Najbolj sporen je po mnenju pobudnikov peticij (ena je tale, potem še glede “linkanja” in copyleft pobude danes je nov dan) ki naj bi prepričalo evroposlanke in poslance v ponoven razmislek, 13. člen predlagane direktive. Ta govori o tem, da morajo operaterji in ponudniki spletnih storitev spremljati, ali morda uporabniki ne nalagajo vsebin, ki so zaščitene z avtorskimi pravicami, in jih brisati. Takole piše v predlogu:

Ponudniki storitev informacijske družbe, ki shranjujejo in javnosti zagotavljajo dostop do obsežnih količin del ali drugih predmetov urejanja, ki jih naložijo njihovi uporabniki, v sodelovanju z imetniki pravic sprejmejo ukrepe za zagotovitev izvajanja sporazumov za uporabo njihovih del ali predmetov urejanja, sklenjenih z imetniki pravic, ali za preprečitev razpoložljivosti del ali drugih predmetov urejanja v okviru njihovih storitev, ki so bili ugotovljeni v sodelovanju s ponudniki storitev. Navedeni ukrepi, kot je na primer uporaba učinkovitih tehnologij za prepoznavanje vsebine, so ustrezni in sorazmerni.

Pobudniki peticij trdijo, da bodo ti filtri delovali že takoj ob nalaganju vsebin in da ne bodo znali presoditi, kdaj gre za pošteno in dovoljeno rabo (citiranje, parodije in podobno). S tem naj bi satiri (memom) in še čemu grozila cenzura. Zagotovo pa je člen uperjen tudi proti nalaganju koncertnih posnetkov na youtube in podobnim uporabniškim praksam. Toda po drugi strani algoritmi, vsaj v primeru omenjene platforme za videe, že zdaj prepoznavajo avtorsko zaščiteno vsebino in jo takoj blokirajo ali vsaj onemogočijo monetizacijo videov, ki jo vsebuje.

Nadalje je »sporen« 11. člen, ki se nanaša na pravice medijskih podjetij. Vsakdo, ki bi želel uporabiti izvleček članka, naj bi za to moral pridobiti dovoljenje založnika. Torej bi se, tako vsaj trdijo nasprotniki direktive, povezave na družabnih omrežjih, novičarskih agregatorjih in drugod brez dovoljenja prikazovale prazne. Ne bi bilo naslovne fotografije in kratkega povzetka, kot ga večinoma vidimo zdaj. To pa bi zmanjšalo informiranost, svobodo govora, pluralnost in tako naprej. Namen je zagotoviti dodatne prihodke medijem (in novinarjem), ker naj ta »dovoljenja« za polno prikazovanje povezav (linkov) ne bi bila zastonj. Tisti, ki pa bi jih dajali brezplačno, pa bi lahko še bolj prosperirali, denimo razpečevalci lažnih novih.

Ampak … Mediji, še posebej manjši in tisti v začetni fazi delovanja, so zdaj za svoje dosege precej odvisni tudi od prometa, ki jim ga pripeljejo družabna omrežja in agregatorji – na Tehnozvezdju je takega obiska nekje med četrtino in tretjino. Zato je težko verjeti, da bi kdorkoli v današnjih razmerah, ko uporabniki živijo v časovnicah »družabnih« storitev, ne več v seznamu priljubljenih strani, pretirano zaostroval svoje pogoje. Seveda pa je blokiranje polnega prikazovanja povezav skregano že z osnovno logiko odprtega interneta.

Potem pa sta še povezana tretji in četrti člen. Eden naj bi omejil besedilno in podatkovno rudarjenje na raziskovalne ustanove. Kar bi sicer vsaka posamezna država lahko razširila še na medije, nevladne organizacije in zasebne raziskovalce, ni pa nujno. Četrti člen pa potencialno to pravico širi še na izobraževalne institucije, vendar se znova lahko vsaka država odloči, ali bo to res uveljavila ali ne.

V takih primerih se pogosto izkaže, da so bili začetni strahovi preveliki in marsikdo želi že med sprejemanjem zadevo relativizirati. Kot pri debati o internetni nevtralnosti. Češ, saj operaterji niso tako pokvarjeni, za vrat jim dihajo regulatorji, itd Vseeno pa se je bolje že takoj postaviti na branike in zagovarjati določena načela, drugače se odprtost interneta oža in pravice njegovih uporabnikov samo rahljajo in manjšajo.

The post V desno uničenje interneta, v levo njegova ohranitev? appeared first on Tehnozvezdje.