Umetnost pisanja umira počasi in zanesljivo, zasluga za to pa gre računalnikom in mobilnim napravam, ki so postali osrednje orodje pošiljanja sporočil. Kdaj pa smo zadnjič pisali na »roko«. Še tisti, ki pišejo, to v naglici počenejo le za svoje oči. Najpogosteje opomnike in zabeležke. Nič zapletenega, predvsem pa ne dolgega. Posledica je poslabšanje kakovosti, pisce pa je sram svojega rokopisa. Še huje, kasneje niti za sabo ne znamo več prebrati!

Vse bolj se zanašamo na v urejevalnike besedil vgrajene črkovalnike in slovnične pregledovalnike, posledično pa ne razmišljamo več o pravilnosti besed in stavkov. Saj bo program opozoril na napako in predlagal popravek. Ko vseeno kaj zapišemo na papir, v zapisu mrgoli slovničnih napak. Ko dobimo program brez pomočnikov, se te napake prenesejo v natipkano besedilo, saj preprosto ne znamo več pravilno pisati. Verjetno marsikdo od nas ne zna pravilno zapisati nekoliko daljše, težje in neobičajne besede. SMS-sporočila in Twitter, povsod tam, kjer smo omejeni s številom znakom, nas silijo v kratice (LOL – laughing out loud, U – You ali FYI – for your information so največkrat uporabljene) in požiranje besed. To se prej ali slej prenese tudi v druge oblike komuniciranja, pa naj bo digitalno ali pisano. Prišli smo do ravni, ko razglednice, čestitke, nakupovalne sezname oblikujemo in pošiljamo le še po elektronskih kanalih.

Ni dobro, da pisanje na roko upada, vendar je to tudi posledica potrebe po priročnem, predvsem pa hitrem komuniciranju. Pisanje na list papirja pa je časovno zamudno, kaj šele pošiljanje na roko zapisanega dokumenta. Vseeno pa so razlogi, zakaj spretnosti pisanja ne smemo zanemariti. Veliko obrazcev moramo še vedno ročno izpolniti, pa tudi šole od učencev zahtevajo pisanje. Vsaj na nižjih stopnjah izobraževanja, v višjih je že mogoče zaznati težnjo po uporabi mobilnih naprav. Pisanje je tudi način, kako vaditi koordinacijo rok in oči ter finih motoričnih spretnosti, hkrati pa nekateri raziskovalci trdijo, da obstaja neposredna povezava med pisanjem in sposobnostjo učenja. Potem so tu še subjektivni argumenti tistih, ki menijo, da je pisanje oblika umetnosti, zgodovinsko izročilo in način izražanja.

Kdor je v mladosti lepo pisal, je to sposobnost zagotovo izgubil, če je ni negoval. Pisava ni več lepa, berljiva, hitro pa začne tudi boleti roka, saj mišice gibov, povezanih s pisanjem, niso več vajene.

The post Še znamo pisati? Pošteno odgovorite na to vprašanje appeared first on Tehnozvezdje.