Podjetje je bilo sicer že pomladi v podobnem položaju, vendar tako s hčerinsko znamko Honor, pa tudi sam izdelek ni imel take teže. Od telefona Honor 20 ni odvisno praktično nič, medtem ko bi moral Mate 30 Pro za naslednje pol leta prevzeti vlogo, kakršno od pomladi sem opravlja P30 Pro. Vlogo mobilnika, ki najglasneje promovira znamko in poleg sebe prodaja še vse cenejše modele (Lite in ostale). Redkokateri model lahko ostane svež in atraktiven celo leto, še iPhonom v zadnjih generacijah prej poide sapa. Malo poskušajo podaljšati to dobo z novimi barvami, a vseeno je tempo v industriji tako hiter, da je vedno na vidiku nekaj novega in »vznemirljivega«. Pa čeravno je vse skupaj bolj privid kot prav veliko substance. A zaradi take stvarnosti ima Samsung pomladi Galaxy S in pozno poleti oz. jeseni Galaxy Note. LG najprej G in nato V. Oneplus redno izdaja še različico T. Xiaomi tako ali tako predstavi nov telefon na vsakih nekaj ur. Pri Huaweiju pa sta glavni seriji P in Mate, obe vsaj s po tremi predstavniki. Tistim za teste in oglase, srednjim, ki je običajno najboljši nakup (razen, če ga sploh ne prodajajo povsod, kot so storili z Mate 20), in onim iz nižjega razreda, pri katerem je skupno samo ime, a se prav z njim ustvarja množična prodaja.

Predstavitev novega presežnega fotografskega telefona, kot ga bodo verjetno označili pri kitajskem podjetju, naj bi bila 19. tega meseca v Münchnu. S tem se Huawei vrača na lokacijo in termin, ki ga je zavzel že z devetico in desetico, medtem ko je dvajsetica prišla slab mesec kasneje v Londonu. Toda letos je na vidiku Brexit, čeprav je tudi ta približno tako negotov kot Huaweijev dogodek. Dva tedna prej še ni povsem jasno, ali sploh bo, kakšno različico Androida bo Mate 30 Pro imel nameščeno (z Googlovimi aplikacijami in storitvami ali brez), ali ga bodo sploh prodajali v Evropi, itd Informacije, ki jih je mogoče slišati in prebrati, si nasprotujejo, v podjetju pa bi se najraje pretvarjali, kot da se ne dogaja nič (dramatičnega). Ni nemogoče, da se situacija z ameriško blokado vsaj toliko razreši, da bo še ena splovitev telefona minila mirno in bodo lahko izvedli vsaj prvi prodajni sunek. Prav enako verjetno pa je, da tokrat dejansko ne bodo mogli namestiti Gmaila, Zemljevidov, Youtuba in ostalih Googlovih aplikacij ter Storitev Google Play, ki so nujna podstat za njihovo delovanje. Malo verjetno ali skoraj nemogoče pa je, da bi že zdaj poskusili z lastnim operacijskim sistemom Harmony OS. V tem primeru bi zadevo verjetno res prodajali samo v Aziji, a tudi vrhunski telefon brez Googlovega programja je za evropske kupce komaj predstavljiv. Seveda se jih da ročno dodati, toda koliko kupcev bi se podstopilo tega in ne bi raje že v osnovi izbralo nekaj drugega? Navsezadnje s P30 Pro ni nobenega problema.

V vsakem primeru je jasno, da ameriška blokada največ škode povzroča v Evropi. Tamkaj že tako ali tako Huawei doslej ni prilezel nikamor, trg v zgornjem segmentu obvladujeta (pretežno) Apple in (delno) Samsung. Na tej strani Atlantika pa bi bilo brez konkurence kitajske znamke zelo podobno, samo z malo obrnjenima vlogama, Samsungom na prvem in Applom na drugem mestu. Proizvajalcev je resda ogromno, a kot sem izpostavil že večkrat v zadnjem letu ali dveh, se je trg bolj ali manj skrčil na tri glavna imena. Če izpade eden od te trojice, dobimo duopol. Trenutno ne bi upal položiti stave niti na Xiaomi niti na Oppo (s podznamkami Vivo, Oneplus in Realme), da sta sposobna takega preboja, kot je v zadnjih petih letih uspel Huaweiju. Še manj zaupam LG-ju, Sonyju ali Lenovu (Motoroli), da se lahko vsaj približno vrnejo na pozicije, ki so jih zasedali nekoč. Evropski kupec bo tako glavna kolateralna žrtev, če bo omejevanje Huaweijevih telefonov obstalo. Ne zato, ker bi bili ti nenadomestljivi ali kaj takega, ampak preprosto zato, ker bo konkurenca manjša, še posebej v zgornjem cenovnem razredu, za najboljše izdelke pa bomo lahko plačevali še več. Pa se že tako marsikdo pritožuje, da so postali nenormalno dragi.

Seveda pa bo tudi z vidika samega Mate 30 Pro škoda, če ne bomo mogli preveriti, kako je (delno ista) ekipa z novejšo tehnologijo izpopolnila fotografsko vizijo, ki jo je pred leti še v drugem okolju začrtala z Nokio 808 Pureview in Lumio 1020.   

The post Ameriška blokada bo največ škode povzročila v Evropi appeared first on Tehnozvezdje.

V prvi vrsti imata oba glavni fotoaparat s kar 48 milijoni pik. View 20 ima poleg tega še tipalo, ki pomaga pri zajemnaju posnetkov 3D, Redmi Note 7 pa dodatno tipalo za globino, ki pripomore k učinkom zameglitve ozadja in portretnemu načinu. Poleg tega pa je View 20 eden prvih telefonov z luknjo v zaslonu za sprednji fotoaparat namesto klasične. Pri Xiaomiju so se za svoj, precej cenejši izdelek, odločili za polkrožno zarezo.

Na hitro še nekaj podatkov o obeh telefonih, preden se posvetimo fotoaparatoma, ki sta tu glavni zvezdi, in kakršne bomo letos videl še marsikje. Honor View 20 bo najzmogljivejši predstavnik znamke, ko ga bodo kasneje ta mesec tudi uradno predstavili v Evropi. Procesor bo Kirin 980, zaslon FHD+ bo imel diagonalo 6,4 palcev, baterija kapaciteto 4000 mAh. Pomnilnika bo 6 ali 8 GB, shrambe pa 128 ali 256 GB. Pričakujemo ceno okrog 500 evrov.

Redmi Note 7 bo precej drugačen. Njegova cena bo približno 150 evrov, poganjal pa ga bo Snapdragon 660, kar je čisto spodobno. Njegov zaslon bo imel diagonalo 6,3 palcev in potegnjeno polno visoko ločljivost, baterija bo prav tako imela kapaciteto 4000 mAh, za polnjenje pa bo (hvalabogu) skrbel priključek USB-C. Pomnilniški kombinaciji bosta 3/32 in 4/64 GB, o NFC-ju pa za zdaj ni podatka.

Zdaj pa več o fotoaparatih. Tipali z 48 milijoni točk sta proti koncu lanskega leta predstavila tako Sony (IMX586) kot za njim še Samsung Isocell GM1). Pri Honorju so se za View 20 odločili za Sonyjevo tipalo, Xiaomi bo v Redmi Note 7 uporabil Samsungovo, v kasnejšem Redmi Note 7 Pro pa Sonyjevo. Samsung je sicer napovedal še podobno tipalo z 32 milijoni točk (Isocell GD1). Pri vseh so obljubljene koristi toliko megapik enake, sta pa proizvajalca ubrala nekoliko različne poti do (dobrih) končnih rezultatov.

Glavna premisa pri obeh gre sicer nekako takole. Tehnologija zdaj omogoča izdelavo fizično enako majhnega tipala (da ne povečuje oz. ne debeli telefonov) z veliko megapikami, ki v dobri svetlobi daje fotografije s precej več podrobnostmi od tipal z bistveno manj svetlobnimi pikami. Ker pa je teh na pretek, jih je mogoče združiti v gruče štirih, da delujejo kot ena sam pika (piksel), in tako v slabši svetlobi vsaka od njih zajame bistveno več svetlobe, ven pa še vedno dobimo fotografijo z dovolj dobro ločljivostjo. Na ta način je namreč tipalo 12- ali 8-milijonsko (48 oz. 32 deljeno s 4). Vsaka posamezna pika na tipalu je velika zgolj 0,8 mikrona (μm, mikrometra, tisočinke milimetra). To je precej manj od tega, kar običajno srečujemo v telefonskih fotoaparatih. Tisti, ki se odrežejo bolje, imajo običajno pike med 1,25 in 1,4 μm, nekateri celo več. Slabši pa običajno nekje okrog enega mikrona. Toda združena pika (2 x 2) je velika 1,6 μm, kar pa je že spodobna velikost.

Je pa razlika v pristopu. Sonyjevo tipalo IMX586 že v osnovi uporablja četvorni Bayerjev filter za reprodukcijo barv. Sama tipala namreč CMOS so namreč »barvno slepa«, ugotavljajo samo, koliko svetlobe pade nanje. Za barve je nujen filter, podobno kot je pri zaslonih. Četvorni filter ima po zgoraj opisanem principu za gručo štirih pik (znova 2 x 2) eno osnovno barvo. Tako je to tipalo barvno gledano 12-milijonsko. In tako tudi deluje, kadar svetlobe ni dovolj. Tokrat, ko s tem ni težav, pa obdelava signala vse skupaj prevede v polnih 48 milijonov z barvnimi informacijami za vsako posamezno piko. Sony tako obljublja več detajlov v fotografijah in štirikrat večji dinamični razpon kot pri prejšnjih tipalih.

Pri Samsungu se združevanje pik dogaja v elektroniki, osnovne lastnosti pa so enake. Velikost posamezne pika je 0,8 μm, združene 1,6 μm. Toda razlika od Sonyjevega tipala je v razmejitvah med posameznimi pikami. Tehnologija, ki so jo poimenovali Isocell Plus namreč namesto klasične kovine uporablja nov material, ki so ga razvili pri Fujifilmu, ta pa menda zmanjšuje odboje svetlobe in optične izgube, kar prinaša »večji barvni razpon« in »15-odstotno povečanje svetlobne občutljivosti«. Torej bi se v teoriji že z uporabo vseh pik to tipalo moralo obnašati podobno kot denimo kakšno s pol nižjo ločljivostjo in večjimi posameznimi elementi.

V Honorju so tudi napovedali, da bo View 20 s procesorjem Kirin 980 – enakim kot je tudi v Huaweiju Mate 20 Pro – privzeto zajemal po več fotografij z različnimi nastavitvami naenkrat in jih združeval v končni posnetek, ki bo s kakovostjo in jasnino »konkuriral fotografijam z zrcalnorefleksnih« fotoaparatov. Pri vsem skupaj pa bo pomagala tudi umetna inteligenca v omenjenem čipu. Take trditve proizvajalcev je kajpak treba jemati z veliko rezervo, toda nekaj vseeno drži. Današnji telefonski procesorji so dovolj zmogljivi, da v vsakem hipu lahko obračajo, analizirajo, popravljajo po več fotografij z ultravisoko ločljivostjo. Spomnimo se Nokie 808 Pureview ali Lumie 1020 z 41-milijonskim tipalom. Bila sta krasna fotoaparata, toda neznosno počasna, za odlične rezultate pa sta se zanašala predvsem na velikost tipala in dobro optiko. Dobrega pol desetletja kasneje je pot do mogoče podobnih ali še boljših rezultatov (to bomo sicer šele videli) povsem drugačna.

Naslovna fotografija: Honor

The post Honor View 20 in Xiaomi Redmi Note 7 začenjata nov fotografski mini trend appeared first on Tehnozvezdje.