Nismo prvič postavljeni pred dilemo, ali se letos sploh splača kupiti nov prenosnik, še posebej, če s starim ni prav nič narobe. Ko se zedinimo glede videza in zmogljivosti, so naslednji koraki odvisni predvsem od cene. Če je ta višja za dvajset ali celo več odstotkov, kar se letos vse glasneje napoveduje, bleščeče novosti hitro izgubijo svoj čar. Zaradi uresničitve te »grožnje« bo iskanje čim boljših popustov postalo izrazitejši nacionalni šport.

Za zdaj nič ne kaže, da bi težave tekmecev z agresivnejšo cenovno politiko v svoj prid izkoristil Qualcomm, ki predstavlja drugo generacijo procesorjev za osebne računalnike Snapdragon X2. Dolga življenjska doba baterije, za večino uporabnikov več kot dovolj zmogljivosti in postopna odprava težav z združljivostjo programske opreme bi mu sicer lahko dali nekaj vetra v jadra, a se zdi, da trg ostaja previden. Večina proizvajalcev še vedno stavi na preverjeno kombinacijo Intela in Nvidie, zlasti v višjih cenovnih razredih.

Tega seveda ni zaznati na sejmu CES. Po videnem bi lahko sklepali, da na trgu prenosnih računalnikov ni nikakršnih pretresov. Dell je pogoltnil kanček pelina in vrnil blagovno znamko XPS, a hkrati ohranil lansko poenotenje imen, ki si ga je precej očitno izposodil pri Applu. Res je, da letos ni opaziti modelov »Pro Max«, temveč zgolj osnovne in profesionalne različice, ki so praviloma opremljene z novimi procesorji Core Ultra Panther Lake in zasloni OLED višjih ločljivosti.

Ponovno smo priča tekmovanju, kdo ima tanjšega in lažjega v posameznih velikostnih razredih, kdo si upa vgraditi kaj novega, na primer Acerjev poskus s sledilno ploščico, po kateri je mogoče pisati z elektronskim pisalom, kateri prenosnik je za odtenek zmogljivejši, in podobnimi »sladkorčki«, s katerimi nas želijo prepričati, da je prav njihov izdelek najboljša izbira. MSI je pri tem precej sistematično prenovil družine, ki zdaj stavijo na daljšo avtonomijo, tanjša ohišja in poudarjanje lokalne umetne inteligence, a brez pretiranih presežkov, ki bi upravičili višje cene.

Pri tem ves čas pozabljamo, da bi se morali odločati predvsem in najprej z denarnico. O tem na CES-u seveda ni govora. Gre za prikaz najboljšega, kar so proizvajalci sposobni ponuditi, in za izdelke, ki so v vseh pogledih atraktivni, s poudarkom na gejmerskih modelih. Ti se očitno še vedno najlažje prodajajo, ne da bi se kupci pretirano obregnili ob ceno. MSI je tako razširil gejmerske družine z grafiko RTX 5080 in 5090 ter novejšimi procesorji Intel, LG pa je predstavil Gram Pro, ki kljub namenski grafiki ostaja presenetljivo lahek.

Da je HP v ime družine gejmerskih izdelkov dodal oznako HyperX, verjetno ni novica, ki bi koga posebej vznemirila. A ko nimaš boljše karte v rokavu, pride prav vse, kar lahko obesiš na velik zvon. Veliko več pozornosti je po mojem mnenju upravičeno pritegnil Asus, ki poleg osveženih Zephyrus G14 in G16 še naprej verjame v zasnovo dvojnega zaslona. Zephyrus Duo ima zdaj dva enako velika, 16-palčna 120-herčna zaslona OLED, nameščena enega nad drugim, ter normalno veliko tipkovnico, katere površino je pri prejšnjem modelu odžiral drugi zaslon. Ne gre za popolno novost, saj je zelo podoben Asusovemu ZenBooku Duo, le da so komponente prilagojene igranju zahtevnih iger. Temu primerno v njem najdemo Intelov procesor Panther Lake in grafično kartico RTX 5090. Cena še ni znana, a stavim, da ne bo ravno nizka.

Za razliko od Zephyrusa, ki je doživel temeljitejšo prenovo, tega ne morem reči za 14-palčni ZenBook Duo. Ohišje je iz lažjega materiala in vodoravna vrzel, kjer se stikata zaslona, je opazno tanjša. S čimer je, če malce »poškiliš« na eno oko, dosežen občutek, da je pred tabo en zaslon. 144-herčna zaslona OLED sta svetlejša, medtem ko nova generacija procesorjev Intel in baterija z večjo kapaciteto jamčita daljšo avtonomijo v primerjavi s predhodnikom.

Bolj zanimiva in pomembna, posebej če bo sledila agresivna cenovna politika, je najava 16-palčnega ZenBooka A16. Pravzaprav gre za povečanje lani predstavljenega modela A14 s prednostmi in slabostmi, ki jih prinašajo procesorji Snapdragon. Kajpada bomo letos priča njihovi drugi generaciji. Qualcomm tokrat ni rekel ničesar o morebitnih cenejših procesorjih oziroma iskanju načinov, kako cene tovrstnih prenosnikov spustiti pod tisoč evrov. Hkrati je Asus pokazal še 13,3-palčni prenosnik ProArt s procesorjem AMD Ryzen AI Max+, ki so ga zasnovali v španoviji z GoProjem, ter poslovni prenosnik ExpertBook Ultra z nadvse svetlim tandemskim 14-palčnim zaslonom OLED.

Kajpada je svoje novosti prikazal tudi Lenovo. V oči mi je padla besedna zveza o pametnejši umetni inteligenci, karkoli naj bi to že pomenilo. V ozadju se, kot pri vseh drugih proizvajalcih, skrivajo z novimi procesorji »nežno« nadgrajeni njihovi prenosniki!

The post CES 2026: Prenovljeni prenosniki v luči »podražitev« appeared first on Tehnozvezdje.

Skupno je bilo lani na svetu po podatkih omenjene analitske hiše prodanih 1,24 milijarde pametnih telefonov, od tega 331,7 milijonov v zadnjem četrtletju. To je predstavljalo precejšen obrat po dveh letih upadanja. »Proizvajalci so uspešno prilagodili svoje strategije, osredotočili so se na različne promocije, odplačevanje telefonov brez obresti, atraktivne možnosti »staro za novo,« in predstavili modele v različnih cenovnih razredih, pri čemer so še posebej na Kitajskem in trgih v vzponu izpostavljali cenejše modele,« je pojasnila Nabila Popal iz IDC-ja. Za letos glavne nevarnosti dobri prodaji ne predstavlja več inflacija, temveč možnost uvedbe carin s strani nove ameriške administracije.

Med proizvajalci je prvo mesto ohranil Apple, vendar tesno pred Samsungom. Obema se je prodaja malenkostno, za nekaj milijonov »kosov« zmanjšala, s tem pa tudi tržni delež. Za odstotno točko ga je na tretjem mestu povečal Xiaomi, medtem ko prvo peterico s skoraj enakim rezultatom zaokrožata Transsion (močan je predvsem z znamkama Tecno in Infinix) ter Oppo. Pri tem je sicer zanimivo, da IDC Transsion šteje kot eno podjetje, medtem ko vsako znamko podjetja BBK (Poleg Oppa še Vivo, Realme in Oneplus) obravnava posebej. Največja kategorija s skoraj tretjinskim tržnim deležem sicer ostajajo »drugi proizvajalci.«

V lanskem zadnjem četrtletju so največji kitajski proizvajalci – Xiaomi, Oppo, Vivo, Honor, Huawei, Lenovo, realme, Transsion, TCL in ZTE – skupno dosegli 56-odstotni tržni delež, kar je absolutni rekord. »Čeprav njihovi osrednji trgi ostajajo Kitajska in druge azijske države, se te znamke pospešeno uveljavljajo tudi v Evropi in Afriki, predvsem s svojimi nizko- in srednjerazrednimi telefoni, z izjemo Huaweija, ki je večino prodaje zabeležil v višjem cenovnem razredu,« je komentiral Fracisco Jeronimo iz IDC-ja.

Osebnih računalnikov je bilo lani prodanih 262,7 milijonov, v zadnjem četrtletju 68,9 milijonov, kar je predstavljalo 1,8-odstotno rast. »Nekaj so k temu pripomogle razprodaje ob koncu leta, pa tudi začetek cikla menjave strojne opreme pred koncem podpore za Windows 10,« je izpostavil Jitesh Ubrani. Medtem ko je Ryan Reith dodal, da so makroenomske razmere odvzele nekaj zaleta računalnikom, pri katerih so proizvajalci poudarjali umetno inteligenco.

Vodilno proizvajalec je ostal Lenovo, ki je še nekoliko povečal tržni delež. Drugi je HP s skoraj enako prodajo kot l. 2023, sledijo pa Dell, edini v prvi peterici s slabšim rezultatom kot leto prej, Apple in Asus. Drugi imajo tu četrtinski tržni delež, torej prva peterica obvladuje tri četrtine trga.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Prodaji telefonov kaže dobro, osebnih računalnikov malo slabše appeared first on Tehnozvezdje.

Prenosnik je izdelan iz aluminijastega ohišja in bo na voljo zgolj v srebrni barvi. Tipkovnico so ravno tako nekoliko predelali, pod njo pa praktično celotno širino, ki ostane na voljo, zavzema sledilna ploščica s povratnim odzivom. Pisal sem že, da sta bili tipki, ki sta jo zmanjševali, že dolgo odveč in sta krnili uporabniško izkušnjo. Zato sem vesel poskusa spremembe, tudi rdeče pike vsaj nekateri ne bodo oz. ne bomo pogrešali.

Manjši, težak približno 1,2 kg, bo imel 14-palčni zaslon, ki bo ali ali IPS polne visoke ločljivosti (16:10) ali OLED 2,8K, medtem ko bo pri večjem z diagonalo 15,2 palca slednji privzeta in edina izbira. Tu bo masa narasla na še vedno zelo znosnih 1,45 kg (glede na velikost), baterija pa s 55 Wh na 80 Wh.

V obeh primerih bo na vsaki strani po en priključek Thundebolt 4 (USB-C), ter na levi HDMI 2.1 in na desni izhod za slušalke, večji pa na desni dodaja še USB-A. Procesorji so iz nabora Intelove druge generacije Core Ultra, t. i. Lunar Lake, torej tisti z enakovrednimi jedri in brez večnitnosti, prilagojeni za čim daljše trajanje baterije. Glede na dva ventilatorja računalnik ne bo popolnoma tih, verjetno pa aktivno hlajenje ne bo vedno potrebno. Pomnilnika je 16 ali 32 GB, fiksno nameščenega, medtem ko je disk vrste m.2 NVMe velikost 2242 in ga bo mogoče zamenjati, vendar največ s kapaciteto 2 TB, vgrajenega bo 1 TB ali 512 GB. Povezljivost bo Wi-Fi 6E ali 7 in bluetooth 5.4, ne bo pa možnosti 5G.

Cene za Thinkpad X9-14 naj bi se začele pri približno 1.900 evrih, za x9-15 pa malo nad dvema tisočakoma.

Fotografiji: Lenovo

The post Tu je prvi Thinkpad brez sledilne blazinice in s povsem drugačnim dizajnom appeared first on Tehnozvezdje.

Nekaj dni pred začetkom sejma CES v Las Vegasu, kjer so proizvajalci prenosnikov tradicionalno zelo dejavni, je uporabnik WalkingCat na omrežju X razkril prihajajoči model Thinkpad X9, ki bo očitno na voljo v dveh velikostih (s 14- in 15-palčnim zaslonom) in s procesorji Intel Core Ultra druge generacije. Z risb je mogoče videti oblikovanje, ki skoraj bolj spominja na igričarsko linijo Legion, ali se malce zgleduje po konkurenčnih izdelkih (saj vemo, katerih), kot pa po klasičnih Thinkpadih. Predvsem pa je mogoče opaziti troje. Kar me je pri tej liniji vedno motilo in lahko le vzkliknem, KONČNO, medtem ko bodo zapriseženi ljubitelji Thinkpadov in tradicionalisti seveda pozeleneli od gnusa in skočili do stropa iz obupa. Tri spremembe so – odstranitev ikoničnega redečega gumbka (blazinice), ki nadomešča miško in sledilno ploščico, pa tudi tipk nad slednjo, in skoraj nobenega priključka »starejšega datuma,« še posebej pri manjši različici.

Nadaljnji obstoj rdeča blazinice med tipkami B,G in H me je v zadnjih najmanj desetih letih vedno begal. Razumem, da je bila to nekoč morda celo najboljša možnost za pomikanje po sistemu, če uporabnik ni imel miške pri roki, kajti nekdanje sledilne ploščice so bile milo rečeno nenatančne in neodzivne, pa tudi majhne. Toda kasneje so postajale vedno večje in tudi vse bolj dovršene ter prijetne za uporabo. Poleg tega so nekateri pridobili še zaslon na dotik, ki sploh olajša upravljanje v določenih položajih in primerih. Ta blazinica kot tudi omenjeni tipki, ki sta zgolj kradli prostor za površino ploščice, so postali nepotrebni elementi. Ne bom niti rekel dodatki, kajti zgolj kazili so uporabniško izkušnjo, nič ji niso pridodali, in po mojem mnenju tudi estetiko. Prenosniki so izgledali brez potrebe staromodno. Že res, da tradicija in prepoznaven oblikovalski jezik nekaj štejeta, a treba ju je prilagajati spremembam časa. Kljubovanje zaradi kljubovanja prinese bolj malo. Zato sem vesel, da gre Lenovo vsaj pri kakšnem od modelov v drugo smer. Vseh zagotovo ne bo spremenil naenkrat, ampak bo preizkušal odziv kupcev. Pri čemer ne bom niti najmanj presenečen, če se večina z menoj ne bo strinjala, kajti uporabniki Thinkpadov razmišljajo drugače.

Glede priključkov po videnem sklepam, da ima manjša izvedba dvakrat USB-C, HDMI in izhod za slušalke, večja pa dodaja še USB-A. Ni torej kakšnega omrežnega priključka, še bolj smešno bi bilo seveda, če bi obudili VGA, ki so ga mnogi prenosniki te linije še dolgo potem, ko je bil v monitorjih že zdavnaj preteklost, ohranjali zaradi združljivosti s projektorji v sejnih sobah. Mislim, da so ti časi tudi že minili, prav tako ni več potrebe po lastnem polnilnem priključku, od katerega se proizvajalci tudi stežka poslavljajo v poslovnih linijah prenosnikov.

Fotografije: WalkingCat/X

The post BOGOKLETNO, Thinkpad brez rdeče blazinice? appeared first on Tehnozvezdje.

V nadaljevanju bomo razdelali nekaj glavnih vidikov, ki jih je treba upoštevati pri izbiranju prenosnika, in kjer vas lahko določene zelo podobne karakteristike zavedejo. Izpostavili bomo tudi nekaj modelov znamke Lenovo, ki izstopajo v posameznih cenovnih in namembnostnih razredih.

Takoj na začetku si morate, poleg postavljanja cenovnega okvirja, odgovoriti na vprašanje, kaj od prenosnika pričakujete in zahtevate. Drugačnega boste izbrali tisti, ki ga redno prenašate s seboj in z njim delate zunaj, kot tisti, ki ga pretežno uporabljate doma. Kdor bo redno montiral videe in obdeloval fotografije potrebuje bolj zmogljivega z naprednejšim zaslonom, medtem ko igričarji poleg zmogljivosti pričakujejo še hitro osveževanje zaslona, manj pa so jim pomembne denimo njegove pravilne barve. Za običajno uporabo, pri kateri prevladujejo spletni brskalnik, pisarniški programi, gledanje videa in podobno, so lahko zmogljivosti hitro zadostne, seveda pa to ne pomeni, da je treba pri njih preveč varčevati. Slednje je treba početi pametno, da za čim manj denarja dobite prenosnik s kar najboljšimi tehničnimi lastnostmi, ki vam bo tudi ustrezal in dolgo služil.

Iz tehničnih lastnosti prenosnika je težko razbrati, kakšen občutek bo dajalo ohišje in kako robustno bo, lahko pa vam namignemo, da Lenovo za serijo Yoga uporablja zelo kakovostna, pretežno kovinska ohišja, ki zlahka prenesejo tudi kakšen neželen udarec. Pri seriji Ideapad boste srečali več plastike, kar je logično in pričakovano, glede na cene teh prenosnikov. Tudi njihova namembnost je nekoliko drugačna. Večino časa bodo preždeli na mizi ali doma ali v študentskem domu oz. stanovanju, med eno in drugo lokacijo ga boste odnesli verjetno največ nekajkrat na teden in redko ga boste uporabljali »na terenu.« Za slednje je vsekakor priporočljivo izbirati med modeli Yoga. Tokratni predlog za dostopno ceno je Lenovo Yoga 7 2v1, ki med drugim ponuja tudi zaslon OLED na dotik (o razliki med zasloni več malo kasneje). Poslovneži sicer prisegajo na linijo Thinkpad, ki pa je morda za domačo uporabo nekoliko zunaj cenovnih okvirjev (dokler govorimo o nakupu novega prenosnika).

Procesor je glavni, vendar ne odločilni

Izbiranje procesorja je vedno težavna naloga, predvsem zato, ker so lahko oznake za zelo različne čipe (namenoma) zelo podobne, pa tudi, ker so v prodaji prenosniki z več generacijami procesorjev, ki se med seboj v ostalih lastnosti prav tako zelo malo razlikujejo. V zadnjem času so procesorji Ryzen proizvajalca AMD v splošnem nudili tako boljše zmogljivosti kot daljše trajanje baterije, vendar se je tudi Intel s svojimi procesorji Core že nekoliko približal. Med drugim zato, ker jih je zasnoval s kombinacijo učinkovitih in zmogljivih jeder, kakršno poznamo z mobilnih napravah (z izjemo najnovejše generacije Core Ultra, ki ima znova štiri enaka jedra). Pri teh bi v iskanju najboljše kupčije šli nazaj do 13. generacije procesorjev Core i5 oz. i7, na AMD-jevi strani pa morda do serije Ryzen 7000.  

Letos so v enačbo prišli še procesorji Snapdragon X podjetja Qualcomm, ki niso zasnovani na ukaznem naboru x86 – tega v okolju Windows poznamo že samih začetkov –, temveč na arhitekturi ARM, kakršno uporabljajo procesorji za mobilne naprave in v zadnjih letih tudi za Applove prenosnike. Njihova prednost je v zelo dobrih zmogljivostih pri dokaj majhni porabi, med drugim ne delajo razlik v hitrosti delovanja pri napajanju z omrežja ali z baterije, ter možnost lokalnega poganjanja storitev umetne inteligence, pomanjkljivost pa združljivost določenih programov in za zdaj višja cena večine prenosnikov, zato kakšnega tovrstnega predstavnika v tokratni izbor nismo uvrstili.

Pri pomnilniku je vsekakor treba gledati na to, da ga je vsaj 16 GB, več ga bodo zares potrebovali zgolj zahtevnejši uporabniki, a vsekakor ne škodi, če ga je 24 ali 32 GB, kajti v letih, ko bo prenosnik v rabi, se lahko zahteve programske opreme zlahka zvišajo. Pri disku (SSD-ju) je na srečo 512 GB že večinoma spodnja meja, v kolikor pa doplačilo za 1 TB ni previsoko, ga vsekakor priporočamo. S tem boste dobili dovolj prostora, da bo lahko vse, kar shranjujete v oblak, tudi na disku računalnika. S hitrostjo diska se za domačo uporabo ne bi preveč obremenjevali, bolj bi gledali na kapaciteto.

Prenosnik z dokaj lepo uravnoteženostjo pri teh prvinah za atraktivno ceno je IdeaPad Slim 3 s procesorjem Core-i5 13620H, 16 GB pomnilnika in 512 GB diska SSD. Gre sicer za model s 15,6-palčnim zaslonom, kar za domačo uporabo tudi zna biti ustreznejša izbira od 14-palčnega. Tak prenosnik je bolj primeren za tiste, ki ga redno nosijo s seboj, saj je lažji in bolj priročen.

Že omenjena umetna inteligenca je bila letos ena od besednih zvez let na področju prenosnikov, saj storitve na njeni osnovi, kot sta Microsoftovi Recall ali Microsoft Copilot+, brisanje elementov s fotografij ali generativno ustvarjanje teh, pomoč pri pisanju in drugo mikajo marsikoga, četudi za zdaj še niso povsem na taki ravni, kot bi si želeli. Za možnost poganjanja teh storitev na samem računalniku je treba izbrati prenosnik z najnovejšim procesorjem (AMD Ryzen AI, Intel Core Ultra 2xx ali Qualcomm Snapdragon X).

IPS, OLED in ostale lastnosti zaslona

V ta del se tokrat ne bomo spuščali preveč podrobno. V vsakem primeru naj bo zaslon vrste IPS za čim boljše vidne kote in lepe barve, premore naj 300 kandel (večinoma se sicer uporablja enakovredna ameriška enota nit) svetilnosti ali več, če ga boste veliko uporabljali v svetlih prostorih oz. zunaj. Zaslon OLED bo dodal še odlične kontraste in zelo lepe ter pravilne barve, ob uporabi črnega ozadja programov lahko tudi zmanjšuje porabo baterije. Ločljivosti nad polno visoko niso nujne, če se ne nameravate ukvarjati z grafičnim oblikovanjem ali čim podobnim.

Naprednejši od zgoraj omenjenega je Ideapad 5 2v1 z zelo zmogljivim procesorjem AMD Ryzen 5 8645HS in vrtljivim 14-palčnim zaslonom na dotik. Ta tiste, ki bi radi velik zaslon in bolj poslovno estetiko, pa bo primeren Thinkbook 16 G7, priporočamo ga s procesorjem Intel Core Ultra 125U.

Za igričarski prenosnik so pomembne tri lastnosti. Dovolj zmogljiva, ločena grafična kartica, zaslon s hitrim osveževanjem in ustrezen hladilni sistem (ter tudi debelina ohišja, da se lahko topel zrak dovolj dobro odvaja). Na drugi strani to pomeni nekoliko zajetnejši in težji prenosnik, tudi glasnejši, kadar bo deloval pod polnimi obremenitvami (torej med igranjem iger), zaradi česar niso odveč slušalke z aktivnim dušenjem hrupa. Osrednji procesor je lahko tudi nekoliko manj zmogljiv, a seveda ne premalo, kajti v igrah večino dela prevzame nase grafični. V prenosnikih večinoma srečujemo procesorje Geforce podjetja Nvidia, zato se bomo osredotočili na te. Prvi del oznake vedno predstavlja generacijo, trenutna je še vedno 40, pomladi ali bolj proti poletju prihodnje leto predvidoma prihajajo v prodajo prvi prenosniki s serijo 50. Drugi del oznake je »zmogljivostni« in se običajno začne s 50. Geforce RTX 4050 je torej vstopna možnost in to bi raje preskočili, če proračun le dopušča. Z Geforce RTX 4060 boste deležni bistveno večjega števila sličic na sekundo in lepše grafične podobe v igrah, s čimer bo tudi zaslon prenosnika in njegovih 144 Hz dobro izkoriščen. To je ta čas nekako spodnja meja za osveževanje pri zaslonu igričarskega prenosnika ali zunanjega monitorja. Četudi s prodaji tudi modeli s še bistveno hitrejšim osveževanjem, tudi 240 ali celo 360 Hz, pa se morate zavedati, da za toliko sličic na sekundo v grafično zahtevnih igrah potrebujete tudi najzmogljivejši računalnik, med drugim grafično kartico razreda Geforce RTX 4080 ali celo 4090.

Cenovno ugodno igričarsko možnost predstavlja LOQ 5 z grafično kartico Geforce RTX 4060 in 24 GB pomnilnika.

Nenazadnje – trajanje baterije.

Za domačo uporabo boste verjetno imeli prenosnik večinoma priključen na napajanje, še posebej, v kolikor boste poleg uporabljali zunanji monitor, zato ta vidik ni najpomembnejši. Vseeno je dobro, če baterija nudi vsaj pet do šest ur avtonomije, kar je danes že skorajda spodnja norma. Vsekakor ni odveč, če v osnovi zdrži blizu desetih ur, kajti sčasoma bo njena kapaciteta nekoliko padla. Prav tako ni napačno vklopiti »zaščite« baterije, da bo pri 80 odstotkih konec polnjenja, saj bo tako njena degradacija manjša. Izjema glede avtonomije so igričarski modeli, kajti pri teh boste tudi ob nezahtevni uporabi težko izvlekli več kot štiri, morda celo samo tri ure delovanja pred naslednjim polnjenjem, medtem ko bo za igre (ob nekoliko zmanjšanih zmogljivostih) zaloge za največ dve uri.  

The post Nasveti za novoletno izbiranje dostopnega prenosnika appeared first on Tehnozvezdje.

Kitajsko podjetje je seveda predstavilo tudi kopico dejanskih, običajnih, vsakdanjih prenosnikov, ki jih bo mogoče v kratkem kupiti, in so večinoma osvežitve že poznanih modelov z novimi procesorji in morda manjšimi izboljšavami. Toda samodejno obračajoči se je nedvodmno napravil največji vtis, četudi ni nujno, da bo sploh kdaj v prodaji, kot doslej še niso začeli izdelovati tistega z raztegljivim zaslonom z lanskega sejma MWC.

Nekoč so bili prenosniki s sredinskim vpetjem vrtljivega zaslona dokaj pogosti, Lenovo še zdaleč ni bil edini proizvajalec z njimi v ponudbi, toda v zadnjem času so malodane izginili. Za to prototipno napravo so tovrstno izvedbo obudili, vendar jo prilagodili, da se premika sama, hkrati pa ji ne škoduje, če to počne uporabnik.

Motorja so vgradili v spodnji rob zaslona, ne v sam tečaj, da ta ni prevelik in da zadeva ni v nevarnosti pred morebitnimi premočnimi posegi uporabnika. Seveda pa morata motorja skrbeti ne samo za lepo, zvezno odpiranje, zapiranje in vrtenje, temveč tudi za vzdrževanje pravega ravnotežja in hkrati morata »vedeti,« v katerem položaju je pokrov oz. zaslon, če ga želi uporabnik denimo nazaj v centralnega ali pa »naroči« zapiranje. Zadevo je namreč mogoče upravljati tudi z glasovnimi ukazi. Prototip se je sicer zapiral nekoliko necentrirano in občasno oddajal rahlo nezdrave zvoke, vendar verjamem, da bi oz. bodo to odpravili do prodajne različice prenosnika. Ideja je sicer v tem, da ima govorec med prezentacijo zaslon ves čas pred očmi, torej ta sledi njegovemu premikanju. Morda obstaja še kakšen drug scenarij uporabe, kajti plesanje pokrova brez pravega namena najbrž ni zadosten razlog za serijsko proizvodnjo.

Od zaresnih prenosnikov velja omeniti sedmo generacijo velikozaslonskega Thinkbook 16, ki za dokaj zmerno ceno ponuja veliko zmogljivosti, delovne površine in priključkov, verjetno pa še česa drugega. Zanimiv je zato, ker ga je mogoče dobiti tako s procesorjem AMD v izvedbi Thinkbook 16 Gen 7+ kot tudi s Snapdragonom brez plusa v imenu. Pri prvem je na voljo opcija zaslona z višjo razločljivostjo, dodaten »skrit« priključek USB, kamor gre lahko denimo ključek za brezžično miško, in nekoliko višja zmogljivost, medtem ko tisti s Snapdragonom tehta nekoliko manj (cca 1,8 namesto 1,9 kg) ter obljublja daljše trajanje baterije, če kdo skoraj dvokilogramsko zadevo redno prenaša naokrog ali želi zaradi tišine (ventilatorju ni treba hladiti baterije) delati na baterijsko napajanje.

Ideapad  Slim 5 v 13-palčni različici tehta vsega 1,15 kg in je z dokaj dobro opremljenostjo lahko zanimiva izbira za tiste, ki bi radi res lahek prenosnik za manj kot tisoč evrov, saj taki običajno stanejo mnogo več. Kot denimo Thinkpad X1 Carbon z 980 g mase, ki je zdaj že v 13. generaciji. Tudi kot Aura edition s dodatnim programom oz. pripomočkom za štiri pametne načine – ščit, pozornost, sodelovanje in dobro počutje –, ki z nastavitvami na enem mestu omogoča varnostne funkcije, denimo preprečevanje kukanja čez ramo, pomoč pri osredotočanju na delo in ohranjanju dobrega počutja ter izboljševanje slike med video klici.

• 
  Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre
• 
  PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• 
  Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke
• 
  BYD Atto 2: Da sta s Sealom iz istega hleva, še ne pomeni ničesar!
• 
  Urin ni ravno tema za pogovore. Ali pač?

The post Plešoči prenosnik Lenovo Auto Twist z zaslonom sledi vzhičenemu govorcu appeared first on Tehnozvezdje.

Zaradi občutka vrveža in krajšega obiska katalonske prestolnice zagotovo, da bi videl, se dotaknil in morda celo preizkusil nekaj novega, potem pač ne! Minili so časi, ko so izdelovalci telefonov le te predstavljali tukaj, in podjetja avtomobilistične industrije organizirala tesne vožnje »samovozov« na bližnjem parkirišču. Namesto tega nam je Xiaomi kazal svojega »lepotca« SU7 na vrtečem podstavku za trakom, ki je preprečeval, da bi se ga dotaknil, in skrbno zloščeno površino umazal z mastnim prstnim odtisom. Kdo bi vedel. Morda je bil avto pravi, a ravno tako me ne bi presenetilo, če bi bil zgolj maketa. Nič hudega, saj po cestah tostran svilene še nekaj časa ne bo peljal. Ne vem, ampak zdi se mi, da če v strategiji kitajskega podjetja, ki od človeka preko avtomobila skoči na dom, manjka pomembna sestavina, to ni najboljše.

Le malo bolje je s telefoni, čeprav je bilo prikazanih svetlobna leta manj novosti, kot v svetlih časih »sejma«. Xiaomi in Honor sta svoji družini telefonov višjega cenovnega razreda prikazala na dogodkih, ki sta se časovno prekrivala, s čimer so me prisilili, da sem se moral odločiti za enega. Že naslednji dan (v ponedeljek) pa sta podjetji obilje novosti s široko razprtimi rokami predstavljali vsakomur, ki je zavil na njuna razstavna prostora. Ki sta bila obenem še skoraj drug poleg drugega. Da bi bila bližje, je preprečeval Samsung, ki se je umestil mednju. Južnokorejci so, da bi pokazali nekaj novega, razkrili pametni prstan Galaxy Ring. So ga res? Podobno kot za avto, tudi v tem primeru tega ne morem ne potrditi, ne zanikati. Prstani so bili v zastekljeni vitrini in spet zlahka rečem, da so morda bili »dummyji«. Še huje. Na trenutek sem se celo počutil, kot da stojim v draguljarni in ne na razstavnem prostoru tehnološkega podjetja.

Od tu najprej je bila telefonska krajina bolj pusta. Omembe vredna je bila še ponudba podjetja Techno, v kateri sta kraljevala cenovno dostopnejša preklopna telefona obeh zasnov. A medtem ko vertikalno preklopljiv Phantom Flip morebiti še obeta, je model klasične zasnove arhaičen, rahlo pretežak in z ne najbolj prepričljivim tečajem (na primer, ne zaskoči se v 90-stopinjskem položaju). Podobna telefona sem videl še na razstavnem prostoru podjetja ZTE in ob pogledu na družini Nubia in RedMagic pomislil, da ne bi bilo absolutno nič narobe, če bi bili ti telefoni lažje dostopni na našem trgu. Novosti so Nubia Flip (izvirnosti za imena tovrstnih izdelkov proizvajalcem res ne manjka) s ceno 600 evrov, fotografski telefon Nubia Focus in FocusPro (fotografske gorišnice 18 mm do 72 mm), cene se začnejo pri 199 evrih, gejmerski telefon Nubia Neo 2 z enako začetno ceno, Nubia Music z dvema 3,5 milimetrskima priključkoma za 149 evrov, Redmagic 9 Pro, za katerega so naredili tekočinsko hlajeni dodatni hladilnik. Obenem so predstavili še tablico s 3D zaslonom brez očal Nubia Pad 3D druge generacije, ki je naslednica lani predstavljenega modela.

Huawei je spet kraljeval in praktično po celi hali razkazoval naprave, s katerim jo konec lanskega leta na Kitajskem obrnil trend prodaje potrošniških naprav ponovno navzgor. Dobro zanj in lepo je bilo končno v roke prijeti Mate 60 Pro in preklopljivega X5, toda kaj nam to pomaga, ko ju v Evropi po vsej verjetnosti ne bomo videli. O Oppu in Vivu, ki sta lani še dodatno razbila monotonost ponudbe telefonov v Evropi ter sta nedavno končno podpisala pogodbo o uporabi Nokijinih patentov, pa tokrat ni bilo duha ne sluha!

Lenovo je podobno kot lani futuristične konceptne izdelke prikazal skupaj z Motorolo. Dejal bi, da je vsak pokazal nekaj zanimivega. Motorola telefon, ki se ukrivi nazaj (namesto naprej) in ga je moč nositi okoli zapestja kot nekoliko preobilno uro. Nedvomno je ideja zanimiva, a vemo, kako je s takšnimi izdelki. Nikdar ali zelo redko pridejo v trgovine. Enako velja za prenosnik s prosojnim zaslonom. Ne oporekam domišljiji, vendar ne vem, kdaj bi želel, da vidim skozi zaslon.

Kot nekakšna vsemogočna entiteta je v zraku ves čas lebdela umetna inteligenca. Tlačijo jo v vse mogoče, od telefonov, preko tablic tja do robotov, čeprav sta psa Xiaomija in Techa še vedno upravljana na daljavo in ženska v preobleki androida ni bila niti blizu e-mašini. A nudila je podobno izkušnjo pogovora, kot jo nudijo »boti«, le da je odgovarjala s prijetnim sintetiziranim glasom. Sposobnosti umetne inteligence s tem niso zaključeni. Xiaomi 14 zna med predvajanjem videa samodejno ustvarjati podnapise, kdaj bo sočasno še prevajal, je samo vprašanje časa, verjetno še bolj zanimiva pa so pametna očala, ki podnapise postavijo neposredno pred tvoje oči. Ampak slednje je bil zopet prototip!

• 
  Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre
• 
  PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• 
  Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke
• 
  BYD Atto 2: Da sta s Sealom iz istega hleva, še ne pomeni ničesar!
• 
  Urin ni ravno tema za pogovore. Ali pač?

The post MWC 2024: Namesto za ljudi, sejem za poslovneže, ki tečejo z enega sestanka na drugega appeared first on Tehnozvezdje.

Proizvajalci že leta modele, kot je Legion Pro 7, označujejo za prenosnike, ki nadomeščajo namizne računalnike. Z vidika tega, kar dotični ponuja, od zmogljivosti, prek dobre tipkovnice, širokega nabora priključkov, do odličnega in velikega zaslona bi se s tako klasifikacijo lahko strinjal. Bolj me muči drugo vprašanje. Zakaj, pravzaprav? Reč je absolutno pretežka (in blizu prevelike), da bi jo vlačil kam s seboj, še posebej z več kot polkilogramskim 330-vatnim napajalnikom. Tudi cenovno gledano lahko za tak denar sestavim najmanj primerljiv namiznik in mu dodam ustrezno kakovosten in hiter monitor. Če že iščem potencialne utemeljitve za prenosnik, potem morda zato, da se lahko prestavljam po hiši, da grem nekajkrat na leto z njim nekam igrat, na turnir ali kaj takega, kaj pa vem. Morda pa zgolj ne bi hotel vsega dodatnega kablovja. Vsekakor pa se da na tej napravi početi skorajda vse, kajti moči in še marsičesa drugega ima v izobilju.

Velika pridobitev, dobesedno in tudi v prenesem pomenu, je 16-palčni zaslon z razmerjem 16:10. V primerjavi s prej standardnimi 15,6-palčnimi nudi bistveno več površine za vsebino in ločljivost 2560 x 1600 je ravno še dovolj velika, da je to »platno« dobro izkoriščeno. Kajti nič ne pomaga večji zaslon, če je njegova ločljivost enaka kot pri manjšem (npr. polna visoka). Osveževanje gre kar do 240 Hz, s čimer bodo najbrž zadovoljni tudi najbolj zahtevni igričarji, vprašanje pa je seveda, če bodo to lahko tudi izkoristili. V nekaterih igrah se da, v drugih (npr. Forzi Motorosport) pa je pri najvišjih podrobnostih zgornja meja nekaj čez sto sličic na sekundo. Barvni obseg in pravilnost nista vrhunska, a dovolj dobra tudi za kakšno resnejše grafično in video montersko delo. Za kaj takega je grafičnih zmogljivosti prav tako dovolj. Profesionalci bi si vseeno želeli vsaj tehnologije mini LED, sploh pri tej ceni.

Izvrsten je sicer tudi glavni procesor z osmimi zmogljivimi in šestnajstimi energijsko učinkovitimi jedri. Razlika v primerjavi s tistim z Asusovem ROG Strix G16 s konfiguracijo jeder 6+12 morda ni tako velika, kot bi pričakovali, toda približno 16 odstotkov boljši rezultat v večjedrnem testu vseeno ni zanemarljiv. Opazno pa je, da med delovanjem z baterijo Legion daje prioriteto grafični kartici, medtem kot Strix dovoli bolj zadihati procesorju. Z baterije sicer prav dolgo ne boste igrali, kako uro in pol do dve, pri »delovni« uporabi pa je lahko avtonomije tja do štiri ure. Zmogljivosti so, kot vedno, odvisne od nastavitve hladilnega sistema. »Uravnoteženi« način (Balanced) resda kar opazno zniža zmogljivosti, tja do 20 odstotkov v primerjavi z »zmogljivostnim« načinom (Performance), vendar nudi dober kompromis med hitrostjo in glasnostjo delovanja, tudi segrevanja ni veliko. V tem načinu je namreč ventilator sicer dobro slišen, vendar ne preveč moteč, medtem ko je pri najvišjem načinu piš podoben, kot če bi od blizu poslušali reaktivno letalo. V kolikor ga ne bi bilo, bi temperature procesorja in grafičnega čipa poletele čez sto stopinj Celzija in vsega bi bilo hitro konec. V »tihem« načinu (Silent) prenosnik povsem omeji zmogljivosti, zato je ta namenjen bolj pisarniškemu delu. Res pa se ventilatorja skoraj ne sliši ali pa se ta dejansko ne vrti.

Igričarski prenosniki Lenovo že leta ne spreminjajo bistveno dizajna. Slednji je podrejen funkcionalnosti, ne kakšni ekstravaganci. Ohišje je malo kovinsko in malo plastično in deluje dovolj robustno. Kot rečeno, ne pričakujem, da bo kdo to zadevo pogosto prenašal sem ter tja, za domačo mizo bi bilo dovolj dobra tudi manj trdna zasnova. Tečaji »pokrova« so tiste vrste, ki so malo odmaknjeni od zadnje stranice spodnjega dela, kjer je sicer večina priključkov. Tudi zato tam odprt zaslon ne more biti v napoto. Ob strani je desni zgolj en USB-A ob stikalu za izklop kamere in izhodu za slušalke, na drugi strani pa sta še en USB-A in tudi USB-C (Thunderbolt 4). Kdor išče HDMI ali omrežni priključek, ju bo našel zadaj. Igričarsko poreklo na pogled izdajajo zgolj obrobe okrog priključkov in večbarvna osvetlitev, tako na tipkovnici kot v pasu na sprednjem spodnjem delu, kar pa se da oboje izključiti oz. pri tipkovnici uporabiti diskretno standardno (belo) osvetlitev. Same tipke so sicer prijetne, česar smo pri Lenovu vajeni. Sledilna ploščica bi bila lahko večja in tudi bolj natančna, toda tako za igranje kot za resno delo se bodo vsi uporabniki zanašali na miško, zato je ploščica dokaj irelevantna. Boljša bi bila lahko tudi kamera, saj je v njeni sliki precej šuma, če svetloba ni res dobra. Zvočniki so dokaj konkretni, bi si pa želel nekaj več basov. Po drugi strani so slušalke obvezne za igranje v načinu, ki iz prenosnika iztisne največ.  

Testni primerek je imel zapolnjeni obe mesti za diska vrste m.2, kasneje lahko terabajtni ploščici zamenjaš, če te je volja. Prav tako je mogoče nadgraditi delovni pomnilnik in kartico za brezžična omrežja.

HVALIMO:

• Zelo dobre zmogljivosti
• Kakovosten zaslon (za igranje)
• Veliko priključkov
• Robustno ohišje

GRAJAMO:

• Zelo glasen ventilator pri najvišjih zmogljivostih
• Dokaj kratko trajanje baterije
• Recikliranje enega in istega izgleda iz leta v leto

The post KRATKI TEST Lenovo Legion Pro 7: Ena najhujših zverin doslej appeared first on Tehnozvezdje.

Govorimo kajpak o konzolah, ki omogočajo igranje iger za PC. V zadnjem desetletju je bila bolj ali manj edina opcija za tiste, ki so hoteli igrati kjerkoli, a tega ne početi na telefonu, Nintendo Switch s povsem svojo knjižnico. Toda marsikdo doma prisega na osebni računalnik in vsaj nekateri od teh, bi kdaj katero od iger nadaljevali tudi kje drugje, ali pa se preprosto zleknili na kavč in tam odigrali seanso, nekoliko bolj sproščeno kot v največji osredotočenosti za mizo in z miško v roki. Nekaj manj znanih proizvajalcev že nekaj časa poskuša s tovrstnimi napravami, nato je manjši potres povzročil Valve s konzolo Steamdeck, nakar so vstopile še iz sveta igričarskega hardvera dobro znane znamke. Najprej Asus, potem Lenovo, katerega izdelek smo testirali tokrat, sledi še MSI. Vsekakor se zdi, da je področje dovolj perspektivno za sobivanje večjega števila konkurentov, kar je navsezadnje dobro tudi za cene. To smo že videli pri osveženem Steamdecku OLED, ki je efektivno cenejši od prvotne izvedbe te konzole.

Vsako od omenjenih, v igričarskem svetu dobro znanih podjetij, se je naprave za isti namen lotilo malo ali precej po svoje. Valve je izdelal precej razpotegnjeno reč, vendar s solidno ergonomijo in zelo dobrimi tipkami, sprožilniki ter paličicami. Nato je Asus vsaj za moj okus zadel pravo obliko (ergonomijo) in velikost take naprave – in zdaj ga posnema še MSI -, ne pa tudi velikosti zaslona, še posebej za sistem Windows. Lenovo se je očitno slednje vzel precej bolj v obzir, saj je zaslonske površine dovolj tudi za udobno »okensko« delo, hkrati pa se je zgledoval še po Nintendu in njegovem Switchu, od slednjega je sicer Legion Go precej večji in debelejši, kar je tudi logično glede na strojno zasnovo, ter naredil napravo za več scenarijev. Krmilni enoti je namreč mogoče na obeh straneh sneti – potem sicer ostaneta ločeni, ne da se ju speti v enotnega kot pri Switchu –, osrednji del z zaslonom pa ima vgrajeno stojalo, da lahko – pod poljubnim kotom – stoji na mizi kot nekakšna tablica ali mini monitor. Desni krmilnik je mogoče vstaviti še v nekakšen podstavek in ga uporabljati kot navpično miško za strelske igre. Tovrstne fleksibilnosti ne ponuja nobena druga podobna konzola in vsi načini igranja so po svoje zabavni in primerni, vsak za svojo priložnosti.

Zaradi fleksibilnosti in večstranskosti pa je Lenovo nekoliko zanemaril tisto, kar je resnim igričarjem morda celo najbolj pomembno – dober oprijem krmilnika. Legion Go je najprej orjaški. Veliko večji in debelejši kot oba glavna konkurenta (oz. kmalu trije), tudi za tretjino težji. Poleg tega so pri njem linije zelo osnovne, nič kaj prilagojene dlani, kar se nazadnje tudi občuti med samim igranjem. Čez čas postane nekoliko naporno in je treba vsaj narediti pavzo, če že ne zaključiti. To je sicer nujno tudi zaradi baterije, ki zdrži le malo več kot uro pri grafično najbolj zahtevnih igrah, a seveda bistveno več pri tistih, ki procesorja ne obremenjujejo v enaki meri.

Med igranjem z Legion Go sem se vseskozi sprehajal med dvema vtisoma in zaključkoma. Njegov velik ter tudi lep, barvit in »hiter« zaslon (osveževanje gre do 144 Hz) me je popolnoma posrkal vase, tega občutka niti Steamdeck s svojim OLED-om ne pričara povsem, četudi je tisti zaslon izvrsten in pravzaprav dovolj velik, kaj šele Ally z vsega sedmimi palci diagonale pri formatu 16:9. Toda ogromno in debelo, brez kakršnega koli razmisleka o poziciji dlani oblikovano ohišje me je utrujalo. Če bi za drugo generacijo uspeli zadevo nekoliko bolj ergonomsko izrisati in odliti, zbiti nekaj dekagramov in stanjšati za kakšen mm, bi bilo super. Konzola je sicer izdelana kakovostno, le pri stalnem snemanju krmilnikov bi me malo skrbelo, koliko časa bi trajalo, preden bi se tam kaj zlomilo.

Večino zagotovo zanima, kakšne so zmogljivosti. Procesor je v osnovi enak kot v Asusovi konzoli ROG Ally, zato so tudi številke tam-tam. Po testih celo nekoliko višje, med igranjem pa se lahko Legion Go kljub debelini zateče k agresivnejšemu zniževanju takta procesorja. Vsekakor odsvetujem igranje pri izvirni ločljivosti zaslona (QHD) v najbolj zahtevnih naslovih, tam jo je bolje spustiti na polno visoko (FHD) ali celo običajni HD, tudi podrobnosti je bolje nekoliko znižati, da raje pridobiš več slik na sekundo in morda daš strojni zasnovi še nekaj možnosti za predah na vsake toliko časa. Tudi v nastavitvah načina, v katerem deluje konzola, in koliko energije porablja, ni treba poseči pa najvišjem nivoju, boljši je eden nižje, saj je tam vse skupaj lepše uravnoteženo, tudi tišje. Zvočniki so sicer tu ena slabših plati, zaostajajo za obema glavnima konkurentoma.  

Legion Go je v prednosti pri številu tipk in priključkov. Še posebej dva USB-C, spodaj in zgoraj, znata biti uporabna, če kdo želi napravo uporabljati kot priložnostni mini PC, pa za to ne bi imel še dodatnih zvezdišč in druge navlake. Tudi sprožilnikov in igralnih tipk je veliko. Malce v odzivnosti in razmerju med trdoto in udobnostjo zaostajajo za tistimi na Steamdecku, a ne dosti. Sledilna ploščica je koristna za uporabo sistema Windows, na žalost pa ne daje kakšnega povratnega odziva.

Redko pride na test kakšna naprava, ki me tako zelo razdvaja. S svojim velikim, lepim zaslonom je v prednosti pred konkurenco, s fleksibilnostjo uporabe tudi, s prav tako velikim, debelim in težkim ohišjem pa tudi v slabšem položaju. Še dodatno z višjo ceno. Vsaj za zdaj tako Legion Go ne bi bil moja izbira med prenosnimi konzolami za PC igre, a kdo drug ima lahko povsem drugačen pogled. Vsekakor pa je to dobra naprava, le za kakih 100 do 200 evrov mora še pasti cena.

HVALIMO:

• Dobre zmogljivosti
• Velik in lep zaslon
• Več možnosti uporabe
• Dva priključka USB-C
• Priložena torbica

GRAJAMO:

• Velika, debela in težka naprav
• Oblika ni posebej ergonomska
• Dražji od konkurentov

The post Lenovo Legion Go: Ambiciozna prenosna konzola, mini PC ali nekaj tretjega? appeared first on Tehnozvezdje.

Drugi zaslon na telesu prenosnika je zagotovo uporaben. Toda, če ga ne znaš smiselno uporabiti, v kar se ne šteje predvajanje videov iz Youtuba, potem ga ne potrebuješ. Več dvojnih zasnov so iznašli. Asus zagovarja drugi ožji zaslon nad tipkovnico. Prenosnik ni nič večji, le tipkovnica je stisnjena po višini, sledilna ploščica pa ni samo manjša, temveč je še premaknjena proti desnemu robu ohišja. Lenovo je ubral drugo pot. Najprej z drugim zaslonom iz e-črnila na hrbtu, kar praktično pomeni, da obeh ni mogoče uporabljati hkrati. V tretjem utelešenju prenosnika Thinkbook Plus so ga zato premaknili na desno stran poleg tipkovnice. Ta ostaja običajne velikosti, tudi sledilna ploščica je na običajnem mestu, a sta glavni zaslon in posledično ohišje širša.

Dolg in razmeroma obilen

Oblikovno je prenosnik posebnež v vseh pogledih. V višino je primerljiv modelom z enim zaslonom, po dolžini pa je videti, kot bi glavni zaslon ustrezno razpotegnili in poleg tipkovnice dodali še enega. Od tod primerjava z znanim literarnim doktorjem, ki mu je uspelo kot Lenovu, ustvariti »pošast«. Tokrat vsaj na prvi pogled v dobrem smisli. Slaba stran zasnove je ravno dolžina, saj je prenosnik zelo težko spraviti v predal manjšega ali srednjega velikega nahrbtnika.

Kljub obilici prostora na ohišju ne najdeš obilja priključkov. Vgradili so jih toliko, kot je običajno za tanke prenosnike. Razlika je ta, da so, razen USB tipa C in vtičnika za slušalke, ostali nanizani na zadnjem (daljšem) robu natanko med dvema izpustoma vročega zraka. Ker je rob zaslona nad spodnjo polovico, topel zrak ne »piha« preko površine zaslona, temveč nemoteno v okolico. Odprtina za vstop zraka preko celega dna obenem preprečujejo, da bi bil tok zraka občutno moten, ko je naprava na kolenih. Drugače je, ko prenosnik odložiš na mehko površino kavča, kajti zaradi razmeroma nizki nogici, dno ni dvignjeno dovolj visoko, da pretok zraka ne bi bil občutno moten. Kar se skoraj takoj pozna v hitrejšem segrevanju.

Težave povzroča drugi zaslon

Prednost Thinbooka v primerjavi z Zenbookom Duo, je normalno velika tipkovnica. Niso samo tipke primerno velike, primeren je odmik med njimi, kar pripomore k udobnosti in natančnosti tipkanja. Škoda, da nimajo tipke globljega hoda, kar bi bilo zaradi razmeroma debelega prenosnika vsekakor mogoče. Normalne velikosti je tudi sledilna ploščica, ki je obenem primerno odzivna, klikabilna in na pravem mestu – točna na sredini pod tipkovnico. Tipka za vklop je nad tipkovnico ter daleč od mest, kjer bi jo zlahka po nesreči pritisnil in ima integrirano tipalo prstnega odtisa. Ker zna biti branje prstnega odtisa pogosto zanesljivejše od prepoznave obraza, možnost še zdaleč ni odveč.

Kot vedno ni vse zlato, čeprav se sveti. Zasnova ima očitno težavo, ki je povezana s položajem drugega zaslona. Med tipkanjem sem se pogosto z robom desne dlani dotaknil na dotik občutljivega malega zaslona in zato je kazalnik »miške« preskočil nanj. Premik nazaj, bodisi s sledilno ploščico ali dotikom površine glavnega zaslona, pa je milo rečeno nadležen. Kot je nadležno držanje dlani v zraku, da se omenjeno ne dogajajo.

Za delo na prostem premalo svetla

Spodobilo bi se, da bi bil glavni zaslon OLED, a tudi vgrajena zaslona IPS nista napačna. Barve so primerne, lepe in žive, le za moj okus sta premalo svetla, da bi bila na prostem odlično čitljiva. Posebej to velja za manjšega, ki se mi je zdel nekoliko medel. Nestandardna širina glavnega zaslona ima še eno prednost. Zlahka prikaže dve okni eno poleg drugega na uporaben način. Pri običajno širokih zaslonim to običajno pomeni, da sta preozki za učinkovito delo.

Poleg uporabe v vlogi zaslona, se manjši obnese še kot na dotik občutljiva »grafična« tablica za vnos raznovrstnih podatkov, za risanje ali za oblikovanje prostorskih modelov. V ta namen uporabiš elektronsko pisalo, ki je shranjeno v ležišču na desnem delu zadnjega roba. Veliko boljša rešitev kot hranjenje pisala v torbi ali nahrbtniku. Zaščiteno je, vedno dostopno in težko ga boš pozabil ali izgubil.  

Čeprav ideja še zdaleč  ni slaba, ni nujno enako z uporabniškim vtisom. Dvoje me je hitro začelo nervirati. Mali zaslon je v ravnini s tipkovnico in glavni pred očmi, kar pomeni, da premikanje pogleda od gor dol, in spet nazaj, hitro postane moteče. Obenem kazalnik miške pogosto skoči na drugi zaslon. Ne samo ob neželenem dotiku, tudi ko nisi najbolj natančen med premikanjem po opravilni vrstici na glavnem zaslonu. Premik nazaj s sledilno ploščico pa je milo rečeno zamuden.

Pomembna lastnost pod kritiko

Izbrani procesor se obnese po pričakovanjih, kar kažejo meritve s programom Geekbench (glej tabelo). Zadostil bo vsem pisarniškim in še kakšnim opravilom, celo obdelavi fotografij in montaži videa, le pri zadnji upodabljanje traja dlje kot na kakšni grafično zmogljivejši »zverinici«.

Celo pri polni obremenitvi gretje ni pretirano izrazito in hrup ventilatorja le poredko moti. Prednost velikega kovinskega ohišja je ta, da se ima morebitna toplota kam širiti. Se pa zato neprimerno slabše odreže baterija. Med polno obremenitvijo praktično vsek komponent in ne samo procesorja, v povprečju napolnjenost pade za 44 odstotkov. To je veliko, največ, kar sem opazil v zadnjih mesecih in kot pravijo v Lenovu, naj bi bil razlog v dveh zaslonih namesto enem samem. Morda. A kar je avtonomija v takšnih razmerah samo slabo uro in pol, se mi zdi, da je razlog drugje. V premajhni bateriji glede na energijske zahteve vgrajenih komponent.

Negativno sta me presenetila tudi zvočnika. Razumem, da je Thinkbook namenjen poslovnim uporabnikom, a vseeno. Ne samo, da zvočnika iz sebe ne iztisneta dovolj glasnosti, zvočne valove usmerjata skozi odprtini na dnu ohišja. Omenil sem, kaj se zgodi s segrevanjem, ko je prenosnik na mehki podlagi. To ni edina težava. Ravno tako je utišan zvok, ki je sicer drugače spodobne povprečne kakovosti.

HVALIMO:

• Ležišče za elektronsko pisalo v telesu prenosnika
• Položaj večine priključkov na zadnjem robu
• Zaradi širine glavnega zaslona zlahka prikazuje dve okni hkrati
• Kakovost izdelave ohišja in uporabljeni materiali

GRAJAMO:

• Slaba avtonomija (ali premajhna baterija)
• Neželeno dotikanje manjšega zaslona med tipkanjem
• Zaradi dolžine je prenašanje oteženo
• Neprepričljiva zvočnika

The post Lenovo Thinkbook Plus G3: Izpod veščih rok doktorja Frankensteina appeared first on Tehnozvezdje.