Veliko staršev je že slišalo mnenje potomcev, da televizije ne potrebujejo, da je zastarela ter sploh nekaj, kar ste uporabljali vi, oni pa zagotovo ne bodo. A ko vas ni doma in pregovorno miši plešejo, imajo potomci zabavo z računalnikom pa tudi televizorjem. Hočeš nočeš smo jim vcepili navade, ki le stežka umrejo. Youtube, legalne in nelegalne storitve pretočnega videa ter vse ostalo, so že fine, a vendarle sem prepričan, v komentarjih pa kar udarite, ne zamerim, da vsaka družina potrebuje tudi televizijski priključek. Ni pa nujno, da je ta kabelski ali IP.

Operaterji namreč nudijo aplikacije za spremljanje programov, z bolj ali manj omejenim številom le teh v primerjavi z nosilnim “priključkom”. Nekateri imajo tudi različico za pametne televizorje, ki ni zgolj povečana različica za pametne telefone in tablice, temveč prilagojena uporabi na napravi brez na dotik občutljivega zaslona. To me napeljujejo na vsaj malo krivoversko tezo. Ne potrebujem klasičnega televizijskega priključka, ne dodatnega sprejemnika, pa tudi vmesnika CI ne – ki gre v televizor, da po domače povedano odklene programe, ki jih dobivate preko kabelskega omrežja. To pa ne pomeni, da ne potrebujemo operaterjeve storitve oziroma glede tega ima vsakdo svoje mnenje. Pri meni ima namreč televizija še vedno domovinsko pravico. Naj razjasnim. Skoraj vsi televizorji so pametni, zato verjetno nanje lahko namestim aplikacijo ter prek nje spremljam televizijske programe. Če je televizor le eden, družinski sotrpini, ki zagotovo ne delijo mojega okusa, lahko televizijske vsebine spremljajo na svojih tablicah ali pametnih telefonih. Po želji naj gledajo, kar hočejo in kadar hočejo, saj imajo povsod na voljo možnost ogleda za nazaj. Prednost takšnega razmišljanja je tudi, da bi načeloma lahko imeli dostop do interneta urejen po najboljši tehnologiji, ki je na voljo, morda celo neodvisno od operaterje. To pa je že kar malo revolucionarno, saj spominja na idejo, da bi bilo omrežje v državi eno samo, operaterji pa bi na njem pod enakimi pogoji ponujali svoje storitve. 

Seveda tako ne gre. Zato bom idejo malce omilil. Ni nujno, da je na televizorju aplikacija, saj ni na voljo za vse operacijske sisteme televizorjev kot tudi ne za vse možne različice. Še vedno je zato skorajda nujen sprejemnik, ali DVB-C priključek, operaterji pa se tudi ne bodo odpovedali možnosti, da vas priključijo v svoje omrežje. 

Je pa vseeno zanimivo razmišljati izven okvirjev, na kar me je spodbudila Telemachova ponudba. Aplikacija EON teče ne istoimenskemu sprejemniku, na pametnih telefonih in na nekaterih pametnih televizorjih. Operater namreč naročniku na vseh nudi možnost ogleda vseh programov, na katere je naročen in za katere plačuje mesečno naročnino. Shema je povsod vsebinsko enaka, so pa v primerjavi s shemami za starejše sprejemnike D3 kot tudi s shemami uporabnikov v televizorje vgrajenih sprejemnikov DVB-C razlike v številu programov. Pri novejših shemah so uporabniku na voljo programi v največji ločljivosti, pri starejših pa sta lahko programa dva. Eden v standardni in drugi v visoki razločljivosti. Vsebinsko isti program se šteje dvakrat, zato med shemami ni vsebinskih razlik, so pa razlike v suhoparni številki programov. Odločitev Telemacha o enaki vsebini na vseh zaslonih, podobno pa razmišljajo tudi drugi operaterji, kaže na to, da se operaterji zavedajo sprememb, ki so pred njimi in da vedo, da se mora njihova ponudba prilagoditi uporabnikom in ne obratno. 

 Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Sodobna družina ne potrebuje ne televizije ne fiksnega telefona? appeared first on Tehnozvezdje.