Razlika med spodnjim in zgornjim domom Applove telefonske ponudbe je že nekaj let zelo podobna. Pro in Pro Max sta zajetnejša telefona, nekoliko težja, toda odkar so lani zanju vendarle začeli uporabljati aluminijasto ogrodje namesto jeklenega, nista več pretežka. Za vse, ki jim čim lažji telefon ni največja prioriteta, s svojo konkretnostjo dajeta nekako bolj zadovoljiv občutek med uporabo. Razporeditev kamer zadaj je kozmetične narave, ne velja pa to povsem za sprednjo stran, kjer so letos robovi okrog zaslona tanjši in diagonali samih zaslonov za odtenek večji (6,3 in 6,9 palcev namesto 6,1 in 6,7). Še vedno sta se mi zaslona obeh manjših Pixlov kljub na papirju enakim diagonali kot pri iPhonu 16 Pro zdela bolj uporabna, pri slednjem vsebina kljub povečanju še vedno deluje malce stisnjena, glavni krivec pa je zgornji »otok« s selfijevsko kamero in podpornimi tipali za obrazno odklepanje. Ta se zajeda v vsebino povsem drugače kot luknjice na večini konkurenčnih telefonov. Pro Max seveda ne daje takih občutkov, toda po drugi strani je velikost manjšega iPhona ravno pravšnja, večji pa je enormen. Še ena letošnja sprememba, za zdaj na voljo zgolj pri Pro-jih, je stranska »tipka za upravljanje kamere,« ki je pravzaprav nekaj drugega, a je Apple še ni povsem dodelal.

Vsekakor je zaslon ena glavnih pridobitev odločitve za Pro. Ne le zaradi velikosti, tudi sama kakovost prikaza in predvsem zdaj že milijonkrat prežvečena razlika v osveževanju daje drugačno izkušnjo. Med testiranjem sem vedno podzavestno prijel v roke 16 Pro in sem se moral prisiliti, da sem brskal po družabnih omrežjih, igral igre ali gledale videe še na običajni šestnajstici, kajti bolj gladko pomikanje vsebine in prilagajanje osveževanja dejanskemu številu sličic na sekundo je povsem nekaj drugega kot če je zaslon konstantno na 60 Hz. Nekateri trdijo, da imajo »prestare« oči, da bi videli razliko, vendar to sploh ni stvar dobrega ali slabega vida, temveč je treba samo pogledati, kako se vsebina premika, ko jo s prstom vlečete po zaslonu. Pri 60 Hz je meglena, želejasta in zatikajoča se, pri višjem osveževanju pa teče gladko in jo je vmes mogoče brati. Tega so se do zdaj že navadili uporabniki praktično vseh drugih telefonov, toda Apple trmasto vztraja pri umetni delitvi, da lahko to lastnost pri (mnogo) dražjih modelih Pro izpostavlja kot edinstveno. Enako kot še naprej zaračuna po dvesto evrov za vsako nadgradnjo pomnilnika in diska v računalnikih Mac.

Naslednja večja razlika, mogoče pravzaprav druga od dveh, je v fotografskih in snemalnih zmožnostih, znova pretežno ustvarjena načrtno, ne zato, ker bi denimo cenejšemu telefonu manjkalo zmogljivosti. Morda pomnilnika, ki seveda nekaj stane, vendar ne tako zelo veliko za dodatna dva gigabajta. Teleobjektiv se da razumeti, kajti Pro je, kot sem dejal, zajetnejši in ima zato več prostora za objektive. Kajti tisti za optično povečavo ne zaseda prostora zgolj na površini, vidni od zunaj, ampak se razteza v notranjost, saj je periskopski, da lahko omogoča petkratno povečanje goriščnice. Ni dvoma, da je uporaben in da je mogoče brez večje izgube kakovosti fotografirati in tudi snemati najmanj do desetkratne povečave. V tem pogledu se lahko 16 Pro (Max) kosa z večino konkurenčnih telefonov. Tudi kakovost fotografij z glavnega objektiva je za odtenek nad tisto pri običajnem modelu, prav tako se rahlo razlikuje goriščnica, Pro ima širšo (24 mm v primerjavi s 26 mm), kar mi sicer ni najbolj povšeči, raje bi tudi tu nekoliko ožjo, ker se mi ta pogled zdi bližje naravnemu.

Z novo tipko, eno glavnih razlikovalnih lastnosti Pro-jev, se nisem sprijaznil, ni mi uspelo najti niti prave moči za pritisk niti dovolj subtilnega drsanja po njeni površini, da bi hitreje nastavljal posamezne parametre kot na zaslonu (nekaterim drugim je to šlo dobesedno kot po maslu), poleg tega sem pogrešal enostaven način, kako vse skupaj na hitro razveljaviti, pa tudi dvostopenjski pritisk v slogu sprožilca, in pozicija tipke je neprikladna tako za ležeče kot za pokončno fotografiranje. Toda Apple verjetno sploh ne cilja na imitiranje klasičnega fotoaparata, temveč bo tipko zares uporabil v povezavi z umetno inteligenco, ki pa je v pravi obliki še ni. Zato se bo njena prava vrednost, če obstaja, najbrž zares pokazala šele pri iPhonu 17 Pro.

Video je tisto področje, za katerega morate izbrati Pro. V kolikor seveda nameravate s telefonom snemati (in morda tudi montirati) vsebine za objavo ali za prodajo. Sama kvaliteta se sicer precej razlikuje že pri običajnem načinu. Posnetki s Pro-ja imajo bistveno boljši dinamični razpon, bolj nasičene (a ne pretirane) barve, več podrobnosti, lepše umirjanje, seveda boljšo sliko pri zumiranju, in nekaj manj globinske ostrine zaradi večjega tipala, kar omogoča več umetniškega izražanja (še preden pride v poštev programski trik zamegljevanja ozadja, ki tudi deluje iz leta v leto bolje). Ne da bi iPhone 16 snemal slab video, zgolj ob boku tistemu, ki ga zajame 16 Pro, izpade dokaj bled in povprečen. Toda tu se videografska zgodba Pro-ja šele začne. Ponuja namreč kodek ProRes, 10-bitni zapis HDR, format Dolby Vision, zdaj tudi 3D snemanje za pripravljanje vsebin za naglavnik Vision Pro, poleg tega pri sliki 4K ne gre zgolj do 60 sličic na sekundo, temveč do 120 (pa vmes tudi 100 za nas Evropejce, poleg tega je Apple eden redkih proizvajalcev, ki omogoča snemanje s 25 sličicami na sekundo). Spisek snemalnih zmožnosti je res dolg, večinoma jih niti nisem preizkušal, ker nimam ne znanja ne programske in strojne opreme za nadaljnjo obdelavo tega materiala. Vsekakor pa takega nivoja polprofesionalnega zajema večina konkurence, morda z izjemo Sonyja, ne nudi.

So še nekatere manjše, a ne ravno nepomembne razlike. Pro se polni nekoliko hitreje, če imate ustrezen napajalnik, toda avtonomija ni daljša kot pri običajnih, še posebej Plus je v tem pogledu izvrsten. Hladilni sistem je naprednejši in odvajanje toplote boljše pri Pro-ju, zato je ustreznejši za igranje grafično zahtevnih iger ali za montiranje videa za objavo na družabnih omrežjih. Pretakanje podatkov na osebni računalnik prek kabla hitreje opravi Pro. Zvočniki so pri vseh podobni, toda pri dražjih zvenijo še za odtenek bolje in so malce glasnejši. Barve pa so na tej strani manj zanimive, cenejša dvojica za moj okus nudi večjo živahnost in pestrost.

Katerega torej izbrati?

Odgovor na to vprašanje ni niti lahek niti enoznačen. Moja privzeta izbira bi bil iPhone 16 Pro tako zaradi zaslona (velikost, osveževanje, kakovost) kot zaradi veliko večje fleksibilnosti in funkcionalnosti foto-video področja. Razlika v ceni v primerjavi z iPhonom 16 resda znaša približno 250 evrov, vendar jo lahko uporabnost in večje zadovoljstvo pri uporabi odtehtata. Na to lahko gledamo tudi tako, da cenejši od obeh, ki še zdaleč ni poceni, preprosto za svojo ceno ponuja premalo. Pro Max je za tiste, ki bodo v polnosti izkoristili snemalne zmožnosti, ure in ure igrali igre ali gledali Youtube oz. Netflix ali brali dolga besedila. Rad bi rekel, da večina tega velja tudi za modele Plus, vendar žal ne, zaradi vsega opisanega zgoraj.

Znova bom ponovil, da boste tisti, ki bi radi zaradi cene, mase ali barv – drugih pomembnih razlogov ne vidim – ostali pri izhodiščnem modelu, dobili v pretežni meri enako izkušnjo z iPhonom 15 kot bi jo z iPhonom 16. Če vam malenkostne razlike v zmogljivostih, trajanju baterije ali kakovosti fotografij ter za leto daljša podpora s posodobitvami pomenijo dovolj, da odštejete sto evrov več, tudi nič narobe. Toda pri morebitnih posebnih ponudbah za petnajstico, najsi bo popust ali priložene slušalke Airpods, vendarle premislite. Sam pa ne bi šel še bolj nazaj, v ero iPhonov s priključkom Lightning. Zanj je najbolje, da se čim prej dokončno poslovi iz vseh domov.

The post Je »Pro« letošnja prava izbira? appeared first on Tehnozvezdje.

Priznam, komaj sem pogledal sinočnji »dogodek« do konca. Apple bi se moral vrniti k pravemu nastopanju na odru, kar počno vsa druga podjetja, nobenega razloga ni več za prikazovanje vnaprej posnetih, spoliranih, razvlečenih, v mehurčku samovšečnosti produciranih video zgodb, ki delujejo kot en sam dolg oglas. Tudi ostali seveda navajajo mnoge presežnike in poveličujejo svoje naprave, okoljska prizadevanja ter umetno inteligenco, pri čemer zelo očitno pretiravajo, a vse skupaj vseeno izpade vsaj za odtenek bolj avtentično ter lažje gledljivo.

Kakšne so torej naprave, ki so jih predstavili?

Iphone 16 in iPhone 16 Plus sta rahla osvežitev predhodnikov z oznako 15. Tako vizualno kot glede vsega, kar vsebujeta in ponujata uporabniku. Zgornja prosojnica kaže, da ni česa novega, kar bi lahko izpostavljali, morda kvečjemu vmesnik Wi-Fi 7. Zelo so poudarjali barve, pet »drznih« bo na voljo – poleg črne in bele še zelena, rožnata in nekakšna modro-vijolična. Novinca od predhodnikov razlikujeta dodatni tipki ob strani, pri čemer nikakor nista zgolj klasični tipki, ampak sofisticirana sistema za zaznavanje različnih vrst dotika in pritiska. Vsekakor pohvale vreden inženirski dosežek. »Akcijska« tipka je poznana že iz lanskih modelov Pro, na drugi strani pa je zdaj še fotografska (Camera Control), ki služi tako za zagon fotoaparata kot tudi za različne možnosti znotraj te aplikacije, od sprožilca do priklica določenih ročnih nastavitev, kar je pravzaprav tudi novost za iPhone, saj je bil ta telefon za fotografiranje in tudi snemanje doslej bolj »trotlca« kot kateri koli konkurent.

Medtem ko je bila lani generacijska razlika med procesorji, so tokrat vsi na najnovejših A18, vendar cenejša modela na malce manj zmogljivih, še vedno pa za približno 30 odstotkov »hitrejših« od prejšnjega čipa A16. Tudi manj naj bi porabila, zaradi česar bo baterija zdržala za odtenek dlje. In seveda procesor omogoča storitve umetne inteligence, še posebej tiste generative, torej za ustvarjanje fotografij ali videa in za razumevanje, sortiranje ter tudi pisanje besedila. Kar, skupaj še z marsičim drugim, združujejo pod dežnik applovske inteligence (Apple Intelligence), in v veliki meri ne bo na voljo v Evropski uniji, niti proti koncu leta, ko z zamudo pride na telefone angleško govorečih, niti prihodnje leto, ko bodo dodali še peščico jezikov (kitajščino, španščino, francoščino, japonščino).

Zaslona ostajata na diagonalah 6,1 in 6,7 palcev ter imata na vrhu kajpak »dinamični otok,« tudi svetilnost do 1600 oz. v redkih primerih do 2000 kandel in osveževanje s klasičnimi 60 Hz so enake vrednosti kot prej. Prav tako je osnovna kapaciteta podatkovnega pomnilnika še naprej 128 GB. Tudi cene, ki se bodo začele pri približno tisočaku v prosti prodaji, se na srečo niso zvišale (a tudi ne znižale).

Dražja modela iPhone 16 Pro in Pro Max sta nekoliko bolj prenovljena. Malenkost večja in težja, vendar s 6,3 ter 6,9-palčnim zaslonom, seveda s spremenljivim osveževanjem med 1 in 120 Hz. O višji svetilnosti ni bilo govora, kot Apple (ali Google ali Samsung) tudi nikoli ne omenjajo hitrosti prižiganja in ugašanja, na čemer temelji zniževanje svetilnosti zaslonov OLED, kar nekateri občutijo kot zoprno utripanje zaslona. Ne omenjajo pa zato, ker preprosto v tem pogledu močno zaostajajo za kitajskimi proizvajalci.

Pri obeh Pro-jih sta novi tudi 48-milijonski fotografski tipali glavnega in širokokotnega objektiva, in tokrat si delita teleobjektiv s petkratno optično povečavo. Prav tako oba lahko snemata v 4K s 120 sličicami na sekundo in v formatu Dolby Vision. Ne pa tudi v razločljivosti 8K. Prav tako kot cenejša dvojica ima na desni strani fotografsko tipko. Procesor je A18 Pro, priključek USB-C tu podpira višje hitrosti (10 Gb/s), brezžično polnjenje pa podpira standard Qi 2 (pri tem dosega do 15 W), a najhitreje se polni na podstavkih Magsafe, do 25 W. Približno enako hitro oz. počasno je ostalo žično polnjenje. Aluminijasto ohišje s prevleko iz titana nastopa v štirih, precej manj zanimivih barvah – črni, beli, »naravni titanski« in peščeni.

Cene naj bi bile enake kot lani za modela iPhone 15 Pro in tudi tokrat se pri manjšem kapaciteta prostora za podatke začne s 128 GB, pri večjem pa z 256 GB. Celotna linija iPhone 16 pride v prodajo prihodnji petek, 20. septembra.  

Fotografije: Apple

The post Iphone 16 bi lahko izpustili, iPhone 16 Pro prinaša nekaj izboljšav appeared first on Tehnozvezdje.