Air in najnovejšega LG-jevega ultralahkega prenosnika Gram 14 s procesorjem Intel Core enajste generacije na kanalu Max Tech.

Nimam namena polemizirati z Maxom, ki večinoma objavlja poglobljene videe z dobrimi nasveti in zaključki, tudi priporočam ogled tega prispevka, se mi pa vseeno zdi, da takšen poudarek zgolj na zmogljivostih in na navidez nedolžna vprašanja, »čemu bi sploh kupoval kaj drugega,« preveč poveličujejo en sam vidik in niso najboljša popotnica za raznolikost in konkurenčno okolje. Max resda ugotavlja, da je MBA v skoraj vseh pogledih »boljši« kot Gram, saj ima kakovostnejši zaslon, tipkovnico, zvočnike, ohišje in še kaj. Vendar morda ni izbral pravega računalnika za to primerjavo, predvsem pa »spregledal« ključni razlog obstoja LG-jeve linija Gram in zakaj bi kdo izbral enega od teh modelov. Dotični s 14-palčnim zaslonom (ki je, mimogrede, večji od Macbookovega) namreč tehta manj kot kilogram in je približno 40 dag ali za skoraj tretjino njegove mase lažji od Aira. S tem se uvršča v podobno nišno kategorijo kot Huaweijev Matebook X, ki sem ga testiral nedavno. Takega prenosnika nihče ne kupi za zahtevne naloge, kjer pride do izraza vsak atom zmogljivosti, temveč zaradi drugih vrlin. Ker je z njim izjemno prijetno delati na stegnih oz. kolenih, saj ga praktično ne čutiš. Ker ga ni problem prenašati naokrog. Ker imaš lahko dokaj velik zaslon (Gram obstaja tudi v 16- in 17-palčni izvedbi) brez davka pretirane teže.

Rezultati v tej primerjavi se sicer povsem skladajo s temi, ki sem jih tudi sam dobival med testiranjem Macbooka Air, Matebooka X in nazadnje Dellovega XPS-a 13 s podobnim procesorjem enajste generacije. Tudi ta v Geekbenchu pride na nekje 30 odstotkov zaostanka za Applovim računalnikom, bližje ne. Edino v Cinebenchu je za odtenek boljši kot Gram, in kar opazno boljši kot Matebook X, a še vedno ima skoraj pol slabši rezultat kot Macbook. Razlog za to, da preseže ostala dva je kajpak v konkretnejšem hlajenju, saj tu niso ciljali na največ kg mase. Tako lahko pri daljših obremenitvah drži procesor na nekoliko višjih frekvencah. Zaostanek za Applom pa je predvsem posledica tega, kako so v tem podjetju zasnovali celoten sistem na čipu in integracijo vseh ključnih komponent, kar izjemno vpliva na hitrost delovanja, ima pa slabe strani, do katerih še pridemo.

Rezultati programa Geekbench 5 za Macbook Air M1, Dell XPS 13 (9310 s procesorjem enajste generacije) in Lenovo Yoga Slim 7 s procesorjem AMD Ryzen 4800U.

Vse povedano seveda ne pomeni, da Macbook Air z M1 pomete z vsemi prenosniki, ki jih ne poganja ta procesor. Trenutno imamo na testu še prenosnik Lenovo Yoga Slim 7 s procesorjem AMD Ryzen 4800U in ta ima v večini »merilnih« programov podobne rezultate kot MBA, tudi pri delovanju z baterije (kjer je za odtenek počasnejši) je tam tam, in je nasploh prava zverina, glede na to, da prav tako tehta vsega 1,35 kg (pri 14-palčnem zaslonu) in nikakor ne sodi med igričarske, prenosne delovne postaje ali kakšno drugo hudo zmogljivo vrsto. Med tovrstnimi testi si precej pomaga z ventilatorjema, toda med običajnim delovanjem je tudi Yoga povsem tiha, saj večinoma potrebuje aktivno hlajenje zgolj pri zahtevnejših nalogah. Toda to je za zdaj realnost prenosnikov s procesorji AMD ali Intel. Lahko delujejo tudi s pasivnim hlajenjem, kot Huaweijev, vendar bo na daljše proge opazno upočasnjevanje zaradi segrevanja. M1 ga zaradi arhitekture Arm v bistvu ne potrebuje. Ker so inženirji skoraj vse, vključno s pomnilnikom vgradili na sam »procesor«, pa so s tem izničili skoraj vsako čakanje na podatke in to konkretno pohitri delovanje.

Macbook Air je vsekakor zelo dober nakup. Ima veliko dobrih plati in skoraj nobene res slabe. Še najbolj me motijo rahlo neizkoriščena površina za zaslon, Applovo zavračanje zaslonov na dotik v prenosnikih in dokaj drago povečevanje diska in pomnilnika. Vendar je Apple s prehodom na lasten »silicij« še bolj uveljavil mantro, da kupcu mora biti všeč, kar mu proizvajalec ponudi. Ne samo, da ni možnosti nadgrajevanja in da bo treba ob odpovedi česar koli zamenjati najmanj celotno osnovno ploščo in sistem na čipu na njej. Tudi glede nekaterih nišnih zmožnosti, kot je denimo priklapljanje več monitorjev, zunanje grafične kartice in še česa, bo izbira verjetno omejena na največ dva modela z različnima diagonalama zaslona.

Po drugi strani v svetu Windows 10 – pa vem, da nekateri na ta sistem absolutno nočejo, a velja tudi obratno – na srečo še naprej ostaja velika raznovrstnost in tudi koncept vsaj delne modularnosti. Tanjši in lažji imajo večinoma še vedno fiksno pritrjen pomnilnik, toda med nekoliko debelejšimi so zdaj znova stalna praksa klasične reže za pomnilniške module, od katerih je običajno ena prazna, vse več pa je tudi modelov, ki omogočajo najmanj zamenjavo osnovnega diska SSD (m.2 NVMe) ali pa celo dodajanje še enega, kot denimo omenjena Yoga (pa čeprav samo krajše dolžine 2242). Pri tej je mogoče za približno 80 evrov vgraditi še en 512-gigabajtni disk in tako za ugodno ceno priti do terabajta prostora. Ta prenosnik ima tudi večji nabor priključkov, prav tako ponuja zelo solidno avtonomijo pri delovanju z baterije (tudi več kot osem ur), tudi hitrejše polnjenje in celo nekaj igričarskih užitkov. Drugod se da najti še zaslone na dotik, izbire ločljivosti in hitrosti osveževanja, zanimive oblikovne rešitve, mehanske tipkovnice in še kaj.

Nazadnje je tu še cenovni vidik. Z ameriškega gledišča, kjer je začetna cena Macbooka Air (brez davka) 999 evrov, se ta vsekakor zdi izvrstna kupčija. Še s skokom na 512 GB diska, kar ga podraži na 1249 evrov, je še vedno v polju razumnega, če že ne ravno ugodnega. Toda tu je drugače. Začetna cena je malo manj kot 1200 evrov ali 1100 v večini zahodnih držav EU. Za model s 512 GB je v Sloveniji treba odšteti skoraj tisočaka in pol, v Nemčiji se ga dobi za 1300 evrov. Različica s 16 GB pomnilnika (sicer je 8 GB večinoma dovolj, a morda tudi ne) bi bila še 250 evrov dražja. Medtem na Amazonu napovedujejo LG Gram s terabajtnim diskom in 16 GB pomnilnika za 1600 evrov. Za podobno ceno se da dobiti še marsikaj zanimivega, omenjena Yoga pa stane malenkost manj kot vstopni Air.

Applu vsekakor priznavam fantastičen dosežek s čipom M1 in tudi dejstvo, da so z Macbookom Air izdelali zelo, zelo dobro zaokrožen prenosnik. Pa vendar nikakor ne nameravam trditi, da je edina smiselna ali najboljša izbira za vsakogar. Všeč mi je raznolikost in možnost, da vsakdo najde nekaj, kar čim bolj ustreza njegovim zahtevam. Prav tako mi je všeč, da ne diktirajo proizvajalci povsem po svoji volji, koliko stanejo gigabajti, ampak jih lahko uporabniki dodajo še kasneje. Zmogljivost pa navsezadnje ni tako bistvena, kot bi kdo rad prikazal. Za vsakdanja opravila je marsikateri, tudi starejši računalnik več kot dovolj »hiter«. Maloštevilni uporabniki redno izvažajo po več deset ogromnih fotografij naenkrat ali zapisujejo video 4K, če se pisarniški program ali spletna stran odpre kakšno desetinko sekunde kasneje, pa se to v praksi niti ne opazi. Vsi prenosniki, ki jih omenjam v tem članku, so povsem primerni za skoraj vsake potrebe, kdor počne nekaj res zahtevnega, se bo seveda tudi primerno opremil. Tudi v svetu Macbookov bo verjetno pogledoval proti modelom z oznako Pro.

The post »Ne splača se kupiti drugega prenosnika kot Macbooka Air« appeared first on Tehnozvezdje.

Macbook Air je že od začetka, vsekakor pa od druge generacije, ki so jo predstavili pred skoraj natanko desetimi leti, ideal za večino ostalih proizvajalcev prenosnikov. Morda je celo najbolj kopiran Applov izdelek, vključno z iPhonom. In ves čas se drži kot referenca, kot tisti ultra tanki, ultra lahki prenosnik, s katerim primerjamo vse konkurente. Ni vedno v vsem najboljši, je pa običajno ena najbolj posrečenih kombinacij vsega skupaj, z najmanj očitnimi pomanjkljivostmi, in tako je tudi tokrat. Prav tako ni bil nikoli poceni, vedno pa se je na dolgi rok izkazal kot dober nakup. Novi pravzaprav prinaša še bistveno boljšo vrednost za plačane evre kot jo je Macbook Air kadarkoli doslej.

Zunanjost je torej znana. Zdaj je že dve leti, odkar je Apple – po dolgem odlašanju – le izvedel redizajn tega računalnika. V osnovi ima še vedno zelo podobno klinasto obliko, ki je zelo prijetna za tipkanje, ker je vedno bolje imeti nekaj nagiba kot tipkovnico in naslon za dlani v isti ravnini. Aluminijasto ohišje je trdno in deluje res kvaliteto, »pokrov« (zaslon) se da odpreti z enim prstom. Če kaj, bi lahko Apple izboljšal razmerje med velikostjo pokrova in diagonalo zaslona, kajti robov okrog slednjega je več kot pri marsikaterem konkurentu. Na ohišju sta zgolj dva priključka, oba USB-C s protokolom Thunderbolt 3 in oba na levi strani. Če seveda ne štejemo izhoda za slušalke (na desni), za katerega v prenosnikih Apple na srečo ne razmišlja o odstranitvi. Najbrž vendarle ve, da so računalniki Mac pogosto vpreženi v vlogo montiranja videa, pri njej pa so slušalke bluetooth zaradi zakasnitev neuporabne. Oba priključka zmoreta polnjenje, bi si pa želel še kakšnega dodatnega, saj ni več nobenega prostega, če imaš računalnik priključen na napajanje in na zunanji monitor. Zato so dodatni prilagojevalniki skoraj nujna oprema, tudi za periferijo s klasičnim priključkom USB. Mimogrede, pri meni se je prenosnik polnil samo s priloženim, obupno počasnim (30W) polnilnikom, z vsemi ostalimi, ki jih premorem, pa je sicer deloval brez praznjenja baterije, a polnil se ni. Aira je, za razliko od Pro-ja, mogoče dobiti tudi v »zlati« barvi, ne samo v srebrni in sivi, če je komu pomemben tudi ta vidik. Prenosnik sicer ni ne najmanjši ne najlažji v svoji kategoriji, ampak nič hudega. Še vedno je dovolj majhen in dovolj lahek, da ga brez težav in bolečin prenašaš naokrog.

Odkar je Apple opustil osovražene tipkovnice z metuljčkastimi stikali, je tipkanje na Macbookih znova izvrstno. Dalo bi se seveda najti kakšnega Thinkpada, morda tudi Dell-a XPS ali drugega konkurenta s še boljšo tipkovnico, toda Airove tipke zdaj nudijo toliko hoda, povratnega odziva in občutka, da si res pritisnil in je računalnik to zaznal, da je tipkanje daljših besedil užitek. Ne bi pa imel nič proti, če bi lahko sam nastavljal stopnjo osvetlitve tipk, ki jo sistem kar sam prilagaja. V zgornjem desnem kotu je prazna tipka s čitalnikom prstnih odtisov in ta deluje enako dobro kot na telefonih. Vseeno pa bi raje videl prepoznavo obraza (FaceID). Sledilna ploščica je enormna, večjo ima verjetno samo Macbook Pro, in hudičevo natančna. Osebno mi sicer povratni odziv ni posebej po godu, veliko raje delam, podobno na telefonih, samo z dotikanjem za potrjevanje, brez kakršnih koli vibracij, a nekaterim to veliko pomeni. V vsakem primeru pa boljše sledilne ploščice zunaj Applovega sveta ni. Podobno velja za zvočnike. Ne bom trdil, da so neverjetni, kar sem tudi že kje prebral, so pa blizu tega, da res ni kakšne potrebe po dodatnem zunanjem (oz. zunanjih).

Končno, po res veliko letih čakanja, pa ima Macbook Air tudi odličen zaslon. Saj že od omenjenega redizajna naprej ni imel slabega (pred tem pa naravnost obupnega v primerjavi z večino ostalih prenosnikov iz prestižnega cenovnega razreda), toda zdaj poleg visoke, a ne previsoke ločljivosti (4K je za diagonalo 13,3 palcev in dokaj majhno baterijo preveč), barvite slike in širokih vidnih kotov ponuja še izvrstno svetilnost (400 kandel na m²) in barvni obseg DCI-P3, zaradi česar je primeren za resno obdelovanje fotografij in montažo videa. Pro ima sicer še dodatnih sto kandel svetilnosti, kar pa bi se res poznalo samo na močnem soncu ali v zelo, zelo svetlem prostoru. V večini običajnih delovnih razmer je sploh ni treba čez 70 odstotkov svetlosti, ki jo zaslon zmore. Seveda bi rad videl, da bi zaslon podpiral dotike, saj sem navajen, da stvari potrjujem in se po vsebini pomikam s prstom. To pri Airu in nasploh Macbookih daleč najbolj pogrešam, imam pa občutek, da zaslona na dotik v teh računalnikih še dolgo ne bomo dočakali, ker bi z njim Apple razblinil še tisto malo razloga za izbiro iPada Pro, ki sploh še ostaja.

Vse našteto predstavlja že kar lep nabor razlogov za izbiro tega prenosnika, a z enakimi (oz. podobnimi, kajti Apple je pogosto pri Intelu izposloval malenkostne modifikacije) procesorji, kot jih proizvajalci vgrajujejo tudi v prenosnike z operacijskim sistemom Windows, vendarle ne bi prav zelo izstopa. Toda novi M1 je nekaj posebnega. Zasnova, ki jo ta čip omogoča, ter zmogljivosti in energijska učinkovitost, ki jih prinaša, so preprosto na drugem nivoju. Česa takega doslej nismo videli, saj smo vedno živeli v prepričanju, da se mora zmogljiv procesor zelo segrevati in porabiti veliko energije, hladen in učinkovit procesor pa programe poganja (pre)počasi. Applovi novinci so neverjetno hitri, obenem pa se komajda zaznavno segrejejo, in nudijo zavidljivo avtonomijo baterije.

Zanimivo pri tem je dejstvo, v vseh treh Macih, ki jih je Apple predstavil v tej prvi rundi, teče povsem enak M1, brez kakršnih koli sprememb v frekvencah ali čem drugem. Edina razlika je v tem, da ima povsem osnovna različica Macbooka Air, kakršno smo testirali, eno grafično jedro manj. Sistem na čipu tako premore osem procesorskih jeder – štiri zmogljiva in štiri energijsko učinkovita –, ki lahko vsa delujejo hkrati, in sedem grafičnih jeder. V višjih različicah ter v vseh izvedbah Macbooka Pro in Mac Minija z M1 pa je grafičnih jeder osem. Poleg tega so na tem čipu še del za umetno inteligenco, varna hramba občutljivih podatkov (prstnih odtisov in podobnega) in delovni pomnilnik, kar je mogoče največja razlika v primerjavi s klasično arhitekturo osebnih računalnikov. Več o zmogljivostih in združljivosti programske opreme si lahko prebereš v omenjenem članku, ki govori specifično o M1. Tule pa naj bo dovolj kratek oris, česa je Air zmožen. Vse vsakodnevne programe poganja ekspresno hitro. Naj bodo že prilagojeni za platformo Arm, kot so Applovi, programi Affinity za fotografe, oblikovalce in podobne kadre, po novem tudi Adobe Lightroom (tega v času testiranja še ni bilo na voljo), kot tudi tisti, ki jih sistem še poganja čez pravajalnik (emulator), kar počne samodejno. Med temi so denimo Microsoftovi pisarniški, pripomočki za video konference, Adobejevi programi za domače uporabnike (Photoshop Elements), igre in še marsikaj. Skoraj vsi, razen kakšne igre, so se dejansko zagnali in delovali brez težav. Bolj odzivno in hitreje kot na platformi, za katero so bili v osnovi napisani. Že prilagojeni programi pa omogočajo zmogljivosti, ki so primerljive z resnimi namiznimi računalniki s konkretnim hlajenjem in porabo. Večino fotografij v formatu RAW je Macbook Air v programu Affinity Photo obdelal hitreje, kot jih isti program zmore »prežvečiti« na mojem delovnem (namiznem) računalniku (s sistemom Windows 10). Kar pomeni, da je od pritiska na tipko Develop do konca procesa minilo največ tri sekundo, pogosto manj. Tudi video 4K s popravki osvetlitve, barv in kontrastov je program je iMovie izvozil v enakem času, kot je bila njegova dolžina. Za pet minutni video je rabil dobre štiri minute. Pri svojem montiranju video za Youtube moram računati na približno dvakratni čas izvoza (»renderiranja).

Pri vsem tem je bil prenosnik nekoliko topel, a nikoli ni bil niti blizu temu, da bi postal vroč. Upočasnjevanja procesorja, ki smo ga sicer pri tovrstnih računalnikih navajeni, nisem opazil. Še ena velika prednost pred prenosniki s sistemom Windows pa je v tem, da z baterije deluje enako hitro kot priključen na napajanje, zmogljivosti so v obeh primerih povsem enake. Tudi osem gigabajtov pomnilnika se zdi za veliko večino uporabnikov dovolj. Zgolj, kadar sem imel v Affinityju odprtih več kot pet fotografij (24 milijonov pik, vsaka po približno 25 MB), se je malenkost poznalo na hitrosti, sicer pa nisem našel situacije, ko bi bilo pomnilnika premalo. Očitno njegova integracija na sam »procesor« in tudi pisanje ter branje z ultra hitrega diska SSD, kadar zmanjka prostora v samem pomnilniku, odpravita potrebo po večji količini, razen za najbolj zahtevne uporabnike. Trajanje baterije pri meni ni bilo spektakularno ali rekordno, a vseeno zelo dobro za tako tanek prenosnik. Zaloge je bilo ravno dovolj za dnevno službo, tam nekje od šest do sedem ur. Z malo manj zahtevnimi opravili in če bi se omejil samo na programe, ki so že prilagojeni in ne zahtevajo prevajalnika, najbrž deset ur ne bi bila utopija. Pri predvajanju videa pa bi se glede na manj kot deset odstotkov porabe v eni uri verjetno dalo približati obljubljenim 15 uram. Ob tem, da je računalnik ves čas popolnoma tih (ker sploh nima aktivnega hlajenja) in večinoma tudi hladen. Težko je tudi verjetno, kako hitro je prenosnik pripravljen za delo, ko ga znova odpreš. Že med odpiranjem se zbudi iz spanja in vzpostavi vse za delovanje, potem samo še prisloniš prst na tisto prazno tipko in v naslednjem trenutku delaš. Nikakršnega čakanja na karkoli.

Morda kdo še ni povsem doumel, zato še dodatno poudarim. Novi Macbook Air s procesorjem M1 je prenosnik, kakršnega smo si ves čas želeli. Majhen, tanek in lahek, izjemno zmogljiv in dolgim trajanjem baterije. Na njem se da početi bolj ali manj vse, vključno z resnim montiranjem videa, grafičnim oblikovanjem, modeliranje, obdelovanjem fotografij, programiranjem in ostalimi naprednimi nalogami. Za običajno brskanje po spletu, pisarniško uporabo in podobno je pravzaprav preveč zmogljiv, a prav zato je z njim užitek delati. Kakšne resne potrebe za preskok na dražji Macbook Pro ni, kajti v najboljšem primeru bi opazil za deset odstotkov hitrejše izvajanje določenih dolgotrajnih opravil pri polnih obremenitvah (denimo pri polurnem izvozu videa ali obdelovanju 3D-modela), kar počne peščica uporabnikov. Prav tako ni veliko razlogov za doplačilo dodatnega pomnilnika, saj 8 GB zadošča. Kvečjemu se splača poseči po različici s 512 GB diska namesto osnovnih 256 GB. Vse našteto pomeni, da Macbook Air ob približno enaki (celo malenkost nižji) ceni kot jo je ob prihodu na trg imel predhodnik s slabotnim Intelovim procesorjem i3, ponuja veliko večjo vrednost za denar. In je pravzaprav eden najboljših nakupov med prenosniki sploh, če ti le odgovarja sistem MacOS. Kajti za podobne zmogljivosti je treba drugod odšteti bistveno več in pri tem biti pripravljen na kompromise pri avtonomiji baterije ter segrevanju. Zgolj dva pomisleka imam, pa še ta dva nista posebej prepričljiva. Res pogrešam zaslon na dotik, ki ga večina verjetno ne bo, in malce me skrbi, kaj življenjska doba sistema na čipu. Kajti M1 ima razen diska integrirano praktično vse ostalo in če nekaj odpove, je celoten računalnik bolj ali manj za v smeti. Prepričan pa sem, da so v Applu to premislili in izvedli dovolj testiranj, tako da lahko pričakujemo dolgoletno uporabo teh prenosnikov z res obilo zadovoljstva.  

The post Apple Macbook Air (M1): Redke pomanjkljivosti so nepomembne appeared first on Tehnozvezdje.

Pri tem prehodu in čipih pod »znamko« Apple Silicon (Applov silicij) še zdaleč ne gre zgolj za zamenjavo platforme oz. ukaznega nabora x86 (AMD in Intel) s tistim, ki ga v osnovi razvija britansko (kmalu verjetno v lasti ameriške Nvidie) podjetje Arm. Razlika med njima je preveč zapletena in tehnična za ta članek, zelo poenostavljeno rečeno pa je prvi bolj kompleksen in omogoča večje zmogljivosti, drugi pa enostavnejši in podrejen energijski učinkovitosti. Applov M1 marsikaj od tega, kar je veljalo doslej, postavlja na glavo. Vendar so njegove rezultate nakazovali že čipi serije A v iPhonih in iPadih, le da so tokrat šli inženirji še dlje. Na sistem na čipu so združili vse, kar so lahko. Poleg glavnih procesorskih in grafičnih jeder še del za umetno inteligenco, varno hrambo občutljivih podatkov, krmilnike in tudi delovnih pomnilnik. Zaradi vsega naštetega ima sistem izredno hiter dostop do vseh podatkov, ki jih zahteva za delovanje. Poleg tega so pripravili strojno optimizacijo najbolj pogoste kode, ki jo izvajajo programi, denimo razvpito procesorsko in pomnilniško zahtevnega Java scripta. Očitno je, da so se vprašali, kje lahko najdejo dejanske in konkretne izboljšave, čeprav je prehod verjetno imel tudi druge razloge, tako poslovne kot željo še bolj zapreti svoj ekosistem.

Razliko v Applovem in Intelovem pristopu bi lahko za silo ponazorili s primerjavo iz avtomobilskega sveta. Intel dobavlja motorje in se osredotoča na kar največjo moč. Čim več kilovatov, toliko bolje. Ne ukvarja pa se s tem, da uporabniki teh motorjev izdelujejo avtomobile z aerodinamiko avtobusov, da ne prilagodijo menjalnikov, uporabljajo napačna podvozja in kolesa, da gre ogromno energije v nič in da večine motorjev ni mogoče vgraditi v manjše modele, ali pa morajo v teh delovati s polovično močjo. Applov motor ima manj moči, toda lahko ves čas deluje pri polni obremenitvi. Njegov avto je aerodinamičen, lahek in okreten. Menjalnik, podvozje, kolesa in porabniki so zasnovani skupaj z motorjem, da se prilagajajo slednjemu, in obratno. Zato se je mogoče po večini cest s tem avtom peljati hitreje, je bolj odziven in vozniku daje precej boljši občutek. Ni pa njegova najvišja hitrost tako visoka in avta ni mogoče dodatno »frizirati« (navijati moči motorja ali dodajati ekstra turbin, kot bi mogoče lahko opisal grafične kartice).

Oba pristopa imata svojo veljavo in seveda tudi razloge. V Intelovem (in AMD-jevem) primeru je omejitev ta, da zgolj razvijata in izdelujeta (sama ali prek zunanjih dobaviteljev) procesorje. Programska oprema, najprej operacijski sistem in potem programi, nastaja drugje. Prav tako so ločeni delovni pomnilnik, disk in ostale komponente v računalniku. Za določene funkcije, denimo razvozlavanje zahtevnega videa, procesorji premorejo namenske ukaze, ostalega pa se pač lotevajo z golo silo. Podobno kanali za komunikacijo s pomnilnikom, diskom in ostalimi sestavinami računalnika postajajo hitrejši, a so še vedno podrejeni čim večji združljivosti in zaostajajo za tem, kar je mogoče, če je vse skupaj na enem samem čipu. Kar pa seveda tudi pomeni, da je pri okvari takega čipa bolj ali manj celoten računalnik za v smeti.

V praksi je M1 izjemen. Sintetični testi (»benchmarki«) pri delovanju z enim jedrom pokažejo rezultate, kakršne dosegajo samo najbolj zmogljivi namizni procesorji, v večjedrnem načinu pa se procesor prav tako lahko kosa s srednjerazrednimi za igričarske sestave in delovne postaje. V nekaterih so slednji malo spredaj, spet v drugih testih celo Applov pride do višjih številk. Kjer poseže vmes še grafična kartica v namiznem računalniku, ta seveda gladko zmaga, a vendarle niti grafične sposobnosti M1 niso kar tako, saj so bistveno nad tem, kar zmore velika večina v Intelove procesorje vgrajenih grafičnih jeder.

Ko gremo stran od umetnih testov k »pravim« opravilom, bi lahko upravičeno pričakovali kakšen padec v hitrosti, občasno kolcanje, mogoče upočasnjevanje, pa ni ničesar takega. Procesor oz. sistem na čipu se izkaže v vseh okoliščinah. Hitro poganja tako prilagojene kot programe, ki jih mora izvajati še čez prevajalnik (emulator) Rosetta 2. Ta se pozna kvečjemu na trajanju baterije, medtem ko hitrostnega padca, tudi če bi namerili denimo 20-odstotnega, večina uporabnikov ne bo zaznala. Teklo pa je skorajda vse, kar sem poskusil, od pisarniških, grafičnih in programov za video konference, do večine iger. Tu še najlažje naletiš na kakšno nezdružljivost. Toda že začetna podoba je v primerjavi s kakšnim drugim sistemom (khm, Microsoft) zavidljiva. Applovi, programi Affinity za fotografe, oblikovalce in podobne ustvarjalce, po novem tudi Adobe Lightroom (tega v času testiranja še ni bilo na voljo), so tu res vsaj tako hitri kot na resnih namiznih računalnikih. Obdelovanje fotografij ali zapisovanje videa se lahko kosa s čimer koli. Na mojem delovnem računalniku s šestjedrnim namiznim procesorjem prejšnje generacije in konkretno grafično kartico (prav tako prejšnje generacije) izvoz videa traja dvakrat dlje, razvijanje fotografij RAW pa je primerljivo hitro ali za malenkost počasnejše. Ob tem, da moj računalnik potrebuje konkretno hlajenje in se ga zato tudi dobro sliši, Macbook Air pa je popolnoma tih in postane nekoliko topel, a nikoli vroč. Upočasnjevanja procesorja, ki smo ga sicer pri tovrstnih računalnikih navajeni, nisem opazil.

Veliko je bilo na spletu govora o količini pomnilnika, ki je M1 največ omogoča »zgolj« 16 GB, vsi trije modeli pa ga imajo v osnovi 8 GB. Toda za 98 odstotkov uporabnikov je to povsem dovolj. Računalnik je bil odziven in enako hiter ne glede na to, kaj sem z njim počel. Zgolj, kadar sem imel v Affinityju odprtih več kot pet fotografij (24 milijonov pik, vsaka po približno 25 MB), se je malenkost poznalo na hitrosti, sicer pa nisem našel situacije, ko bi bilo pomnilnika premalo. Očitno njegova integracija na sam »procesor« in tudi pisanje ter branje z ultra hitrega diska SSD, kadar zmanjka prostora v samem pomnilniku, odpravita potrebo po večji količini, razen za najbolj zahtevne uporabnike.

Vse dozdajšnje dogme se dokončno podrejo, ko pridemo do energijske učinkovitosti. To je procesor, ki porablja 10W energije, ne 65W, kot jih zahteva moj namizni procesor. Tudi največje obremenitve ne pomenijo nore porabe, zato je trajanje baterije v Macbooku Air najmanj na ravni v tem pogledu zelo dobrih prenosnikov s sistemom Windows, ki pa so bistveno manj zmogljivi. Pri meni ni bilo spektakularno ali rekordno, a vseeno zelo dobro. Zaloge je bilo ravno dovolj za dnevno službo, tam nekje od šest do sedem ur. Z malo manj zahtevnimi opravili in če bi se omejil samo na programe, ki so že prilagojeni in ne zahtevajo prevajalnika, najbrž deset ur ne bi bila utopija. Pri predvajanju videa pa bi se glede na manj kot deset odstotkov porabe v eni uri verjetno dalo približati obljubljenim 15 uram. Macbook Pro menda ponuja še kakšno dodatno uro.  

Ves čas testna sem iskal in čakal, kje bo tisti kompromis, kje bo M1 pokazal kakšno slabost. Ni je. Novi sistem na čipu in celotna platforma sta očitno tako dobro premišljena in razvita, da sta dejansko prelomnica. Po novem je to merilo za vse ostale, a če so v Intelu, AMD-ju in Qualcommu, pa tudi v Microsoftu in podjetjih, ki izdelujejo prenosnike s sistemom Windows, zdaj zaskrbljeni, si lahko le predstavljamo njihovo razpoloženje, ko bo Apple prihodnje leto predstavil sisteme na čipu z bistveno več jedri in pomnilnika za svoje »profesionalne« računalnike. Ti bodo po videnem v tem prvem testu z drugega planeta.  

The post Procesor Apple Silicon M1 je zver, pa je to šele začetek appeared first on Tehnozvezdje.

Tako sem na Aira namestil, kar mi je prišlo na misel in kar običajno uporabljam na svojem primarnem računalniku (sicer z Windows 10, a to niti ni pomembno, saj programi večinoma obstajajo za oba operacijska sistema). Poleg uporabe za “službo” in zabavo, sem poganjal še sintetične teste in na vse načine poskušal določiti, kako hiter je dejansko ta procesor. In ugotoviti, kje je vendarle kakšen kompromis. Nisem prepričan, da sem ga našel, M1 je res nekaj posebnega.

Tako za začetek ponujal video, v katerem povem vse bistveno o tem procesorju in novih računalnikih. Najprej nekaj o tem, kakšen je Macbook Air kot prenosnik in kako se primerja s konkurenco. Nato pa odgovorim na glavne vidike, ki te zagotovo najbolj zanimajo glede M1. Ta vprašanja so našteta spodaj, v videu pa se to začne na 9 minuti in 40 sekundah.

• Kakšne so zmogljivosti računalnika? Je procesor res tako noro hiter, kot vsi trdijo, da je?
• Kakšna je s prehodom na arhitekturo Arm pridobitev v trajanju baterije, če sploh je?
• Kako delujejo programi, ki še niso prilagojeni za novo arhitekturo? So s tem kakšne težave?
• Je zaradi zgornje točke ali drugih potencialnih začetnih težav najbolje še malo počakati z nakupom?
• Odločanje med Macbookoma Air in Pro – je slednji vreden dodatnih tristo evrov?
• Razvpita diskusija glede pomnilnika – je 8 GB res premalo in kaj naj storijo uporabniki, ki želijo 32 GB ali več?
• V kakšen položaj vse skupaj postavlja “starega” Aira z Intelovimi procesorji, ki je trgovcem še ostal na zalogi?

Seveda bom tako o M1 kot Macbooku Air tudi še podrobneje pisal, za začetek pa je tu video, da čakanje na informacije ne bo predolgo.

The post Apple Silicon M1 in Macbook Air – Odgovori na vsa pomembna vprašanja (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Srčika novih Macov je procesor, bolj natančno sistem na čipu M1. Ta med drugim vsebuje osem procesorskih jeder – štiri zmogljiva in štiri varčna –, osem grafičnih jeder, del za strojno učenje, varno »enklavo« in združeni krmilnik za pomnilnik. V Applu trdijo, da prinaša največje zmogljivosti na vat porabe od vseh računalniških procesorjev, računalniki z njim pa da so v povprečju trikrat zmogljivejši (»hitrejši«) od predhodnikov z Intelovimi procesorji, na grafičnem področju pa naj bi bila razlika tudi do petkratna. Tudi zato, ker je ta del menda zasnovan drugače od klasičnih, predvsem na osnovi večletnega opazovanja, kako se obnašajo ključni programi za operacijski sistem MacOS. Hvalisanje okrog procesorja je sicer vsebovalo enormno veliko zguljenih besednih zvez (»Novi procesor povzdiguje računalnike Mac na povsem nov nivo«) ali pavšalnih primerjav (»Novi Macbook Air je zmogljivejši od 98 odstotkov prenosnikov s sistemom Windows«) brez kakšnih konkretnih številk in dejanskih testov.

Toda, poglejmo na kratko trojico računalnikov.

Macbook Air

Najbolj priljubljen Applov prenosnik, ki je tudi najcenejši v ponudbi (vendar še vedno drag s perspektive večine kupcev), na zunaj ostaja enak. Poganja ga seveda M1, ki poleg domnevno boljših zmogljivosti, primernih za resno obdelovanje fotografij RAW ali montiranje videa 4K, prinaša tudi daljše trajanje baterije. Vse to brez aktivnega hlajenja (ventilatorja), kar pomeni, da je naprava povsem tiha. V Applu napovedujejo do 15 ur brskanja po spletu in do 18 ur gledanja videa. Zaslon tega prenosnika po novem prikaže nekoliko večji barvni spekter in je tako še bližje zaslonu v Macbooku Pro, zaostaja le še po svetilnosti. Disk SSD je glede na tistega v modelu z Intelovim procesorjem dvakrat hitrejši, lepša je slika s kamere za spletne pogovore, a še vedno ne na nivoju iPadove. Osnovna različica bo imela 256 GB diska in 8 GB pomnilnika, enako kot doslej, v Nemčiji pa bo stala 1100 evrov, kar je celo nekoliko ceneje od začetne cene predhodnika, ko je prišel v prodajo. Preskok na 512 GB diska bo veljal skoraj tristo evrov, na 16 GB pomnilnika pa tudi več kot 200 evrov.

Macbook Pro

Malce debelejši Pro prav tako ostaja pri enakem ohišju in enako velikem zaslonu (13,3 palcev), nič torej še ni s povečanjem na 14-palčno diagonalo. Glede na Aira so razlike v ventilatorju za procesor, približno dve uri daljši avtonomiji baterije, vrstici s bližnjicami (Touchbar), za sto kandel svetlejšem zaslonu (500 namesto 400, oboje pa je odlično) ter boljših zvočnikih in mikrofonih. Za dobrih tristo evrov več. Hlajenje z ventilatorji verjetno pomeni, da bo Pro lahko resne zmogljivosti ohranjal pri dlje trajajočih opravilih, denimo zapisovanju videa 4K, kjer bo Air najbrž moral upočasnjevati procesor, da se ne bi pregreval. Nimamo pa podatka, ali M1 v obeh računalnikih sicer teče pri enaki frekvenci ali je že v osnovi v Pro-ju nekoliko bolj »navit«. Poleg povečanja zaslona so se v Applu vsaj za zdaj odrekli tudi dodajanju podpore za dotike. In zanimivo je, da v ponudbi ostajajo modeli z Intelovimi procesorji – z višjimi cenami.

Mac Mini

Namizni Mini je edini od trojice, ki je doživel pocenitev tudi pri izhodiščni ameriški ceni, saj se bo tamkaj začel pri 700 dolarjih (brez davka). V Nemčiji se to preobrazi v malo manj kot 780 evrov, pri čemer je tudi tu osnovna konfiguracija 8/256 GB. Prav tako kot Pro ima Mini ventilator in dva priključka Thunderbolt 4 (USB-C), s čimer lahko denimo prikazuje sliko na dveh monitorjih z ločljivostjo 6K. Nasploh v Applu trdijo, da se ta Mac lahko po zmogljivostih zoperstavi veliko večjim in dražjim PC-jem.

Marsikaj glede novih Applovih računalnikov še ostaja neznanka, ne samo resnične zmogljivosti, temveč tudi združljivost s programsko opremo in še kaj. Bodo pa novinci lahko poganjali aplikacije z iPhona in iPada.

The post Macbook Air, Macbook Pro in Mac Mini za začetek Applovega prehoda na uporabo lastnih procesorjev appeared first on Tehnozvezdje.