Za začetek se vprašaj, zakaj bi televizor sploh povezoval brezžično, če je blizu fiksni priključek. V vseh pogledih je ta boljši in vedno je smiselno, da naprave, ki so nameščene na stalno mesto, če je le mogoče, povežeš s kablom. Tukaj je še en zanimiv primer. Ker nisi hotel kopati po pročelju, si zunanje kamere povezal v brezžično omrežje s porazdeljeno »mesh« arhitekturo. Večina deluje brez težav, le ena pogosteje izgublja povezavo. Kje je težava?

V omrežju je več enakovrednih dostopnih točk, na katere se povezujejo naprave. Problematična kamera se povezuje z napačno točko, ne z najbližjo, temveč z najbolj oddaljeno, od katere prejema najslabši signal. Zaradi tega prihaja do izpadov povezave in nizkih hitrosti prenosa podatkov. Rešitev je dokaj preprosta. Večina tovrstnih sistemov prek aplikacije ali spletnega vmesnika pokaže, katere naprave so povezane s posameznimi točkami. Vse, kar moraš storiti, je, da »statičnim« napravam, ki so ves čas na istem mestu, ročno določiš, s katero točko naj bodo povezane. To narediš pri vseh napravah, ki jih ne premikaš po prostoru in ne potrebujejo možnosti prehajanja med točkami.

Lahko pa greš še korak dlje, in če sistem to omogoča, razvrstiš naprave glede na njihove dejanske potrebe. Točko porazdeljenega omrežja v dnevnem prostoru na primer nastaviš tako, da oddaja omrežje (SSID) v frekvenčnem območju 2,4 GHz, nanjo pa priključiš pralni stroj, pečico, klimatsko napravo in vse druge domače naprave, ki ne zahtevajo visokih hitrosti prenosa podatkov. Območje 5 ali 6 GHz pa pustiš zahtevnejšim napravam. Če sistem to omogoča, ima smisel oba dela omrežja ločiti tako, da so gospodinjski aparati sicer povezani v omrežje, vendar ne vidijo nobene druge naprave v njem, naj bo ta povezana brezžično ali žično. S stališča varnosti je to zagotovo bolje.

Zimzeleni nasveti za izboljšanje delovanja brezžičnega omrežja:

• Usmerjevalnik ali dostopne točke postavite nekje visoko v središču stanovanja, vendar ne na okensko polico, saj bo tedaj polovica njegovega signala po nepotrebnem izpuhtela ven, nikakor v bližino zrcal in radiatorjev in ravno tako ne blizu naprav, kot so mikrovalovne pečice, ki motijo radijski signal.
• Preverite, na katerih kanalih delujejo omrežja sosedov in svojo nastavite na drug kanal.
• V kolikor so omrežne naprave stare in podpirajo starejši standard, je verjetno čas, da jih zamenjate z novejšimi.

Naslovna fotografija DepositPhotos

The post NEDELJSKI NASVET: Če v domačem »wifiju« ne narediš tega, hitro zaideš v težave! appeared first on Tehnozvezdje.

Morda mi bo kdo očital, da sem pretirano črnogled, ker sem pred dnevi že novosti pri električnih avtomobilih označil za ne pretirano obetavne. Kolikor običajno poskušam najti razlog za navdušenje, sem hkrati realist, in ta čas stvari vidim tako, kot jih popisujem v teh dveh člankih. Je pa med dogajanjem v avtomobilski (še posebej na področju električnih modelov) in telefonskih industriji precejšnja razlika. Pri prvi me predvsem cenovna politika in osredotočenost na velike in večini kupcem nedostopne avtomobile ne navdaja ravno z optimizmom. Pri drugi pa se bojim stagnacije in odsotnosti vznemirljivih novosti.

Strategija ravno dovolj opaznih izboljšav

Prvi znaki majhnih korakov naprej in ponekod celo nazaj so prisotni pri malodane vseh telefonih, ki so jih letos proizvajalci že predstavili, najsi bo globalno ali zgolj na Kitajskem. Za Samsugovega Galaxyja S22+ je Marjan dobro ocenil, da je pravzaprav to, kar bi moral biti že lani. Popravili so zablodi s plastičnim hrbtiščem in »hibridnim« zumom namesto pravega teleobjektiva, dodali nov procesor, rahlo izboljšan zaslon in to je bolj ali manj to. Enako velja za manjši model, ki je vmes celo izgubil podporo za radijsko tehnologijo UWB in se zaradi tega ne more povezovati z iskalniki SmartTag. Večjega in najbolj zmogljivega Galaxyja S22 Ultra, ki bi se zlahka imenoval Galaxy Note22 ali Galaxy S22 Note, še testiramo, a za zdaj tudi pri njem kaže bolj ali manj na polikano lansko Ultro z dizajnom serije Galaxy Note in ležiščem za pisalo.

Na drugem koncu cenovnega spektra Xiaomijeva linija Redmi Note 11 prav tako ne nakazuje nečesa ekstremno zanimivega ali bistvenega napredka v primerjavi z lani. To bi bilo, roko na srce, izredno težko, kajti Redmi Note 10 Pro je bil res fantastičen telefon za svojo ceno, prvi, ki je za približno 300 evrov ponudil zaslon OLED z osveževanjem 120 Hz. Videli bomo, kako se bodo obnesli novi procesorji, ki z oznakami tega ne nakazujejo, a bi glede na tehnične karakteristike moral ponuditi boljše zmogljivosti in naprednejšo obdelavo fotografij. Podobno velja za telefone družine Realme 9, kjer model 9 Pro+ mami vsaj s fotografskim tipalom iz višjega cenovnega razreda (Sony IMX766), združenim z optičnim umirjanjem slike.

Med modeli, ki so za zdaj na voljo zgolj na kitajskem trgu, na globalne različice pa še čakamo, večina prav tako daje zelo mešane občutke. Oneplus 10 Pro prinaša zmogljivejši procesor, večjo baterijo, hitrejše polnjenje in novo generacijo zaslona, ki omogoča še bolj drastično zniževanje osveževanja ob statični sliki (za varčevanje z baterijo, toda nikakršnega napredka tam, kjer bi si ga res želeli – pri fotografskih modulih. Glavni in teleobjektiv sta v bistvu enaka, ultraširokokotni pa ima celo (vsaj na papirju) slabše tipalo kot pri predhodniku.

Xiaomi 12 je manjši s 6,3-palčnim zaslonom kot predhodnik Mi 11 (6,8 palcev), kar bo določeni skupini kupcev všeč, prinaša pa to s seboj tudi slabše karakteristike zaslona. Glavno fotografsko tipalo je prav tako doživeli regresijo na manjšo velikost (tudi zmanjšanje števila pik s 108 na 50 milijonov). Še bolj očitne so degradacije pri modelu 12 Pro – predhodnika 11 Pro sicer v Evropi nikoli nismo videli –, saj je glavno tipalo prav tako manjše (po površini), teleobjektiv zmore vsega dvakratno optično povečavo, baterija je manjša in se polni počasneje in ohišje je izgubilo vodoodpornost. Ob vsem napredku na drugih področjih je našteto kar težko pogoltniti.  

So zdaj res trčili ob zid?

Skupno vsem naštetim je torej, da v najboljšem primeru prinašajo klasičen generacijski napredek, če sploh, noben od teh pa ničesar še nepoznanega, res novega, prelomnega, vznemirljivega, ali vsaj doslej redko uporabljanega. Ideje, kot so podzaslonske kamere, upogljive leče objektivov, periskopski objektivi s še večjim ali celo spremenljivim zumom, zasloni okrog robov, alternativni materiali za ohišje in za baterijsko kemijo ter še kaj drugega ostajajo domena redkih izdelkov bolj konceptne kot množične narave. A ne zgolj to. Tudi popoln nabor lastnosti, ki bi jih radi videli v izdelkih s cenami nad 500 evrov, še naprej ostaja redek, kajti teleobjektiv, vodoodporno ohišje in brezžično polnjenje so prve med tistimi, ki jih zniževanje stroškov sklesti s seznama, kasneje pa lahko izpade še katera, kot sem nakazal zgoraj. Za zdaj je v tem pogledu letos videti malo napredka, morda še celo nekaj nazadovanja.

Zdi se, da so kitajski proizvajalci trčili ob nekakšno zgornjo mejo, kaj lahko ob zdajšnjem nivoju tehnologije ponudijo, še posebej, če želijo ohranjati cenovno prednost pred Applom in Samsungom. Najbrž se tudi sami zavedajo in prodajni rezultati to nedvomno potrjujejo, da posebej v višjem in tudi srednjem cenovnem razredu težko prepričajo kupce z enako dragimi ali še dražjimi izdelki, kot jih ponujata omenjena konkurenta. Slednjima pa se zaradi bolj ali manj izločenega Huaweija, ki se je edini uspel povzpeti na njun nivo tudi v zavesti kupcev, ni potrebno pretirano pretegniti.

Nekaj upanja na zanimivo sezono vendarle vlivajo pregibni telefoni. Na žalost tokrat ne Samsungovi, kajti po navedbah dobro obveščenih bosta oba modela Galaxy Z, tako Flip4 kot Fold4 na zunaj pretežno enaka predhodnikom. Pri obeh, a še posebej pri Foldu bo to velika škoda, kajti nekateri konkurenti so že pokazali in dokazali, da bi korejska znamka morala nekoliko spremeniti proporce, razširiti zaslone, pa tudi najti način, kako obe stranici povsem sklopiti, ko je naprava zaprta. Lahko le upamo, da bosta Honor in Oppo za Evropo pripravila svoja Magic V in Find N, da bo kaj novega in konkurenčnega predstavil Xiaomi in da proti koncu leta dejansko tudi Google prikaže in pošlje v prodajo model Pixel Fold. Ta bi morda lahko nekoliko zvišal tudi letvico pri kakovosti fotografije v telefonih s prepogljivimi zasloni, kajti doslej sta se v tem pogledu izkazala Huaweijeva Mate X2 in P50 Pocket, slednji z glavno kamero.

Za zdaj nisem zelo optimističen, a morda mi že prihodnji teden sejem MWC v Barceloni spremeni pogled na preostanek leta gospodovega 2022.

Naslovna fotografija: Xiaomi

The post Letošnja bera telefonov utegne biti pretežno dolgočasna appeared first on Tehnozvezdje.

»Devetica« je naslednik družine športnih ur Suunto Spartan Ultra, ki sodijo v sam vrh finskega izdelovalca. Medtem ko tekmeci v svoje izdelke vpeljujejo »seksi« dodatke, kot sta predvajanje glasbe ali brezkontaktno plačevanje, ter okrašujejo uporabniški vmesnik, je Suunto vpeljal spremembe oziroma novosti, ki so pisane na kožo najbolj zahtevnih uporabnikov.

GPS podatki brez GPS-a

Pravzaprav je večina »novosti« podrejena večji avtonomiji baterije. Suunto je zamenjal dobavitelja GPS čipov, ki naj bi mu jih po novem zagotavljal Sony. Njihov »GPS čip« je narejen v tehnologiji izdelave FDSOI (Fully Depleted Silicon On Insulator) zaradi katere je energetsko varčnejši. GPS pa je verjetno največji samostojni porabnik v športni uri. To pa ni edina sprememba na tem delu. Uvedli so namreč funkcijo Fusedtrack oziroma sposobnost uro, da pridobi geografske podatke brez GPS podatkov. Deluje podobno kot Fusedalti (funkcija ure Spartan Baro), ki kombinira podatke barometra in GPS sprejemnika za določanje natančne nadmorske višine. Baterija zdrži dlje, če GPS sprejemnik preverja položaj v daljših časovnih intervalih, recimo na eno ali celo na dve minuti. V tem času pa se lahko veliko zgodi, še posebej med kolesarjenjem, delno pa tudi tekom recimo na atletski stezi. Zato »9« uporabi podatke drugih tipal ure (merilec pospeška, kompas), da izračuna geografske položaje ure za tiste »manjkajoče« čase, ko GPS ne zagotavlja natančnih meritev. Nato jih kombinira z njimi in končni rezultat je po ugotovitvah športnikov, ki so imeli možnost to uro že preizkusiti, dober.

Več možnosti »nastavljanja« vzdržljivosti baterije

Največja težava uporabnikov športnih ur je skrb, da ne bo med beleženjem aktivnosti zmanjkalo energije. Ker ura ve, kdaj običajno počnemo časovno daljše športne aktivnosti, naj bi nas ura že dan prej obvestila, da bi bilo dobro napolniti baterijo. Poleg tega so v meni dodani baterijski »načini«, uporabnik pa si lahko oblikuje tudi sebi lastnega (»custom«). Ko jih spreminjamo, kajpada vplivamo na natančnost beleženja podatkov, a bo zato baterija zdržala dlje. Najbolj na natančnost GPS-a. V načinu »Performance« GPS položaj izračunava vsako sekundo (baterija zdrži 25 ur), v načinu »Endurance« na vsako minuto (50 ur) ter v načinu »Ultra« vsake dve minuti (120 ur). Predno sprožimo beleženje aktivnosti dobimo podatek, koliko časa bo to ob trenutnih nastavitvah ter stanju napolnjenosti baterije to možno. Načine pa lahko prilagajamo tudi med beleženjem oziroma lahko zaženemo super varčni način. V tem »načinu« ura resnično varčuje z energijo, saj izklopi vse razen beleženja časa.

Druge izboljšave niso tako »atraktivne«. Pašček je moč zamenjati (24 mm), gumbi za odtenek večji, vgrajen ima optični čitalnik srčnega utripa zadnje generacije, s tem pa tudi možnost stalnega beleženja (24/7). Ura lahko podatke pošilja na dve osnovi in sicer MoveScount ter Sports Tracker za katerega je na voljo tudi nova mobilna aplikacija, vendar verjetno ne na obe hkrati.

The post Suunto 9: Namesto kozmetičnih uporabne izboljšave appeared first on Tehnozvezdje.

Preden se lotimo reševanja, moramo raziskati in ugotoviti, kje je problem. Uporabimo lahko mobilno aplikacijo Wifi Analyzer na pametnem telefonu, na prenosnem računalniku pa program Xirrus Wi-Fi Inspector. Ker se je lažje okoli sprehajati s telefonom v roki kot s prenosnikom, bo večina posegla po aplikaciji, ki je tudi preprostejša za uporabo. Kaj nam pove? Ko hodimo po stanovanju, nam v realnem času kaže moč signala, na katerem kanalu deluje usmerjevalnik ter moč in kanal bližnjih omrežij. Predvsem slednje je pomembno. Motnje, te pa vplivajo na hitrost prenosa, so lahko večje, če omrežja delujejo na istem ali bližnjih kanalih, ki se med seboj prekrivajo. Kadar opazimo prekrivanje kanalov, spremenimo kanal, na katerem deluje naše omrežje, tako da ni več prekrivanja. V skrajnem primeru pa se dogovorimo s sosedi, kdo bo uporabljal kateri kanal.

Opazili bomo še nekaj. Moč signala oslabijo stene. Kako, je odvisno od debeline in materiala, iz katerega so, pa tudi, ali jih signal seka pod pravim ali ostrim kotom. Če pot signala prek stene ni pravokotna, je razdalja, ki jo mora »prebiti« signal, daljša in zato je oslabitev signala višja. Steklene stene niso problem, morebitne kovinske prevleke ali mreže v steni pa lahko signal blokirajo. Pomembno je tudi, ali se na svoji poti signal odbija od sten, kajti »refleksije« lahko oslabijo ali ojačajo signal. Ker ne moremo podirati sten ali jih narediti iz materialov, ki ne vplivajo na pot signala, lahko le spreminjamo mesto usmerjevalnika in preverjamo, kako to vpliva na moč signala povsod tam, kjer ga potrebujemo.

Aplikacija Wifi Analyzer (pa tudi program za računalnik) zazna moč radijskega sevanja, s tem pa jakost polja. Uporabna informacija, ki pa ne pove vsega. Zanimajo nas hitrosti, ki jih lahko pričakujemo v določenih področjih stanovanja. Za pridobivanje tega podatka pa potrebujemo bodisi dva pametna telefona ali prenosna računalnika ter ustrezni orodji. Za pametni telefon je to aplikacija Wifi Speed test, za prenosni računalnik pa program NetStress. Nameščena morata biti na obeh napravah, pri čemer ena deluje kot strežnik, druga pa kot merilec hitrosti. Ker je danes bolj verjetno, da imamo dva pametna telefona kot dva prenosnika, smo tudi tokrat izbrali aplikacijo. Uporaba je tudi v tem primeru enostavna. Na eni napravi zaženemo strežnik, z drugo se nanjo priključimo in nato zaženemo meritev. V nasprotju s prejšnjimi meritvami pa ta ne poteka v realnem času, temveč je enkratna, prikaz pa bodisi v številčni obliki ali v obliki grafikona, ki kaže spreminjanje hitrosti med časom meritve.

Na ta način izmerimo hitrost med dvema napravama, podatke pa moramo znati pravilno interpretirati. Če je hitrost 40 odstotkov navedene hitrosti usmerjevalnika, smo lahko zadovoljni, saj to pomeni dober rezultat. Ne bi posegali v podrobnosti, a nekaj so teoretične, drugo pa praktične hitrosti. Pri usmerjevalniku, ki podpira standard 802.11n, to pomeni hitrost okoli 60 Mb/s. Dejansko so uporabne tudi nižje hitrosti, le da niso prenizke.

Kako izboljšati delovanje omrežja

Izboljšanje delovanja brezžičnega omrežja lahko dosežemo že z majhno spremembo mesta usmerjevalnika. Najboljše je, če je ta čim višje, saj se signal v tem primeru najboljše širi po prostorih. Preizkusimo lahko tudi različna mesta brezžične naprave (če je to mogoče), da najdemo prostor, kjer je hitrost prenosa največja. Na primer, kje bomo imeli delovno mesto za prenosni računalnik. Kupimo lahko tudi močnejše antene ali nanje namestimo »ojačevalec« signala.

Lahko pa si omislimo repetitor brezžičnega omrežja. Pri njem je pomembno, kam ga postavimo, saj mora hkrati dobro sprejemati signal usmerjevalnika, s svojim signalom pa pokriti prostor, ki ga usmerjevalnik ne doseže. Če je predaleč od usmerjevalnika, se nam lahko pripeti, da je njegov signal sicer močan, vendar bo hitrost prenosa podatkov nizka. Prav tako ni dobro, če sta usmerjevalnik in repetitor preblizu. Tu pridejo prav aplikacije in programi za merjenje moči signala in dejanske hitrosti prenosa podatkov. V Omenimo še eno. TamoSoft Throughput Test je program, ki poleg hitrosti prenosa poda še nekatere druge podatke o delovanju omrežja, ki pomagajo, ko se lotimo iskanja razlogov, zakaj omrežje ne deluje tako hitro, kot želimo.

Tokrat se nismo dotaknili t. i. mesh-omrežij, ki so v zadnjem času pridobivajo na priljubljenosti. Gre za komplete več dostopnih točk (ena od njih običajno deluje tudi kot usmerjevalnik), ki se povežejo v eno, si podajajo promet in poskušajo odpravljati bele lise v pokritosti. Tovrstni kompleti so sicer zanimivi, a za domačo uporabo mogoče nekoliko predragi, saj trenutno stanejo 300 evrov in več. Ko nam uspe kakšnega dobiti na test, pa ga bomo seveda z veseljem preizkusili in opisali opažanja.

The post Vedno je prostor za izboljšave brezžičnega omrežja appeared first on Tehnozvezdje.

Prihod na mesto “zločina”, gneča, listek

Saj ne rečem, način vzemi listek s številko, nato pa čaka, je v teoriji dober. V praksi pa…. lahko se izrodi. In ker ima hudič mlade, se tudi je. Malce več kot petdeset državljanov pred nami, mi pa lačni kot volkovi. Ura je bila pet popoldne, cel dan brez konkretne hrane in želodec se je upravičeno razburjal. Hitri izračun. Petdeset ljudi, šest uradniških mest, pet minut povprečno na človeka,…., dobri smo vsaj za 45 minut. Dvesto metrov naprej pa je dišalo po italijanski hrani in logično je, da smo ježo mahnili tja. Živci mi niso dali miru, zato sem pol ure kasneje šel preverit, kako se “prazni vrsta”. Šok in začudenje. Ne samo, da so našo številko že poklicali in tudi zaprli, ker se nismo odzvali, na vrsti so bili bistveno višje številke. Kako? V pol ure? Nemogoče. Nekaj mora biti narobe. Nič drugega mi ni preostalo. Vzel sem novo številko in spet je bila petdesetina pred nami. A to po smo čakali v čakalnici.

In ugotovili, v čem je bil trik. Kot smo razmišljali mi, so razmišljali tudi drugi ter šli po opravkih. Številke pa so brzele na zaslonu, veliko hitreje kot veleva logika. Še več. Nekateri so za vsak primer vzeli po dva listka, ne zaporedna, temveč enega še čez par deset minut. Nato pa so ti krožili med čakajočimi in prijazna gospa je tudi nam ponudila enega.

Torej je šlo za neumnost državljanov, ne uradnikov, a vseeno eno v razmislek državnim informatikom. A ne bi bilo moč oni seznam čakajočih, ki ga tako lepo vrtijo na zaslonih, v živo objaviti na spletu, da bi ga ljudje lahko spremljali v bližnjem baru, restavraciji ali na sprehodu po okolici. Eni pač nočemo sedeti v čakalnicah, če res ni nujno potrebno.

Če bi kaj takšnega predlagal zasebnemu podjetju, to pa bi ugotovilo, da je je ideja dobra ter primerna, sem gotov, da bi jo izvedli. Recimo v tednu ali dveh. Pri državi pa je kajpada vse popolnoma drugače. Najprej bi naredili ekspertizo primernosti, varnostno študiji, stroškovno, objavili javni razpis, izbrali ponudnika, nakar bi se drugi pritožili, čemur bi sledila revizija in na koncu bi bil izvajalec potrjen, njegova cena bi nam vsem ustavila dih in čez leto ali dve, bi seznam lahko spremljali na zaslonu mobilnega telefona. Tako pač dela država.

Digitalna analogna pa spet digitalna konverzija

Kot nekateri veste, je v prostorih dotične upravne enote fotograf, kajpada večina ne prinese primerne fotografije, še posebej ne otroka. Mulc se usede na stol, prijazna gospodična ga fotografira z digitalnim fotoaparatom, tiskalnik pa izpljune tistih par fotografij. Nekaj krakih minut, deset evrčkov. O draginji ne bom izgubljal besed. Nič nimam proti temu, da kasirajo, a zaradi naslednjega koraka v postopku pridobivanja osebnega dokumenta, so po moje (malce) nepotrebni. Fotografijo je uradnica namreč vtaknila v “skener”, da jo je digitalizirala in pretvorila v “datoteko”. A ni ta že enkrat obstajala. Na primer na fotoaparatu!?

Na pamet mi pride nekaj načinov, kako bi lahko datoteko prenesli do par metrov oddaljene uradnice, a mi je v glavi šinilo nekaj drugega. Če so že iz varnostnih razlogov ponekod pri prehodu kontrole kamere , s katerimi preverijo moj obraz s tistim na čipu biometričnega dokumenta, bi lahko te bile, tako kot digitalna tablica za podpis in skener prstnega odtisa, tudi na vsakem uradniškem “okencu”. Program pa bi fotografijo zelo preprosto pretvoril v obliko, primerno za osebni dokument. Saj preveri tudi primernost prej skenirane. Ampak to je že znanstvena fantastika za slovensko birokracijo, še dražja od objave seznama čakajočih na spletu. Oboje enkrat gotovo bo, do takrat pa sem bom še velikokrat smejal, ko bom imel opravka za državnim aparatom!

The post Pa tako malo bi bilo treba…. appeared first on Tehnozvezdje.