»To je naša najmočnejša kolekcija iPadov doslej,« je v vnaprej posnetem videu vzhičeno izjavil prvi mož korporacije Tim Cook. Po njegovih besedah te tablice navdušeno uporabljajo umetniki, oblikovalci, arhitekti, glasbeniki, študenti in še marsikdo. Sploh za prve štiri kategorije uporabnikov bodo novi modeli zagotovo izvrstni, čeravno ne cenovno ugodni. Želja podjetja je že dolgo, da bi te tablice počasi nadomestile prenosnike Macbook, za kar pa jim še vedno ne namenijo dovolj prilagodljive in napredne programske opreme in z iPad OS 17 vsaj za zdaj ni nič drugače. Čeprav so za nove modele prilagojene nekatere aplikacije, denimo Final Cut Pro za montiranje videa, ki lahko pobira snemalni tok z več povezanih iPhonov, ali Logic Pro 2 za ustvarjanje glasbe, omejitve pri večopravilnosti in še čem ostajajo enake.

Za iPad Pro je Apple pripravil vsaj tri večje novosti. Tablici z 11- ali 13-palčnim zaslonom (Prejšnje 12,9-palčno poimenovanje je sicer predstavljalo v praksi enako velikost) sta ekstremno tanki in tudi lahki. Pri prvi je debelina 5,3, pri drugi pa zgolj 5,1 mm. In prva je s približno 580 g (nekaj g več ali manj, odvisno od tega, ali podpira povezovanje v mobilna omrežja ali ne) za skoraj 4 dag lažja od enako velikega, prav tako novega Aira. Druga velika novost je »tandem« zaslonov OLED, tretja pa procesor M4. Slednjega doslej še niso vgradili v noben računalnik Mac, debitiral bo ravno v teh dveh tablicah. V primerjavi z M2, ki je prej poganjal iPad Pro, naj bi bil za polovico zmogljivejši, hkrati pa naj bi pri zmogljivostih slednjega porabil za polovico manj energije. Za zaslon OLED, prvič so ga vgradili v še kaj drugega, kot iPhone, so združili kar dva, da so dosegli visoko svetilnost. Ta znaša 1000 kandel pri celozaslonski sliki in točkovno do 1600 kandel pri vsebinah HDR. Za nova Pro-ja je na voljo tudi nova, tanjša in lažja tipkovnica Magic Keyboard, ter pisalo Apple Pencil Pro z možnostjo stiskanja, ki prikaže različne možnosti na zaslonu, in iskanja prek sistema Find My.

Manjši iPad Pro, zdaj v osnovi z 256 GB pomnilnika (diska), se po zahodnoevropskih cenah začne pri 1.200 evrih, večji pri 1.550 evrih. Toda to je šele začetek. Večanje količine pomnilnika – M4 premore štiri zmogljiva jedra šele v različici z vsaj 1 TB (prej tri), to je tudi meja za 16 GB delovnega pomnilnika namesto 8 GB -, podpora za 5G, »nanoteksturno« steklo za manj odbleskov, pisalo in tipkovnica lahko izhodiščno ceno več kot podvojijo. Kdor bo želel iz te naprave iztisniti največ, kar omogoča, pa si bo moral omisliti celoten »paket.«

Novi iPad Air ima prav tako dve velikosti, 11- in 13-palčno, kupci pa se bodo morali zadovoljiti s procesorjem M2 in zaslonom LCD. Prvi je sicer več kot dovolj zmogljiv za tablico in tudi drugi bo verjetno izvrsten. Prav tako je združljiv z novim pisalom in tipkovnico. Kot pri Pro-ju je tudi tu sprednja kamera zdaj na sredini daljše stranice, kar je bolj smiselno za video klepete. Ti tablici naj bi se začeli 700 ali 950 evrih (v Sloveniji verjetno lahko računamo še na cca 50 evrov več), v osnovi pa imata po novem 128 GB prostora za podatke.

Medtem iPad desete generacije ostaja nespremenjen, žal tudi z zgolj 64 GB v osnovni različici, toda ceno so mu znižali za približno 50 evrov.

Fotografije: Apple

• 
  Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre
• 
  PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• 
  Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke
• 
  BYD Atto 2: Da sta s Sealom iz istega hleva, še ne pomeni ničesar!
• 
  Urin ni ravno tema za pogovore. Ali pač?

The post Nove tablice iPad so namenjene profesionalnim ustvarjalcem in višanju Applovih dobičkov appeared first on Tehnozvezdje.

Deseta generacija uvaja veliko novosti v »začetni« iPad, ki pa to najbrž ne bo, kajti skoraj prepričan sem, da bo deveta generacija še nekaj časa ostala v prodaji. Nekaj pač Apple mora imeti kolikor toliko cenovno dosegljivega tudi med tablicami. Novi se namreč v zahodni Evropi začne pri zajetnih 579 evrih in je za 150 evrov dražji od predhodnika, pri čemer so tudi slednjega podražili za 50 evrov, torej je dejanski prirastek kar 200 evrov. To je še ena konkretna podražitev, potem ko je linija iPhone 14 splezala konkretno čez tisoč evrov, Macbook Air pa čez tisočaka in pol.

Prva novost je barvna paleta, saj je srebrna edina od standardnih izbir, poleg so še (pastelne) modra, rumena in rožnata, pri čemer pa je sprednji rob vedno črn. Zaslon je tokrat 10,9-palčni, kot pri Airu, ne več 10,2-palčni, okrog njega je nekaj manj robov in izginila je tipka »domov«, medtem ko se je čitalnik prstnih odtisov preselil v zgornjo tipko za vklop oz. izklop. Kljub izboljšanemu dizajnu pa sprednja stran nikakor ni »polnozaslonska«, kot jo oglašuje Apple. Procesor A14 Bionic je za generacijo novejši in v primerjavi z iPhoni za generacijo ali dve »zadaj«. Tu je še podpora za brezžična omrežja po novejšem, zmogljivejšem standardu Wi-Fi 6, in pa, morda najbolj pomembno, priključek USB-C namesto prejšnjega Lightning, kar pomeni hitrejši prenos podatkov in možnost priključitve različnih zunanjih naprav, kot so diski, čitalniki kartic, monitorji.

Nekateri vidiki se glede na ceno zdijo tudi komaj sprejemljivi. Začetni iPad še vedno podpira zgolj prvo generacijo »svinčnika«, a na srečo deluje tudi z bolj smiselno izdelanim pisalom Logitech Crayon, brez trapastega vtikanja v tablico (oz. zdaj še dodaten prilagojevalnik) za polnjenje, ki je zdaj je na voljo tudi v novi izvedbi z USB-C. Izhodiščna velikost prostora za shranjevanje podatkov ostaja mizernih 64 GB, skok na 256 GB pa tablico podraži za nadaljnjih 200 evrov! In podpora za mobilna omrežja še za 200 evrov.

Zaslon je v osnovi enak kot pri Airu, z ločljivostjo 2360 x 1640 in 500 kandelami najvišje svetilnosti, vendar drugače kalibriran oz. z drugačno tovarniško podporo glede barvnega obsega in tudi ni »polno laminiran«, torej niso zaslon, plast s tipalo za prepoznavanje dotikov, in zaščitno steklo združeni v en kos, temveč je steklo nalepljeno čez ostalo dvoje.

Zanimiv nov dodatek je komplet zunanje tipkovnice – prekrivala zaslona, ki se magnetno pritrdi na spodnji daljši rob tablice, in dodatne zaščite za hrbtišče, ki vsebuje nastavljivo oporo. Žal to dvoje stane 300 evrov, ni pa tudi podatka, za koliko poveča maso tablice.

Ipad z bolj ali manj vsem, kar običajen uporabnik potrebuje, in maso, nižjo od pol kilograma, ter zraven še komplet, ki ga prelevi v priložnostni prenosni računalnik, znova na prvi pogled deluje kot skoraj sanjski mali, lahek prenosnik. Dokler ne seštejemo vsega skupaj in z 256 GB pridemo na 1100 evrov, s podporo za 5G pa na kar 1300 evrov (v Nemčiji, slovenske cene bodo nedvomno višje) in se vprašamo, čemu si ne bi privoščili spodobnega prenosnika. Resnici na ljubo podobno velja za Samsungove tablice, ki imajo še dodaten hendikep slabega izbora androidnih aplikacij. Edini argument za iPada nasproti prenosniku bi bil, da to reč samo občasno uporabljamo za resno delo, sicer pa bolj za razvedrilo, v čemer se obnese bistveno bolje, kot resen računalnik pa imamo nekaj manj prenosljivega.

Ipad Pro, ki ga za manj kot 1049 evrov ne bo mogoče kupiti, je bil deležen zgolj ene spremembe. Namesto že tako dokaj nepotrebnega procesorja M1, so tokrat vgradili še nekoliko zmogljivejšega M2, kar je glede na programsko izkoriščenost teh tablic popolnoma odveč in služi zgolj marketingu. Komplet spodobnega iPada Pro in ustrezne zunanje (magnetne) tipkovnice pa je cenovno v teritoriju Macbooka Air M2, ki je za delo nesporno uporabnejša naprava.

Medtem so v predvajalniku Apple TV 4K procesor nadgradili na A15 Bionic, dodali podporo za format HDR10+ poleg že prej podprtega Dolby Vision (kar bi verjetno lahko izvedli s posodobitvijo vgrajene programske opreme), v daljinski upravljalnik dali priključek USB-C za polnjenje in celo nekoliko znižali ceno, na 169 evrov za 64 GB in 189 evrov za 128 GB (znova se opiram na nemške cene, ker slovenskih še ni). Sprašujem pa se, čemu Apple ob taki strojni zasnovi te naprave močneje ne promovira kot igralne konzole, s čimer bi tudi dal dodatno dimenzijo naročnini na igre Arcade.

The post Apple letos vztrajno preizkuša meje, do kam lahko navije cene appeared first on Tehnozvezdje.

Ipad za začetka cenovne lestvice, tudi tisti, po katerem posega največ kupcev, ima po novem zmogljivejši procesor A13 Bionic (prej A12) in podvojeno osnovno količino prostora za podatke. S 64 GB bo verjetno zadovoljil potrebe velike večine uporabnikov, ni pravih razlogov za kupovanje precej dražje različice z 256 GB. Na tablicah imamo običajno nameščenih manj aplikacij kot na telefonu, ne snemamo videa 4K in tudi z njimi večinoma ne fotografiramo. Lepa pridobitev bo še sprednja kamera z višjo ločljivostjo (12 milijonov pik) in funkcionalnostjo Center Stage, ki pametno obreže sliko, da je v kadru zgolj uporabnik, ne še kup (nepospravljenega in neuglednega) ozadja, in mu sledi, če se premika po prostoru.

Zaslon osnovnega iPada z diagonalo 10,2 palcev po novem podpira prilagajanje barvne topline True Tone in prvo generacijo Applovega pisala (Pencil). Zato pa oblika z obsežnimi robovi okrog zaslona – kdo je že izjavljal, kakšna super inovacija so stanjšani? – in tipko domov ostaja enaka. Prav tako tudi cena, kar v Sloveniji pomeni 426 evrov.

Če je iPad za množice nadgradnja zaradi nadgradnje, pa je novi iPad Mini nekaj povsem drugega. Kazalo je že, da je Apple povsem zanemaril ta izdelek ali da ga bo morda celo opustil. Pa vendar je zdaj tu naslednja generacija, ki ima večji, 8,3-palčni zaslon z odlično svetilnostjo 500 kandel na m², tehnologijo True Tone in širokim barvnim razponom. Ni pa vrste mini LED, kot so predvidevali nekateri »dobro obveščeni« (ali pa le dobro podmazani v razpečevanju neosnovanih govoric).

Mini z zunanjostjo spominja na iPhone 12 ali 13 in še bolj na iPad Pro. Glede na funkcionalnosti bi mu zlahka prilepili oznako Pro Mini. Ima namreč priključek USB-C, kar omogoča povezovanje različnih naprav od fotoaparatov do zunanjih diskov in hiter prenos podatkov, podporo za pisalo druge generacije, prepoznavo prstnih odtisov v tipki na zgornji strani ohišja, izboljšano sprednjo kamero in procesor A15 Bionic. Menda bo tekel pri malenkost nižjem taktu kot tisti v iPhonu 13 Pro in seveda ni povsem na ravni M1 v iPadu Pro, vendar tudi ne daleč. Predvsem pa aplikacije že tega najbrž ne bodo v polnosti izkoristile, še bolj pa to velja za M1.

Za zdaj Apple ni predstavil tipkovnice za novo tablico, ki bi jo spremenila v prijeten mini prenosnik. Sicer z majhnimi tipkami, a vseeno se marsikdo ne bi branil česa takega. Morda vskočijo Logitech in drugi proizvajalci. Cene za iPad Mini se sicer ob 64 GB podatkovnega pomnilnika začnejo pri 608 evrih.

Fotografije: Apple

• 
  Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre
• 
  PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• 
  Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke
• 
  BYD Atto 2: Da sta s Sealom iz istega hleva, še ne pomeni ničesar!
• 
  Urin ni ravno tema za pogovore. Ali pač?

The post Ipad proti okrepljeni falangi androidnih tablic appeared first on Tehnozvezdje.

Nedavno je prišel še iMac s 24- oz. 23,5-palčnim zaslonom, pa tudi iPad Pro je bil deležen sistema na čipu M1. Toda preden bo Apple nadaljeval zgodbo s čim zmogljivejšim, bo preteklo celo leto dni od predstavitve prvih modelov. Že dolgo so v obtoku ugibanja o M1X ali kakor koli bodo nadeli ime procesorju s še več jedri, predvsem grafičnimi, toda, kot vse kaže, ga le ni tako enostavno izdelati, kot si morda kdo predstavlja. V smislu načrtovanja samega procesorja in nenazadnje pri sami proizvodnji, s čimer je že od lanske jeseni križ. Tudi to bi lahko bil pomemben dejavnik pri odlašanju s predstavitvijo, čeravno je Apple tradicionalno odličen pri tem, da si zagotovi proizvodne kapacitete. Vseeno brez zadostnih količin nima smisla nečesa pošiljati v prodajo. Mimogrede, zgolj v proizvodnih ozkih grlih je po mojem tudi razlog, da iPadi Pro s terabajtom ali dvema prostora za podatke vsebujejo (nepotrebnih) 16 GB delovnega pomnilnika namesto osmih gigabajtov v izvedbah z manjšim »diskom«. Omenjeni M1 v bistvu združuje skoraj celoten računalnik na eni rezini silicija. Tako imajo verjetno na zalogi nekaj presežnih različic s 16 GB in premalo tistih z 8 GB, kar je pripeljalo do nenavadne odločitve pri iPadu Pro. Kajti zdaj vidimo, da v Applu ne nameravajo prenesti določenih programov s sistema MacOS na iPadOS (denimo Final Cut za montiranje videa), ki bi morda potrebovali ali vsaj znali izkoristiti tako količino delovnega pomnilnika.

V osrednjem nastopu na razvijalski konferenci WWDC tako nismo bili deležni niti kakšne predstavitve strojne opreme niti česa spektakularnega pri programski opremi za »tablice«. Pri slednji samo malo izboljšano razporejanje več aplikacij na zaslon, nova orodja za razvijanje aplikacij, za zapiske povsod v sistemu in pripomočke (widgete) na domačen zaslonu. Nič takega, kar bi iPad Pro dejansko povzdignilo na raven prenosnikov. Na Macbooke Pro 14 (predvidoma) in 16 bo najbrž treba počakati do jeseni, morda celo zime. Zelo malo verjetno je, da bi jih predstavljali poleti, česa takega v najvrednejšem svetovnem podjetju še nikoli niso storili. Kar je zoprno za vsakogar, ki z nevoščljivostjo gleda na vse tiste z računalniki, temelječimi na M1, a hkrati ve, da obstoječi modeli zanj niso dovolj »profesionalni«. Pa če imajo premalo priključkov, pomnilnika, zmožnosti pošiljanja slike na več monitorjev ali je posredi kakšna druga omejitev. Zagotovo se bodo morali ti uporabniki za MBP 14 ali 16, še posebej, če prvi res pride z zaslonom mini LED, ločiti od več tisoč evrov, toda določeni že nestrpno čakajo na to »priložnost«. Delo z novimi računalniki bo namreč hitrejše, tišje, z manj priklapljanja na elektriko in nasploh bolj uživaško.

Če bi Apple vztrajal z Intelom in bi v zadnje pol leta dobivali Macbooke s procesorji enajste generacije Core, bi bili prav tako solidno zmogljivi, a seveda v zaostanku za M1, večino časa tihi in z boljšim trajanjem baterije kot pri prejšnjih procesorjih nekdaj dominantnega igralca na tem področju. Toda Apple je presegel tekmece in za Intel je kolikor toliko uspela letina procesorjev prišla prepozno. Dokaj posrečena je bila sicer tudi osma generacija, ki je podvojila število jeder, a napredek je bil pri tem podjetju v zadnjih letih preprosto preskromen.

Po drugi strani je za Apple preskok pri njegovih lastnih procesorjih mogoče celo manjše prekletstvo. Že prva generacija je tako neverjetna, da si je težko predstavljati, kam zadeva še lahko gre, prav tako težko pa jo je, kot kaže, tudi v polnosti izkoristiti s programsko opremo. V operacijskem sistemu MacOS jim to uspeva, skoraj vsako programje, ki ga prilagodijo za novo platformo, je od pol do dvakrat hitrejše kot na računalnikih z Intelovimi procesorji (torej tistimi, ki jih je Apple prodajal pred modeli z M1, in jih v zgornjem delu ponudbe še prodaja). Toda v sistemu iPadOS zadeva ostaja premalo izkoriščena, saj je s tri leta starim iPadom Pro mogoče početi povsem enake stvari kot najnovejšim, le za odtenek počasneje. Ali je to namenoma ali zaradi omejenosti sistema, lahko špekuliramo, toda nič ne kaže, da bi se kdaj v bližnji prihodnosti spremenilo. Kažejo pa zmogljivosti starejših iPadov in iPhonov na to, kako odlični so bili že procesorji iz serije A. Zato marsikdo ne vidi nikakršne potrebe po menjavi. Podobno bo tudi s kupci Macbookov. Če jim Apple ni namenoma skrajšal življenjske dobe s pogostim pisanjem na disk SSD v vlogi pomnilnika, bodo še čez precej let povsem zadovoljni s »hitrostjo« računalnika. In težko jih bo prepričati, da potrebujejo novega. Kajti iz izkušenj vemo, da lepši zasloni, hitrejša povezljivost, novejši priključki in podobne stvari ne prepričajo ljudi v menjavo. Odločilna vidika sta, »računalnik je postal prepočasen«, in morebitno nezadovoljstvo s tipkovnico.

Nakup katerega koli od trojice Macbook Air, Mac Mini ali iMac je ta čas povsem varen. Seveda ob predpostavki, da ti tak računalnik že v osnovi ustreza in ne čakaš na katero od »profesionalnih« zmožnosti, ki jo za zdaj ponujajo samo (že nekoliko zastarele) izvedbe z Intelovimi procesorji. Dvomim, da bo Apple letos osvežil katerega koli od teh modelov. Pri vseh sicer priporočam vsaj 512 GB SSD-ja, še posebej pri iMacu, kjer to poleg dodatnega grafičnega jedra v procesorju prinese še dodatne priključke USB in drugi ventilator za boljše vzdrževanje zmogljivosti na daljše proge. Težje je priporočiti 16 GB pomnilnika, kajti Applovi cenovni pribitki so enormni in lahko kmalu presežejo izhodiščno ceno računalnika. Zato se bo verjetno večina zadovoljila z osnovno konfiguracijo in niti ne bo dosti zgrešila. Preskočite pa lahko Macbook Pro z M1, ker ta res ne prinaša česa otipljivega. Ventilator, še nekoliko svetlejši zaslon in boljši zvočniki težko odtehtajo tristo evrov višjo ceno. Bolje je to razliko investirati v večji vgrajeni disk.  

Fotografiji: Apple

• Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre
• PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke
• BYD Atto 2: Da sta s Sealom iz istega hleva, še ne pomeni ničesar!
• Urin ni ravno tema za pogovore. Ali pač?

The post Apple v očeh zahtevnih uporabnikov hiti kot The Eagles in Andrej Šifrer – počasi appeared first on Tehnozvezdje.

Z izdelkom iPad Pro je Apple že zdavnaj presegel klasično pojmovanje tablice in tudi pred to osvežitvijo ponujal napravo, ki je preveč zmogljiva za svojo pojavno obliko in zmožnosti, ki jih omogoča naložena programska oprema. Večino tega, kar se da početi s Pro-jem, se namreč da tudi z bistveno cenejšim Airom ali celo osnovnim iPadom. Procesor M1, enak kot tudi v iMacu, bo kajpak zadevo povzdignil še za stopnjo višje in s to napravo bo mogoče resno montirati video, se ukvarjati s 3D-modeliranjem in marsikatero dejavnostjo. Priključek USB-C je pridobil tudi podporo za protokol Thunderbolt 4 in tako bo mogoče priključiti monitorje z visokimi ločljivostmi ali zelo hitre zunanje diske. Toda že tu se bodo verjetno pojavile prve resne ovire. Vendar najprej še nekaj besed o zaslonu večjega iPada Pro.

Pri obeh je sicer velikost in ločljivost ostala enaka, so za 12,9-palčno izvedbo uporabili tehnologijo mini LED. Kar so znova prikazali, kot da so jo sami izumili, kar niti slučajno ne drži. Zaslon je še vedno vrste LCD, vendar ima za osvetlitev namesto prejšnjih 72 svetečih diod (ob strani) več kot 10 tisoč miniaturnih, razporejenih v več kot tisoč območjih, ki jih lahko naprava posamično vklaplja in izklaplja. Zaradi tega lahko doseže precej boljšo črnino in kontraste, pa tudi večjo svetilnost. Ta bo standardno 600 kandel, maksimalno po celotnem zaslonu 1000 kandel, v posameznih točkah (ob prikazu HDR) pa celo 1600 kandel. Morda je prav svetilnost razlog, da se niso raje odločili za zaslon OLED, kajti mislim, da bi bila to še boljša izbira, pa verjetno tudi nič dražja.

Veliko so govorili še o izboljšavah pri foto-video sklopu, ki pa se mi, po pravici povedano, zdijo povsem nepotrebne na taki napravi. Razen tiste spredaj, kjer kamera s precej široko goriščnico in nekoliko ožjim prikazom zna slediti uporabniku in ga držati v sredini kadra, pa tudi razširiti pogleda, če se pojavijo še drugi udeleženci video konference.

Vse skupaj pa bo v prazno, če Apple ne bo konkretno prilagodil operacijskega sistema iPadOS ali celo omogočil poganjanja programov za MacOS (kot na slednjem omogoča nameščanje aplikacij za mobilne naprave). Večopravilnost je na veliko nižjem nivoju. Celo tablice s sistemom Chrome OS omogočajo »prava«, prilagodljiva okna na zaslonu, ki jih iPadOS ne. Velike omejitve so pri tem, katere podatkovnega nosilce in datoteke sistem vidi in kako jih integrira, in katerih ne. Za zunanji zaslon je trenutno edina možnost podvajanje slike s tablice, ne da se je razširiti. Brskalniki in mnogi programi se pogosto še naprej obnašajo »mobilno« namesto »namizno« in veliko zmogljivosti je preprosto neizkoriščene.

Problem iPada in v bistvu vsake tablice, ki bi jo hotel uporabljati za resno delo in za zabavo brez konstantnega in utrujajočega držanja v rokah, pa je tudi v njihovi obliki. So zgolj zaslon, ki leži na neki drugi površini oz. ga je na nek način postaviti pod pravi kot in približati obrazu. Še posebej za delo v naročju so te naprave pretežno neprimerne. Prenosnik ima s svojim podnožjem (delom, kjer je tipkovnica in tudi pretežni del mase) odlično ravnotežje, zaslon pa je v takem položaju, da je v ravnini z očmi, ni treba gledati (pretirano) dol ali dvigovati naprave. Ipad z nobenim ovitkom s tipkovnico ni enako stabilen in ker je celotna masa »v zaslonu«, so ti ovitki tudi zelo težki, da ga uravnotežijo, kar na koncu da večjo maso in debelino od sodobnega ultratankega prenosnika. Sam po sebi je tako iPad Pro tehnološko zelo vabljiva naprava, uporabnostno žal precej manj. Glede na to, da bo večji model stal vsaj 1200 ali 1300 evrov (manjši slabega tisočaka) – pri 128 GB shrambe – in da Applove »čudežna tipkovnica« stane še dodatnih 400 evrov, je to naprava zgolj za tiste, ki z njo res nekaj pridobijo, denimo zaradi podpore aktivnemu pisalu.

Enkrat sem že poskusil prenosnik pri resnih opravilih vsaj delno nadomestiti z iPadom, vendar nad to rešitvijo obupal in Applovo tablico znova uporabljam zgolj v razvedrilne namene. Čeprav me novi Pro z zaslonom mini LED seveda mika, verjetno ne bom ponavljal take, še precej dražje misije, ki bi se nazadnje povsem lahko končala z enakim rezultatom. Vsekakor bi veliko raje videl, če bi se Apple osredotočil na tablice nižjega in srednjega cenovnega razreda, zaslone, kot ga je namenil iPadu Pro, pa raje vgrajeval v prenosnike Macbook (Pro).

Fotografije: Apple

The post Ipad Pro je lahko strojno še tako hud, pa ga dve težavi konkretno držita nazaj appeared first on Tehnozvezdje.

Macbook Air je še vedno tisti od obeh računalnikov, ki bo imel boljšo prodajo, ne glede na ves marketing, kaj se da početi s profesionalno tablico. Nova izdaja vstopnega Applovega prenosnika bo tudi ponujala bistveno boljšo vrednost, saj bo poleg dejansko uporabne tipkovnice, ki ji Apple marketinško pravi kar “čarobna” (Magic Keyboard), imel že v osnovi 256 GB diska SSD in hitrejše procesorje. Na prvi pogled je vsaj pri najcenejši izvedbi procesor “slabši”, saj je Core i3 namesto i5, vendar ta oznaka ne pove vsega. Vsi procesorji v prejšnjem Macbooku Air so bili izvedbe Y osme generacije s klasičnim grafičnim jedrom UHD (617). Tokrat sicer še ni povsem jasno, ali so čipi znova ultravarčni Y ali morda vendarle klasični prenosniški U oz. podobni iz desete generacije z nekoliko drugačno oznako (npr. i5-1035G4). Vsekakor pa imajo skoraj dvakrat zmogljivejšo grafiko Iris Plus. Te Intel ne vgrajuje v procesorje Y, vendar so za Apple običajno sestavili nekaj po posebnih željah in tako je verjetno tudi tokrat. Začetni i3 je dvojedrni, medtem ko imata i5 in i7 po štiri jedra.

Zraven je še podpora za hiter prenos podatkov Thunderbolt 3 čez priključek USB-C. Tako je mogoče priključiti več monitorjev ali pa zunanjo grafično kartico in s tem bi bil lahko celo ta ultralahek prenosnik primeren za priložnostno montiranje videa ali igranje iger, če le hlajenje zdrži napore. Na pogled je sicer povsem enak kot prej, tudi glede zaslona ni sprememb, biometrično avtentikacijo pa še naprej zagotavlja čitalnik prstnih odtisov. Vstopna različica bo predvidoma stala 1249 evrov (zdaj 1349), za i5 in 512 GB bo treba dodati še tristo evrov, približno toliko pa tudi za skok naprej na i7 in 16 GB pomnilnika (namesto 8 GB). 

Pri novem iPadu Pro je pravzaprav glavna novost v programski opremi in zunanjem dodatku. V iPadOS prihaja kazalka (“kurzor”) ter podpora za sledilno ploščico in miško, posebej (za tristo evrov!) pa bodo prodajali ovitek s tipkovnico, ki bo imel tudi sledilno ploščico. V Applu se dolgo niso hoteli strinjati z mano in še marsikom, ki jim je leta poskušal dopovedati, kaj manjka iPadu, da bi bil res uporaben za resno delo. Pa naj bo to urejanje besedila, vnašanje člankov, delo s tabelami, programiranje ali karkoli drugega. Brez kazalke ali kakšnega drugega načina za označevanje in premikanje objektov naokrog pač ne gre. Lahko bi to zagotovili tudi s pisalom, če bi mu dali tipki, kot ju ima miška (za izbiranje in za možnosti), in omogočili pravi “vleci in spusti”. Toda kazalka je seveda še boljša rešitev. Bo zaradi tega iPad postal Macbook? Mislim, da ne, še vedno bo imela vsaka od teh naprav svoje prednosti in svoje slabosti. Bodo pa tega deležni tudi nekateri ostali iPadi, ne zgolj Pro. 

Ostale posodobitve so sicer procesor A12Z Bionic, ki ima kar osem jeder, pa fotoaparat z dvema objektivoma (verjetno enak kot pri iPhonu 11), kar pet mikrofonov in LIDAR. To je naprava, ki meri razdaljo do predmetov (največ 5 m) in to počne ogromnokrat v sekundi ter izjemno hitro. LIDAR je ena ključnih naprav pri večini samovozečih avtov, da imajo ti dobro predstavo, kaj je v njihovi okolici. Pri iPadu pa bo služila predvsem za aplikacije, povezane z dodano oz. Obogateno resničnostjo. Začetna cena za iPad Pro bo še naprej 949 evrov, toda shrambe bo 128 GB namesto prejšnjih rahko skopuških 64 GB. Podvojitve velikost diska je bil deležen tudi namizni računalnik Mac Mini, ki pa v vseh drugih vidikih ostaja enak.

The post Applu je končno kapnilo, da brez miške in dobre tipkovnice ne gre appeared first on Tehnozvezdje.

Spomnimo se, da je največji proizvajalec programske opreme in drugi največji svetovni ponudnik računalništva v oblaku (za Amazonom) pred leti že poskušal s prenosniki oz. tablicami na Armovi, namesto uveljavljene platforme x86. Surface RT iz leta 2012 in še nekaj drugih izdelkov, ki so na trg prišli v tem obdobju, je poganjal Windows RT. Operacijski sistem, ki se je z videzom izdajal za Windows, a ni zmogel poganjati programov iz zapuščine (win32), temveč samo tiste, napisane posebej zanj. Teh je bilo malo, kot tudi navdušenja za tovrstne računalnike med kupci, zavrtela se je klasična spirala ni zanimanja med kupci – ni zanimanja med razvijalci – ni zanimanja med kupci, in iniciativa je klavrno propadla.

Nato si Microsoft, že pod novim vodstvom, vzel nekaj let, da zadevo premisli na novo in ugotovi, da združljivost za nazaj pri vsaki zadevi, ki nosi ime Windows in ima enak uporabniški vmesnik, pač mora biti. Vendar se je – pričakovano – tudi v tem novem poskusu to izkazalo za največjo coklo. Glavno prepreko, zaradi katere so vtisi znova prej negativni kot pozitivni. Kajti obstoječe programe je treba poganjati čez emulator, zaradi tega pa uporabniki opažajo, da tečejo počasi. Poleg tega so lahko zgolj 32-bitni, nič 64-bitnega, pisanega za (klasični) Windows 10 in prejšnje različice na novem sistemu ne deluje.

Glavna obljuba prenosnikov z Windows za procesorje Arm je v konstantni povezanosti v internet – LTE oz. čez čas 5G je del sistema na čipu – ter bistveno daljšem trajanju baterije. Pa še nekoliko tanjši in lažji so lahko, ker ne potrebujejo aktivnega hlajenja. Sami po sebi, če bi bili programi prilagojeni za to platformo, bi verjetno celo izpolnili obljube in tudi ponujali dostojne zmogljivosti. Ker pa uporabniki želijo programe, ki jih je treba poganjati s pomočjo posnemovalnika, je končni vtis precej slabši. Tako glede zmogljivosti oz. hitrosti kot avtonomije. Problem, kot že predtem pri sistemih Windows RT in Windows Phone (kasneje Windows 10 for mobile) je v akutnem pomanjkanju aplikacij oz. programov. Ker to ne želi biti zgolj konkurent chromebookom, kjer vse poteka skozi brskalnik, temveč resna produktivnostna naprava, so nujni še različni pisarniški programi, orodja za sodelovanje in komunikacijo, morda tudi kaj za grafično in fotografsko delo, in še marsikaj.

Zaskrbljujoča pa je počasnost dogajanja. Prvi tovrstni prenosniki, sicer zelo redki, so v prodajo prišli lani pomladi. Toda procesor Snapdragon 835, tedaj tudi najbolj pogost v vrhunskih telefonih, se je izkazal za premalo zmogljivega. Qualcomm je kmalu predstavil čip Snapdragon 850, pohitreno različico Snapdragona 845, ki pa smo ga v realnem računalniku, Lenovu Yogi C630, ugledali šele čez nekaj mesecev na lanskem sejmu IFA. Menda se je proti koncu leta pojavil tudi v trgovinah, a vsekakor ne v naših krajih. Takrat je Qualcomm napovedal naslednji procesor za prenosnike, Snapdragon 8cx. Od tega je skoraj eno leto, pa je izdelek z njim po mojem vedenju predstavil led Samsung – Galaxy Book S – a še za tega nisem prepričan, da se kje dejansko da kupiti. Surface Pro X ima prilagojeno različico SQ1, pri kateri je Microsoft sodeloval s svojimi razvojnimi idejami. Minili sta torej skoraj dve leti, konkretnih računalnikov pa za prste ene roke.

Toda še manj upanje vzbujajoč je Microsoftov tempo. Za težavo s 64-bitno emulacijo in pomanjkanje pristnih aplikacij za Windows for Arm prav tako vedo že najmanj enako dolgo, pa doslej niso uspeli storiti veliko. Niti razviti posnemovalnika za večino programov v okolju Windows (ti so 32-bitov opustili že leta nazaj) niti prepričati razvijalcev, naj se lotijo dela s prenosom svojih programov v nov sistem. Ta še zdaleč ni edini, ki je na trg prišel z omejenim naborom aplikacij, vendar je eno, če to storiš, ko si prvi ali morda drugi, nekaj povsem drugega pa takrat, ko poskušaš ukrasti uporabnike obstoječim in dobro uveljavljenim platformam. Kar trenutno počne Microsoft s »prihodnostjo sistema Windows« preprosto ni ne dovolj dobro ne dovolj hitro. Surface Pro X je tudi absolutno predrag in za vsakogar, ki bi zdaj rad s seboj prenašal tablico namesto »pravega« prenosnika (v strojnem in programskem smislu), je edina praktična izbira iPad (Pro). Nič ne kaže, da bi se to v kratkem spremenilo.

Naslovna fotografija: Microsoft

The post Microsoftu se očitno nikamor ne mudi z Windows 10 za procesorje Arm appeared first on Tehnozvezdje.

Nobena skrivnost ni, da je Apple za vidno osnovo te tablice vzel prejšnjo generacijo iPada Pro (10.5). Na zunaj je edina opazna razlika v fotoaparatu, ki tokrat ne štrli ven, ampak je celotna zadnja površina poravnana. To zelo pozdravljam, čisto vseeno pa bi mi bilo, če bi zadnji fotoaparat povsem odpravili, in tablici ne štejem čisto nič kot slabost, da je ločljivost fotografij in videa nižja. Dobro, če ne za drugo, je ta aparat v navezi s hitrim procesorjem uporaben za aplikacije in igre z dodano resničnostjo. Seveda pa je ključna primerjava z »običajnim« iPadom z 9,7-palčnim zaslonom. In glavna razlika je prav v zaslonu. Ne samo za dva cm večja diagonala, ki se pozna, sploh pri gledanju televizije na temu početju še vedno neprilagojenem razmerju stranic, kvaliteta tega zaslona je čisto nekaj drugega. V primerjavi s tistim v običajnem iPadu so zaslon, prepoznava dotikov in steklo spojeni v eno plast (»popolnoma laminiran zaslon«), dodana pa je še podpora za prilagajanje barvne kalibracije TruTone. Zato je zaslon res lep, a hkrati naraven, take barvne pravilnosti ne srečam(o) pogosto. Tudi občutek pri uporabi, s prstom ali pisalom, je boljši, ker je slika čisto na vrhnji plasti. Pisalo (»svinčnik«) prve generacije ali Logitechov Crayon podpirata oba. Težko to bolj poudarim – tablica je en sam velik zaslon. Čim kvalitetnejši je, tem bolje. V iPadu Air je eden boljših zaslonov LCD, na samo v tablicah, ampak nasploh, v standardnem iPadu pa je zgolj nadpovprečen.

Zaradi podobnosti s prejšnjim iPadom Pro se z Airom ujamejo enaki ovitki, dodali pa so še nekaj pomembnega. Priključki za pametno tipkovnico so bili prej rezervirani za modele Pro, zdaj pa jih ima tudi ta Air in tudi tu se da uporabiti že znano tipkovnico, ki ne zahteva povezave po bluetoothu. To je lep korak proti temu, da bi tablica vsaj občasno zamenjala prenosnik, kajti zdaj se ne pogovarjamo več o tisoč in več evrih, ampak potencialno o dobrih sedemstotih, če oboje kupiš čez mejo in se zadovoljiš s tujim razporedom tipk (ali osemstotih v Sloveniji). Skupaj s hvalevrednim dejstvom, da niti možnost dveh odprtih aplikacij na zaslonu ni več rezervirana samo za iPad Pro, je to novi Air že na dobri poti k temu, da na kakšni od poti nadomesti klasičen PC.

Še toliko bolje, ker je glede na najcenejšo jabolčno tablico velika razlika v ključnem drobovju. Od štirijedrnega procesorja A10 Fusion in dveh gigabajtov pomnilnika kupec Aira naredi preskok na šestjedrni A12 Bionic, enak kot v aktualnih iPhonih, in tri gigabajte pomnilnika. Ne da bi bil kateri iPad počasen, toda tu je zaloge dovolj tudi za najbolj zahtevne igre, dodano resničnost, za montiranje videa 4K ali za resno obdelovanje fotografij (npr. v Affinity Photo). Predvsem pa za naprej, ker ta osnova bo še nekaj let v bistvu preveč zmogljiva za večino tabličnih opravil. Shrambe bo verjetno 64 GB več kot dovolj za veliko večino uporabnikov. Vstopna količina je tako dvakratna v primerjavi s tisto pri cenejšem iPadu. Kdor bo s tablico počel še kaj neobičajnega, ga res poskušal uporabljati namesto prenosnika, lahko poseže po 256 GB, toda doplačilo ni majhno, skoraj dvesto evrov. Še enkrat – zmogljiv procesor in hiter pomnilnik zagotavljata, da je to ena najbolj odzivnih naprav. Lahko v nedogled skačeš iz ene aplikacije v drugo, pa nikoli ne bo kakšnega predaha. Razen nalaganja res zahtevnih iger se vse dogaja v hipu.

Air je malce večji, a tudi malce lažji od iPada brez desnega prilastka. Baterija je zato nazivno manjša, toda po Applovih podatkih obe zdržita enako – deset ur. Dejansko stanje pa tej obljubi kar ustreza. Še posebej med predvajanjem videa tablica porabi malo, manj kot deset odstotkov na uro. Velikost se med uporabo nič ne pozna, če nič drugega pa zaradi nekoliko manjših robov ta tablica celo deluje sodobnejša. Pa še lepo tanka je in prav nič težka. Tu je še nekaj drugih opaznih pridobitev, denimo bistveno naprednejša sprednja kamera, pa bluetooth 5.0, kar je fino za povezovanje več slušalk in zvočnikov, čitalnik prstnih odtisov ne vem, ali je kaj izpopolnjen, je pa odličen. In vesel sem, da je ostal, ker se mi zdi iPad družinska naprava in je priročno, če ga lahko biometrično odklepajo različni ljudje, ne en sam uporabnik obrazno, ostali pa morajo vpisovati pin. Nič ne bi bilo narobe, če bi pohitrili še polnjenje, a tega nismo dočakali. Tisti Pro, ki je prispeval svojo aluminijasto školjko za osnovo novega Aira, je imel štiri zvočnike, po dva na obeh straneh. Zdaj sta ostala samo dva, na žalost oba na isti strani. Tako ni stereo zvoka ob gledanju videa ali ob igranju iger, kar bi res dopolnilo izkušnjo, čeprav zvok, kot je pri Applu tradicija, ne razočara.

Sistem iOS dobro poznamo in kajpak na Airu ni prav nič drugačen kot kjerkoli drugje. V splošnem je uporaba preprosta in vmesnik razumljiv, četudi z nekaterimi nelogičnostmi. Kot rečeno je mogoče imeti odprti “dve okni”, do česar se sicer pride na neroden in neintuitiven način. Toda ne da dvakrat odpreti iste aplikacije, na primer, da bi delal v dveh Wordovih datotekah ali da bi imel dve seji v brskalniku. Prav tako se sistem spletnih stranem predstavlja tako, da jih je težko prepričati, naj pokažejo pravo “namizno” podobo. Datotečni sistem pa je v bistvu omejen na oblačne shrambe, kje je kaj na tablici, pa uporabnik ne vidi. Tako se do datotek (v Applu bi rekli vsebin) še vedno ne da priti drugače kot skozi aplikacije. Zato še vedno se morem sprejeti iPada kot naprave, ki bo odpravila potrebo po prenosnikih, vendar Aira niti ne oglašujejo na ta način. Za tisto, kar obljubljajo, da počne, pa je večina fantastičen.

Res je, tablice niso več “in” in zagotovo se marsikomu zdi 599 evrov (ali več z LTE-jem oz. večjo shrambo oz. malo manj ob nakupi v tujini) absolutno preveč za – v najboljšem primeru – komplementarno napravo. Toda na to lahko gledamo tudi drugače. Dobra tablica v vsakem primeru stane čez tristo, raje štiristo evrov. Če ima enega najboljših zaslonov LCD, ekstremno hiter procesor, vse standardne vrline iPadov in kot skoraj edini pomanjkljivosti nesrečno postavitev zvočnikov ter nesmiselne omejitve v sistemu iOS, ne morem drugega, kot da Aira razglasim za najbolj smiseln nakup med iPadi za veliko večino uporabnikov. Tudi zato, ker bo le redko katerega med temi kupci naslednjih pet let sploh kdaj prešinilo, da bi bil morda že čas za nakup nove tablice. Pravzaprav je to iPad, ki smo ga že nekaj časa čakali.

The post Apple iPad Air (2019): Najboljša izbira za vse potrebe appeared first on Tehnozvezdje.

Marsikaj je seveda odvisno od potreb in okoliščin, pa tudi od načina dela in nenazadnje prostora. Prenosniki so sicer že davno prevladali, kar pa ne pomeni, da namizni računalniki niso več smiselni in priljubljeni pri določenih  kategorijah uporabnikov. Za običajne, nezahtevne kupce večinoma ni vprašanja ali prenosnik ali namiznik, temveč zgolj, ali naj si, tako kot kolega iz uvoda, zraven prenosnega omislijo še nekaj »konkretnejšega« stacionarnega. Za tiste, ki rabijo dobro profi »mašino«, pa gre lahko razmislek v smeri, ali je to lahko zmogljiv prenosnik ali mora nujno biti s hrupno in potratno grafično kartico ter ostalimi hitrimi internalijami naphano ohišje.

Prav nič narobe se mi ne zdi, da je večina prešla na prenosnike. Nekaj časa sem se boril proti temu trendu, vendar sem ugotovil, da nima smisla. Prenosnik je pač prijaznejši, ne zaseda prostora in okrog njega ni popolne navlake kablovja. Pa seveda se z njim lahko zavlečeš vsaj na kavč, četudi pretežno ostaja znotraj stanovanja, in tako ne izpolnjuje v popolnosti svojega premičnega poslanstva. Marsikdo tudi ne potrebuje ekstra zmogljivosti in še redkejši se ukvarjajo z dodajanjem ali menjavo komponent za nadgrajevanje zmogljivosti. In, nenazadnje, morebiten izpad električne energije ni nobena tragika. Vseeno pa je škoda, da se le malokateri od teh računalnikov kdaj znajde priključen na zunanji monitor, saj tako uporabniki sedijo sklonjeni pretirano naprej, in si ne privoščijo videti več in večje vsebine. Seveda pa dober in velik monitor lahko stane toliko ali še več kot sam prenosnik, zato se to mnogim zdi predrago, če že ne tudi prehud korak v smeri zasedanja prostora in kompleksnosti (morda bi bilo treba dodajati tipkovnico in še kaj). Čemur so se ravno z nakupom prenosnika izognili.

In podobno ni čisto nič narobe, da igričarji in še kdo vztraja pri resnih namiznih strojih. Moči je veliko več in predvsem tak računalnik lahko zares zadiha in kontinuirano deluje pri polni obremenitvi. Prenosnik se začne hitro pregrevati in mora zato zmanjševati hitrost, takih omejitev pri namiznem modelu z ustreznim hlajenjem ni. Prav tako je veliko lažje dodati pomnilnik ali zamenjati procesor in grafično kartico, če se pokažejo potrebe. Pogosto se zgodi, da ob prvem nakupu nekaj podcenimo, potem pa je treba kmalu nadgraditi računalnik. Pri prenosniku to ne gre, zato je treba že na začetku zelo dobro razmisliti, kaj rabimo in bomo rabili čez nekaj časa, sicer se lahko hitro izkaže, da smo si kupili »prepočasen« računalnik.  

Malce se zaplete, ko začnemo kombinirati oboje. Kot prvo, to poviša stroške, in kot drugo se je treba sprijazniti s prehajanjem med različnima (ali različnimi) računalniki. V dobi oblačnih shramb, vseprisotne povezljivosti ter hitrih in velikih zunanjih diskov to ni večja težava, vseeno pa še ni povsem »brezšivno«, kot rada obljublja industrija. Prav zato, ker sem si neizmerno želel, da bi bil moj celoten delovni proces, z vsemi odprtimi zavihki, zgodovino, datotekami in vsem ostalim na eni napravi, sem lani presedlal s kombinacije solidnega, a že malo ostarelega namiznika, in prav tako solidnega, vendar ne ravno vrhunskega ultrabooka, na precej zmogljivejši prenosnik. Ta je zdaj moj primarni PC tako doma (za delo in zabavo) kot na terenu. Včasih priključen na monitor in morda še na zunanjo grafično kartico prek priključka Thunderbolt 3 (v istem ohišju domuje še dodaten disk SSD za video vsebine), drugič pa pač v svoji osnovni pojavi. Vem, da je zmogljivost, tudi ob tisti grafiki nižja, kot bi jo dobil z resno »kišto«. In se tudi zavedam, da skupna cena takega  sistema dosega ali presega dva evrska tisočaka. Podobna bi bila tudi, če bi se odločil za nekoliko večji in debelejši prenosnik, ki imel ločeno grafično kartico že vgrajeno, skupaj s procesorjem iz serije H (namesto manj zmogljivega U) in boljšim hlajenjem.

Toda problem je v tem, da namesto enega res dobrega prenosnika ne morem (več) imeti dveh solidnih ali povprečnih računalnikov. Enako večina profesionalnih uporabnikov. Konkretno moč, dobro sliko in ostale lastnosti (od tipkovnice in miške/sledilne ploščice do hitre povezljivosti in vsega ostalega) hočejo povsod. Prenosnik z malce slabšimi specifikacijami (npr. 8 GB pomnilnika na mesto 16 GB, manjši disk in podobno) je za dvesto ali tristo evrov cenejši. Podobno je pri namiznem računalniku in tako je skupna cena obeh še vedno precej višja in na koncu je vsaj eden od njiju konkretno podizkoriščen, vsakič pa uporabnik tudi malo zavzdihne, zakaj si ni privoščil najboljše možne specifikacije. Se torej da shajati samo s prenosnikom, tudi če mora poganjati najbolj zahtevne operacije? V večini primerov absolutno, v čisto vseh pa seveda ne. In določeni tipi uporabnikov take spremembe nikoli ne bi storili. Tudi zato, ker zelo redko ali nikoli ne delajo (ali igrajo) drugje kot v svoji standardni pisarni/sobi, zato je zanje razmišljanje o prenosniku kajpak povsem zgrešeno.

Kaj pa kombinacija močnega namiznega računalnika in iPada Pro ali česa podobnega za prenašanje naokrog? Taka mobilna naprava tudi obljublja, da lahko v marsikateri situaciji nadomesti osebni računalnik. V večini tistih, kjer se dobro obnese vsak telefon, ga res lahko. Odgovarjanje na e-pošto in tudi pisanje daljših besedil sploh ni problematično. Niti montiranje videa ali obdelava fotografij. Zatakne se pri marsičem drugem. Denimo že pri prenašanju posnetkov na tablico ali telefon. V PC vtakneš pomnilniško kartico in pretočiš datoteke, pri mobilnih napravah, še posebej tistih z operacijskim sistemom iOS, ni tako enostavno. Pa urejati zadeve, ki zahtevajo pravi namizniški brskalnik? Odpreti več dokumentov enake sorte (najsi bodo besedila, pregledice, kar koli) naenkrat, brez česar denimo prevajalci ne morejo živeti? Spremeniti ločljivost, ko mobilnik ali tablico priključiš na monitor? Omejitev je preprosto preveč, da bi bila to realna opcija. Še posebej ob dejstvu, da »profesionalne« tablice pogosto stanejo celo več kot zmogljivi in ne dosti večji ter težji prenosniki, ki mogoče niso tako seksi, zmorejo pa vse prej opisano in še kaj zraven. Mogoče na staromoden način, toda z njimi da se opraviti posel. Večinoma brez preklinjanja.

Pogojno je mobilna naprava lahko nadomestek prenosnika za delo na terenu, če njene omejitve niso v napoto ali če je zaradi upravljanja z dotikom bolj primerna za točno določene naloge. Od uresničitve sanj o telefonu kot edini računalniški napravi pa smo še precej daleč. Zato za zdaj v enačbi še vedno ostaja najmanj en PC, mogoče celo dva ali več. Naj bo njihovo število in kombiniranje tako, da bo delo z njimi kar najbolj udobno.

The post Namizni PC, prenosnik, oba ali pa za vse skupaj kar telefon? appeared first on Tehnozvezdje.

Večkrat sem v zadnjih mesecih poudaril, da se Macbooka Air ne splača kupovati, dokler ne pride nov, saj procesor, zaslon in še kakšna lastnost enostavno niso več dohajali časa in konkurence. Toda zdaj je tu povsem novi Air, končno spet vreden svojega imena. In seveda s temu primerno ceno – od 1349 evrov naprej (v Nemčiji). Po novem je manjši, a še vedno s 13,3-palčnim zaslonom. Ta pa ima zdaj ločljivost 2560 x 1600, pol večji barvni razpon in predvsem matriko IPS za dobre vidne kote. Že samo ta nadgradnja bi bila veliko vredna. Na srečo pa se Apple ni ustavil pri tem.

Procesor je zdaj iz nabora Intelove osme generacije in nosi oznako i5. Škoda pa je, da ni štirijedrni U, temveč dvojedrni Y (prej poznan kot Core m). Verjetno zaradi (pasivnega) hlajenja in trajanja baterije. Pomnilnika je v osnovi osem gigabajtov, diska pa 128 GB, toda prvega je mogoče povečati na 16 GB, seveda ob naročanju računalnika, ne kasneje, drugega pa kar do 1,5 TB. Toda to je nehumano drago, saj samo skok s 512 GB na 1,5 TB stane natančno tisočaka. Novi Macbook Air ima večjo sledilno ploščico s povratnim odzivom, osvetljeno tipkovnico za bolj precizno tipkanje in čitalnik prstnih odtisov, integriran v eno od tipk. Hecno je, da drugje Apple prehaja na Face ID, pri računalnikih pa kot biometrijo na novo uvaja prstne odtise.

Naprej – priključki. Dva USB-C sta na voljo, oba s protokolom Thunderbolt 3, torej mogoče priključiti hitre zunanje diske, monitorje ali grafične kartice (eGPU). Na drugi strani pa še izhod za slušalke (da, prenosniki ga še lahko obdržijo). Boljši so menda še zvočniki, računalnik pa je narejen iz recikliranega aluminija.

Slednje velja tudi za novi Mac Mini. Bali smo se že, da bodo ta mali namizni računalnik odšel v zgodovino. Pa so ga vendarle obdržali in ga posodobili. Pravijo, da je lahko petkrat hitrejši od starega. Podatek, ki ne pove ničesar, saj je bil ta že tako zastarel, da smo komaj še vedeli, da obstaja. Novi ima lahko štiri- ali šestjedrne procesorje, do 64 GB pomnilnika in je nasploh bolj namenjen profesionalcem kot kakšni dnevnosobni uporabi. Med priključki so kar štirje USB-C Thunderbolt 3 in omrežni (LAN), ki lahko podpira hitrosti do 10 gbs. Cene se bodo začele pri 900 evrih.

Verjetno najbolj pričakovana novost dogodka sta bili sicer novi tablici iPad Pro. Ampak vseeno mislim, da bo vsaj v teh krajih marsikoga precej bolj zanimal novi ultralahki prenosnik, opisan zgoraj. Kdor pa želi najbolj oh in sploh tablico ali bi z njo celo nadomestil prenosnik, pa nima druge izbire. Od danes naprej sploh ne. Po novem imam manjši iPad Pro, enako velik kot prej, 11-palčni zaslon. Večji z 12,9-palčnim pa je bistveno manjši. Oba sta tudi tanjša in lažja ter sta izgubila tipko domov, enako kot iPhone. Upravljanje gre s potegi prsta, odklepanje pa z obrazom. Sistem Face ID je še malo zmogljivejši kot pri telefonih, deluje ne glede to, kako je iPad obrnjen, in tu ne zahteva zareze v zaslonu, roba okrog njega je še vedno dovolj.

Precej velika sprememba je prehod na priključek USB-C. Zaradi tega bo mogoče na tablico priključiti monitor(je), diske, fotoaparate, glasbene inštrumente in drugo opremo. Ter jo polniti hitreje. Ali pa z njo polniti iPhone. Apple nehote priznava, da je njegov Lightning dosegel svoj zenit in ga ne morejo več nadgraditi za prihodnost. Za procesor oz. sistem na čipu A12X Bionic se hvalijo, da je na ravni Intelovih procesorjev i7. Kljub temu in kljub tankosti tablice pa je baterije dovolj za do deset ur uporabe. Končno pa so redizajnirali še Svinčnik, ki se po novem magnetno prime roba iPada in se tam tudi induktivno polni. Prav tako gre magnetno zraven opcijska tipkovnica. Novi iPad bo stal od približno devetsto evrov naprej, lahko pa tudi gladko čez dva tisočaka, odvisno od konfiguracije in dodatkov. Še vedno pa čakamo, da nanj spravijo pravi spletni brskalnik in omogočijo nekaj primerljivega upravljanju z miško.

Novi slušalk AirPods ali izmuljivega brezžičnega polnilnika AirPower danes nismo dočakali. Kako že pravijo v Applu? Komaj čakamo, da to pride v roke kupcev.

Fotografije izdelkov: Apple

The post Novi Macbook Air je prispel, težko smo čakali nanj appeared first on Tehnozvezdje.