Nekje od 2015 naprej se je pri razvoju PC-jev poklopilo nekaj dejavnikov, zaradi katerih so današnji izdelki bistveno bolj atraktivni, kakovostni in zmogljivi kot tisti, ki verjetno zdaj počiva na domači mizi. Procesorji so dobili več jeder in obujena konkurenca s strani AMD-ja je Intel prisilila k miganju. Podobno se pri grafičnih karticah priganjata AMD in Nvidia. Velik korak naprej so naredili zasloni, tako namizni, ki so zrasli in se ukrivili, kot tisti v prenosnikih. Proizvajalci pa so se resno zavzeli za zmanjšanje robov okrog zaslonov in tudi nasploh tanjšanjem prenosnikov. Konkurenca je svoje naredila še pri materialih, (osvetljenih) tipkovnicah, zvočnikih in ostalih vidikih. Za tiste, ki so s svojim računalnikom veliko naokrog, pa je zelo dobrodošla tudi biometrična možnost prijave v sistem. Hkrati ta »zlata doba« res dobrih prenosnikov traja že nekaj časa, tako da zdaj z nakupom katerega od lanskih modelov, ki so že ustrezno znižani, prav nič ne zgrešiš.

Namiznik, prenosnik, vse v monitorju?

Prva odločitev, še preden pridemo ko kakšnih konkretnih modelov, je tista najbolj klasična, kjer sicer za večino kupcev že dolgo ni več dileme. Namizni računalniki so pretežno priljubljeni le še pri resnih igričarjih in poklicih, ki rabijo kar največje zmogljivosti ter ogromne monitorje (oblikovalci, arhitekti, fotografi, videografi, razvijalci aplikacij). Zmogljivosti današnjih prenosnikov zadoščajo, da za ostale uporabnike ni več nujna namizna »kišta«. Priporočamo pa seveda zunanji monitor, kadar je prenosnik na mizi, če je le prostor na njej. Še vedno je veliko udobneje delati z večjo sliko pred očmi, in tudi miška (ter morda še tipkovnica) je lahko zraven. Danes je po našem mnenju 25 palcev minimalna velikost monitorja, ki se jo splača kupiti, seveda z ločljivostjo QHD (2560 x 1440). Še boljša možnost je 27-palčna diagonala pri enaki ločljivosti. Izognili bi se monitorjem take velikosti, ki so zgolj Full HD (1980 x 1080), pa tudi ukrivljenost tu še ne pride do izraza, razen če bodo večino časa na ekranu igre. V tem primeru je Full HD dovolj, saj se v igrah ne bo videlo nazobčanega besedila in z večjimi ločljivostmi ima večina hardvera težave, poleg tega pa so pri igranju pomembnejše druge lastnosti, denimo osveževanje zaslona z višjo frekvenco (120 ali 144 Hz) in sihronizacija G-Sync. Pri večjih diagonala smo veliki navdušenci nad ukrivljenimi modeli, seveda znova z vsaj 1440 točkami po višini. Imajo pa ti zaradi narave zaslonov običajno matriko VA, kar pomeni dobre kontraste, a nekoliko slabše vidne kote (barve so od strani videti nekoliko drugače kot s središčne točke) kot pri matriki IPS, ki je po našem mnenju obvezna pri ravnih monitorjih. Nič ni narobe, če ima monitor priključek USB-C, prek katerega poteka celotna povezljivost s prenosnikom (slika, podatki, zvok, omrežna povezljivost, …) ter tudi napajanje.

Morda so ena od izjem med namiznimi računalniki, ki so še zanimivi za običajne uporabnike, mini PC-ji, lahko zaradi varčevanja s prostorom ali pa v vlogi kakšnega večpredstavnostnega predvajalnika, priključenega na televizor. Za take namene so običajno dovolj dobri že kakšni za približno dvesto evrov, ki se jih najde v kitajskih trgovinah (denimo Beelink J45) in po naših izkušnjah delujejo povsem v redu. Razen če želiš imeti (gladko) sliko 4K pri 60 Hz, potem bo verjetno treba zmogljivejši procesor od Celerona ali Pentiuma. Obstajajo tudi precej dražji in bolj konkretni »miniji«, kakršni so Intelovi modeli NUC ali pa Applov Mac mini. To so resda ljubke in zanimive »mašine«, vendar večinoma z dokaj slabim razmerjem med ceno in zmogljivostmi, zato je bolje ali najti prostor za večje ohišje ali se preprosto odločiti za prenosnik in zunanji monitor. Podobna težava pesti tudi modele vse-v-enem, pri katerih je vse integrirano v monitor. Applovi računalniki iMac so še vedno atraktivni, toda njihove cene so glede na dobljeno visoke, poleg tega pa so velikosti zaslonov ostale nekje v letu 2014 in skrajni čas bi bil, da 27 palcev postane osnovna možnost, nad njo pa uvedejo še kakšno večjo. Po drugi strani pa je večina cenejših možnosti s sistemom Windows na pogled dokaj cenenih in podhranjenih, zato znova velja, da se kakšna drugačna kombinacija preprosto bolj splača. Pa še nečesa se je treba zavedati. Monitor je lahko uporaben precej dlje od računalnika. Kakovosten primerek bo lahko nemoteno služil svojemu namenu še čez deset let ali več, ko bo nanj priključen že drugi ali tretji PC. Zato investicija v integriran računalnik s povprečnim zaslonom ni najbolj smiselna.

Dobro, kakšen prenosnik?

Ob izbiranju prenosnega računalnika že dolgo ni več samo vprašanje velikosti zaslona, kjer smo bili navajeni treh ali štirih možnosti, od 13,3 ali 14,1 prek najbolj pogoste diagonale 15,6 do monstrumov s 17,3-palčno diagonalo zaslona. Zdaj so tu še nekatere dodatne velikosti (11,6; 12,5 in še kakšna), še pred nekaj leti standardna velikost za 13-palčni ekran zdaj prinaša za razred večjega, predvsem pa je veliko različnih oblik in namembnosti prenosnikov, kar potem diktira še ostale lastnosti in tudi cene. V grobem bi lahko prenosnike razvrstili v naslednje kategorije: običajni (nekateri z zaslonom na dotik), vrtljivi (zaslon se lahko obrne naokrog), igričarski, ultralahki, poslovni, hibridi med tablicami in prenosniki. Znotraj teh kategorij pa so še dodatne delitve, saj denimo igričarski obstajajo v velikih in debelih inkarnacijah, kar omogoča čim boljše hlajenje komponent ter vgradnjo večje baterije, zadnjih nekaj let pa tudi v dokaj tankih in lahkih (približno 2 kg je še vedno veliko, a malo glede na zmogljivosti).

Poslovne bomo tokrat izločili, ker so za šolarje, dijake in študente večinoma predragi, tudi zaradi nekaterih dodatkov, ki jih večina teh uporabnikov ne rabi. Tablice, ki se z ovitkom-tipkovnico prelevijo v prenosnik, se tudi niso zares izkazale, in jih proizvajalci že kar malo opuščajo. Večinoma so dražje od primerljivo opremljenih običajnih modelov, za šolske in študijske potrebe jih niti ne bi priporočali, ker so ti »ovitki« dokaj povprečne tipkovnice in ker ne dajejo trdnosti pri uporabi v naročju. Ultralahki, ki smo jim nekoč zaradi Intelove iniciative rekli ultrabooki, so kot naročeni za uporabnike, kakršni smo novinarji, ki s seboj nočemo prenašati prevelike teže, rabimo pa zadostne zmogljivosti in si tak komplet (v idealnih razmerah) lahko privoščimo. Za večino ostalih uporabnikov je verjetno bolj smiselno kupiti ali večji zaslon ali več zmogljivosti (ali oboje) ter z nekaj sreče mimogrede še možnost kasnejše zamenjave ali nadgradnje določenih komponent (pomnilnika, diska, …), kajti ultralahki modeli večinoma takih posegov ne omogočajo, saj je vse neodstranljivo na matični plošči. Je pa nekaj spodobnih izjem, ki se jih dobi za manj kot tisočaka, med njimi HP Envy 13 in Lenovo Yoga S730.  

Izbira med »klasiko« kakršne koli velikosti (14,1 – 15,6 – 17,3) je velika, razlike pa so pogosto v niansah. Eden ima boljšo tipkovnico, drugi zvočnike, tretji svetlejši zaslon, četrti premore biometrični element. Sami bi se raje nagnili na stran manjših zaslonov, ti prenosniki so precej bolj prijazni tako za uporabo v naročju kot za prenašanje naokrog, pa tudi slika bo lepša in bolj jasna. V vsakem primeru pa je treba upoštevati nekaj zakonitosti glede »specifikacij«, da ne bo potem obžalovanja, ko bo računalnik počasen ob množici odprtih zavihkov v brskalniku ali kakšnem ukvarjanju s fotografijami. Procesor bi moral biti vsaj Core i5 z oznako U od osme generacije naprej (generacijo prepoznaš po prvi številki oznake, denimo v i5-8265U) ali eden od AMD-jevih čipov Ryzen. Nekateri tanki modeli imajo procesorje i5 z oznako Y, ki je varčnejša, a zmore hitrost na ravni procesorjev U le za kratek čas. Preskok z i5 na i7 se ne bo kaj dosti poznal. Priporočljiva količina pomnilnika je 8 GB. Še bolje je seveda 16 GB, a v cenovnih razredih za učence večinoma take količine ni, pa tudi ni zares nujna. Primarni disk naj bo vrste SSD, saj je bistveno hitrejši od klasičnega trdega diska (HDD), pa tudi povsem tih. Izogibaj pa se bliskovnemu pomnilniku eMMC, ki pri cenejših prenosnikih včasih nadomešča SSD. To je enako, kot bi sistem poganjal s pomnilniške kartice – zelo počasno. Polna visoka ločljivost, matrika IPS in približno 300 nitov (kandel na kvadratni meter) svetilnosti pa so lahko orientacija pri lastnostih zaslona.

Zavedati se je treba, da pod 650 ali celo 700 evri večinoma ni prenosnikov, ki bi ustrezali opisanim kriterijem ter imeli še kakovostno ohišje, uporabno tipkovnico, natančno sledilno ploščico, vsaj solidne zvočnike, zgleden nabor priključkov, baterijo, ki bi zdržala najmanj šest ur resnega dela, in mogoče še kakšen nepričakovan dodatek. Najde se kvečjemu kakšen dokaj zanimiv model pri »kitajcih«, ki za polovico omenjenega zneska ponuja precej naštetih lastnosti, z izjemo procesorja, saj je ta običajno iz nižjih serij ali pa nekaj generacij star (čiščenje zalog). Taka primerka sta Teclast F7 Plus (če se odločiš za nakup obvezno izberi način pošiljanja priority line), ki nas je na testu kar lepo presenetil, in novi Alldocube KBook 13.5. Med prenosniki, ki pridejo v poštev pri izbiranju, so nam všeč Lenovo S145, HP-jeva Pavilion in Probook 450 G6, Asusovi Vivobook in Zenbook (14 in 15), Acer Swift 3 (v tujini, ker so trenutno pri nas le starejše generacije tega izdelka). Kot rečeno pa tudi kakšen drug ne bo napačen, če bodo le sestavni deli pravi. Med Macbooki, ki sicer morda bolj sodijo v ultralahko kategorijo, se trenutno zdi najboljši nakup novi najcenejši Macbook Pro 13 (z dvema priključkoma USB-C – zmogljivejši modeli imajo štiri), ki je pridobil štirijedrni procesor namesto dvojedrnega in funkcijski zaslonček (Touchbar). Ni bistveno dražji od Macbooka Air, je precej zmogljivejši.

Naj bo glasen in sveti kot glasbeni stolp iz 90-ih

Igričarska estetika je marsikomu nerazumljiva, toda tipkovnica pač mora svetiti vsaj v eni živi barvi, če že ne večbarvno. Prav tako je skoraj nujen osvetljen logo na zunanji strani. Sicer pa pri igričarskih modelih glej na črko H v oznaki procesorja, ki označuje 45 W porabe, kar je trikrat več od procesorjev U, temu primeren je skok v zmogljivostih. Še posebej, če sodeluje šest jeder, ne le štiri. Večina jih ima vgrajeno grafično »kartico« Nvidia in spodnja meja je po naši oceni GTX 1060, po 1050 Ti posezi le, če je cena res ugodna, vstopno 1050 pa pusti pri miru, ker ne zadošča za igranje pri polni visoki ločljivosti. Še boljša izbira kot 1060 ali 1070 iz prejšnje generacije sta nova čipa GTX 1650 in 1660 Ti, saj prinašata približno petinski do tretjinski pospešek. Za RTX pa bo verjetno že zmanjkalo proračuna, a če je denarcev dovolj, potem je RTX 2060 ali RTX 2070 odlična opcija, 2080 pa najbrž že pretiravanje. Vse je odvisno od cene, od kakovosti izdelave do hitrosti osveževanja zaslona, vendar je trenutno točka najboljše vrednosti nekje med 1200 in 1500 evri. Katerega koli od modelov Acer Nitro 5, HP Omen 15 ali Lenovo Legion Y540 (malo nadgrajeni Y530, ki se je na testu dobro odrezal) dobiš najbolj ugodno, bo odlična izbira.

Kaj pa naj poganjam?

Kateri koli Macbook bo kajpada imel nameščen operacijski sistem MacOS. Na drugi strani pa mislimo, da je obvezno kupiti prenosnik s prednaloženim sistemom Windows 10. Brez bo morda kakšnih 50 evrov cenejši, toda kasnejši dokup licence za OS – piratstva nekako ne moremo podpirati – bo dražji od tega »prihranka«. Spletni brskalniki so zastonj, dobre izbire pa je zdaj veliko. Namesto skoraj nepogrešljivega Chroma lahko izbereš tudi Vivaldi ali Brave, ki sta osnova na istem jedru, kot bo nekoč (kmalu?) Microsoftov Edge. Prezreti pa ne gre niti starega, dobrega Firefoxa. Za »pisarno« se nam še vedno zdi dobra vrednost Microsoftova naročnina na Office 365, ki za sto evrov na leto šestim uporabnikom omogoča uporabo vseh pripadajočih programov (Word, Excel, Powerpoint, Outlook, …) in daje vsakemu terabajt prostora v oblačni shrambi Onedrive. Zastonjski alternativi sta Libre Office in spletni Google Docs. Za domače urejanje fotografij je primeren Adobe Photoshop Elements, morda kar v kompletu s programov za montiranje videa Premiere Elements. Za to nalogo sicer več omogoča nič dražji in večinoma hitrejši Cyberlink Powerdirector. Naprednejši program za fotografe je Affinity Photo, ki pa za hitro delovanje zahteva res zmogljiv računalnik. Verjetno večina za e-pošto uporablja Gmail, če pa slučajno kaj drugega, potem sta najbolj priporočljiva odjemalca še vedno Microsoftov Outlook in Mozillin Thunderbird.

***

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post NAZAJ V ŠOLO: Brez pravega računalnika še vedno ne gre! appeared first on Tehnozvezdje.

Osnovna navodila

Ta niso zelo drugačna od tistih, ki smo jih v zadnjem času že nekajkrat zapisali. Najpomembnejši so zaslon, disk SSD, sledilna ploščica in baterija. Poleg njih pa še procesor in tipkovnica, spregledati pa ne gre niti količine pomnilnika in nabora priključkov. Vendar tokrat lahko kriterije malo omilimo glede na namembnost, zahteve in predvsem ciljne proračune.

Baterija je vsaj za prvih trinajst let šolanja manj pomembna kot kasneje, ker ti prenosniki ne bodo prav pogosto zapuščali doma. Tipkanja nekaj bo, a ker šolarji ne pišejo daljših zadev od seminarskih nalog, je tipkovnica prav tako hitro dobra. Sledilna ploščica že fino, če je natančna, toda zelo verjetno bo zraven računalnika miška. Med priključki je še najbolj pomembno čim več klasičnih USB-jev, za USB-C in Thunderbolt 3 bo mladim uporabnikom malo mar, prav tako ne bodo pogosto uporabljali čitalnika pomnilniških kartic. Zato pa je pomemben hiter wi-fi in zanesljiv bluetooth za slušalke. Procesor naj bo čim novejši in hitrejši, zraven pa je zelo dobrodošel še ločen grafični čip s svojim pomnilnikom, otroci vedno uporabijo vso razpoložljivo zmogljivost. Seveda ne poganjajo Photoshopa ali Autocada, toda igre so še zahtevnejše od teh programov. Vsaj za sistem in programe je SSD nujen, ker res pospeši delovanje. Zato podatke je lahko zraven še klasičen disk. In ne pozabimo na zaslon. Manj kot polna visoka ločljivost (1920 x 1080) je sprejemljivo samo pri manjših diagonalah (14 palcev je res zgornja, zgornja meja) in zelo nizkih cenah. Matriko TN prav tako upraviči samo cena pod 300 evri, sicer naj bo obvezno IPS za dobre vidne kote in lepe barve. Rahla izjema so igričarski prenosniki z visokimi frekvencami osveževanja, tam pridejo v poštev tudi druge tehnologije.

Za osnovnošolce

Običajno se navdušujemo nad aluminijem in drugimi »premijskimi« materiali ohišij, toda za otroke so daleč najbolj primerni računalniki s plastično zunanjostjo. Na njej se bodo manj poznale različne poškodbe, ki bodo neizbežno prišle. Raje prej kot kasneje. Plastika je bolj prožna in utegne bolje preživeti kakšen padec. In tudi občutek je pogosto celo prijetnejši kot pri hladni kovini. Pa še cena je nižja. Zaslon naj bo raje večji (15,6 palcev) kot manjši, ker bodo to računalniki za doma in ni potrebe po majhnih fontih zaradi prenosljivosti. Vsekakor poskrbite, da bo na računalniku za šolarja uporaben operacijski sistem. Med te ne sodijo DOS, Linux in podobni prijemi proizvajalcev oz. prodajalcev za nižanje cen računalnikov. Govorimo torej o sistemih Windows (10), Chrome OS ali MacOS.

Cenejša možnost

Chromebook –  ASUS C202SA-GJ0027 ali HP Chromebook 14

Računalniki z Googlovim operacijskim sistemom Chrome OS na drugi strani Atlantika že prevzemajo primat v učilnicah, ker so poceni, enostavni za uporabo in nastavljanje ter varni. V Sloveniji jih v trgovinah ni, toda naročiti jih je mogoče iz Velike Britanije ali Nemčije in so zagotovo zanimiva alternativa okenskim prenosnikom. Temeljijo seveda na brskalniku Chrome, zraven pa se da poganjati še androidne aplikacije, bolj ali manj učinkovito in uspešno. Danes tako ali tako večino opravil počnemo v brskalniku, zato ta sistem ni prevelika omejitev, teče pa lahko na precej manj zmogljivi osnovi kot Windows.

Asusov predstavnik tovrstnih prenosnikov je narejen z mislijo na ne najbolj nežno ravnanje, lahko se ga tudi polije. Zasnova s procesorjem Celeron, dvema gigabajtoma pomnilnika in 16 gigabajti prostora za podatke je ravno še ustrezna za ta sistem. Čeprav je to s 190 evri najcenejši računalnik med tokratnimi nasveti pa ne ponuja nujno najboljše vrednosti za ceno.

HP-jev chromebook je resda skoraj 70 evrov dražji, toda ima večji, 14-palčni zaslon, in predvsem dvakratno količino tako delovnega pomnilnika kot shrambe. Obstaja še nekaj podobnih izdelkov drugih proizvajalcev za podobno ceno in verjetno je to trenutno najbolj optimalna izbira pri teh računalnikih. Toda …

Vseeno bi raje Windows – Jumper EZBook X4

Ne zamerim nikomur s tako željo. Navade in potrebe narekujejo nakup nečesa, kar je domače in kar uporabljajo tudi drugi. Problem je v tem, da so bolj ali manj vsi prenosniki priznanih znamk s ceno okrog 300 evrov (sto gor ali dol) hudi kompromisi. Običajno imajo katastrofalno slabe zaslone, počasne (stare) procesorje in tako naprej. Res težko priporočam katerega od kopice modelov z dve leti starim procesorjem i3-6006U, ki jih je pri naših trgovcih še vedno vse polno. V tujini se da najti kakšnega z aktualnim i3-8130U, kot je tale Acer Aspire 3. Včasih v Hofer pride kakšen Medion, ki presega svojo ceno, vmes pa je pač treba pogledati h »kitajcem«. Zato …

S kitajskih tekočih trakov začenjajo prihajati prenosniki s procesorji Celeron »Gemini Lake«, prepoznaš jih po oznaki N4100. Dotični model poleg tega čipa, ki bi moral že biti primerljiv s Pentiumi v poceni HP-jih ali Lenovih, premore 128 GB diska SSD, štiri gigabajte pomnilnika in 14-palčni zaslon v ohišju, ki tehta manj kot 1,4 kg. Ponaša se celo z osvetljeno tipkovnico. Za dobrih 280 evrov (pa tudi kakšen evrič več) trenutno težko dobiš kaj boljšega. Žal zaslon nima matrike IPS. Nedavno so začeli izdelovati tudi različico s takim ekranom, ki pa je (pričakovano) dražja in je trgovec Gearbest še ni uvozil v EU, zato je treba računati še s plačilom davka pri uvozu.

Dražja možnost

Lenovo Ideapad 320

Tu že govorimo o resnem okenskem prenosniku. Takem s procesorjem iz družine Core ali Ryzen, večjo količino pomnilnika in diska ter predvsem grafiko, ki bo lahko igrabilno pognala kakšen Fortnite. Med cenovno ugodnejšimi možnostmi je najbolj prepričljiv predstavnik podjetja Lenovo. Ta računalnik je na voljo v več konfiguracijah, ki so vse cenovno precej blizu skupaj. Vsem je skupen procesor i5-8250U in 256 GB diska SSD. Izvedba s štirimi gigabajti pomnilnika izkorišča grafično jedro glavnega procesorja, tisti šestimi ali osmimi gigabajti pa imata še Geforce MX150. Seveda priporočam zadnjo opcijo, ki ni dosti dražja. Zaslon je nesvetleč 15,6-palčni FHD in masa kar ugodnih 2,2 kg. Vgrajen je vmesnik za wi-fi ac in bluetooth 4.1, računalnik ima celo priključek USB-C in optično enoto, kakovost ohišja pa je povsem solidna. Že res, da sedemsto evrov ni več tako zelo poceni, toda tisto vmes med zgoraj predlaganimi in njim je bistveno slabše.

Za srednješolce

Cenejša možnost

Dijaki imajo že drugačne potrebe. Če nič drugega nesorazmerno narastejo igričarske želje in zahteve. Pa tudi s kakšno napredno platjo računalništva se morda že hočejo spoznati. Zato tu v cenejši možnosti gledamo na nekaj podobnega ali malenkostno izboljšanje tistega, kar smo za čim manj denarja zgoraj iskali pri dražji varianti. Dejstvo je sicer, da podobna konfiguracija – i5, osnovni Geforce ter 8/256 GB kraljuje od 700 pa vse do 900 ali celo tisoč evrov, kaj dosti več zmogljivosti se v »običajnih« modelih ne da dobiti. Med temi poleg zgornjega Lenova kot perspektivnega omenimo še Asusov Vivobook S15. So pa vsi tovrstni izdelki variacije na isto temo. Višja cena običajno pomeni boljše ohišje, kakšen dodaten priključek ali drugo malenkost. Lahko pa tudi vrtljiv zaslon na dotik, a potem se običajno izgubi ločena grafična kartica. Zato bo računalnik bolj zanimiv in fleksibilen za postavljanje in uporabe, toda na igre potem lahko »mulc« pozabi. Med takimi prenosniki sta mi všeč HP Pavilion x360 in Lenovo Yoga 520.

HP Pavilion 15

Vseeno pa tu in tam pokuka na plano kakšno računalo z nekoliko spospobnejšo grafiko, ki pa še ne sodi v kategorijo “gejmerskih.” Tak je HP-jev Pavilion 15, ki ima namesto Geforcea MX150 ali celo Intelove integrirane grafike vgrajen Geforce GTX 1050M, kar bi moralo zadoščati za igre pri 720p, sicer pa so ostale lastnosti bolj ali manj enako kot pri ostalih iz te kategorije, torej i5-8250U, osem gigabajtov pomnilnika in 256 GB prostora za podatke. Ohišje Paviliona je nekoliko osveženo in deluje malce mogočneje. Če so vseeno v ospredju igre in želja po polni visoki ločljivosti ali noro visokih fps-jih pri nižjih ločljivostih, pa morda pride v poštev kateri od cenejših ali ne povsem najnovejših igričarskih izvedb. Denimo HP Omen 15, ki ima v konkretni konfiguraciji še procesor prejšnje generacije, a je ta že štirijedrni, grafični del Geforce GTX 1050 pa je sicer na spodnjem koncu igričarske ponudbe, pa vendar čisto nekaj drugega kot prej omenjeni MX150.

Dražja možnost

Acer Predator Helios 300 ali MSI GS65 Stealth Thin

Toda kdor hoče višje ločljivosti, več podrobnosti in predvsem več sličic na sekundo v igrah, bo moral poseči po čem zmogljivejšem in dražjem. Acerjevi kolosi Helios 300 se dobijo z različnimi kombinacijami internalij, tale pa je precej na vrhu in prinaša šestjedrni-dvanajstnitni procesor i7, grafično kartic Geforce GTX 1060 s 6 GB pomnilnika, 16 GB delovnega pomnilnika, diska SSD in HDD ter spodobno hlajenje za vse skupaj. Več kot dovolj moči za prikazovanje iger z visokimi nastavitvami na vgrajenem zaslonu polne visoke ločljivosti. Kar manjka, je višja frekvenca osveževanja pri tem zaslonu. Vendar to še malo poviša ceno.

In komur se dva tisočaka ali več ne zdi preveč za igričarski prenosnik, ima v MSI-jevem malem čudežu izjemno atraktivno izbiro. Če je Acer trikilogramski monstrum (resda z zaslonom diagonale 17,3 palcev), je GS65 Stealth Thin, kot pove že ime, izjemno tanek za svoje igričarsko poreklo. Tehtnica pa se ustavi na vsega 1,8 kg. Kljub temu je notri vse, kar je tudi v zgornjem Acerju, pa barvno nastavljiva tipkovnica, spodobni zvočniki in predvsem izvrsten zaslon z osveževanjem 144 Hz ter minimalnimi robovi okrog njega. Nasploh trenutno eden najbolj zanimivih prenosnikov.

Za študente

Medtem ko pred odhodom na faks prenosljivost ni tako pomembna, je tu ključna. Še posebej, če želi študent(ka) računalnik nositi s seboj na predavanja. In ker smo že v odrasli dobi, postane izgled, imidž nezanemarljiv vidik. Vsak generičen plastik-fantastik  prenosnik pač ne bo več dober. Tudi pomembnost tipkovnice in vzdržljivosti baterije se poveča, zmanjša pa se nujnost hitre grafike, saj gredo igre v ozadje, morda tudi na druge naprave, telefone ali konzole.

Cenejša možnost

Teclast F5

Znova smo pri »brezimnem« kitajskem proizvajalcu, toda samo ti imajo voljo ponujati lahke in (kolikor toliko) stilske prenosnike za dostopno ceno. Konkretni primerek prav tako temelji na že zgoraj omenjenem procesorju Celeron N4100, zraven pa je solidnih osem gigabajtov pomnilnika in 128 GB SSD-ja. Torej povsem spodobna konfiguracija, ki ni samo za tipkanje, ampak prenese še kaj več. Zaslon je vrtljiv, 11,6-palčen s polno visoko ločljivostjo in matriko IPS. Reč tehta manj kot kilogram, vseeno pa naj bi z enim polnjenjem baterije zdržala pet ur. Deluje zelo atraktivno za približno 365 evrov, kolikor trenutno stane v akcijski ponudbi (ob koncu tedna se bo cena znova malce zvišala, tako da bo skupaj z davkom stal približno 410 evrov).

Dražja možnost

HP Envy (x360) 13 ali Lenovo Yoga 730

HP-jeva zavist je še en predstavnik vrtljivih, a zato eden redkih z AMD-jevim procesorjem Ryzen (3 2300U), ki vsebuje tudi precej zmogljivejši grafični del od Intelovih opcij. To mu da nepremagljivo ceno, saj (v Nemčiji) stane samo 750 evrov. Pa ima 13,3-palčni zaslon na dotik, 8 GB pomnilnika in 256 GB SSD-ja, kakovostno in elegantno ohišje, dolgotrajno baterijo in še vedno tehta samo 1,3 kg.

Ako bi ga vseeno raje kupil v Sloveniji, se za malo manj kot tisočaka dobi zmogljivejša različica s procesorjem Ryzen 5 2500U. Običajni Envy 13, pri katerem zaslon (pokrov) ne gre naokrog in s prsti na njem nič ne opraviš, pa z Intelovim procesorjem stane približno 900 evrov. Še vedno kar vabljiva možnost.

Yoga 730 pa je, minimalno spremenjena Yoga 720, najbolje uspela vizija lahkega, izpopolnjenega in fleksibilnega prenosnika za še dostopno ceno. Kakovostno ohišje, moderni priključki, biometrika, dober zaslon, hitro delovanje (ne sicer za igre) in spodobno trajanje baterije so aduti tega računalnika in kakšne resne potrebe po Yogi 920 ali drugih dražjih »hibridih« v resnici za ni.

Tukaj ne morem mimo Macbooka Air in znova potarnati nad Applovim zanemarjanjem tega še vedno izjemnega proizvoda. Dokler mu ne vgradijo novejšega procesorja in zaslona z večjo ločljivostjo ter boljšo matriko, se mi ne zdi smiseln nakup. Še vedno pa bi lahko bil odličen z nekaj modernizacije.

Zanimiva alternativa

Microsoft Surface Go

Najnovejša in tudi najcenejša Microsoftova tablica bi lahko bila prav prijeten sopotnik v študentski torbi. Dovolj majhna in lahka (dobre pol kg), hkrati pa vseeno zadovoljivo hitra pri poganjanju Windows 10. Vsaj v različici z 8 GB pomnilnika in 128 GB diska SSD (cenejša ima 64 GB počasnejše shrambe eMMC). Ni sicer poceni s 600 evri in tipkarski ovitek jih doda še sto, toda izdelava je menda na nivoju in zaslon lep, čeravno dokaj majhen. Vprašanje pa je, ali reč tudi dvakrat boljša od kitajskega Teclasta F5 kot je dvakrat dražja.

Dodatki

Noben prenosnik ne more brez dodatne opreme. Zaščitni ovitki, miške, razdelilniki in še kaj so kar obvezen del vsakega nahrbtnika ali mize. Tukaj je nekaj predlogov, preizkušenih v praksi.

Polnilnik

Za vse prenosnike ali tablice, ki se polnijo prek USB-C, je dodaten polnilnik enostavna in poceni investicija. So namreč univerzalni, tako da imaš lahko enega ves čas pri mizi, kjer običajno delaš, drugega pa za prenašanje naokrog. Pa še telefon se lahko polni na istem kablu, kadar nanj ni priključen računalnik. Inateckov primerek je kakovosten in cenovno ugoden, priložen ima kabel in poleg evropskega še britanski in ameriški vtikač. Na voljo je s 45 W ali 60 W. Za večino bo prva različica dovolj močna, toda nekateri prenosniki zahtevajo več energije in tudi kakšen zunanji disk ali druga naprava, ki se napaja prek USB-ja lahko poviša tovrstne potrebe.

Razdelilnik USB-C

Novi priključek je fin, toda marsikdaj se rabi še tudi še stare in kakšne izpuščene. Zato je dobrodošel razdelilnik HooToo, ki prinaša tri klasične USB-je, čitalnik kartic SD in izhod HDMI za vse računalnike, ki prek USB-C zmorejo oddajati sliko na zunanji monitor ali televizor. Hub pa ima tudi svoj USB-C, prek katerega podpira dovod energijo do stotih vatov, kar je več kot dovolj za vse namene. Cena z dobrimi štiridesetimi evri tudi ni pretirana.

Klasičen razdelilnik USB

Včasih tudi običajnih priključkov USB-A ni dovolj. Mogoče je samo eden hitrejše sorte (3.0) in takrat pomaga hub Ugreen, ki poleg treh USB-jev premore še reže pomnilniške karte, pa tudi telefon lahko povezneš vanj.

The post NAZAJ V ŠOLO: Kateri prenosnik za učenca, dijaka ali študenta? appeared first on Tehnozvezdje.

Vsak resen prenosnik si zasluži enega od procesorjev iz družine Core, najbolje i5 ali i7, če ne gre drugače pa vsaj i3. Celerone, Pentiume in še posebej Atome je najbolje kar takoj odmisliti. Vendar samo oznaka i5 ali i7 niti slučajno ne pove vsega. Zelo pomembna je številka za njo, saj iz nje razberemo tako, v katero generacijo in kateri zmogljivostni razred spada čip. Intel je prišel že do osme generacije procesorjev Core, kar označuje osmica v štirimestni številki. Na primer i5-8250U ali i7-8550U. Pri prejšnjih je šlo po enaki analogiji s sedem, šest, pet in navzdol. Če pa je slušajno v oznaki črka Y namesto U, denimo i5-7Y54, pa to predstavlja procesor iz »ultravarčne« družine Core M, ki je samo za kratka obdobja lahko podobno zmogljiv kot pravi i5, sicer pa deluje na precej nižji frekvenci in je bistveno počasnejši. Cenejši pa ni skoraj nič in tudi njegova energijska učinkovitost ni tako zelo spektakularna, zato bi se mu raje izognili.

Kot bi se tudi procesorjem šeste (ali celo pete) generacije, ki so še vedno v »razprodajah«. Še posebej pri prenosnikih s sistemom Windows. Še posebej šesta generacija ni bila Intelova najbolj uspešna. Imela je začetne težave z zanesljivostjo, trajanje baterije je bilo povprečno, s sedmo generacijo so ga bistveno izboljšali, in tudi hitrostno so nasledniki za vsaj dvajset odstotkov spredaj. Še dodatna težava pa je v tem, da je bila večina prenosnikov s procesorji sedme generacije že v osnovi malenkost cenejša, zato zdajšnja znižanja prinesejo res malo. Mogoče je malo drugače pri Applovih prenosnikih, saj ta proizvajalec sploh še ne ponuja modelov z najnovejšimi čipi Core, vendar kot sem enkrat že svetoval, je morda smiselno počakati še kakšen mesec, da omenjeni proizvajalec malo uredi svoj nered pri Macih.

Stvar pa je v tem, da je osma generacija Core toliko boljša od vseh prejšnjih, da niti prenosnika s sedmico v oznaki procesorja zdaj ne bi več kupil. Razen, če bi bil res poceni. Novi so namreč v osnovi vsi štirijedrni, medtem ko so prejšnji večinoma imeli dve jedri, s štirimi so se ponašali samo tisti z oznako HQ, ki so jih proizvajalci računalnikov vgrajevali pretežno v t. i. prenosne delovne postaje. Novi štirijedrniki imajo tako osem programskih niti, stari so imeli samo štiri. Sicer delujejo pri nižjih taktih, vendar so v programih, ki znajo izkoriščati vsa jedra in niti skoraj dvakrat hitrejši od prejšnje generacije. Pa tudi zmogljivost enega samega jedra je primerljiva. Neprimerno boljša pa je energijska učinkovitost. Trajanje baterije je vsaj za tretjino daljše in ventilatorji se bistveno manj vrtijo, ker se čip ne segreva toliko. Te dni je Intel predstavil še šestjedrne procesorje i9, ki so že našli pot v nekatere nove igričarske modele ali najbolj zmogljive prenosne delovne postaje. Zaradi vsega povedanega bi v vsakem primeru ob kupovanju gledal na to, da bi glavni čip v novem prenosniku imel oznako v slogu i5-8xxx ali i7-8xxx.

Alternativa pa so lahko AMD-jevi procesorji Ryzen, denimo Ryzen 5 2500U ali Ryzen 7 2700U. Tudi ti imajo štiri jedra in osem niti, poleg tega pa še dokaj spodobno grafiko Vega, ki daleč prekaša Intelovo vgrajeno rešitev. Toda za zdaj je v prodaji zelo malo prenosnikov s temi procesorji, nadejamo pa se, da jih bomo v prihodnjih mesecih ugledali precej več.

The post Ne kupovat prenosnikov s starejšimi generacijami procesorjev Core! appeared first on Tehnozvezdje.