Že po videzu in občutku v rokah sta si Mi 11i in novi 11T Pro zelo podobna, enako pa velja še za malo cenejši 11T, pri katerem kupec dobi za stopnico manj zmogljiv procesor (Mediatek Dimensity 1200) in nekoliko počasnejše, a še vedno hitro polnjenje (67W). Vsi trije so sicer povsem plastični, a je ohišje zelo trdno in nikakor ceneno. Občutek je boljši kot pri pol cenejših modelih, kot je Redmi Note 10 Pro, a vendarle ne tako prestižen kot pri »pravem« Mi 11 ali Mi 11 Ultra s kombinacijo kovine in stekla. Mimo tega, da so vsi trije veliki, ne moremo, se je pa nad tem zdaj že malo nesmiselno pritoževati, kaj šele zgražati, ker tudi konkurenca izdeluje mobilnike z enakimi dimenzijami, in kupcem, pa tudi nam, so veliki zasloni pač všeč.

Čez ta zaslon je težko imeti kakšne pripombe. Velik je 6,67 palcev, vrste OLED in podpira 10-bitni prikaz barv ter osveževanje s 120 Hz. Zato je slika res živahna in pomikanje vsebine gladko, tudi kalibracijo so lahko izvedli nekoliko drugačno kot pri cenejših telefonih, ki sicer na papirju ponujajo zaslon z enakimi »lastnostmi«, a se pokaže razlika v belini, barvah, dinamiki, če smo ju postavili skupaj. Osveževanje je sicer statično, izbrati se da samo 120 ali 60 Hz, na srečo pa prva možnost ne vpliva pretirano na trajanje baterije. Najvišja svetilnost je 800 kandel na m², kar je ravno še dovolj za dobro vidljivost na soncu, so pa v nekaterih (dražjih) telefonih tudi svetlejši zasloni. Za prikaz video vsebin je 11T (Pro) odličen, tudi stereo zvočnika sta dovolj solidna, da je mogoče uživati celo brez slušalk ali zunanjega zvočnika bluetooth. Znova se sliši razlika v primerjavi z Redmi Note 10 Pro, saj je zvok bolj poln in premore več basov. Vse to pa velja tudi za Mi 11i, skoraj z mikroskopom bi bilo treba iskati kakšne konkretne razlike.

Kot rečeno je glavna in edinstvena prednost novega modela Pro v ekstra hitrem polnjenju s priloženim napajalnikom, ta je skoraj tako velik kot novejši, ki jih srečujemo pri tankih in lahkih prenosnikih. Bateriji – ločeni sta prav zato, da gre vse skupaj lahko hitreje – z njim res rapidno pridobivata odstotke. Po uradnih podatkih je mogoče telefon od povsem praznega do povsem polnega spraviti v 17 minutah in to dejansko drži. Kadar koli sem ga pustil priklopljenega za deset minut, je v tem času pridobil več kot polovico napolnjenosti ali pa sem ga odklopil že na stotih odstotkih, če je bil na začetku polnjenja nekje okrog petdesetih. Če se takrat, ko se začneš odpravljati od doma, zaveš, da je baterija premalo napolnjena, samo priklopiš in odklopiš, preden zares odideš, pa bo zagotovo dovolj zaloge do konca dneva. Tudi sicer je avtonomija baterije s 5000 mAh kapacitete v redu, že tako ali tako se da brez težav prebiti čez cel dan in še ostane zaloge, vendar je poanta tega telefona v tem, da ga vsake toliko časa za nekaj minut priklopiš na omenjeni napajalnik in se sploh ne obremenjuješ z vzdržljivostjo. Kako bo na dolgi rok z baterijo, težko rečem, verjetno pa ne bo izgubila toliko kapacitete po denimo dveh letih, da bi se to bistveno poznalo, pa še vedno se bo polnila ekstremno hitro.

Komur se to zdi dobra dodana vrednost in se bo navadil na drugačno rutino polnjenja, hkrati pa bi rad imel vrhunsko zmogljiv in odziven telefon, mu vsekakor priporočam 11T Pro. Kdor je pripravljen na kompromise pri enem ali drugem, pa se lahko odloči tudi za 11T in prihrani približno 150 evrov, ali pa za podobno ceno izbere Mi 11i, ki se resda polni precej počasneje – za celoten cikel potrebuje slabo uro –, a je enako hiter in ima za moj okus boljši foto-video del. Najprej glede zmogljivosti. Vsi telefoni s procesorjem Snapdragon 888 »letijo«, pri običajni uporabi jih je malodane nemogoče pripraviti do kakšnega upočasnjevanja. Edino pri najbolj zahtevnih igrah se lahko po daljše času pojavi segrevanje in potencialno zniževanje takta, vendar ne verjamem, da bo to občutilo veliko uporabnikov.

Fotoaparat in snemanje videa pa sta nenavadna zgodba, kjer pridemo do tega, da zadeve niso take, kot morda na prvi pogled izgledajo. Kombinacija glavnega objektiva s 108-milijonskim tipalom, ultraširokokotnega z 8-milijonskim in 5-milijonskega makra je na papirju enaka kot pri modelu Mi 11i. Z Izjemo dejstva, da tokrat niso vgradili optičnega umirjanja slike, kar pa se vsaj podnevi ne bi smelo poznati. Vendar nisem prepričan, da je tipalo sploh enako, ali pa so popolnoma spremenili obdelavo signala z njega, kajti fotografije izpadejo popolnoma drugačne, najsi bo brez vklopljene umetne inteligence in še posebej z njo. Če sem pri fotografijah, ki jih zajame glavni objektiv telefona Mi 11i pogrešal nekaj dinamike in detajlov, a se mi drugače niso zdele napačne, pa sem nad temi z 11T Pro razočaran. Obdelava je izredno agresivna in fotografije za moje oko delujejo umetne. Preveč je poudarjanja barv (vse vleče na vijolično in ekstremno živo zeleno), kontrastov in robov, dinamika ravnih ploskev je slaba, saj je pogosto niti ne vidi vzorcev, reliefov in podobnega, vse skupaj je kričeče in kičasto. Predstavljam si, da bo to določeni cilji skupini všeč, fotografskim puristom pa zagotovo ne. Nočni posnetki so povprečni in daleč od tega, kar zmore denimo najnovejši iPhone, čeprav se v Xiaomiju želijo primerjati z njim. Ultraširoki objektiv prikaže malo detajlov, je optično slab na robovih in ima še slabšo dinamiko, makro pa je sicer napredek v primerjavi s tistimi, ki premorejo vsega 2 milijona pik, a še vedno ne zmore prikazati veliko detajlov in barvna reprodukcija je bleda. Bolje je uporabiti digitalni zum (2x) z glavnega objektiva, ki sploh ni tako napačen.

Snemanje videa, sploh s tistimi super duper učinki, ki jih tako poudarja proizvajalec, je še ena zgodba zase. Sam po sebi je kot snemalna naprava 11T Pro povsem soliden. Za razliko o fotografij, pri videu ni vse tako nasičeno in pretirano, zato je slika solidna, tudi se ne razlikuje dosti od tiste pri Mi 11i, in zvok je dober. Posebni učinki pa so lahko zabavni, vendar je po eni strani z njimi veliko več dela, kot bi nas radi prepričali v promocijskih videih, in po drugi strani nikakor niso ne odločilni za izbiranje telefona ne dovolj dobri za kakršno koli profesionalno uporabo. Najbolj izpostavljenega, nekakšen zum obraza v okolju, je sploh izredno težko posneti, ker telefon skoraj vsakič potoži nad prehitrim premikom in vse skupaj prekine. Z nekaterimi drugimi gre lažje, a denimo za kloniranje iste osebe na posnetek in še katerega se je treba dobro pripraviti, poiskati primerno ozadje, po možnosti postaviti telefon na stativ in potem še naštudirati pozicije, da se prvi in drugi »jaz« na končnem posnetku dejansko tepeva drug drugega, ne mahava v prazno ali se prekrivava.

Glede povezljivosti, najsi bo 5G, Wi-Fi 6 ali bluetooth 5.2, je vse super. Še naprej pa me moti prepoznava prstnih odtisov v stranski tipki za vklop, kajti telefon zazna čisto vsak dotik in če ga »valjaš« po rokah, obstaja velika verjetnost, da ga bo potem treba zaradi preveč »neuspešnih« prepoznav odkleniti s kodo. Po hitrem skoku v fotoaparat z dvojim pritiskom tipke pa se potem ob pritisku za zaklepanje telefon odklene in je treba pritisniti še enkrat za dejansko zaklepanje. Tudi za uporabo na mizi so čitalniki prstnih odtisov v zaslonu bolj priročni. Medtem programska oprema MIUI ni več tako kičasta in nadležna s Xiaomijevimi aplikacijami (z oglasi se sploh ne srečujem), kot je bila še kakšno leto nazaj, še vedno pa se mi zdijo nekatere druge bolj prijazne, prilagodljive in imajo predvsem manj predrugačene izbirnike nastavitev, kjer se da kaj najti tudi brez iskalnika.

Že dolgo me ni noben telefon tako begal kot Xiaomi 11T Pro. Razen super hitrega polnjenja ni pravega razloga za njegov obstoj, saj ni kaj dosti drugačen kot Mi 11i. Še dodatna težava pa je v tem, da mi je bil Mi 11i zaradi solidnega fotoaparata v zelo hitrem in dobro opremljenem telefonu zelo všeč. Tu pa mi foto-video del sploh ni všeč in skupaj z višjo ceno (650 evrov za 128 GB in 700 evrov za 256 GB) ter še vedno odsotnimi teleobjektivom, brezžičnim polnjenjem, vodotesnostjo in boljšimi materiali ohišja je vrednost za denar slabša.

The post Xiaomi 11T Pro: Super hitro polnjenje baterije edini smisel obstoja (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Filmsko snemanje, kot bi temu tudi lahko rekli, je na voljo pri vseh štirih telefonih linije iPhone 13. Deluje z glavno kamero (osrednjim objektivom) na zadnji strani in s sprednjo, ni pa mogoče s teleobjektivom in pri ultraširokem pogledu, kjer to ne bi imelo pravega smisla in kjer bi tudi z omenjeno »pravo« opremo težko dobili kaj neostrine, saj je pri taki goriščnici bolj ali manj vse ostro.

V osnovi naj bi za vse poskrbel telefon sam. Ko prepoznava obraze ali kaj drugega, denimo živali, te ohranja izostrene, tisto za njimi (ali pred njimi, odvisno kako so postavljeni oz. kje se premikajo) pa zamegli, zabriše. Uporabnik lahko spreminja stopnjo zameglitve, ki pa je kot v svetu pravega videa podana z vrednostjo zaslonke, denimo f 2.8. To je mogoče nastavljati s pritiskom na ikono f v kotu in potem premikanjem drsnika. Aplikacija sicer vzame vrednost, ki se ji zdi primerna, je pa to mogoče spremeniti. Vendar ni nič izgubljenega ali zapečatenega, če med snemanjem pustimo samodejno nastavljeno »zaslonko«. Mogoče jo je namreč spremeniti kasneje, če le uporabljamo Applove aplikacije oz. programe.

Kadar telefon prepoznava obraze in je svetloba dobra, filmsko snemanje deluje presenetljivo dobro. Pri več protagonistih je mogoče včasih treba potrditi, kdo naj bo izostren, sicer pa samodejno ugibanje večinoma ne zataji. Seveda pa to ne gre pri množici ljudi. Prav tako ne v slabši svetlobi, zato je konkretna osvetlitev, če tega ne snemate zunaj, na dnevni svetlobi, nujna. Kadar bi radi snemali kakšen predmet, ne živih bitij, je treba klikniti nanj, da ga telefon postavi v izostritev.

Sam učinek bi označil za soliden. Kakovost je podobna, kot je bila na začetku pri portretnem načinu fotografiranja, preden so jo skozi leta toliko izpopolnili, da zdaj skoraj ni več opaziti kakšnih večjih napak. Tu je še mogoče videti, kako deli frizure ali oblačil niso v izostrenem območju ali kako slednje rahlo »plava«, ko se subjekt premika naokrog in ga poskuša umetna inteligenca ves čas držati ostrega oz. za njim megliti ozadje. Pričakujem, da bo Apple s posodobitvami sistema iOS zadevo izboljšal že pri tej generaciji telefonov, še bolj pa pri naslednjih s še bolj zmogljivimi procesorji.

Prav procesorska moč, četudi najvišja v svetu pametnih telefonov, je še vedno ovira pri razločljivosti. Kinematografski video je namreč mogoče snemati v polni visoki razločljivosti, kako daleč smo od 4K, je težko reči. Verjetno bomo enkrat dobili tudi to možnost, ali bo to prihodnje leto ali čez pet let, pa ne bom napovedoval. Za zdaj ni opcije, da bi uporabnik spreminjal razločljivost.

Kot rečeno, pa je mogoče naknadno spremeniti stopnjo zameglitve. Tako na samem telefonu kot tudi na računalniku Mac, če video nanj preneseš na prvi način, prek brezžičnega protokola Airdrop, saj le ta metoda ohrani metapodatke. Sicer telefon izvozi – po kablu na računalnik ali prek oblačnih storitev in drugih poti – video s tako neostrino, kakršna je bila nastavljena med snemanjem. Na voljo pa je tudi posnetek brez tega učinka, torej tak, kakršen bi bil z običajnim snemanjem. Na telefonu se da nastavitev (zaslonko) spremeniti tako v aplikaciji Photos, in potem izvoziti nov video, ali pa med montiranjem v aplikaciji iMovie. Kdor želi naprednejše montiranje (denimo podlaganje posnetkov, učinke in drugo) v kakšno zmogljivejši aplikaciji, kot je Luma Fusion, mora ali uporabiti video z izvirnimi nastavitvami ali si v »galeriji« pripraviti nove. Na računalniku je mogoče montirati in vmes prilagajati zameglitev v programih iMovie in Final Cut Pro. Če seveda posnetki vsebujejo zahtevane metapodatke, torej so prišli na računalnik čez Airdrop.

Novi snemalni način je pravzaprav čudo tehnologije in ker so rezultati spodobni, se lahko veselimo vsega, kar nas na tem področju še čaka. Vseeno pa je treba biti realen in povedati, da je za zdaj primeren predvsem za igranje in za določene prizore v videih, ki so sicer posneti v običajnem načinu. Tudi ni za tiste, ki snemajo in objavljajo v 4K. Predvsem pa za dobre rezultate zahteva dobro osvetlitev. Še bolj kot snemanje že sicer. Tak izdelek, kot ga je za Applovo predstavitev posnela znana režiserka Kathryn Bigelow je verjetno res mogoč in zelo dvomim, da bi zavajali in v resnici snemali s čim drugim, kar so si različni proizvajalci telefonov v preteklosti že privoščili. Toda še vedno je v ozadju huda produkcija, o kakršni lahko običajni uporabniki samo sanjamo.  

The post »Kinematografsko« snemanje z iPhonom še ni za predvajanje v kinu (#video) appeared first on Tehnozvezdje.