Res me je marca in aprila, ko so operaterji odpirali programske sheme, nekateri ponudniki naročniškega videa ponujali daljša preizkusna obdobja in so glasbeniki predvajali (in jih še predvajajo) različne »domače« nastope, presenetila pasivnost Hollywooda in ostalega filmskega sveta. Nikakršnih akcij za cenejše izposoje ali nakupe, pohitrenih časovnic za filme, ki so bili v kinih pred nekaj meseci, kaj šele, da bi kakšnega za to obdobje načrtovanega spustili v javnost kar prek spletnih kanalov, če se v dvoranah širom sveta ni dalo. Tako ali tako že leta ne vidim več pravih razlogov, da moram na možnost digitalne izposoje (ali nakup) filma za ogled na domačem televizorju čakati leto, dve ali celo več. V času prisilnega posedanja doma pa sploh ni opravičila, da studii in ostali v tej verigi ne omogočijo nečesa, kar si gledalci že dolgo želijo.

Raziskava analitske hiš Performance Research in Full Circle Research je sredi maja v ZDA dobrih tisoč ljudi vprašala, kje bi si ga ogledali, če bi bil film hkrati prišel v kino in v digitalne kanale za izposojo. Kar 70 odstotkov vprašanih bi raje gledalo z domačega naslanjača, če 13 odstotkov jih je bilo naklonjenih kinu, 17 odstotkov pa je bilo neodločenih. Podobne rezultate je dala anketa, ki sem  jo izvedel na Twitterju. Tudi v njej sem vprašal, kolikšno bi bilo zanimanje za najnovejše filme na domačem kavču, če bi bili na voljo (prek tržnic Filmi Play, iTunes, kot dodatno plačljivi pri Netflixu in podobnih storitvah ali kje drugje).

Rezultati – pri 140 odgovorih že lahko predpostavljam, da niso povsem nekredibilni, še posebej, ker se skozi glasovanje deleži niso kaj dosti spreminjali – so jasno pokazali, da bi več kot dve tretjini zamenjali kino z ogledom doma. Samo dobra desetina bi se še vedno raje odpravila v kino, slabe petine pa filmi ne zanimajo. Glede na oboje navedeno sklepam, da marsikje in na večjem vzorcu rezultati ne bi bili bistveno drugačni ali pa bi vsaj potrdili, da obstajata tako želja za gledanje novih filmov doma, kot tudi pripravljenost za to plačati podobno ceno, kot zdaj stane vstopnica za kino.

Že dolgo sem sumil, da ne morem biti edini, ki bi marsikdaj kaj pogledal, če bi lahko. Seveda ne zastonj, tudi s »torrentov«, ampak legalno in za pošteno ceno. Pa zdaj sploh ni te možnosti. Včasih človek pač ne najde časa za obisk kinematografa. Drugič se mu preprosto ne da od doma. Morda ga odbijata gneča in obnašanje ljudi v dvorani. Lahko mu je bolj všeč bližina hladilnika in omare z zalogami pijače in prigrizkov. Prepreka je lahko varstvo za otroke. Navsezadnje pa smo v zadnjih letih opremili dnevne sobe s tako dobrimi televizorji in zvočnimi sistemi, da se nam zdi škoda hoditi kam drugam, ko pa imamo pred nosom izvrstno sliko in najmanj zadovoljiv zvok. Mislim, da filmska industrija sploh ta vidik bistveno podcenjuje, kajti ustvarjalci serij so že ugotovili, da je tudi kakovostna sliko HDR eden od elementov, s katerimi lahko pritegnejo gledalce.

Če serije zdaj istočasno prihajajo v spletne naročniške storitve kot na druge kanale, pri filmih še naprej velja desetletja stara strategija. Najprej kino, po približno pol leta na fizične nosilce, kateri koli so že takrat aktualni (blu-ray, dvd, …), čez leto ali malo več na specilizirane, plačljive televizijske programe in v zgoraj omenjene tržnice, po dveh letih in več pa še na ostale TV-programe in naročniške spletne storitve, torej na Netflix in podobne. Odstopanj od te taktike zavlačevanja in molže prihodkov skozi čim daljše obdobje praktično ni. Tako tistim, ki filma zaradi takih ali drugačnih razlogov ne ujamejo v kinu, ne preostane drugega kot čakanje. Četudi bi z veseljem plačali za ogled s kavča.

Si predstavljate, da bi nekaj podobnega kot v filmskem svetu veljalo v športu ali v glasbi. Tekmo bi si lahko v živo ogledali samo tisti, ki bi bili prisotni na stadionu. Nato bi posnetek naslednje pol leta prodajali v tržnicah z digitalnimi vsebinami, nakar bi najprej prišla na športne ter nazadnje še na (brezplačne) splošne televizijske programe. »Hej, a veš, da bo v soboto na TV finale nogometnega prvenstva v Rusiji (2018)?« Ali pa pri glasbi, kjer bi nove »komade« lahko najprej slišal samo na koncertih, potem bi bili na voljo v iTunesih in podobnih trgovinah, zatem v naročniških pretočnih storitvah in nazadnje na radiu. Primerjavi mogoče na prvi pogled delujeta absurdno, a nista nujno daleč od tega, kar filmska industrija vzdržuje že dolgo in nima podlage v ničemer. Mislim, da tudi prihodki ne bi trpeli, če bi nove naslove takoj spustili tudi splet in bi jih lahko pogledali še vsi tisti, ki se ne bodo odpravili do najbližje dvorane, kjer zadevo vrtijo. Prav tako sem prepričan, da se zaradi tega obisk v kinu ne bi drastično zmanjšal, kot tudi ne gledanost kasneje na televiziji ali v naročniških storitvah. Še posebej, če bi se cene postopno nižale, ko bi se datum premiere oddaljeval. Gre za pretežno različna občinstva z različnimi prioritetami. Že v tem, za kaj smo pripravljeni plačati in kolikšni zneski se nam še zdijo sprejemljivi, se precej razlikujemo. Dosti pa je tudi takih, ki razen televizijske naročnine ne bi plačali ničesar drugega, pa še ta se jim zdi odveč. Pa vendar, dodatne možnosti in več potencialnega občinstva ne morejo biti slabe za biznis.

Imam kakšno upanje, da se bo kaj spremenilo? Niti ne, razen če se inercija ustavi in bo res treba začeti iskati nove vire prihodkov, kot jih je morala glasbena industrija. Ta je zdaj, če gledamo zgolj številke, z naročninami prišla približno na nivo, ki ga je prej dosegala s fizičnimi nosilci, realno pa je seveda nekaj nižje, saj je treba upoštevati inflacijo. Marsikdo ni zadovoljen, toda glasbena srenja se je hočeš nočeš prilagodila digitalni dobi in za uporabnike je trenutna situacija dobra. Da se poslušati z omejitvami in nekaj dela, vendar zastonj na Youtubu, in da se poslušati poceni in elegantno z naročnino. Kar je dobro tudi za industrijo, predpostavlja namreč stalen dotok denarja, saj tisti, ki odpove naročnine, ostane brez glasbe. Najbrž bodo morali tudi Hollywoodarji nekoč prilagoditi svoj model 21. stoletju, ali bo to še preden se bo stoletje začelo iztekati, pa ne upam napovedati.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Hollywood je karanteno prespal in upa, da bo še naslednjih 70 let vse po starem appeared first on Tehnozvezdje.

Peterica je zapisala, da je razvoj aplikacij, ki naj bi pomagale pri zmanjševanju okužb z virusom Sars-cov-2, pokazal na težave pri tem, »kako Evropa oblikuje odnose s ključnimi globalnimi igralci na tehnološkem področju.« In še, da bi ob tehnoloških podjetij pričakovali upoštevanje splošne blaginje in potreb posameznih držav, ko postavljajo digitalne standarde.

»Uporaba digitalnih tehnologij mora biti zasnovana tako, da jo lahko demokratično izvoljene vlade ocenjujemo in sodimo hkrati kot primerno za naše državljane in v skladu z evropskimi vrednotami. Vsiljevanje tehnoloških standardov predstavlja korak v stran in izgubljeno priložnost, da bi dodatno okrepili sodelovanje med vladami in zasebnim sektorjem.«

Tako trdijo veljaki za digitalno področje iz omenjenih držav.

Težko je iz pisanja, ki je še precej daljše od povzetega, razbrati, kaj peterico držav pravzaprav moti. Domnevam pa, da so to naslednji vidiki. Najprej dejstvo, da aplikacije za sledenje stikov, ki se zanašajo na bluetooth, lahko učinkovito delujejo samo z uporabo programskega vmesnika (API-ja), ki sta ga nedavno izdala Apple in Google. Brez njega bi morale aplikacije ves čas teči v ospredju in telefoni bi morali imeti vključene zaslone, da bi se medsebojno sporazumevali po bluetoothu, kar pa je popolnoma neživljensko. Nadalje predstavnike EU moti, da uporaba omenjenega vmesnika prinaša določene omejitve, tako glede tega, kdo lahko izda aplikacijo, ki se sklicuje nanj (javne zdravstvene institucije), in na kakšen način lahko obdeluje podatke. Pa verjetno tudi, kaj lahko tovrstna aplikacija še počne.

Na kratko – Apple in Google predpostavljata decentraliziran sistem, pri katerem večina podatkov za vedno ostane zgolj na telefonih uporabnikov, na osrednji strežnik se prenesejo le identifikacijske številke tistih uporabnikov, ki v aplikaciji potrdijo okužbo z novim koronavirusom. Določene države so bolj naklonjene centraliziranemu sistemu, kjer bi se na strežnike prenašali podatki z vseh telefonov, kar bi verjetno dalo večje možnosti za določene analize (a tudi potencialne zlorabe osebnih podatkov). Poleg tega v tem kontekstu ni govora o kakšnem lokacijskem sledenju, ki bi ga kakšna država prav tako rada uvedla. In, nenazadnje, Apple in Google striktno napovedujeta, da bosta takšen dostop do bluetootha, kot sta ga omogočila s programskim vmesnikom za »koronske« aplikacije, takoj po koncu krize s tem virusom, umaknila. Marsikomu pa verjetno tovrstna »samovolja« upravljavcev platform, do česa pustijo dostop in do česa ne, nikakor ni povšeči.

Zagotovo drži, da je Evropa in pravzaprav cel svet pretirano odvisen od ameriške tehnologije. Vendar tega ne bomo rešili zdajle, na hitro, ko bi čim prej potrebovali aplikacije za sledenje stikov. Zdaj bi bilo najbolje ugotoviti, da tehnološka rešitev, ki sta jo ponudila Apple in Google, daje najboljše obete za morda učinkovito aplikacijo. Nato pa za celotno EU izdati enotno aplikacijo, ne vsaka država posebej, kajti samo tako bi vse skupaj imelo kaj smisla in bi lahko dejansko pomagalo pri odkrivanju potencialnih žarišč. Zakulisne želje po nadzoru državljanov, obdelavi osebnih podatkov in morda celo podaljševanju »kriznega« stanja po koncu krize pa bi bilo treba tako ali tako v hipu zatreti. Če k temu pripomoreta ameriškega tehnološka velikana, nimam čisto nič proti.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Peterica evropskih držav med vrsticami nad Apple in Google appeared first on Tehnozvezdje.

Že Marjan je takoj ob začetku karantene opozoril, da delo od doma ni za vsakogar in da se je treba temu vsaj dobro prilagoditi, tudi s kakšnimi preureditvami prostorov, si zamisliti rutino, nanjo navaditi domače in se predvsem zelo dobro disciplinirati. Meni denimo slednje ne predstavlja težave, v »službi« sem še preveč, in domače okolje mi čisto ustreza, a hkrati grem prav rad najmanj en dan vsak teden »na teren«. Navsezadnje je to bistven del novinarskega poklica in to sem v času preganjanja virusa kar precej pogrešal. Slišal pa sem za precej primerov, da je delo od doma proti vsem pričakovanjem teklo zelo dobro in tudi dajalo celo boljše rezultate v primerjavi z delom v pisarni. Če ljudje vedo, kaj je treba narediti in so kolikor toliko vestni ter marljivi, to običajno tudi naredijo. In če vsak dan še ne izgubijo od ure do dveh ali celo več za prevažanje sem ter tja, lahko naloge opravijo celo bolje ali pa jim ostane več prostega časa, kar dobro vpliva na počutje, motivacijo in navdih, ko se je treba nečesa resno lotiti. Če res česa ne pogrešam, odkar sem »podjetnik«, je to izgubljanje časa in živcev na poti v službo in nazaj domov.

Zdelo se je tudi, da so ljudje dobro zapopadli tehnologijo, od video konferenčnih programov, telefonov namesto spletnih kamer in platform za »sodelovanje« in deljenje vsebin, do morda celo navideznih zasebnih omrežij (VPN) in še česa. Celo internetne povezave so bile večinoma dovolj hitre in stabilne. Vsaj nismo zaznali kakšnega večjega pritoževanja čez to, kar očitno pomeni, da po tehnološki in izvedbeni plati ne bi bilo težav z delom od doma. Morda bi morali v podjetjih še malo bolje poskrbeti za varnost podatkov, ki so shranjeni na računalnikih zaposlenih in ki se pretakajo po omrežjih, kajti ni ravno dobrodošlo, če tovrstne dokumente kdo prestreza. Mnogi tudi nimajo službenih prenosnikov, ki bi jih za tovrsten način dela skorajda potrebovali, kajti uporabljati zaseben računalnik v službene namene ni najbolj pametno. Še toliko manj, če na njem karkoli počnejo tudi otroci. To bi se zagotovo dalo urediti, četudi bi predstavljalo nekaj izdatkov za podjetja. Bi pa morda prihranila na drugih področjih, denimo pri dodatkih zaposlenim za prevoz, verjetno bi potrebovali tudi manjše prostore. Zelo verjetno ne bi nikjer prešli na izključno delo od doma, če pa bi uvedli sistem tri – dva, torej tri dni na teden doma in dva dni v pisarni (ali obratno), bi vseeno potrebovali nekaj manj miz, stolov in monitorjev (kamor bi zaposleni priklapljali svoje prenosnike), s tem pa tudi manj kvadratnih metrov pisarn. Še vedno se je treba občasno dobiti na kupu, izmenjati ideje in pregledati narejeno, pa tudi navsezadnje povedati in slišati določene novice in govorice, doma nam je le nekoliko dolgčas. Prepričan sem, da bi marsikomu tak ritem in način dela povsem ustrezal.

Pa vseeno je kar hitro udarila »stara normalnost«, ponekod bodo očitno poskušali ubiti »novo realnost«, še preden bo ta zares postala realna. Že po tednu ali dveh je marsikateri šef (ali direktorica), kot mi pripovedujejo, zahteval konstantno prisotnost v službi. Četudi prej ni bilo nikakršnih težav na daljavo ali je vse skupaj potekalo celo bolje. Kolikor imam izkušenj s temi profili, pa nočem stereotipizirati, ampak vzorci se zelo pogosto ponavljajo, precej nadrejenih v svojih vlogah kmalu zboli za podobnimi simptomi. Prvi je nezaupljivost do podrejenih. Če jih ne vidijo, ne verjamejo, da sploh kaj delajo. Verjetno si mislijo, da doma lenarijo, gledajo TV ali igrajo igr(ic)e. V vseh medijih, kjer sem bil v svoji karieri, bi novinarje najraje imeli ves čas v pisarnah. Na očeh. Četudi je osnova novinarstva, da si zunaj, se dobivaš z ljudmi (»viri«), pobiraš izjave, si ogleduješ kraj dogajanja, itd Nikoli nisem dobro razumel, čemu več šteje prisotnost kot končni rezultat. Pomembno bi moralo biti, kaj zaposleni da od sebe, in da to stori v dogovorjenem roku. Seveda pa so začeli marsikomu v zadnjih letih nalagati še dodatne birokratske naloge, poleg njegovega osnovnega dela, in šefom je pogosto celo pomembneje, da so opravljena ta »pisarniška« opravila kot vse ostalo.

Poleg tega se šefi ne morejo obnašati kot šefi, če je večino časa okrog njih vse prazno. Če spet malo pretiravam, a ne dosti, morajo imeti zaposlene tam, da lahko kažejo svojo pomembnost in nepogrešljivost. Če so se sami žrtvovali za to naporno in odgovorno vlogo, pri kateri ni niti trenutka zadovoljstva, kajti ves čas so pritiski z vseh strani, morajo tudi njihovi podrejeni sedeti na delovnem mestu za svojimi monitorji in trpeti. Bognedaj, da bi veselo delali doma v trenirki in s kakšno sproščujočo glasbo na zvočnikih, da bi lahko šli za 15 min ven na pavzo ali celo med delovnim časom skočili v trgovino. Vse to se preprosto ne spodobi in šefi bodo naredili vse, da na take bogokletne ideje čimprej pozabimo.

Mogoče ni tako hudo in verjetno sem preveč sarkastičen, slišal sem tudi za primere, kjer še naprej pretežno delajo od doma in nikogar ne silijo, naj prihaja v pisarno. So pa to pretežno podjetja, ki so tako prakso imela že prej. Zato imam občutek, da bo na marsikaterem področju zelo hitro vse tako, kot je bilo do sredine marca. Navade ljudi so se spremenile samo kratkoročno, potem je večina pozabila na peko kruha, sprehode po bližnjem gozdu, naročanje stvari domov in plačevanje s kreditnimi karticami, podobno bo najbrž tudi z delom od doma. Če se da po starem, potem je jasno, kako bomo.  

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Dela od doma ne bo preprečila tehnologija, ampak nezaupljivi in zavistni šefi appeared first on Tehnozvezdje.

Letošnja IFA bo tako tridnevni dogodek – običajno je sejem odprt dlje kot en teden, pred tem pa sta še dva dneva novinarskih konferenc in predstavitev –, potekal bo od 3. do 5. septembra. Tako vsaj načrtujejo organizatorji, če jim bo vse glede sproščanja ukrepov, odpiranja meja in vnovičnega vzpostavljanja letalskih linij vsaj približno naklonjeno. Sestavljali ga bodo torej štirje ločeni stebri. Za novinarsko srenjo bo najbolj zanimiva Globalna novinarska konferenca (IFA Global Press Conference), na kateri bodo svoje novosti in strategije predstavila različna podjetja iz branže, na odru pa bodo tudi nekateri govorci, kot prvega so napovedali predsednika Qualcomma Cristiana Amona. Ta dogodek sicer Messe Berlin vsako leto za približno tristo novinarjev organizira aprila, vendar je letošnji seveda odpadel oz. so ga zdaj prestavili na september. Če bo šlo vse po načrtih in sreči, se ga bomo tudi udeležili, in ob strogih varnostnih in zdravstvenih ukrepih poskušali dobiti kar najboljši vpogled v tehnološke novosti in inovacije.

Nato bo tu združena platforma za ideje in inovacije IFA Next in za prihodnost mobilnosti IFA SHIFT Mobility. Na prvi se običajno predstavljajo tehnološki startupi s svojimi zamislimi, druga, ki je vedno potekala po novinarskih dneh in je zato še nismo imeli priložnosti obiskati, pa je namenjena predstavljanju novih storitev na področju mobilnosti. Tretji in četrti steber pa bosta »tržnica« sestavnih delov IFA Global Markets in prostor za poslovna srečanja, kjer naj bi proizvajalci in trgovci sklepali posle za prihodnje mesece. Predvidevamo, da se bodo oz. bomo lahko novinarji v tistih treh dneh zvrstili na vseh štirih dogodkih.

Direktor sejma IFA Berlin Jens Heithecker sicer pričakuje povečano povpraševanje po elektronskih izdelkih, ko bo obdobja »zaprtosti« dokončno konec, zato je po njegovem mnenju ključno izvesti tudi letošnji sejem IFA v dejanski, ne zgolj navidezni obliki.

Po vseh odpovedih dogodkov v zadnjih mesecih naša industrija nujno rabi platformo, na kateri bo predstavila svoje inovacije, da si lahko opomore in znova začne dosegati rast. Navidezni dogodki so uporabni, vendar ne morejo dati pravih vtisov, možnosti ogleda in preizkusa naprav, pa tudi ne človeških stikov, ki naredijo sejme, kakršen je IFA, tako zelo uporabne.

Kakšni bodo stiki in koliko se bomo lahko novosti dejansko dotaknili, bomo predvidoma videli septembra.

The post Organizatorji trdijo, da sejem IFA bo, vendar kot skupek štirih ločenih dogodkov za omejeno število udeležencev iz panoge appeared first on Tehnozvezdje.

Sredi marca je kar evropski komisar za notranji trg Thierry Breton klicaril šefe (ameriških) multinacionalk s prošnjo, naj znižajo privzeto kakovost slike v svojih storitvah in tako zmanjšajo količino bajtov, ki se pretakajo po omrežjih. Netflix, Youtube in ostali so uslišali komisarja in tako je dva meseca marsikdo gledal vsebine v standardni namesto v visoki razločljivosti ali 4K. Odslej bo lahko znova užival v pravi kvaliteti, saj je Netflix pred dnevi že začel prehajati nazaj na »normalo«, kar so potrdili za portal FlatpanelsHD. V času karantene se je po nekaterih raziskavah povprečen promet na ameriškega uporabnika te storitve podvojil, Netflix pa je menda početveril svoje kapacitete za dostavo slike do skupno 183 milijonov naročnikov po vsem svetu. Kmalu, če še niso, bodo na višjo kakovost šli nazaj tudi ostali, kot so Amazon, Apple, Disney, Google in manjši ponudniki.

Resnici na ljubo se je marsikaj še vedno dalo gledati v povsem spodobni kakovosti. Še posebej na Youtubu večinoma ni bilo težav, vsaj pri vnaprej naloženih videih, tudi razločljivost 4K je omrežje večinoma preživelo, le pri vsebinah v živo je bila slika večinoma skromne kakovosti. Pogosto tudi zato, ker tisti, ki so jo oddajali, prek Facebooka ali Youtuba, niso hoteli (zaradi stroškov v mobilnem omrežju) ali upali (zaradi zanesljivosti oddajanja) vklopiti možnosti HD. Tudi na Netflixu sem večinoma imel povsem spodobno sliko, vsaj HD, če že ni bil 4K, a niti slednji ni bil povsem izključen. Koliko je splošno znižanje kakovosti, ki ga najbrž marsikdo ni niti poskušal zaobiti, res pripomoglo k temu, da je internet zdržal brez resnejših izpadov, je težko reči. Nekaj zagotovo je, kajti poleg enormnih količin »televizije« je bilo v istem času tudi ogromno sestankov po kar naenkrat neverjetljo priljubljenem Zoomu in drugih videokonferenčnih storitvah. Ko se otroci počasi vračajo v šole in odrasli v službe, je videa čez dan spet manj in tako ni več pravih razlogov za »upočasnjevanje« v omenjenih storitvah.

Poleg videa so bile v tem času najpogostejša zabava igre. Njihova prodaja je bila po prvih podatkih, ki sicer zajemajo samo prve tri mesece, ko se je karantena komaj dobro začela, lepo nad lansko v enakem obdobju. Vse to je kljub rahlemu omejevanju potrdilo, kako pomembna je danes hitra povezava v internet. Slovenska univerzalna storitev, ki jo en operater (Telekom Slovenije) mora zagotavljati vsakomur, je po samo dveh letih znova popolnoma zastarela in zapoveduje v praksi neuporabno hitrost. Takrat so jo po dolgih letih vztrajanja na ravni klicnega dostopa (28,8 Kb/s) dvignili na 4 Mb/s / 512 Kb/s. To je bila sicer kompromisna številka, saj je regulator (Agencija za komunikacijska omrežja in storitve) menda najprej nameraval hitrost postaviti na 10 / 1 Mb/s. Pa tudi to ne bi bilo dosti bolje. Niti pri hitrosti proti uporabniku, še toliko manj pa v nasprotni smeri (pri »uploadu«). Minimum je sicer odvisen od navad in potreb naročnika, pa tudi od tega, koliko je članov gospodinjstva, ki uporabljajo isti priključek, toda pod 20 / 5 Mb/s zagotovo ne bi več postavil meje. Še raje pa precej višje.

Za res brezskrbno uporabo je skoraj nujnih sto megabitov na sekundo, proti omrežju pa najmanj deset. Danes je povprečna spletna stran »težka« nekaj megabajtov. Tok video posnetka HD ali take ali drugačne televizije v dobri kakovosti vsako sekundo prenese od štiri do petnajst megabitov. V eni uri pa vse do sedmih gigabajtov pri sliki 4K. Skoraj vsaka nova igra (za PC ali konzolo) zahteva prenos od 70 do 100 ali celo več gigabajtov podatkov. Pri hitrosti, kot jo zapoveduje univerzalna storitev, je torej skoraj nemogoče v živo gledati karkoli v HD-ju, igra pa se prenaša nekje od 39 od 55 ur. V kolikor gre prenos ves čas pri polni hitrosti in nihče drug pri hiši ne uporablja interneta. Tudi če za začetek igranja ni potrebno prenesti celotnega paketa, je treba čakati vsaj en dan, preden je na disku dovolj podatkov. Hitrost 20 / 5 je dovolj za video HD in igra se z nekaj sreče naloži v osmih do desetih urah, na 4K pa lahko pri taki hitrosti kar pozabiš. S sto megabiti je že dovolj prostora, da lahko več uporabnikov naenkrat počne kaj resnega, ne da vsi ves čas strmijo v krogce, ki označujejo nalaganje. Za pretakanje v oblake, družabna omrežja ali kam drugam, navsezadnje na Youtube, pa velja podobno. Pet megabitov je absolutni minimum, kajti zgolj nova serija fotografij, obsežna nekaj sto MB, se bo prenašala od deset minut do pol ure. Pri malce daljšem videu pa se je treba pripraviti ne nekajurno nalaganje.  

Še pred nekaj leti so politiki govorili o načrtu, da bo leta 2020, torej letos, vsakdo imel lahko imel hitrost vsaj 30 MB/s, velika večina pa 100 MB/s. Torej ravno nekje tam, kolikor trdim, da je minimum, pa se je takrat zdelo veliko, mogoče celo preveč. Toda potrebe se povečujejo in kmalu nam morda že sto megabitov ne bo dovolj. Nekaterim najbrž že danes ni. Malo bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da nihče ni poskrbel za uresničitev teh ciljev in so še vedno sodržavljani, ki ne morejo niti do zanesljivih dvajsetih ali tridesetih megabitov na sekundo, kaj šele do stotih.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Internet je zdržal, toda naše hitrostne potrebe se povečujejo appeared first on Tehnozvezdje.

»Kar se je začelo kot problem pri dobavi sestavnih delov zaradi zaprtja kitajskih tovarn, je preraslo v globalno gospodarsko krizo, ki se je do konca prvega četrtletja že odrazila v manjšem povpraševanju,« je dogajanje komentirala Nabila Popal iz analitske hiše IDC. In opozorila, da bodo številke v drugem trimesečju še precej slabše, saj se je aprila situacija poslabšala povsod po svetu, v veljavo so stopili različni ukrepi, začela so se odpuščanja. Že v prvem četrtletju se je prodaja v Zahodni Evropi zmanjšala za 18 odstotkov, v ZDA pa za 16 odstotkov.

Na vrhu med proizvajalci je sicer s približno 58 milijoni prodanih telefonov ostal Samsung, ki pa je prodal za skoraj petino manj kot v enakem lanskem obdobju. Še posebej družina Galaxy S20 menda ni taka uspešnica, kot so v podjetju pričakovali, zato pa gre dobro liniji Galaxy A. Na drugem mestu se je obdržal Huawei, ki je sicer prav tako zabeležil 17-odstotni padec, vendar je s pocenitvijo modelov P30 (Pro), Mate 30, Honor V30 in Honor 9X uspel zajeziti še večji padec, ki bi ga in ga verjetno bo doletel ob prehodu na nove telefone brez Googlovega Androida. Apple je s približno 37 milijoni prodanih iPhonov skoraj obdržal lanski nivo in je prvič po nekaj letih konkretno povečal svoj tržni delež, za približno odstotno točko in pol, morda celo dve odstotni točki. Še naprej je uspešnica cenovno ustrezno pozicionirani iPhone 11, v drugem četrtletju pa bo verjetno k nadaljevanju dobrih rezultatov pripomogel še novi iPhone SE.

Xiaomi, ki pretežno še vedno nastopa v nižjih cenovnih razredih, kljub očitnim aspiracijam tudi v zgornjem delu trga, je eden od redkih proizvajalcev z rastjo. To je dosegel še posebej na krilih indijskega trga, kjer sta svojo pozicijo okrepila tudi Vivo – ta se je vrnil med prvo peterico na globalni ravni – in znamka Realme. Slednji je denimo lansko prodajo skoraj potrojil.

Zanimiv, a niti ne nepričakovan pojav, ki ga je kriza samo še malo pospešila, je stiskanje manjših znamk. Tržni delež proizvajalcev, ki pretežno nastopajo v cenovnem razredu do 150 evrov, se je namreč dramatično zmanjšal, je poudaril Neil Shah iz analitske hiše Counterpoint Research. Po njegovih besedah zdaj vodilnih deset znamk od skupno več kot 400-ih, ki nastopajo na trgu pametnih telefonov, obvladuje že 83 odstotkov trga. Pa še od teh so mnoge v resnici eno in isto. Vivo, Oppo, Realme in Oneplus denimo vse sodijo pod okrilje konglomerata BBK Electronics. Xiaomi ima podznamki Redmi in Poco, Lenovo Motorolo in Huawei Honor. Težko je tekmovati proti velikanom, še posebej, kadar udari kriza.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Prodaja telefonov že padla na raven leta 2014, drugo četrtletje bo še slabše appeared first on Tehnozvezdje.

Airbnb bo maja zagnal nov čistilni protokol z dodatnimi procedurami in napotki, kako očistiti vsako sobo v stanovanju. Vsak sobodajalec na tej platformi se bo lahko prijavil in potem pridobil potrdilo, da oddaja razkužene prostore. Navodila, ki jih podjetje pripravlja skupaj z ameriškim zdravnikom Viveokom Murthyjem in »vodilnimi strokovnjaki s področja gostoljublja in higiene,« bodo vključevala podrobne opise načinov, kako očistiti in razkužiti prostore – s tekočimi razkužili, vlažnimi robčki, in drugimi pripomočki, morda tudi UV svetilkami –, kakšna zaščitna oprema (maske, rokavice, razkužila, itd) mora biti ves čas na voljo v stanovanju in podobno.

V ta program ne bo mogoče prijaviti vseh sob, denimo tistih ne, pri katerih so sanitarije skupne. V vsakem primeru pa naj bi Airbnb zahteval najmanj 24 ur razmika med gosti, s čimer bi prav tako zmanjšali verjetnost, da bi virus obstal na kakšni površini. Ni pa še povsem jasno, kako bodo preverjali, ali sobodajalci dejansko razkužujejo po vseh priporočilih in kot bo obljubljala »značka«, ki jo bo tak apartma imel.

Kdor ne bo mogel zagotoviti drugačnega čiščenja od standardnega, mu sistem ne bo pustil potrditve dveh zaporednih rezervacij v razmaku, krajšem od 72 ur. Po večini ocen sicer virus na različnih površinah »preživi« od enega dne do enega tedna. Zdi pa se mi, da je nevarnost okužbe s Sars-Cov-2 vendarle veliko manjša ob dotikanju nečesa kot ob neposrednem prenašanju med ljudmi v (manjših) zaprtih prostorih. Vsekakor pa bo zaskrbljenost zaradi možnosti okužbe v tujem stanovanju še nekaj časa realnost. Ne glede na to, kako radi bi šli na morje ali znova kam odpotovali. Predsedniki vlad in pristojni ministri so menda že začeli pogovore, kakšne ukrepe bi morali sprejeti sobodajalci in turistična podjetja, da nastanitve, ko bodo znova odprte in bodo turisti lahko prišli do njih, ne bodo potencialno leglo okužb. Prav verjetno bo v veljavi podoben protokol razkuževanja, kot ga pripravlja Airbnb.

***

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Airbnb snuje pravila za razkuževanje apartmajev appeared first on Tehnozvezdje.

Proizvajalci, ki so za 2020 pripravili vrhunske telefone s podporo za 5G, še posebej vsi, ki so stavili na (drag in dvodelni) procesor Snapdragon 865, verjetno ne bodo dosegli takih rezultatov, kot so se nadejali. LG je sicer prav tako izdal en tovrsten izdelek, V60 ThinQ 5G, ki pa ga v Evropi po vsej verjetnosti ne bomo videli. Že tako ali tako se s serijo V niso posebej trudili v naših koncih, vendar letos ne bo niti nadaljevanja serije G. Nov ključni model korejske znamke se bo imenoval LG Velvet.

Žametni telefon v LG-ju postopno razkrivajo že nekaj časa, to je njihova stara taktika. Tako iz videa, od koder so tudi fotografije, poznamo njegovo obliko. Precej zaobljena bo, z ukrivljenim zaslonom in robom na zadnji strani, brez izstopajoče ploščice za foto-video sklop in spredaj bo morda nekoliko podoben lanskemu Huaweiju P30 Pro. Zdi pa se, da bo malo manjši, vendar še ni podatka, kako velik zaslon bo imel, tako da te domneve ne morem zagotovo potrditi. Vemo pa, da bo na voljo v štirih barvah (črni, beli, zeleni in prelivajoči se rožnato-rdeči) in da bo telefon poganjal cenejši procesor Snapdragon 765. Ta je stopničko pod Snapdragonom 865, nekje na vrhu srednjega razreda in glede na izkušnje z malce starejšim Snapdragonom 730G v Xiaomiju Mi Note 10 bo več kot dovolj zmogljiv. Sicer prav tako kot 865 podpira 5G, vendar pri nižjih hitrostih, in vse je integrirano v en čip, medtem ko rešitev za zgornji razred zahteva ločen modem, s tem pa tudi večjo matično ploščo in posledično ohišje telefona. Pri fotoaparatu je videti tri objektive. Glede na to, da je LG začel s tem trendom, je poleg glavnega eden skoraj zagotovo namenjen ultraširokemu pogledu, za tretjega pa upamo, da je teleobjektiv. Na spodnji strani je poleg priključka USB-C videti izhod za slušalke, kar pomeni, da korejsko podjetje še vztraja z njim.

Kdaj točno bo LG dokončno razkril Velvet, ni povsem jasno, zagotovo pa najkasneje naslednji mesec. Medtem ko bi ga lahko v Sloveniji po naših informacijah začeli prodajati v začetku poletja. Že maja pa naj bi k operaterjem prišla trojica nizkocenovnih telefonov LG, ki bi jih morali prvič videti na sejmu MWC v Barceloni, ki pa je seveda odpadel. Od K41s, K51s in K61 bo kajpak najbolj zanimiv slednji, ki naj bi v prosti prodaji stal manj kot tristo evrov. Imel bo 6,5-palčni zaslon polne visoke ločljivosti (ostala dva HD+) z luknjico za fotoaparat (mimogrede – škoda, da bo imel Velvet manj estetsko kapljico na sredini). Fotoaparat bo precej standarden za ta cenovni razred. Glavni objektiv bo imel 48 milijonov pik, zraven bo še ultraširoki z osmimi milijoni, pa makro z dvema milijonoma in tipalo za globino. Pomnilniški konfiguraciji bosta 4/64 in 4/128 GB, priključek USB-C, prisotna bosta NFC in bluetooth 5.0, baterija pa naj bi imela kapaciteto 4000 mAh. Vse torej dokaj na ravni konkurence. Malo me skrbi edino Mediatekov procesor, vendar bo treba videti, kako se bo izkazal v praksi.

Morda vse opisano na papirju ne vzbuja kakšnega navdušenja. Ob nekaj predpostavkah – če bodo telefoni dejansko simpatični in spodobni, ter bodo cene pri operaterjih prijazne –, ob težavah Huaweija ter osredotočanju določenih proizvajalcev na zgornji del trga, pa bi lahko kdo izkoristil priložnost v sredini in spodaj. Seveda LG še zdaleč ni edini kandidat.

The post Lahko LG-ju uspe žametna vrnitev? appeared first on Tehnozvezdje.

Tega ne bi mogli početi, če se od Tehnozvezdja ne bi dalo živeti. Kar nikakor ni enostavno, niti za enega pisca, še posebej ne v Sloveniji, vendar že od začetka stavimo izključno na kakovost, predanost in verodostojnost. Tako veliko več vlagamo v kvaliteto portala in njegovo postopno rast, kot pa v trženje. Še vedno sem prepričan, da je na dolgi rok to dobra strategija. Če je le ne bo presekala korona.

Seveda naša spletna stran marca ni bila edina z lepo rastjo obiska. Pa vseeno ne vem, koliko nam bo to (vsem skupaj) v teh časih, ko se je gospodarstvo znašlo v precejšnjih težavah, sploh koristilo in pomagalo. Če sodim po raziskavi Merjenje obiskanosti spletnih strani (Moss) se lahko še kateri od slovenskih portalov pohvali z rekordom, saj je bilo v splošnem internetnih obiskovalcev med 20 in 30 odstotkov več kot februarja. Mi smo sicer že februarja imeli najboljše številke doslej, kar je po svoje tudi logično in pravilno, saj še zdaleč nismo dosegli svojih zgornjih meja. Pa vendar je bilo marčevsko 30-odstotno povečanje edinstvenih obiskovalcev tako po merjenju Moss kot po statistiki Google Analytics (številke pri slednjem so glede edinstvenih obiskovalcev precej drugačne, a skupno število obiskov se kar ujema) lepo in nepričakovano. Pa tudi ne povezano zgolj z razmerami zaradi koronavirusa. Zelo dobro statistiko smo imeli že prvi teden marca, ko je življenje potekalo še povsem normalo, pa tudi kasneje nam je obisk zrasel kvečjemu zaradi tega, ker ljudje več brskajo po spletu, kot zaradi novic, povezanih s »korono«, čeprav smo o tem seveda kar precej pisali.

Ne glede na razloge je nekaj več kot 28 tisoč edinstvenih obiskovalcev na mesec (po Mossu) že spodoben dosežek za dokaj nišno stran, kot je naša. Morda z vidika kakšnega drugega portala ali tudi priljubljenega posameznika zveni malo, toda Tehnozvezdje ni niti novičarski portal, temveč se osredotoča na manjše število bolj poglobljenih člankov, niti se ne zateka k poceni trikom za povečevanje klikanosti. Smo pa v zadnjem mesecu poskusili nekoliko dvigniti obseg video vsebin in s tem se bomo trudili tudi v prihodnje, kolikor bo le čas dopuščal (kajti snemanje in predvsem montiranje videov vzame veliko več ur kot pisanje člankov) in kolikor bo zanimivih naprav. Hvala vsem, ki prihajate brat in gledat, kar imamo povedati.

Aprila bi lahko šli še višje, če se bo približno nadaljevalo tako, kot kaže prvih pet dni. Rast je namreč v odstotkih podobna kot je bila marca v primerjavi s februarjem. Seveda pa gre obisk vedno malo v valovih, odvisno od tega, kako pritegnejo določene vsebine, pa tudi od različnih zunanjih dejavnikov. In seveda upam, da bomo lahko podobne nivoje ohranjali tudi kasneje, ko se znova vrnemo v malo bolj ali povsem običajno življenje (kolikor se bomo vrnili k navadam pred epidemijo). In še bolj upam, da celotna, že tako vse bolj osiromašena srenja ostane taka, kakršna je bila. Marsikateri medij se je tudi že znašel v težavah in zdaj znižuje stroške na vseh koncih, povsem lahko se zgodi, da nekateri ne bodo preživeli. Podobno bodo v slabem položaju samostojni novinarji, nekaj jih je na tehnološkem področju, ki jim mediji zmanjšujejo število naročenih člankov in klestijo honorarje. Tu bo verjetno ključna pomoč države, če jo bodo lahko izkoristili.

Še najbolj pa upam na rahel preobrat v mišljenju pri korporacijah, uvoznikih, trgovcih in vseh ostalih v branži, ki tako ali drugače razpolagajo z denarjem. Lepo bi bilo, če ne bi zgolj oni pričakovali, da potrošniki podpiramo lokalne ponudnike s svojimi nakupi in da novinarji pišemo o njihovih izdelkih in storitvah, ampak bi tudi sami finančno (z oglasi ali kako drugače) podpirali lokalne vsebine, četudi je izplen malo manjši kot pri oglaševanju na Googlu ali Facebooku. V nasprotnem primeru bomo čez nekaj let lahko brali samo še ameriške spletne medije ter gledali ameriške, kanadske in britanske Youtuberje. Cilj Tehnozvezdja je že od vsega začetka prinašati kakovostne vsebine tudi v slovenščini. Komur se zdi to vredno kakšnega evra podpore, lahko vedno prispeva manjšo ali večjo donacijo, oglaševalci pa imajo ob večanju obiska prav tako vse več razlogov za prikazovanje kakšne pasice tudi pri nas.

The post Tehnozvezdje v peto leto z lepo rastjo obiska, a ne brez skrbi appeared first on Tehnozvezdje.

Ta skupina posluje v sedmih državah v regiji, poleg Telemacha ima v Sloveniji še podjetje United Media, ki izdaja televizijske programe Sport Klub, Grand, Pikaboo, Vavoom, Lov in ribolov ter iDJ. Iz United Group so sporočili, da bodo »v duhu solidarnosti pri borbi z boleznijo COVID-19 podarili medicinsko opremo in denarna sredstva v vrednosti treh milijonov dolarjev.« Preračunano v evre to znese približno 2,7 milijona.

Za Slovenijo je skupina naročila 5600 najkakovostnejših kompletov testov za odkrivanje virusa, sedem medicinskih ventilatorjev (kirurških respiratorjev), 150.000 mask, 280 termometrov in 4000 zaščitnih očal, skupna vrednost te opreme pa je pol milijona dolarjev (453 tisoč evrov). Vso opremo je skupina naročila in plačala 15. marca, pri organizaciji dobave, ki se bo začela ta teden, pa je »tesno sodelovala z vladami v regiji.«

Ob tem so še zapisali:

V dneh, ko vsi potrebujemo pogum in podporo, želi skupina United Group pomagati, da skupaj čim prej premagamo eno največjih globalnih zdravstvenih kriz, ter olajšati delo zdravstvenim delavcem in zagotoviti dodatno varnost državljanom.

A1 in Telekom Slovenije pa sta na pobudo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter v sodelovanju s podjetjem Huawei darovala modeme in kartice SIM z neomejenim mobilnim prenosom podatkov do letošnjega 31. avgusta za učence in dijake, ki niso imeli dostopa do interneta. Skupno je ministrstvo razveselilo 800 mladih, od tega so v A1 prispevali petsto modemov in kartic, v Telekomu pa tristo.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Donacije operaterjev v času krize appeared first on Tehnozvezdje.