Prvi gibki disk, disketa po domače, ki smo jo imeli pred tridesetimi leti, je imela premer osem palcev (približno dvajset centimetrov) in je bila na prvi pogled podobna tanki vinilni plošči, ki je bila mimogrede takrat najbolj kakovosten medij za glasbo. Da ne govorimo o tem, kakšni so bili prvi trdi diski. Prvi 5-megabajtni diski, ki so prišli k nam, so bili ogromni koluti, težki nekaj kilogramov, v še večjem in težjem ohišju. Zato kaj takega v hišnih računalnikih ni prišlo v poštev. Pri njih je bil poudarek na ceni in velikosti, zato so ti programe hranili drugače. Najprej na običajnih avdiokasetah, nanje pa jih je snemal čisto običajni kasetofon. Ker slednji niso bili temu namenjeni, je bila kakovost hranjenja katastrofalno slaba. Veliko je bilo jeze, ko smo napisali program, ga posneli na kaseto, pozneje pa ugotovili, da je posnetek okvarjen, in smo morali vse napisati na novo. Zato smo delali varnostne kopije. Hranili smo več različic programa in ga posneli na več kaset hkrati ter upali, da bo vsaj ena dobra. Kljub temu pa smo bili nad zmožnostjo hranjenja podatkov na kasete navdušeni, saj alternative kar nekaj časa ni bilo. Obstajale so celo radijske oddaje, ki so v eter v točno določenem trenutku spustile program v zvočni obliki, uporabniki pa smo jih snemali s kasetofoni in nato »včitavali« v računalnike.

Dokaj kmalu so se tudi za hišne računalnike pojavili disketni pogoni, vendar so bili relativno dragi. Spomnimo se, da je bila cena za disketni pogon za Commodore 64 v Avstriji skoraj do takrat šilinga enaka kot cena računalnika samega. Hkrati pa so bile drage tudi diskete, zato je večina uporabnikov še kar nekaj časa vztrajala pri kasetah. Zanimiv je tako imenovani mikropogon, zamisel podjetja, ki je izdelalo tudi Spectrum, ki je v bistvu tanek pomnilniški trak, zaprt v majhno kompaktno ohišje. Izdelek se ni prijel, ker se je obdobje hišnih računalnikov končevalo, osebni računalniki so podatke hranili na trdih diskih in disketah.

Z današnjega zornega kota je prav smešno, koliko so ti pogoni lahko takrat hranili. Najprej smo uporabljali 5,25-palčne diskete (dobrih 13 centimetrov), ki so imele na začetku svojega obstoja kapaciteto hranjenja 360 KB. Ker so bile drage, smo jih ob robovih rezali tako, da smo iz njih dobili dvostranske diskete. Tako se je kapaciteta povečala in je za 5,25-palčne diskete na koncu znašala 1,2 Mb. Pozneje so prišle 3,5-palčne diskete (8,8 centimetra) v na poškodbe manj občutljivi srajčki s kapaciteto najprej 720, nato pa 1,44 MB. Ne boste verjeli, a to je bilo nekaj časa celo dovolj. Ko pa ni bilo več, so se pojavili bolj oziroma manj uspešni poskusi naslednikov, prenosnih medijev večje kapacitete. Še najbolj uspešen je bil pogon ZIP (podjetje iOmega), na katerega medij je bilo mogoče shraniti vrtoglavih 100 MB.

Nato je sledilo optično obdobje, ko smo podatke »pekli« na zapisljive CD-je, DVD-je in na koncu Blu-raye, danes pa, če že, podatke prenašamo na USB-ključkih. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi s trdimi diski. V času, ko so k nam prišli prvi osebni računalniki, so bili trdi diski velikosti 5,25 palca, hranili pa so 10 MB podatkov. Danes skoraj težko naredimo datoteko, ki je manjša od te velikosti. Kapaciteta trdih diskov je hitro naraščala, danes govorimo o diskih kapacitete terabajtov, vse bolj pa se uveljavljajo tudi hitri pogoni SSD, ki ne vsebujejo gibljivih delov.

Internet je tudi na področju hranjenja doživel manjšo revolucijo. Nekatere svoje podatke zdaj hranimo kar v internetnih storitvah, čemur zdaj moderno pravimo hranjenje podatkov v oblaku. Prednosti so več kot očitne. Podatki in druge datoteke so nam vedno na voljo, ne glede na to, s katere naprave jih želimo, in so hkrati na voljo tudi prijateljem, če jim dovolimo dostop do njih. Včasih smo svoje datoteke hranili na lastnih podatkovnih nosilcih, danes imamo več njenih kopij shranjenih na strežnikih. Hranjenje v oblaku je zato varnejše. Pa še nekaj morda ni čisto nepomembno. Vzemimo datoteko, ki smo jo naredili pred tridesetimi leti. V tem času bi jo morali vsakih nekaj let prepisati na nov nosilec, saj je drugače ne bi mogli več prebrati. Oblak pa je neodvisen od podatkovnega nosilca.

The post Kako se je v slabih petintridesetih letih svet obrnil na glavo: Arhiviranje podatkov appeared first on Tehnozvezdje.