Zaradi mojega mnenja cene ne bodo znižali, a se kljub temu čutim poklicanega, da ga izrazim. Sony se dobro zaveda, da si je na trgu ustvaril ugled nadvse dobrega izdelovalca televizorjev in da ima lojalne uporabnike, ki se redko sprašujejo o ceni. Ker izdelke vrednotijo kot jih, v primeru, da te televizor prepriča, počakaj na do denarnice prijaznejše popuste.

Ni najlepši, a tudi ne najgrši

Oblikovno ni nič posebnega. Od nekaterih je debelejši, a to je pogojeno s tehniko osvetlitve, pri kateri so sijalke LED za in ne ob zaslonskem panelu. Za odtenek obilnejši je še spodnji rob pod zaslonom, vsaj v primerjavi z ostalimi tremi sodobno tankimi. Oboje pride do izraza, če ga obesiš na steno, medtem ko zbledi, ko je na nogicah. Všeč mi je, da sta zanju dve mesti. Bolj sredi spodnjega roba, da zlahka televizor postaviš na manjšo omarico ali bližje obeh kotov. Tedaj med njima zija prostor dolg 107 in visok 9 cm, ki je kot naročen za zvočno letev primerne velikosti. Vsaj priporočljiva je, kajti vgrajena zvočnika v glasnosti ravno ne blestita.

Priključkov je dovolj in so na primernih mestih ob strani, saj pridejo do izraza, ko je televizor obešen in pritisnjen ob steno. Posebnih vodil in kanalčkov za skritje kablov ni, sta pa na zadnjem kraku nogic manjši objemki. Dovolj, da vsaj malo pomagata pri organizaciji kablov. Daljinca sta dva, klasični in minimalistični. Celo z zadnjim je mogoče prekrižariti skozi podroben postopek namestitev, toda če boš vpisoval uporabniška imena in gesla za raznolike storitve, ti predlagam, da na telefon namestiš aplikacijo. Pomaga tudi kasneje, ko želiš iz hitrega in s funkcijami razmeroma natrpanega Googlovega sistema iztisniti največ, kar se iz njega iztisniti da. Televizor je moč upravljati z glasom, saj podpira Alexo ali Googlovega pomočnika. Dokler se ti ne »zalušta«, da bi govoril slovensko, sta kar uporabna.

Menijska struktura z nastavitvami delovanja je obsežna, lahko dostopna, toda vsaj na trenutke konfuzna. Ko na primer želiš spreminjati nastavitve slike, ni najbolj primerno oziroma je celo nadležno, da televizor ob nekaterih spremembah izpiše opozorilo o povečani porabi po spremembi, ki ga moraš potrditi. Ravno tako mi ni najbolj všeč, da se je treba med aktivacijo strinjati z vsem mogočim in obenem še prodati ledvico. Nasploh se je strinjanje razpaslo praktično na vseh digitalnih napravah (enega nedavnih bolj eklatantnih primerov je predstavljala ura Huawei Watch 4 Pro).

Sliši se, da imata premalo vatov

V postopku aktivacije televizor ponudi pripravo zvočnih nastavitev. Pobara te, da se usedeš na mesto, kjer boš običajno sedel in v roki medtem držiš daljinec. Na tem mestu bo zvok vedno najboljši možen. Najlažje bi ga opisal približno takole. »Dober, toda čudežev nikar ne pričakuj«. Dva deset-vatna zvočnika pač nista čudodelca. Kakovost zvoka je sicer dobra, a hitro občutiš, da nizki toni niso globoki, kot bi si želel. Ali celo pričakoval od televizorja s tolikšno ceno. Podobno je z glasnostjo, ki ne zadošča, da bi bil televizor središčna naprava domače zabave. Vsaj ne, kot sem dejal na začetku, brez primerno zmogljive zvočne letve.

Na trenutke se mi je zdela preveč v slogu Noir

Sony ima specifične nastavitve slike, ki v večini primerov »špilajo«, vendar sem med gledanjem lokalnih programov največ v polni visoki razločljivosti in standardni nastavitvi dobil občutek, da je slika pretemna, barva pa manj izrazite. Preblisk o slogu Noir ni čisto brez osnove. V takšnih primerih je primernejši živobarvni način, ki poleg poudarjenih barv, dvigne še svetilnost, medtem ko se standardni bolje obnese med prikazom vsebin razločljivosti 4K visokega dinamičnega razpona (HDR). Lepše, za moj okus, uravnoteži barve in svetilnost ter poskrbi za sočasni prikaz podrobnosti v osvetljenih in temnih predelih. Nasprotno jih živobarvni način zaradi dviga svetilnosti na svetlejših področjih zabriše.

Televizor uporablja panel VA, a zaradi tega nisem dobil občutka, da bi bilo vidni koti slabši. Črni toni so globlji in bolj podobni pravim, toda še vedno ne takšni, kot na zaslonih OLED. Vgrajeni procesor lepo dvigne sliko polne visoke razločljivosti na razložljivost 4K zaslona, a se pri preoblikovanju slike standardne razločljivosti pojavijo artefakti in pretirano mehčanje. Vem, da čudežev ni mogoče pričakovati, da podatkov, ki jih v viru slike ni, ni mogoče pričarati, a vseeno se ne morem znebiti občutka, da sem videl že boljše rezultate algoritmov dviga razločljivosti.

HVALIMO:

• Sijalke osvetlitve (LED) za zaslonom in dobro delovanje lokalnega zatemnjena
• Globoki črni toni in visoka svetilnost
• Operacijski sistem nudi veliko možnosti
• Obsežen nabor priključkov

GRAJAMO:

• Previsoka cena
• Zvočnika nista na ravni ugleda blagovne znamke
• Slovenske aplikacije niso naložene

The post KRATKI TEST Sony Bravia X85L: Zaradi nečesa me je rahlo zabolelo pri srcu appeared first on Tehnozvezdje.

Se sprašujete, čemu utripanje. Razlog je preprost in povezan z naravo sijočih diod, ki so vir svetlobe tako zaslonom na tekoče kristalov kot zaslonov OLED. Ledice imajo digitalno naravo, zato ali svetijo s polno močjo, ali sploh ne. Daleč od principa starejših svetlobnih virov, katerih svetlobna jakost je odvisna od toka, ki teče skoznje. To povzroča manjše težave, kajti jasno je, da svetilnost zaslona ne more biti ves čas najvišja možna. Prilagajati se mora potrebam posameznika ali v primeru samodejnega prilagajanja svetlobnim razmeram, da je čitljivost zaslona vedno optimalna. Tako velja, da naj bo ponoči, ko je okolica temna, zaslon manj svetel kot podnevi na prostem, ko mora »preglasiti« dnevno svetlobo.

Večina zaslonov, naj bodo LCD ali OLED, uporablja pulzno širinsko modulacijo (pulse width modulation, PWM), ki s hitrim zaporednim prižiganjem in ugašanjem sijočih diod prilagaja svetilnost zaslona. S tem simulira svetilnost kjerkoli med nič in sto odstotki. Se pravi. Če je svetilnost 40 odstotkov največje, to praktično pomeni, da so sijalke 40 odstotkov časa vklopljene in 60 odstotkov izklopljene. Od frekvence, hitrost spreminjanja stanja, pa je odvisno, ali nas nastalo utripanje moti ali ne.

Utripanja s prostim očesom ne opazimo, a če je prepočasno, ga zaznajo možgani. Očesna zenica se ves čas prilagaja spremenjeni svetlobi, kar privede do utrujenosti oči ali v skrajnem primeru do bolečin v glavi. Pogled skozi objektiv kamere tako razkrije črne pasove, ki navidezno potujejo od zgoraj navzdol. Neposredno so povezani s svetilnostjo in frekvenco prižiganja sijalk. Tanjši so (ti motijo manj), ko je svetilnost zaslona visoka in širši, ko je nizka. Od tu težava povezane z uporabo telefona zvečer v zatemnjeni sobi.

Pri nižjih frekvencah prilagajanja svetilnosti, od 100 do 400 hercev, je zenica bolj dovzetna na spreminjanje svetlobe. Za nekatere, saj vsi nismo enako občutljivi na utripanje, pa so še posebej problematične frekvence pod 250 hercev. Nasprotno nas visoke frekvence prelisičijo in zato mislimo, da opazujemo svetlobo stalne jakosti. Četudi so na zaslonu črni pasovi, jih ne vidimo in ne zaznamo. V tem je skrit razlog, da se za enkrat sicer še vedno manjše število predvsem novih telefonov hvali s frekvenco ugašanje in prižiganje sijalk 1920 hercev, in da bo ta v prihodnosti še narasla. Obenem ni nepomembno, da jih večina dosega frekvenco samo med 240 in 480 herci (toliko na primer dosegajo Iphoni).

Zasloni na tekoče kristale LCD pogosto uporabljajo drugačno tehniko prilagajanja svetilnosti. Namesto ugašanje in prižiganja sijalk, prilagaja enosmerni tok in preko njega »največjo« svetilnost sijalk. S tem je odpravljena težava z utripanjem zaslona. Tehnike za enkrat še ni mogoče vpeljati v zaslone OLED, kakršne ima dandanes večina telefonov, saj znižanje toka poslabša prikaz barv. Če ne drugje, bomo torej tehniko modulacije PWM še nekaj časa videvali pri njih.

• 
  Toph in Zuko družno ukradeta moje zanimanje
• 
  Clio E-Tech: Dokaj daleč sem prišel kljub majhni posodi za gorivo
• 
  Anker obiskovalcem festivala Tomorrowland zagotavlja 35.000 prenosnih baterij
• 
  EU dokazuje, da regulacija ni vedno slaba (čeprav jo bogatuni stalno mečejo na tnalo)
• 
  NEDELJSKI NASVET: Nikar ne nasedajte, v ozadju je zgolj želja po denarju

The post NEDELJSKI NASVET: A tvoj zaslon tudi utripa? appeared first on Tehnozvezdje.

Izdelek se vedno trudim oceniti v luči, komu ga je izdelovalec namenil. Že ko sem pred leti na berlinskem sejmu potrošniške elektronike prvič videl sijalke z vgrajenim Bluetooth zvočnikom, se mi je ideja zdela simpatična, vendar le pogojno uporaba. Čemu bi kakovosten zvočni sistem zamenjal z zvočniškimi lučmi, ko strop ni najprimernejše mesto za vir zvoka, majhni gonilniki v sijalkah pa tudi ne obetajo v vseh pogledih kakovostne reprodukcije. Prenos glasbe z mobilne naprave preko vmesnika Bluetooth, pa tudi ne brezskrbne uporabe. Telefon odneseš iz sobe in tamkajšnji zvočniki utihnejo. Pomisleki so še vedno na mestu, vendar so prostori in primeri, ko bi se jih dalo uporabiti. V kopalnici na primer, ko najdeš čas za daljše namakanje v kadi in prostor napolniš z umirjeno barvo ter nežnimi zvoki pomirjajoče glasbe.

In bila sta luč in zvok

Sengled Wave (bela) in Solo (barvna) sodita med Bluetooth sijalke z zvočniki. Prva je kar cela »luč« z zaradi tega večjim zvočnikom, ki jo namestiš na strop namesto dotedanje, drugo pa je ena ali več sijalk, ki sodijo v ležišče zanje v obstoječi luči. Ta ne sme biti zaprta, da ne zaduši zvočnih valov. Še najboljše so zato v strop pogreznjena ležišča za sijalke, ki so pravzaprav v nekaterih prostorih dokaj pogosta. Potrebuješ še telefon za prižiganje, spreminjanje barve ter svetilnosti in pošiljanje »glasbe« na zvočnik sijalke oziroma luči. Sicer pa obe prižigaš s stenskim stikalom in nato upravljaš prek telefona.

Nanj namestiš aplikacijo Pulse ter slepo slediš navodilom. Pred tem moraš kajpada prižgati vmesnik Bluetooth, sijalko (ali luč) pa vključiti v električno omrežje. Povezava je hitra in preprosto, večjih težav oziroma slabosti v postopku nisem zasledil. Aplikacija je preprosta, kar je v tem primeru pohvalno, ker pa sijalka ni stalno povezana v domače omrežje, je ne moreš povezati v pametni dom ali na primer z Googlovim digitalnim pomočnikom. Drugače pa barvo sijalke spreminjaš s tapkanjem po barvnem kolesu, ali izbereš prednastavljene »scene« pod njim. Na dnu zaslona sta še »tipki« za spreminjanje jakosti zvoka, čeprav tega lahko spreminjaš tudi z bočno (ali dvema) tipko telefona. Ta je sicer z zvočnikom v sijalki ali luči povezan na enak način kot z dodatnim zvočnikom ali slušalkami. Kar koli telefon »predvaja«, oddaja zvočnik v sijalki ali več njih. Nekatere Sengledove sijalke z zvočnikom (Pulse, Wave) namreč lahko povežeš v niz, v katerem je ena glavna (povezana s telefonom), ostale pa so sateliti, ki so z glavno prav tako povezane preko Bluetootha.

Kakovost zvoka sijalke Solo je na zadovoljivi ravni, zvočniki v njej pa razumljivo sobe ne morejo napolniti z zelo glasno muziko. Čeprav ne delujejo na baterijo, temveč so ves čas priključeni v električno omrežje, so majhni in temu primerno ne preveč glasni. Pohvalno pa tudi pri najvišji glasnosti ni opaziti popačenja višjih tonov, pa tudi nizki toni (basi) niso slabi. Zvočna izkušnja je zato dokaj korektna, ko potrebujemo nežno zvočno kuliso. Podobno je tudi s svetlobo.

Žal se pogosto izkaže, da večopravilne naprave nobene naloge ne opravijo odlično. Za zvok sem dejal, da je dober, vendar niti približno dovolj glasen in kakovosten, da bi na primer sijalka ali več njih, zamenjale običajne zvočnike. Podobno pa lahko rečem tudi za svetlobne zmogljivosti. Sijalka Solo zagotavlja ekvivalent 50 W (550 lumnov), kar ni niti približno dovolj, da ena sama žarnico osvetljujejo že manjši, kaj šele velik prostor. Pa še to le v primeru, ko sije belo svetlobo. Če sveti »v barvi« svetlobna moč drastično pade in je zato kvečjemu uporabna kot nočna luč. Dodatno težavo povzroča mesto zvočnika, zaradi katerega sijalka večino svetlobe seva od strani in ne preko »spodnje« ploskve, na kar moraš prav tako paziti, ko iščeš mesto zanjo. Tovrstne sijalke so torej primerne za zabavo, nikakor pa ne za resno reprodukcijo zvoka in razsvetljavo.

Sijalke za prav posebno rabo

Sijalke LED so raznovrstne. Še zdaleč niso vse pametne in povezane v internet ali imajo dodatni zvočnik. Tudi brez tega so lahko uporabna zaradi dodatkov. Tipalo gibanja, ki je v sijalki in ne v lučeh, kot smo bili do zdaj vajeni. Sveti torej samo takrat, ko v prostoru zazna gibanje, ko pa ga ne, se po krajšem času izklopi. Uporabiš jo lahko marsikje, na primer na hodniku ali stopnišču, da ti ni treba s stikalom prižigati luči. Sijalke zato tudi ne svetijo po nepotrebnem, s čimer zmanjšaš porabo električne energije in svetlobo onesnaževanje.

Druga sijalka za posebno rabo pa ima vgrajeno konkretno veliko polnilno baterijo. Zato, da sveti, če zmanjka električnega toka. Shranjene energije je dovolj za kar tri ure, splača pa se jo postaviti tja, kjer želiš vsaj kanček svetlobe tudi v izrednih razmerah.

Zanimiva pa je tudi še sijalka LED, pravzaprav čisto običajna »ledka«, nikamor povezana, pa tudi pretirana pametna ne. Od čisto običajne pa se razlikuje, da sveti še nekaj trenutkov po tem, ko si jo ugasnil. Da ti ni treba v temi zapustiti sobe na primer.

Sijalke LED so postale del večine domov, sam pa se moraš odločiti, kje in kakšne boš imel. So prostori, kjer pridejo prav barvne, drugje pa so primernejše bele z večjo svetilnostjo. A naj sijejo v topli beli svetlobi, kar je boljše za dobro počutje ljudi. Tudi za žarnico z zvočnikom boš verjetno našel prostor, ki ga bo popestrila. Pa tudi za sijalke s tipalom gibanja ali sijalke, ki svetijo v sili, se bo našlo mesto.

The post Posebne sijalke Sengled: Uredile vam bodo svetlobna in zvočna valovanja appeared first on Tehnozvezdje.