P smart Pro je nekakšna nadgradnja modela P smart Z, ki smo ga že testirali pred nekaj meseci, v določenih vidikih pa je tudi degradacija v primerjavi z njim. S sprednje strani sta telefona enaka. Večino površine zaseda zaslon LCD z diagonalo 6,59 palcev. Fotoaparata ni videti nikjer, ker se motorizirano pripelje iz ohišja, kadar ga uporabnik prikliče. Z je bil doslej prvi in edini Huaweijev telefon s tako rešitvijo. Prva resna razlika v primerjavi z Z-jem, je ogrodje ohišja, ki je tu kovinsko, ne plastično. Zadnja stran je verjetno iz pleksija in vsekakor ne deluje tako premijsko kot pri dražjih telelefonih z naprednejšim steklom. Čitalnik prstnih odtisov je tokrat ob strani, kar je priročna postavitev, zadaj pa so trije fotografski objektivi namesto dveh, vendar bi temu še vedno težko rekel »trojna kamera.« Več o tem kasneje, poglejmo še v drobovje. Tam kraljuje enak procesor, Kirin 710F, je pa več pomnilnika. Tako delovnega (šest gigabajtov namesto štirih) kot za shranjevanje podatkov (128 GB namesto 64 GB). Toda poslabšanje se je zgodilo pri nekaterih drugih lastnostih. Modula za brezžično omrežje in bluetooth sta starejšega datuma, podpirata standarda n in 4.2 namesto ac in 5.0. Potem pa je tu še največja izguba – odsotnost čipa in antene za NFC, kar pomeni, da je telefon neuporaben za brezstično plačevanje in javni prevoz, pa tudi za enostavno seznanjanje z drugimi napravami. No, vsaj priključek je USB-C in še celo klasične slušalke se da uporabljati brez kakšnega vmesnega člena.

Kot že P smart Z se mi to ne zdi mobilnik za vsakogar. Je preprosto prevelik. Narejen je sicer dobro in trdno, prepričan sem, da bi preživel kakšen padec na tla. Motorizirani fotoaparat bi se lahko posravil bol po linijah, ne malo zamaknjeno, kar pa na funkcionalnost ne vpliva. Kljub skriti kameri zaslon ne gre povsem do roba (spodaj pa sploh ne) in zgornji zvočnik je zgolj za klice. Spodnji pa tudi ni nič posebnega, dokaj tih in brez basov. Zaslon je tipičen huawejevski (ali honorjevski) iz nižjega ali srednjega razreda. Na pogled je lep in barvit, bela kar malo bode v oči, sta pa svetilnost in dinamični razpon omejena. Nekateri konkurenti za tako ceno že ponujajo zaslon OLED, ki je v vsakem primeru superioren dotičnemu LCD-ju. Tudi prepoznavo prstnih odtisov, integrirano v zaslon, smo že videli v tem razredu. Ne trdim, da je odločitev zanjo nujno boljša, ker so poceni rešitve še vedno dokaj počasne in ne najbolj zanesljive, je pa zanimiva. Stransko tipalo je kljub temu v redu, čeprav je ozko odklepa brez težav, ne stori pa tega tako hitro, ko smo bili navajeni pri čitalnikih na zadnji (ali nekoč, preden so se zasloni raztegnili, sprednji) strani telefona.

Hitrost je kar solidna in pomnilnika dovolj, lahko pa sistem kdaj za kakšno desetinko sekundo zastane, če so zahteve uporabnika prehude. Baterija s kapaciteto 4000 mAh obljublja dolgo delovanje, a teh obetov ne izpolni popolnoma. Težko je priti do dveh polnih dni brez vmesnega polnjenja. Na žalost pa niso na voljo tehnologije, ki bi olajšale vmesno kratko in hitro pridobivanje energije. Ni namreč niti kakršnega koli hitrega polnjena s kablom niti brezžičnega.

Pri fotoaparatu oznaka Pro prinaša rahel napredek. Glavno tipalo ima 48 milijonov, seveda pa se najbolj splača fotografirati z ločljivostjo 12 milijonov pik, razen če je cilj zajeti čim več podrobnosti (in je svetloba dobra). Posnetki s tega tipala so pričakovani. Detajli in dinamični razpon so solidni, vse skupaj pogosto malo pretemno, »umetna inteligenca« (AI) lahko nekoliko poživi barve (na račun dinamike), slabša svetloba hitro poskrbi za manj ostro reprodukcijo. Poleg glavnega so tokrat dodali še ultraširok objektiv, toda fotografije z njim so opazno slabše od tistih, ki jih posname glavni. Barve so bolj anemične, ostrina in detajli so že v sredini motiva povprečni, ob straneh pa res slabi. Tretji objektiv je »globinski«, ki naj bi poskrbel za boljše rezultate pri portretih in drugem fotografiranju s simuliranjem globinske neostrine. Vendar mnogi telefoni z zgolj programskimi triki lepše zabrišejo ozadje in bolj pravilno določijo meje tistega, kar naj bi bilo ostro. Podobno kot za fotografije velja za video. Z glavnega objektiva ni slab, lahko pa bi premogel nekaj več podrobnosti in boljše umirjanje slike. Izskočna kamera ima ločljivost 16 milijonov pik in precej širok kot zajemanja, od sebe pa da kar spodobne fotografije. Takoj, ko misli, da je uporabnik ne potrebuje več, se sama od sebe pospravi.

Razočaranje je programska oprema tega telefona, vsaj na mojem testnem primerku. Nameščen je bil vmesnik EMUI 9, ki temelji na Androidu 9 (Pie), kar pomeni še stare ikone, upravljanje z obvestili, prikaz nastavitev, fotografsko aplikacijo in tako naprej. Še bolj žalostno pa je dejstvo, da je bil v času testiranja zadnji varnostni popravek star pol let (1. avgust 2019). Kakšne posodobitve nisem dočakal, preden sem testni telefon vrnil.

Problem s Huaweijem P smart Pro ni toliko v samem telefonu, čeprav je seveda zgolj manjkajoči NFC za koga lahko razlog, da kupi nekaj drugega, temveč predvsem v odnosu proizvajalca. Zgolj v evropske škatle prepakirati izdelek, namenjen kitajskemu tržišču, in popolnoma nespremenjeni strojni opremi dodati še prejšnjo različico operacijskega sistema s pol leta starimi varnostnimi popravki, ni praksa, ki bi si je želeli. Že res, da situacija za dotično podjetje v zadnjih mesecih ni lahka, a vseeno se na tak način ne pridobiva zaupanja kupcev.

The post Huawei P smart Pro: Všečen, vendar neprilagojen za Evropo appeared first on Tehnozvezdje.