Pomembnejši mejniki T-2:

Miroslav Štravs je svetovalec za regulativo, varnost in strateške naloge v T-2. V podjetju je 12 let, nekaj let je bil član poslovodstva, toda zraven je skoraj od začetka, saj je bil pred tem direktor oz. tehnični direktor glavnega tehnološkega partnerja. Zato dobro pozna zgodovino tega operaterja, aktualnosti in načrte za prihodnost. Z njim smo preleteli nekatere najpomembnejše mejnike in odločitve v teh dveh desetletjih ter tisto, kar je za uporabnike pomembno danes.

Ob tem ne moremo povsem mimo zahteve za stečaj, doslej že četrte, ki jo je pred približno mesecem dni vložil Slovenski državni holding (SDH). Sodišče po ugovoru T-2 o njej še ni odločilo (ali pa morda je, vendar informacija o odločitvi še ni prišla v javnost), vendar to mora storiti kmalu. Potem bomo vedeli, ali bo lahko podjetje normalno poslovalo naprej ali se bo morda nad njim res začel stečajni postopek in ga bo upravitelj poskušal prodati (SDH naj bi bil za prodajo v celoti). Vse skupaj sicer izvira iz 120 milijonov evrov posojila za gradnjo optičnega omrežja pri konzorciju bank pod vodstvom NLB iz l. 2007, ki ga slednja v postopku prisilne poravnave T-2 ni prijavila kot terjatev. Ta je nato prešla pod SDH, vendar v T-2 vztrajajo, da je terjatev SDH neupravičena in zastarana. V dodatne podrobnosti se tu ne bomo spuščali in bomo najprej počakali na odločitev sodišča. Zdaj pa se posvetimo pogovoru o zgodovini in aktualnih izzivih T-2.

Kaj je po vašem mnenju tisto, kar je T-2 v teh dveh desetletjih najbolj zaznamovalo? S čim se je ta operater profiliral na trgu, kaj naročniki najbolj cenijo pri njem?

V začetkih T-2 se je pri gradnji omrežij ravno povsod uveljavljal princip vse-IP, torej vse telekomunikacijske storitve prek internetnega protokola, to je pomenilo veliko lažji vstop na trg. Telefonske storitve je bilo denimo namesto z velikim številom central mogoče zagotavljati z nekaj strežniki za celotno Slovenijo, storitve pa vzpostaviti zelo hitro ter razmeroma poceni. Iz tega izhaja poudarek na tehnološki naprednosti, ki smo ga po mojem mnenju skozi teh 20 let dobro vzdrževali. Druga močna stran T-2 je seveda IP-televizija in enostavnost njene uporabe. Storitve so bile ravno zaradi teh izhodišč odlične in njihove cene konkurenčne. T-2 pa je posledično operater z najvišjo lojalnostjo naročnikov na slovenskem trgu.  

Na začetku ste vendarle morali uporabiti obstoječe Telekomovo bakreno omrežje, kje ste videli svojo prednost?

Ugotovili smo tudi, da je bakrena zanka v Sloveniji dokaj kratka, kar je omogočilo uporabo tehnologije VDSL. Takrat so jo uporabljali zgolj operaterji na Japonskem in v Južni Koreji, celotna Evropa pa ADSL, ki je omogočal prenos podatkov na daljših razdaljah, a posledično z nižjimi hitrostmi. Tako smo s korejsko tehnologijo takrat vzpostavili omrežje VDSL in se profilirali kot operater s hitrim in zanesljivim dostopom do interneta. Prvi naročniki so bili priklopljeni novembra 2005. Zaradi večjih kapacitet se je vodstvo odločilo tudi za gradnjo lastnega optičnega omrežja, ki se je začela novembra 2004.

VDSL je bil dobra začetna popotnica, vendar brez optičnega omrežja, četudi je gradnja pustila hude finančne posledice, verjetno ne bi mogli tako hitro rasti?

Slovenski trg je takrat potreboval nekaj novega in T-2 je to ponudil. Konec 2006 so bili na optično omrežje priključeni prvi naročniki v Kranju, gradnja pa se je nadaljevala in ta infrastruktura T-2 danes tudi omogoča, da (tehnološko) konkurenčno posluje. To pa je spodbudilo tudi konkurenčni boj, Telekom Slovenije je začel s širitvijo optičnih omrežij, česar verjetno ne bi storil, če ga ne bi spodbudil T-2.

Verjetno bi, vendar kasneje.

Morda. Se je pa takrat začelo tudi nekoliko nepotrebno podvajanje priključkov na določenih območjih, medtem ko so druga ostajala brez. Kljub vsemu konkurenčnemu pritisku imamo še vedno najvišji tržni delež na optičnih priključkih, ta čas približno 34 odstotkov. Pri čemer s svojim omrežjem pokrivamo 25 odstotkov slovenskih gospodinjstev.

Ta čas je optika na voljo približno 60 odstotkom gospodinjstev. Koliko mislite, da se bo ta odstotek še povečal?

Mislim, da bo v doglednem času šlo na 100 odstotkov. Seveda s pomočjo države in njenih razpisov za izgradnjo odprtih širokopasovnih omrežij na področjih, ki za operaterje niso komercialno zanimva.

Kolikšna je zdaj hitrost dostopa do interneta, ki jo naročniki hočejo ali zahtevajo?

Mislim, da na optiki je minimum 100/100, mogoče 150 Mb/s.  Seveda nekateri hočejo 250 megabitov in več. Vendar je večini dovolj, da se vsebine hitro nalagajo in da je slika visoke ločljivosti pri televiziji in pretočnih video storitvah lepa

Kolikšen pa je odstotek tistih, ki hočejo gigabitno hitrost?

T-2 je prvi ponudil gigabitno hitrost, ki je bila takrat skoraj nepredstavljiva. Danes ponujamo vse do 2,5 Gb/s, seveda z drugačno, bistveno sodobnejšo tehnologijo kot nekoč, pretežno za večja podjetja in posamezne zelo zahtevne stranke. Sicer pa povpraševanje po gigabitnem dostopu do interneta hitro raste in tovrstnih naročnikov je že več kot tisoč.  

Odločitev za tehnologijo IP TV je bila verjetno vsaj do neke mere tvegana, čeprav je v enako smer približno istočasno šel tudi Telekom Slovenije. Medtem ko drugi operaterji v okolici in nasploh v Evropi niso razmišljali podobno.

Že začetna ugotovitev je bila, da je tehnologija bolj perspektivna kot DVB-C. Pričakovali smo namreč, da bo televizija šla v smer interaktivnosti. Takrat so bili povsod začetki, nihče ni zares vedel, v katero smer bo šlo. Kabelski operaterji, ki so stavili na DVB-C, so bili še vedno zelo močni. Odločitev je bila tvegana, vendar so se predvidevanja izkazala za pravilna.

Slovenija je bila glede tega precej edinstvena, nikjer drugje v okolici se IP TV ni uveljavil na podoben način.

Zelo edinstvena. Zdaj je penetracija IP TV 60-odstotna, šlo je v to smer, ne glede na to, da imamo enega močnega kabelskega operaterja, ki se še vedno drži tehnologije DVB-C, četudi jo kombinira z internetno. Bistveno za uspeh naše storitve IP TV, je uporabniški vmesnik. Enostaven, intuitiven in odziven.

Razvoj platforme za IP TV ste zaupali dokaj neizkušenemu podjetju (Fora), niste je kupili iz tujine ali najeli kakega bolj znanega razvijalca.

Za večja tuja podjetja bi bil takrat T-2 obrobna stranska, morali smo najti partnerja, ki se nam je posvetil, razumel naše želje in bil dovolj fleksibilen, da jih je implementiral. Zanje je bila to poslovna priložnost in so jo dobro izkoristili. Marsikatera odločitev v preteklosti ni bila povsem enostavna, dolgo smo razmišljali in se pogovarjali, poskušali ugotoviti, v katero smer trg gre. Če gledam nazaj, bi težko rekel, da smo sprejemali napačne odločitve.

Kaj še snujete na televizijskem področju?

Nekaj zadev bomo letos dodali predvsem v luči večjih športnih dogodkov. Predvsem glede športnih statističnih podatkov, da bodo lahko gledalci dobili širši vpogled v samo dogajanje, ki jim ga komentatorji morda ne dajo vedno. Imamo še nekaj drugih idej, ki pa jih še ne bi razkrival.

Zdi se, da T-2 daje nekoliko manj poudarka pretočnikom kot nekateri drugi operaterji, ki tudi že ponujajo kak naročniški paket, v katerem so poleg dostopa do interneta le še pretočne vsebine, brez klasične linearne televizije.

Najbrž se bo trg res razvijal v smer pretočnih vsebin, te imamo vključene v svoje pakete, vsaj nekatere. Za druge pa lahko sklenejo dogovore zgolj večje mednarodne oz. globalne skupine, ne samostojni manjši operaterji kot je T-2, taka je realnost. Vendar po drugi strani linearna televizija ne upada tako, kot so morda predvidevale napovedi. Še vedno je najpomembnejša storitev in tudi generira daleč največ prometa v omrežju, še posebej, če ljudje gledajo z nekaj sekundami, minutami ali urami zamika, da gre k vsakemu posameznemu gledalcu samostojen tok podatkov. (Za program v živo se sicer uporablja način multicast, en podatkovni tok za vse gledalce. Op. u.)

Koliko je za slovenski trg zanimiv samostojen dostop do interneta? O tem pišemo že dolgo, nekateri ga pogrešajo, toda operaterji ga večinoma ne nudite ali pa je bistveno manj privlačen kot v »trojčkih« oz. »četverčkih.«

Četverček za operaterja predstavlja cenovno optimizacijo. To pomeni, da pri samostojnem internetnem priključku cena ne more biti enako ugodna. Koliko je potenciala, pa bi pa težko rekel, morda ga je nekaj med mladimi, ki se odločajo za pretočne storitve.

T-2 se je vedno bolj osredotočal na fiksno ponudbo, mobilna je bila nekako za zraven, ali je moje opažanje napačno?

Imamo samostojno mobilno telefonijo v ponudbi, res pa je naš poudarek na četvorčkih. Tudi tu je podobno kot samostojnim dostopom do interneta. In seveda razvijamo lastno mobilno omrežje, predvsem v določenih mestnih središčih.

Toda še vedno se v veliki meri zanašate na nacionalno gostovanje pri Telekomu Slovenije.

Vse manj. In ponekod že dosegamo boljšo uporabniško izkušnjo z lastnim omrežjem. Marsikje potrebujemo nacionalno gostovanje predvsem zaradi pokritosti s signalom znotraj stavb, zunaj nam omrežje 5G na frekvencah 2.300 MHz, nedavno smo bili uspešni na razpisu za dodaten frekvenčni spekter, omogoča zelo dobro pokrivanje in hitrosti. Seveda pa delamo na tem, da bi imeli bazne postaje postavljene čim bolj na gosto, da zmanjšamo primanjkljaj pri prodiranju signala v stavbe. Za prihodnje bi se želeli uporabo t. i. rezinjenja, ki ga omogočajo omrežja 5G, tudi pri nacionalnem gostovanju. Torej, da bi lahko pri drugem operaterju imeli določen sloj omrežja za ponujanje svojih storitev.

Kakšna je konkurenca na slovenskem telekomunikacijskem trgu?

Močna.

Torej je za konkurenčnost okolja bolje, če so štirje veliki operaterji, kot če bi bili trije?

Za naročnike je razvitost konkurenčnega okolja z več ponudniki več kot dobrodošla, vprašanje pa, če tudi za nas operaterje. To za nas pomeni, da se moramo boriti, da moramo biti inovativni, ves čas napredovati, vlagati v razvoj, v omrežje, v nove storitve. Tudi pravilno reagirati na poteze in akcije konkurentov, ki niso vedno najbolj racionalne. In pa iskati nove poslovne priložnosti.

Kje jih vidite?

Ena od njih so pametna mesta. Razvijamo platformo za ta namen, ki smo jo že vzpostavili v Kranju in Logatcu, zdaj pa še v Ljubljani, in jo bomo poskusili še kje, tudi v tujini. Na tej platformi lahko občine oz. lokalne skupnosti ponujajo svoje storitve, ki občanom olajšajo vsakdanje opravke, izboljšajo javni prevoz, poenostavijo komunikacijo z občino in podobno. Druga priložnost so pametne tovarne, osredotočamo pa se tudi na kibernetsko varnost naših naročnikov in razvijamo aplikacije za različne segmente uporabnikov, kot je najnovejša T-2 Varuh za starejše.

O čemer poslušamo že nekaj let, nasploh naj bi bila omrežja 5G še posebej primerna za uporabo v poslovnih okoljih, toda doslej veliko preboja na tej strani ni bilo.

Nekaj interesa v podjetjih je, pri nekaterih storitve testiramo in so rezultati ugodni. Tudi razpis Akosa za frekvence je pokazal, da zanimanje obstaja. Mnoga podjetja se tudi zavedajo, da denimo Wi-Fi ni idealna tehnologija za povezovanje množice naprav, da je treba uporabiti nekaj bolj zanesljivega in skalabilnega. Poleg tega zdaj lahko praktično vse, kar potrebujemo za zagotavljanje omrežja znotraj podjetja oz. njegovih proizvodnih prostorov spravimo v srednje veliko omaro. To je lahko zelo primerna in tudi cenovno ugodna rešitev. Premike v tej smeri pričakujemo v kratkem.

The post INTERVJU Miroslav Štravs o dveh desetletjih operaterja T-2 appeared first on Tehnozvezdje.

Že doslej so tovrstni ponudniki telekomunikacijskih storitev dobili nekaj priložnosti na odprtih širokopasovnih omrežjih (OŠO), ki jih je pred leti z javnimi razpisi gradila država in na katerih lahko operaterji gostujejo pod enakimi pogoji. Kot rečeno, je Omrežje na ta način prisotno v Krškem, medtem ko so se za sosesko Brdo v Softnetu odločili, da sami potegnejo kable, saj so videli določen potencial za pridobivanje uporabnikov pri tej novogradnji.

Kje vidijo svojo prednost pred večjimi, bolj uveljavljenimi in prepoznavnimi, ter lahko agresivnejšimi operaterji? »Absolutno smo lahko bolj fleksibilni kot veliki operaterji, ki imajo ponudbo v slogu A, B, C, D in nečesa vmes pri njih ni mogoče dobiti. Mi lahko za vsakega naročnika pripravimo prilagojeno ponudbo. Druga stvar pa je bolj oseben pristop k tehnični podpori, naročniki ne kličejo v klicni center, ampak neposredno dobijo dežurnega tehnika, ki ga morda že poznajo. Tisti, ki bo dvignil telefon, bo težavo lahko tudi rešil, ne zgolj »odprl zahtevka« in ga predal naprej, naročnik pa bo potem še nekaj dni čakal, da se bo tehnik oglasil pri njem. Prepričani smo, da je naš pristop bolj človeški.«

Veliki operaterji so v zadnjih letih veliko pozornosti usmerili v televizijsko storitev in predvsem naprave zanje. Vsak od njih je predstavil nov sprejemnik, ki omogoča še kaj drugega, ne zgolj gledanja televizije, denimo upravljanje naprav pametnega doma, igranje iger in še kaj. Dodajali so tudi programe in pretočne storitve. Boštjančič na tem področju ne čuti kakšnega zaostanka. »Televizijski signal zlahka prevzamemo, tudi za avtorske pravice oz. pogodbe z izdajatelji programov se lahko neposredno dogovarja vsak operater, ki ima vsaj tisoč naročnikov. Imamo lastno platformo za IP TV in trdim, da je naša storitev enako dobra ali boljša kot pri večjih operaterjih, tudi stranke so zadovoljne. Pri televiziji imamo še to fleksibilnost, da lahko ponudimo tako IP TV kot DVB-C. Za ogled z zamikom je namreč IP TV precej bolj primeren kot rešitev z aplikacijo, kjer je običajno v uporabi način prenosa podatkov unicast (vsak gledalec dobiva svoj podatkovni tok, op. a.). Vendar so določeni gledalci, ki so bolj navajeni na DVB-C.«

Boštjančič zatrjuje, da ne njihov cilj ni postati velik operater. Kot pravi, se da s pokrivanjem določenih niš lepo poslovati in ohranjati omenjene konkurenčne prednosti malega ponudnika. Na podoben način delujejo na področju mobilne telefonije, kjer Softnet nagovarja predvsem poslovne uporabnike, večinoma mala in srednje velika podjetja, nekje do 200 zaposlenih. »Stranke pridobivamo zato, ker jim lahko oblikujemo prilagojene pakete, damo jim kartice SIM na zalogo, ki jih v podjetju sami vklapljajo, in podobno. Veliki operaterji za velike stranke zelo dobro poskrbijo. Pri srednje velikih ali malo manjših podjetjih pa se njihova vnema nekoliko izgubi,« situacijo na trgu opisuje direktor Softneta. Osredotočeni so sicer pretežno na ponujanje storitev v mednarodnem prometu, torej so zanimivi predvsem za podjetja, katerih zaposleni veliko potujejo, komunicirajo s tujimi partnerji, ali imajo predstavništva v tujini. Zato so se v Softnetu v zadnjem letu priključili stičišču ameriških internetnih ponudnikov DE-CIX New York, na podoben način so povezani tudi v Aziji. V tujini pa tudi sami iščejo posle, nedavno so prevzeli upravljanje telekomunikacijske infrastrukture v nakupovalnem središču East Gate Skopje, največjem v Severni Makedoniji.

Manj velikih in (znova) več malih

»Konsolidacija bo šla na dva ali tri operaterje, zraven pa bo obstajali še določeni nišni. Ob zdajšnjem finančnem položaju večine operaterjev na trgu se bo zagotovo zgodila še kakšna združitev ali umik katerega od zdajšnje velike četverice. Na Hrvaškem in ponekod drugod se je to že zgodilo, tudi v Sloveniji se bo. Takrat se bo odprlo tudi več prostora za manjše operaterje, ki bodo morda s svojimi ponudbami nagovarjali zgolj nekaj odstotkov trga, toda to je zanje lahko že dovolj, pa tudi za pestrost ponudbe,« prihodnost vidi Boštjančič. Resnici na ljubo o tovrstni konsolidaciji ugibamo in pišemo že vsaj deset let, a se doslej ni zgodila.

Za ponujanje mobilne telefonije v Sofnetu gostujejo na omrežju Telekoma Slovenije. Boštjančič se sicer ne strinja povsem z našo oceno, da prav veliko izbire navidezni operaterji (MVNO-ji) nimajo, saj le še HoT gostuje pri A1, vendar priznava, da razen Telekoma ostali operaterji niso bili posebej zainteresirani za njihovo gostovanje. Ker ponujajo storitve v omrežju še vedno največjega infrastrukturnega operaterja, so v zadnjem času tudi sami implementirali nekatere Telekomove tehnološke novosti, kot so VoLTE, VoWiFi in eSIM. Še posebej za slednjo je sogovornik prepričan, da lahko spremeni marsikaj. »Ljudje še niso ugotovili, da je to izjemno praktična rešitev, ker ne rabiš več fizične kartice. Sploh za poslovne uporabnike in turiste bo to zelo uporabno, ker jim bomo lahko po elektronski poti poslali kodo in bo to to. Tako bo mogoče na spletu opraviti celoten proces prodaje in izdaje kartice.«

Glede tehnologije 5G odgovarja, da bo uporabna za marsikaj, od zabave do telemedicine, uporabe v pametnih mestih, tovarnah in še kje. Pričakuje, da jo bodo infrastrukturni operaterji kmalu omogočili tudi ponudnikom storitev, kot je Softnet. »Če tehnologijo držijo zase in na nas gledajo kot na konkurente, je njihova miselnost napačna. Navidezni operaterji smo dodaten prodajni kanal in odličen vir uporabnikov in prihodkov. Zelo redko tekmujemo z velikimi tam, kjer so oni močni, temveč pretežno na področjih, ki jih oni zanemarjajo in se jim ne zdijo vredna ukvarjanja.«  

Naslovna fotografija: Barbara Reya

The post »Telekomunikacijski trg se bo skrčil na dva ali tri velike operaterje ter nekaj nišnih« appeared first on Tehnozvezdje.

Televizijski signal je neodvisno od prenosne poti digitalen in stisnjen s kodekom za stikanje podatkov MPEG-4. Brez stiskanja ne gre pri polni razločljivosti HD, kaj šele pri 4K, saj bi drugače zahtevane hitrosti prenosa posegle v »gigabitni« razred. Stisnjeni televizijski signal na viru je torej enak, pa če je distribuiran preko omrežja IP ali preko kabelskega omrežja. V obeh primerih operater iz strežnika signale televizijskih programov v svoji ponudbi na enkrat pošlje po omrežju proti uporabnikom. Jih v omrežje oddaja (multicast), kar pomeni, da so enaki za vse naročnike storitve za razliko od načina unicast, kjer strežnik odda vsakemu uporabniki posebej lasten signal (podatkovni tok). Primer slednjega je na primer storitev ogleda za nazaj, ki kajpada ne more delovati po načelu sočasnega oddajanja, saj je vsak unikaten v času. Tudi, če na primer več uporabnikov za nazaj gleda isto oddajo, še ne pomeni, da so jo vsi začeli gledati hkrati. V kabelskem omrežju, ki uporablja standard za prenos DVB-C, in v omrežjih IP najdemo oba načina distribucije, vendar so med njima tudi razlike. Kakšne so in kako vplivajo na druge storitve komunikacijskega paketa trojček, ki jih naročniki prav tako dobijo preko »kabla« in sočasno uporabljajo?

IPTV – do uporabnika le signal izbranega programa

Uporabnik je na omrežje operaterja priključen preko kabla do najbližje točke (centrale, vozlišča), do koder seže omrežje operaterja. Kabel do uporabnika je lahko optičen, v tem primeru ni nobenih težav glede najvišjih hitrosti podatkov, ali bakreni (tehnologije xDSL), kjer je dosegljiva hitrost odvisna od tehnologije, ki je na voljo (ADSL, VDLS, VDSL2) in dolžine (razdalje med uporabnikom in centralo operaterja). Znotraj omrežja, ki je razvejeno po celi državi, televizijske signale operater oddaja po načelu »multicast«. Na krajni točki njegovega omrežja, kjer se začne kabel do uporabnika, pa oprema operaterjev izlušči signal tistega, ki ga uporabnik želi. Če želi gledati prvi program televizije Slovenije, dobiva samo ta signal, ko preklopi recimo na Kanal A, pa digitalni sprejemnik pošlje zahtevo, da iz omrežja operaterja začne pritekati ta signal. Postopek se ponavlja vedno, ko preklapljate med programi.

Dokler ima uporabnik optični kabel, princip delovanja ne povzroča ozkih grl, tudi če sočasno gleda televizijske programe na več sprejemnikih, saj pasovna širina (največja možna hitrost prenosa podatkov) prekaša vse potrebe. Drugače pa je z bakrenim kablom in tehnologijami xDSL. Vzemimo primer, da je najvišja dosegljiva hitrost zaradi dolžine kabla 15 Mb/s v smeri k uporabniku, ter da televizijski signal potrebuje 5 Mb/s. V tem primeru za dostop do interneta ostane stalnih 10 Mb/s, kar je minimalna hitrost, ki jo še priporočamo. Kaj pa pa, če je najvišja hitrost 10 Mb/s? Tudi v tem primeru je hitrost dostopa do interneta še vedno lahko 10 Mb/s, vendar samo dokler je televizor ugasnjen. Ko ga prižgete televizijski signal porabi 5 Mb/s, zato za internet ostane samo še 5 Mb/s. V tem primeru televizijska storitev vpliva na kakovost (oziroma hitrost) storitve dostopa do interneta. Tretja storitev, telefonija, ne zahteva velike hitrosti, poredko jo uporabljate, zato jo lahko zanemarimo. Koliko internetna storitev moti televizijsko je odvisno od najvišje hitrosti, ki je pri uporabniku mogoča, vsekakor pa so storitve med seboj mnogo bolj povezane in bolj vplivajo ena na drugo, kot v kabelskem omrežju.

Kabelska televizija – na kablu vedno čisto vsi programi

Hibridna kabelska omrežja HFC (Hybrid Fiber-Coax) so večinoma sestavljena tako, da imamo center, od katerega potekajo optične povezave do večjih naselij oziroma vozlišč, od tu naprej do uporabnika pa povezave potekajo prek koaksialnih kablov. Tega si sicer lahko deli več zaporedno priključenih uporabnikov, a če jih ni preveč, potem kakovost storitev ne trpi, če pa jih je preveč, potem se lahko to pozna v nižji hitrosti dostopa v internet, saj si več uporabnikov deli najvišjo hitrost, ki je na voljo. Koaksialni kabel ima širšo pasovno širino (najvišjo hitrost prenosa podatkov) kot bakreni, zato tu stvari potekaj drugače. Pasovna širina je razdeljena v bloke (frekvenčna območja), ti pa so namenjeni različnim storitvam. Eni nosijo televizijske programe, drugi radijske, tretji pa so namenjeni dostopu v internet. Storitve so shranjene v blokih in se med seboj ne motijo – nimajo nikakršnega vpliva ena na drugo, posledica tega pa je, da so na kablu sočasno pri uporabnikih vsi programi. Od roba omrežja operaterja pa do sprejemnika v televizorju ne prihaja le signal enega programa linearne televizije, temveč so mu sočasno na voljo vsi.

V bloke pa je stisnjen tudi dostop do interneta, kar za seboj prinese drugačne težave. Zanj ni na voljo vsa pasovna širina koaksialnega kabla, s tem pa je omejena tudi največja hitrost, ki jo določa operater. Ker pa je njegova želja, da so hitrosti do uporabnika čim večje, dodeli prenosu podatkov v nasprotno smer manj blokov, zato je asimetrija hitrosti v kabelskih omrežjih običajno višja. Bloki za storitve so določeni in stalni, zato ni možnosti, da bi na primer za dostop do interneta imeli na voljo večje hitrosti, ko je televizor ugasnjen. Enako tudi vklop enega ali več televizorjev ne vpliva na hitrost dostopa v internet.

Dejal sem, da gledanje televizije v kabelskem omrežju ne moti hitrosti dostopa v internet, kar ni čisto res. Storitev ogleda za nazaj gre namreč preko internetnega dela, zelo podobno, kot se pretaka signal pri televiziji IP (unicast). V tem primeru pa se celotni podatkovni tok te storitve zažre v storitev dostopa v internet in na neki način zniža hitrost, ki je na voljo za druge internetne storitve.

Ko govorimo o nosilcih, preko katerih dobivamo moderne storitve elektronskih komunikacij, jih vedno razvrščam takole. Najboljša je optična povezava, ker optični kabel omogoča največje hitrosti in je zatorej pripravljen tudi za potrebe v prihodnosti, ko bomo morda hoteli tudi doma gigabitne hitrosti. Sledi koaksialni kabel. Pa ne zato, ker so vsi televizijski programi na njem sočasno, padla pa je tudi prednost, da ne potrebujemo dodatnega sprejemnika, saj DVB-C zna sprejemati vsak televizor. Zaradi ogleda za nazaj namreč potrebujejo dodatni sprejemnik. Glavna prednost koaksialnega kabla je v tem, da je robustnejši in zato omogoča hitrejšo povezavo. Šele na koncu pa pride na vrsto bakren telefonski kabel.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Tehnologiji, ki sta spremenili načine distribucije televizijskega signala appeared first on Tehnozvezdje.

Pametna televizija, možnost gledanja oddaj za nazaj ter dodatki, na primer Googlov Chromecast ali sprejemniki operaterjev, ki neumnemu televizorju dodajo pamet, so na veliki dnevnosobni zaslon prinesli veliko novih vsebin. Niso pa spremenili načina, kako pridemo do njih. Še vedno gre za največkrat mučno predalčkanje in iskanje. Vedeti moramo, kje je želena vsebina, jo tam poiskati, se morda še prijaviti v kakšno od storitev pretočnega videa. Kar nekaj pritiskanja na tipke daljinca in razmišljanja, predvsem pa časa, da najdemo, kar želimo.

Kajpak gre tudi drugače, bilo je že opaženo, ni pa še razširjeno ter je omejeno na uporabnike velikih »jezikovnih« skupin oziroma rečeno v komercialnem jeziku – na velike trge. Vsebinocentrični pristop obrne zadeve na glavo. Ne skačemo med linearnimi televizijskimi programi, video storitvami ter ne iščemo po elektronskih vodičih. Ampak zapišemo ali izrečemo, kaj nas zanima, upoštevane pa so tudi naše ugotovljene preference (kakšne vsebine radi gledamo, nas zanimajo), nato pa dobimo vse, kar je tisti hip na voljo. Ni pa važno kje. »Sistem« pregleda, kaj je ta hip ali v doglednem času na sporedu linearnih programov, ki so na voljo, kaj je shranjeno v storitvi ogleda na za nazaj ali pa smo »posneli« na strežnik za ogled enkrat v roku trideset dni, kolikor tovrstna storitev največkrat dovoli, kaj je v seznamu storitev videa na zahtevo, ne nazadnje pa pregleda tudi internetne storitve videa na zahtevo, ki so vanj vključene. To pomeni naslednje. Prižgemo televizor in povemo, kaj bi radi gledali ter želeno kakor hitro je mogoče dobimo kot na pladnju. Vsebina še vedno »prihaja« na dom kot do zdaj, le »prezentirana« nam je na preprostejši način.

Zagovarjali smo, prepričanje pa nas še ni zapustilo, da obstoječe programske sheme niso najbolj »pravičen« način, kako pridemo do televizijskih vsebin. Pravičnejše bi bilo, da si vsak izbere programe, ki si jih želi, saj ni nobena skrivnost, to pa potrjujejo tudi podatki operaterjev, da v povprečju gledamo 15 programov, ne glede na število, ki jih je na voljo. Ker pa to iz različnih razlogov ni možno, največkrat so namreč krive zahteve pa tudi apetiti izdajateljev programov, potem naj bo vsebina, ki jo plačujemo, tudi preprosto dosegljiva.

Žal ni zgolj ena tehnologija distribucije televizijskih programov, ali pa je to dobro, zato ko gre za televizijo IP, to ni mogoče brez dodatne sprejemne naprave (izraz set top box nam ni najbolj pri srcu). To lahko pomeni uporabo dveh daljincev, enega za vklop tvja, ter drugega za krmiljenje sprejemnika, težava pa so lahko tudi z upravljanjem na televizor priključen zvočniški sistem. Ko so televizorji dobili vmesnik bluetooth, so se pojavili pogoji za en sam daljinec, kar zna v dobršnem delu izničiti potrebo po več njih. Zakaj o tem sploh govorimo? Če že mora biti sprejemnik izven televizorja, kar seveda tudi pomeni, da so vse televizorjeve pametne funkcije, ki smo jih plačali, nepotrebne, potem naj sprejemnik ponudi še kaj dodatnega. Na primer vmesnik za priklop naprav pametnega doma. Zakaj bi namreč potrebovali dodatne »prehode« za naprave, ki se v domače omrežje povezujejo prek radijskega standarda Zigbee ali Z-wave, če lahko njihovo funkcijo prevzame naprava, ki jo tako ali tako moramo imeti. Tudi na tem področju smo že videli univerzalne pristope, ni pa nujno, da so ti »radijski vmesniki« del sprejemnika televizije IP, lahko so tudi v usmerjevalniku domačega omrežja ali pa v kateri drugi domači napravi.

Prototip prenovljene televizijske storitve Telekoma Slovenije, ki bo menda kmalu na voljo gledalcem, po tistem, kar smo videli, vključuje nekaj zapisanega. Lahko rečemo, da veliko obeta. Spremenili so namreč »fokus«, ki smo ga vajeni pri njihovi obstoječi in televizijskih storitvah tekmecev, iz usmerjenosti na naprave in tv programe, na vsebine neodvisno od njihovega vira. Te pa so lahko raznovrstne, del njih je povezan tudi z idejo, da je lahko zaslon televizorja informacijska tabla družine. Več še ne moremo razkriti, lahko pa rečemo, da bo zanimivo, če bo tudi v praksi tako, kot je videti zdaj, ter še pomembneje, da bodo tudi komercialni pogoji sledili ideji. Ta pa je neodvisnost od virov vsebine in komunikacijskih poti, preprost in hiter vmesnik ter, mimo tega ne moremo, cena, ki jo bodo uporabniki dojeli kot primerno.

The post Prihodnost televizije je televizija … neodvisna od vira slike appeared first on Tehnozvezdje.

IP TV ali daljše televizija preko internetnega protokola je bila ena prvih velikih Telekomovih novosti na omrežju ADSL, uvedenem leto prej. To je omogočalo hitrosti do osem megabitov na sekundo, v idealnih razmerah in kratke razdalje, toda v teoriji dovolj za televizijo poleg klasičnega internetnega dostopa. Televiziji so namenili polovico, v stiskanju mpeg-2 je bila pasovna širina 4 Mb/s dovolj za sliko »primerljive kakovosti kot na predvajalnikih DVD.« Programska shema je obsegala 110 programov, za spremljanje Siol TV je bil nujen set-top-boks, (ne)slavni Amino. Storitev pa je bila na začetku omejena na širšo okolico Ljubljane.

V Telekomu na začetku niti niso, vsaj javno, prav veliko pričakovali od televizijske novosti. Takratni direktor Siola Miran Kramberger (kasneje eden od utemeljiteljev T-2, danes glavnega konkurenta na področju IP TV) je govoril o tisoč naročnikih do konca leta in pet tisočih leta 2004. Izkazalo se je, da so bile napovedi vendarle preveč zadržane, morda namerno. Toda kombinacija operaterjeve tržne moči, tehnološke novosti, drugačne ponudbe in še česa je hitro sproducirala uspešnico. Zdaj ima IP TV (kot tehnologija) po podatkih Agencije za komunikacijska omrežja in storitve skoraj 54-odstotni delež med (fiksnimi) načini gledanja televizije. Kabelska je padla na dobrih 40 odstotkov. Med ponudniki IP TV pa Telekom Slovenije drži primat, po zadnjem poročilu regulatorja ima 51,4- odstotni tržni delež, sledita T-2 z 31,8 in A1 s 16 odstotki.

Tudi konkurenti so takrat dokaj zaničljivo pospremili začetek »oddajanja« Siol TV. Šef Telemacha Vojko Rovere je razpredal o tem, da tudi on lahko ponudi dvesto programov, če bi to koga zanimalo. Veliko jih je poudarjalo tudi tehnološke omejitve, saj so morali biti uporabniki dokaj blizu »centrali«, da je bila hitrost povezave ustrezna, kar v osnovi drži še danes, a z nekaterimi vmesnimi lišpanji omrežja ni več tako akutno.

Zanimivo je brati tudi ugotovitve kolegov, ki so zadevo med prvimi testirali. Kot pomanjkljivosti so omenjali prav tehnologijo ADSL zaradi omejenosti gledalca na en program (ker dva različna televizijska podatkovna toka za dva televizorja pač nista »šla skozi«) in nezmožnosti snemanja nečesa druga v ozadju. Kot prednost pa dodatne storitve, med katerimi sta bila – brskanje po spletu in branje e-pošte. Oboje na televizorju. Seveda se je izkazalo, da ta »prednost« ni imela nobenega vpliva in je bolj ali manj zamrla, IP TV pa se je uveljavil prej zato, ker je bila to prva prava digitalna televizijska platforma. Z nadgradnjami je omogočala uvedbo programov HD – o teh je Kramberger celo že govoril, čeprav so bili vsaj še pet let oddaljeni –, elektronski programski vodič, vsebine na zahtevo, razlikovanje po programskih shemah, ogled za nazaj in še kaj. Število programov je bilo kajpak pomembno, še posebej v primerjavi s prizemno televizijo, ki je takrat v Sloveniji še nekaj pomenila, vendar ne ključno.

Tehnološko pa je IP TV prav tako zanimiva reč. Po eni strani je za operaterje v redu, ker gre ta vsebina v bistvu po njihovem lastnem omrežju, ne po javnem internetu, torej to ni pretočna vsebina kot denimo Tvin. Prednost je v tem, da je ponudnik odvisen bolj ali manj samo od sebe in da storitev ne zapade pod regulacijo, ki operaterjem že od nekdaj ne diši. Slabost pa je v odsotnosti standarda, zaradi česar televizorji nimajo vgrajenega sprejemnika za IP TV, kot ga imajo za digitalno kabelsko (DVB-C) in satelitsko (DVB-S) televizijo. Tako je zunanja škatla nujna. Spet, za operaterja odlično, ker s tem določa pravila in tudi lahko ponuja storitve, ki jih brez set-top-boksa ne bi mogel. So pa ti sprejemniki lahko tudi cokla, če niso na ustreznem nivoju in imajo za seboj še preobremenjeno omrežje. Kdo se še ni srečal s »kockanjem« in izpadi? Po možnosti ravno takrat, ko je tekma najbolj napeta.

Ne glede na tehnološke omejitve, so se ti pri IP TV na dolgi rok izkazale za manj omejujoče kot pri kabelskih omrežjih. Še posebej z optiko ni več nikakršnih težav, medtem ko »kablašem«, ki se lahko pohvalijo z najboljšo sliko, manjka hiter dostop do interneta, še posebej v smeri proti omrežju (upload). Ob zatonu platforme DVB-T bo verjetno IP TV v Sloveniji še nekaj časa prevladujoč način spremljanja televizije. Dokler bo ta še relevantna in je ne bodo izrinile spletne naročniške vsebine.

The post Petnajst let tehnologije, ki si je podredila televizijo appeared first on Tehnozvezdje.

Planet TV namreč s prvim julijem končuje oddajanje v prizemnem digitalnem načinu (DVB-T), kar pomeni, da od takrat naprej tega programa ne bo več mogoče sprejemati s sobno ali strešno anteno. Na voljo bo samo še pri kabelskih operaterjih in v IP TV.

Vsem gledalcem, ki želijo Planet TV spremljati tudi po 1. juliju, zato svetujemo, da si še pred omenjenim datumom dostop zagotovijo pri enem od ponudnikov navedenih storitev

so zapisali v družbi Antenna TV SL, ki izdaja omenjeni program. Potezo so pojasnili s tehnološkimi trendi, ki da jim sledijo. In napovedali, da bodo gledalci zaradi tega deležni boljše slike in dodatnih storitev, kot je ogled za nazaj.

Jasno je, da Planet TV s tem poskuša tako kot pred njim Pro plus in Sportklub od operaterjev iztržiti višji znesek za vključitev v programske sheme. Telekomova napoved podražitve nakazuje, da je s tem operaterjem, ki je tudi dvotretjinski lastnik podjetja Antenna TV SL, že sklenjena pogodba. Žurnal 24 poroča, da se je s Planetom na novo dogovoril tudi Telemach. Zagotovo pa se še nista A1 in T-2, pa tudi manjši operaterji ne.

Pri operaterjih, ki bodo sklenili dogovor, skoraj zanesljivo lahko pričakujemo podražitev za evro ali dva. Je pa iz operaterskih krogov mogoče slišali informacije, da ohranitev tega programa v shemah ni tako samoumevna kot je bila pri peterici programov Pro plusa. Ta ima zaradi odlične gledanosti namreč veliko boljše pogajalsko izhodišče. Zato bi se morda tokrat kateri od operaterjev odločil, da Planeta ne bo več ponujal ali da ga bo vsaj izločil iz osnovne programske sheme in ga prestavil v doplačljive.

The post Planet TV je potrdil konec prizemnega oddajanja appeared first on Tehnozvezdje.

Operaterja se sklicujeta na “spremembe pogojev na trgu distribucije TV programov v Sloveniji.” Kar v prevodu pomeni višje cene za Pro plusove programe. Zvišanje cen za končne uporabnike je torej sprožil podpis nove pogodbe z izdajateljem najbolj gledanih programov v Sloveniji. Višina podražitve pa da tudi kar natančno informacijo, za koliko so omenjeni programi za operaterje po novem dražji. Po naših informacijah se bodo sicer cene dvigovale postopno, zato ni izključeno, da prihodnje leto prihaja še kakšna “uskladitev cen” za evro ali dva. Ko so še potekala pogajanja med Pro plusom in operaterji, je bilo na družabnih omrežjih slišati mnenja, naj bodo omenjeni programi plačljivi. Vendar ta možnost sploh ni bila nikoli na mizi. Pro plus je zahteval, da so njegovi programi vključeni v osnovne programske sheme. Operater, ki tega ne bi sprejel, bi kvečjemu lahko ostal brez Pop TV in ostalih štirih kanalov. Vsaj Simobil in morda tudi T-2 se nekaj časa nista želela pogajati, toda ko je pogodbo s Pro plusom podpisal Telemach, nista imela druge izbire kot dogovor in zvišanje cen, saj bi jima izostanek omenjenih programov verjetno prinesel večji osip naročnikov kot jo bo podražitev.

Ni presenetljivo, da sta se za dvig cen najprej odločil prav Simobil, ki je na področju fiksnih storitev relevanten, odkar je pred letom in pol prevzel mariborski Amis, in T-2. Prvi operater ima namreč od velike četverice (poleg njega jo sestavljajo še Telekom Slovenije, Telemach in T-2) najmanj lastnega omrežja. Zaradi najemanja omrežja, večinoma pri Telekomu, nekaj pa tudi pri določenih manjših ponudnikih, pa ima precej malo manevrskega prostora pri stroških. V Simobilu sicer ne pričakujejo osipa naročnikov zaradi podražitve. Zavedajo se tudi, da bodo ostali operaterji sledili njegovemu “zgledu”, če ne takoj, po čez nekaj mesecev. Drugi pa je že nekaj časa v negotovosti, saj je “napol” v stečaju (ima stečajno upraviteljico, lastniki pa izpodbijajo stečaj na ustavnem sodišču, ki o tem še ni odločilo), poleg tega pa tudi s svojim omrežjem ne pokriva vseh uporabnikov, in je torej prav tako vezan na stroške najemanja infrastrukture.

Telekom je verjetno dovolj velik, da lahko še nekaj časa zdrži brez podražitve, poleg tega pa se ukvarja s svojo televizijo Planet TV, ki jo menda želi prodati. Kot možen kupec se (v kompletu s portalom Siol.net) omenja Delo oz. njegov lastnik FMR. (sveža novica – tudi Telekom je pozno sinoči objavil podražitev, ki bo začela veljati s prvim marcem.) Telemach je pogodbo s Pro plusom podpisal prvi in je takoj štartal pridobivanje novih naročnikov na satelitsko televizijo Total TV, s čimer cilja na tiste, ki so ostali brez antenskega sprejema Pop TV in ostalih Pro plusov kanalov, nimajo pa alternative s fiksnimi omrežji. Cena te ponudbe kaže na to, da bo Telemach poskusil izkoristiti konkurenčno prednost pred ostalimi operaterji, ki satelitske možnosti nimajo v ponudbi. Lahko pa tudi na morebitne lastniške povezave med njim in Pro plusom. Lastniki Telemacha (ta je del skupine SBB oz. United group), ameriški sklad KKR, so menda že dali ponudbo za prevzem lastnikom Pro Plusa, ki je del skupine CME, s televizijskimi hišami prisotne v več državah vzhodne Evrope. Doslej dogovora ni bilo, kar pa ne pomeni, da zadeva ni več aktualna. Poznavalci razmer pravijo, da bi se lahko povezava zgodila še letos.

The post Simobil in T-2 dražita zaradi Pop TV, prej ali slej bosta tudi Telekom in Telemach appeared first on Tehnozvezdje.