Prav to je do prihoda nove različice iOS največja škoda pri novem manjšem iPadu Pro. Odličen hardver je tako zelo omejen z nezadostnim softverom, da se tablica sploh ne zdi tako zelo posebna in drugačna od običajnih iPadov. Pa je, samo prave stvari je treba početi z njo. Strojno je namreč eden najbolj fascinantnih računalnikov, kar sem jih videl v zadnjih nekaj letih.

Testiral sem 10,5-palčnega Pro-ja, a večina opisanega nedvomno velja tudi za 12,9-palčnega. Manjši od dveh novih profesionalnih modelov je malenkost večji od običajnega 9,7-palčnega iPada, enako debel oz. tanek in tudi masa je slična. Za približno dva cm več zaslonske diagonale se kar pozna, lažje je delati in večje površine nisem kaj dosti pogrešal. Še toliko bolj zaradi kakovosti tega ekrana.

Problem je samo v tem, da jo je težko zaznati v vsej polnosti. Zaslon zares pokaže svoje odlike šele ob neposrednih primerjavah. Ločljivost je tu še najmanj pomembna, čeprav taka, da je vse prikazano popolnoma ostro. Bolj so v ospredju barve in mehkoba premikanja vsebine. Barvna pravilnost (True Tone), od bele naprej, se najbolje vidi, če naprej nekaj časa zreš v zaslon tega iPada, potem pa pogledaš kakšen telefon z zaslonom AMOLED. Ti so super glede barvne živahnosti in črnin, veren prikaz barv pa ni njihova glavna odlika. Dvakrat večja frekvenca osveževanja (120 Hz namesto običajnih 60) pa se najbolje kaže pri pomikanju navzdol po Facebookovi časovnici in podobnih opravilih. Prehodi med posameznimi objavami so bolj gladki, zatikanja skoraj ni opaziti. Enako je pri kakšnih scenah pri videu, vendar pa je na to spet treba biti pozoren. Marsikdo že do obstoječih ipadovskih zaslonov ni gojil nikakršnih zamer. In tudi ni imel razloga za to. Ampak novi zaslon, ki je lahko tudi izjemno svetel, kadar je treba, je eden najboljših v mobilnih napravah sploh. Po lepoti prikaza ga verjetno prekaša resda precej manjši ekran Galaxyja S8 (Plus), vendar je lepota subjektivna, tule pa je nekaj povsem merljivih izboljšav.

Enako velja za procesor. Med vsakdanjimi opravili se ga ne opazi. Res je, vse deluje tekoče, ni čakanja, ampak to ni nič posebnega, taka ocena velja za vsak iPad. Kjer pa se vidi moč tega čipa s tremi hitrimi in tremi varčnimi jedri, je urejanje fotografij in videa. Zahtevnejših iger nisem poganjal, je pa reč brez težav premetavala velike datoteke raw z različnih fotoaparatov in skoraj mimogrede sem zmontiral video 4K, sicer z materialom, ki sem ga posnel kar s to tablico, a si predstavljam, da tudi datoteke z drugih naprav ne bi bistveno bolj obremenile tega sistema. Video, posnet s tem iPadom je sicer odličen, ker je fotografski sklop menda enak kot v iPhonu 7. Vseeno pa mi nič kaj ni všeč, da proizvajalci še naprej vsiljujejo fotografiranje in snemanje s tablicami. Čakam, da bo eden od njih zbral pogum pripraviti tablo s samo sprednjo kamero. In fotoizboklina na taki napravi meji na kriminal.

Ampak nazaj k procesorju. Kar težko je verjetno, da je Apple iz Armove osnove spravil skupaj čip, ki mu premetavanje gibljivih slik UHD ne povzroča nikakršnih težav, in da je tak procesor mogoče vgraditi v tanko tablico brez dodatnega hlajenja. Nikoli nisem zaznal, da bi reč postala vroča. Intelovi ultravarčni procesorji (prepozna se jih po črki y v oznaki) zmorejo kvečjemu predvajati 4K, zmogljivejše 15-vatne (z oznako U za številko) pa mora večina proizvajalcev tankih prenosnikov in »križancev« prisilno upočasnjevati pri konstantnih zahtevnih opravilih (kot je zapisovanje videa), da se ne pregrejejo.

Vsa tehnološka superiornost nima večjega vpliva na skoraj pregovorno ipadovsko energijsko varčnost. Težko trdim, da bi res dosegel deset ur delovanja z enim polnjenjem baterije, mogoče ob nezahtevnem brskanju po spletu, če se vmes polotiš kakšnega konkretnejšega opravila, se čas zagotovo skrajša za uro ali dve.

Ena od pomebnih razlik med običajnim iPadom in modelom Pro so magnetni nastavki za tipkovnico. Apple prodaja tako, ki je integrirana v tekstilni pokrov zaslona. Za tipkanje na ravni podlagi ni napačna, mogoče malo ozka, a tipke, čeprav rahlo igračkaste, imajo presenetljivo veliko hoda za tako tanko reč. Pogrešam pa tipke za različne bližnjice in osvetlitev. Na žalost se tipkovnica prehitro upogiba, če tablica ni na ravnem, naklon tablice pri tem ovitku pa je en sam, kar je omejujoče.

A še bolj nekoga, ki bi rad s to tablico kaj resnega naredil, ovira operacijski sistem. Še najmanj težav imam s t. i. večopravilnostjo ali drugače povedano, številom odprtih aplikacij na zaslonu. Še vedno akutalni iOS 10 omogoča dve, eno čez glavnino zaslona in drugo ob strani. Uporabno recimo za pisanje v Wordu in spremljanje twitterja z enim očesom. V enajstici bo več prilagodljivosti, dodati se bo dalo še tretjo v plavajočem oknu. Ampak tudi na prenosniku le redko delam v več kot enem oknu naenkrat. Precej bolj omejujoče je pomanjkanje neposrednega dostopa do datotek, kar bo iOS tudi izboljšal, a še ne vem povsem natančno v kolikšni meri. Zdaj je res naporno prenašati datoteke z drugih naprav in nosilcev. Huda cokla so brskalniki, ki strani v osnovi tretirajo kot »mobilne«, pa tudi če jih prisiliš v namizni pogled (kar se v Chromu da, v Safariju pa ne), je prikaz marsikdaj napačen ali čuden. Sploh pri kakšnih tabelah, obrazcih in podobnem. Še dodatna ovira pa je pomanjkanje kazalke. Izbiranje besedila je mukotrpno, niti »svinčnik« pri tem ne pomaga kaj dosti, nujna bi bila miška ali pa vsaj sledilna ploščica na tipkovnici.

Navkljub nesporni superiornosti te tablice jo (vsaj za zdaj) težko komur koli zares priporočim. Za običajno tablično uporabo je absolutno prehuda. Nisem si mislil, da bom kdaj ocenil, da je neka naprava predobra, a novi iPad Pro za »tablična« opravila nedvomno je. Za kavčno gledanje netflixa in tube se kakovost in osveževanje zaslona komaj opazi. Za brskanje po spletu in družabnih omrežjih, branje e-pošte in večino iger ima že običajni iPad več kot dovolj hiter procesor. Štirje zvočniki se slišijo dobro, a seveda to ni vredno dvakratne cene. Kot pravi nadomestek prenosnika pa te reči tudi še ne morem razglasiti. Do prihoda iOS 11 je marsikaj v operacijskem sistemu in aplikacijah enostavno premalo dodelano in ne omogoča vsega, kar se da početi v sistemih macOS ali Windows. Brez podpore za miško ali sledilno ploščico, ker pri resnem delu brez kazalke pač ne gre, pa konkretnega PC-ja iPad Pro prav tako ne bo zamenjal.

Kljub temu še vedno ostaja izjemno intrigantna tablica, ki bi jo kdo z nekaj truda in malo odrekanja lahko spremenil v še kaj več. Kombinacija izjemne strojne zmogljivosti, izvrstnega zaslona in povsem uporabne tipkovnice ob velikosti in masi za vsako torbico je več kot mikavna. Resda stane dobrega tisočaka (z 256 GB diska), a toliko velja vsak resen in lahek prenosnik. Marsikateri še precej več, pa skupaj s tipkovnico ne tehta manj kot tričetrt kg. Res si želim, da bi bil mali iPad Pro (moja) računalniška prihodnost, pa se bojim, da mu za kaj takega vendarle še malo manjka in da se bom(o) še nekaj časa vozil(i) vsaj s poltovornjaki. Pa ne bi bilo treba, ker so vsi nastavki tu, samo Apple bi se moral odločiti in prenesti še kak del macOS-a na to napravico. Kdor si ga lahko privošči, naj si seveda omisli profesionalni iPad. Apple že nekaj časa ni izdelal česa tako evidentno naprednejšega od konkurence.

The post Apple iPad Pro 10.5: Preveč za tablico, premalo za PC appeared first on Tehnozvezdje.