Za začetek razbijmo nekaj mitov. Irobotove Roombe so drage. Trditev drži, ker je taka politika podjetja, toda to zgolj pomeni, da je pomembno, kdaj jo kupiti. Počakati morate na pravi trenutek, recimo na črni petek, ko so cene najnižje.

»Kitajski« roboti so slabe kakovosti. Nasprotniki dežele na Daljnem vzhodu ne bodo navdušeni, kot bodo sprejeli, da to ni res. Podobno kot Xiaomijevi telefoni so korektno in kakovostno izdelani tudi robotski sesalniki, ki jih ta trži pod svojim imenom. Kvarijo se ravno toliko, kot se kvarijo drugi roboti in tu se skriva po mojem mnenju še najbolj pomembna razlika. V Sloveniji za Roombe skrbi eno podjetje in izdelke popravlja izven garancijske dobe, medtem ko jih tekmece prodaja več in ti niso organizirali enotnega servisa. Skrbijo za izdelek v garanciji, toda kasneje se lahko zgodi, da ne boste našli nikogar, ki bi bil okvarjenega robota pripravljen popraviti za pošteno ceno. Če imate srečo in se vaš robot nikoli ne pokvari, potem postane to dokaj brezpredmetno.

Irobotovi izdelki ne morejo sočasno sesati in brisati tal z mokro krpo. Razen v primeru enega modela je to res, kajti v ta namen imajo samostojne robotske pomivalce tal. To je lahko težava, toda postane popolnoma nepomembno, če pomivanja nikdar ne boste potrebovali, ker so tla obložena s talnimi oblogami, preprogami ali preprosto, ker je treba skrbeti za posodo z vodo in biti za vsak primer takrat doma.

Xiaomijevi modeli so boljši, ker imajo večjo sesalno moč. Sicer pomembna lastnost, toda ni edina, ki vpliva na učinkovitost pobiranja smeti. Realno gledano so izdelki obeh podjetji podobne kakovosti in učinkovitosti sesanja, tako da bi se lahko odločili na podlagi cene v odvisnosti od načina, kako nameravate robota uporabljati.

Sesal bo, ko bom doma in sobo po sobo!

V tem primeru je popolnoma vseeno, katerega robota kupite. Najdražjega ali najcenejšega, kajti oba bosta približno enako učinkovito opravila nalogo. Odvisno od tal pa je pomembno, kakšen je mehanizem pobiranja smeti. Roombe z dvema nasproti vrtečima krtačama bolje stepajo prah iz vlaken tekstilnih oblog in preprog, medtem ko je na gladkem parketu ali ploščicah to manj pomembne. Xiaomijevi roboti imajo eno samo kombinirano krtačo z gumijastimi trakovi in ščetinami, iz katere je težje odstraniti navite lase in različne vrvice. Popolnoma enako težavo imajo starejše Roombe, ki imajo eno gumijasto in eno krtačo s ščetinami. Upoštevajte še nekaj. Po nekaterih podatkih filtri robotov dejansko zadržijo od 88 do 97 % prahu, kar je treba upoštevati pri razumevanju sesalne moči. Od še tako velike ne boste imeli veliko, če bodo majhni delci prahu preprosto vrnjeni v prostor.

Novejši modeli se večinoma ne izklopijo, če so slabše postavljeni na kontakte priključne postaje in če so povezani v domače omrežje, to hitro prazni baterije. V dobri veri, da bo sposoben sesanja, morate najprej počakati, da napolni baterije.

Ker ste med sesanjem zraven, način navigacije robota ni toliko pomemben. Odstranite ovire, morda celo prestavite stole na mizo, da ima prosto pot in odmaknete zavese. Te in pa do tal segajoče prevleke postelje namreč delajo težave robotom z lasersko navigacijo (modeli Xiaomija). Lahko se zapletejo vanje in potem jih morate reševati, zato čeprav večinoma imajo tipalo dotika, jih ne poskušajo prodreti. Površina za zaveso ali morda po posteljo ostane v večini takšnih primerov nedotaknjena.

Sesa naj, ko me ne bo doma, po urniku in brez mojega vpliva nanj!

Kadar je pomembno sesanje po urniku, je površina sesanja večja ali bi radi z aplikacijo robota pošiljali, da poseda del sob ali vse, tedaj stopi v veljavo algoritem navigacije. Xiaomijevi se zanašajo predvsem na lasersko tipalo (LIDAR) s katerim zelo natančno in predvsem hitro kartirajo prostor, kasneje pa ga uporabljajo za zaznavo ovir. Medtem se Roombe zanašajo na kamere obrnjena naprej in rahlo navzgor, infrardeča tipala in tipala dotika. Velikost baterije je manj pomembna, ker se oboji v prostoru znajdejo in se lahko vrnejo na postajo, napolnijo baterije in potem nadaljujejo delo. Bolj moteč je majhen košek za smeti, kajti ti so iz generacije v generacijo manjši, morda zato, da bi se odločili za postajo s sesalnikom, ki ga samodejno izprazni. Če ga nimate, je skoraj nujno ročno praznjenje po vsakem sesanju povprečno velikega stanovanja.

Ni samo košek vse manjši, enako je z baterijo. Ker ni velika težava, če je robot sposoben vrnitve na postaje in kasneje nadaljevati delo.

Ni odveč, če ima robot čim več samodejnih funkcij. Primerno se mi zdi, da zazna vrsto tal in poveča moč sesanja, ko vozi po preprogah in da je sposoben zaznati bolj nasmeteno področje, kjer se nato zadrži dlje časa. Pomembno je, da je vzdrževanja robota čim manj, zato imam raje takšne, kjer za odstranjevanje las iz krtač in stranske metlice ne potrebujem škarij in izvijača. Takisto ni odveč, da aplikacija nudi čim več uporabnih možnosti ob sočasnem varovanju zasebnosti. V slednjem sta tako Irobotova kot aplikacija Xiaomi Home prav tako dokaj primerljivi.

Izbrati primernega ni najbolj preprosto opravilo. Naj vas pri tem ne zavede nižja cena nakupa, kajti pomembna je cena lastništva, ki je odvisna od dosegljivosti in cene popravil in potrošnega materiala. Prav tako naj pri odločanju izklopite čustva in »moški« pogled na tehnologije. Robotski sesalniki so tip naprave, kjer ni treba za vsak primer kupiti najboljšega in tehnološko dodelane, temveč optimalnega, ki vam mora učinkovito služiti vsaj sedem let. Preverite ponudbo, kaj menijo obstoječi uporabniki ali pa vprašajte obstoječe lastnike o svojih izkušnjah in morebitnih predlogih. Čeprav se morda ne zavedati, je robotski sesalnik nujen aparat sodobnega gospodinjstva. Da se brez njega, toda, ali ni bolje, da vam je žena hvaležna, kot da morate sami drgniti tla z običajnim sesalcem!

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Preveri, kateri robotski sesalnik je primeren zate appeared first on Tehnozvezdje.

Temperatura svetlobe je označena na škatli, v kateri je sijalka, meri se v stopinjah kelvina.

Tudi pri sijalkah LED se srečujemo z enakimi težavami, kot smo se pred leti, ko smo morali na vrat na nos zamenjati žarnice z varčnimi sijalkami. Tega nam tokrat vsaj nihče ne vsiljuje. Obljubljali so, da varčne sijalke zdržijo dlje, izkazalo pa se je, da včasih pregorijo prej, kot so pregorele običajne žarnice. Podobno velja tudi za halogenske žarnice. Vzrok predčasnih odpovedi je kakovost izdelave, to pa je pri sijalkah LED še bolj izrazito. Nakup dražje in kakovostnejše sijalke LED se izplača, saj preverjeno zdrži nekaj let. Tudi po petih letih še ne izgubi svetilnosti. Slabše sijalke pa …, da poenostavimo: kolikor denarja, toliko muzike. Skok na glavo in menjava vseh varčnih sijalk s sijalkami LED zato ni potreben. Splača pa se preveriti ponudbo, ko odpove in jo moraš tako ali tako zamenjati.

Kakšna je idealna sijalka? 

Zvečer ne želiš hladne svetlobe, saj te prebuja, prija pa ti toplejša. Topla svetloba pa ima temperaturo nižjo od 3000 kelvinov. Zjutraj pa je ravno obratno. Še dobro, da je nekaterih sijalkam mogoče spreminjati temperaturo bele svetlobe, škoda le, da večina spada med pametne, kar za sabo potegne višjo ceno in upravljanje s telefonom. Naslednje vprašanje je moč oziroma svetilnost sijalke. Pravilo je, da je 100-vatna sijalka svetla in primerna za glavno razsvetljavo, 60-vatna za svetilo, ki je bližje človeku, na primer samostoječa svetilka v dnevni sobi, 25-vatne sijalke pa imaš tam, kjer želiš mehko in nežno svetlobo. Sijalke LED porabijo približno desetino električne energije sijalk z žarilno nitko. 10-vatna sijalka LED je potemtakem enakovredna 100-vatni žarnici, 6-vatna pa 60-vatni.

Sijalke LED sicer porabijo manj energije kot varčne sijalke, vendar to ni njihova glavna prednost. Z malo sreče, nakupom kakovostne sijalke LED in rednim ugašanjem luči, kadar jih ne potrebuješ, je možno, da je ne boš moral zamenjati naslednjih petnajst let. 

Se je splačalo?

Pustimo tehnologijo ob strani, vprašajmo se raje, ali je zapovedana prepoved žarnic karkoli spremenila na bolje. Bojimo se, da v resnici ne, razen za izdelovalce sijalk, ki po logiki odstotkov zdaj služijo več. En odstotek prinese več denarja, če je cena 20, kot če je 1 evro. Mar ne? Ampak nalijmo si čistega vina. Žarnice so bile energijsko potratne, o tem ni nobenega dvoma, zato so nas učili, da moramo luči ugašati, ko jih ne potrebujemo. Bile pa so poceni in so manj obremenjevale okolje. Nekaj stekla in neproblematične kovine ni zastrupljajo okolja, izdelava je bila poceni in je potrebovala manj surovin ter energije. Varčne žarnice pa so polne škodljivih snovi, zato jih ne smeš odvreči v prvo kanto za smeti. Prav tako jih je težko in drago reciklirati. Verjetno smo dosegli Pirovo zmago. Na račun nižje porabe med uporabo smo pristali na večjo porabo energije in dražjih surovin za izdelavo sijalk, da njihovega vpliva na okolje niti ne omenjam. Mlajše generacije pa tudi niso varčne, kot smo bili mi. Pa kaj potem, če sijalka LED sije, saj porabi malo. Narobe svet mar ne. Ne bi smelo biti vprašanje, kaj uporabljamo, temveč vedno kako.

Naslovna fotografija DepositPhotos.

The post Naj vse žarnice zamenjam s sijalkami LED in katerimi? appeared first on Tehnozvezdje.

Za delovanje omrežja je najpomembnejše, kje je usmerjevalnik. A smo tudi najbolj omejeni. Postavimo ga tja, kjer je kabel za priklop, in ker ne gre ravno za oblikovno lično napravo, ga najraje nekam skrijemo. Ni priporočljivo. Kazi interjer ali ne, naj bo nekje visoko pod stropom, od koder ima neoviran »pogled« na mesta, na katerih uporabljamo v omrežje priključene naprave. Lažje reči kot izvesti, a z malo truda in poskušanjem prej ali slej najdemo ravno pravšnji položaj.

Težje je izbrati usmerjevalnik v poplavi teh. Poceni ali dragega? Kakšna pa je sploh razlika? Usmerjevalnike oglašujejo z omembo največjih možnih hitrosti. Od 11 Mb/s smo v dobrih petnajstih letih z najnovejšim standardom (ac) prilezli na zavidljivih 1,9 Gb/s. Omejeno uporaben podatek, saj se tolikšni hitrosti zaradi narave delovanja brezžičnega omrežja ne bomo niti približati. Realne hitrosti so, pa še to, če so vsi pogoji idealni in tudi naprave podpirajo tehnologijo usmerjevalnika, nekje okoli polovice ali raje še manj od te številke. Njihov smisel je drugje. Ker si usmerjevalnik »delijo« vse naprave, je po logiki stvari realno pričakovati, da več, kot jih je, manj bo problemov v omrežju usmerjevalnika oziroma bodo imele vse na voljo zadovoljivo hitrost za delovanje. Teoretično je to res, v praksi pa spet naletimo na omejitve.

Poleg tega, da brezžično omrežje deluje po načelu voki-tokijev, to počne le z eno napravo hkrati. V omrežju pa je veliko podatkov lačnih naprav in vse delujejo. Kako to? Gre za načelo kratkih rafalov podatkov. Usmerjevalnik v zelo hitrem času zadosti potrebam prve naprave, se posveti drugi, nato tretji in tako naprej ter potem postopek ponavlja v nedogled. Zato pravimo, da si vse naprave delijo najvišjo hitrost omrežja. Kar pa po drugi strani pomeni tudi, da mora biti usmerjevalnik procesorsko dovolj zmogljiv, da proces poteka mehko in brez težav. Več kot je sočasnih naprav v omrežju, bolj pomembna postaja zmogljivost usmerjevalnika in od tod tudi delček razlike v cenah med usmerjevalniki, ki sicer podpirajo isti standard in imajo podobno največjo hitrost prenosa podatkov.

Letos v osredje vstopa tehnologija mu-mimo (del standarda ac), ki obljublja noro visoke hitrosti. Zelo na hitro. Samo mimo (več izhodov) dopušča, da usmerjevalnik napravi pošilja podatke po več kanalih (več antenah), z dodatkom mu (več uporabnikov) pa to lahko počne z več njimi sočasno. A vse, kar smo do sedaj napisali glede načina delovanja omrežja, še vedno velja. To pomeni, da če je v omrežju veliko sočasnih naprav, od tega nimamo nič, saj se hitrost ustrezno porazdeli. Prav tako nimamo nobene uporabne vrednosti, če naprave v omrežju tehnologije ne podpirajo. Večina je pač (še) ne. Ker pa usmerjevalnikov ne menjamo na vsake dve ali tri leta kot pametne telefone, pomeni nakup najnovejšega nekakšno pripravljenost na prihodnost.

S tem pa si verjetno še niste odgovorili na vprašanje, ali kupiti usmerjevalnik za nekaj deset evrov ali dražjega. Težko je nedvoumno odgovoriti na vprašanje, saj je zadovoljstvo z delovanjem odvisno tudi od kakovosti, ki ni nujno pogojena s ceno, načeloma pa si lahko pomagate s temle. Ako bosta v omrežju sočasno delovali dve napravi ali pa tri, potem bo verjetno zadostoval tudi cenejši, čeprav bi predlagali, da podpira standard 802.11n (450 Mb/s). Če pa je naprav več, potem se raje odločite za dražjega od sto petdeset evrov.

The post Od usmerjevalnika odvisna domača izkušnja! appeared first on Tehnozvezdje.