Prvi iMac s procesorjem, ki smo ga lani spoznali v prenosnikih Macbook Air in Macbook Pro ter malem namiznem računalniku Mac Mini, je tudi na zunaj povsem prenovljen. Lahko rečem le, hvalabogu, ker je prejšnji z 21,5-palčnim zaslonom sodil le še v zgodovinske učbenike. Nekoč je bil res moderen in poseben, zadnja leta pa samo še žalosten opomnik Applovega ne tako redkega počasnega dohajanja trendov. Novi z lepšim in predvsem večjim, 23,5-palčnim zaslonom, ter na vseh področjih posodobljen, je povsem nekaj drugega. Enako, kot pri omenjenih Macbookih, je ne glede na cenovno razliko nesmiselno sploh še razmišljati o starem, to je povsem jasno, še preden grem v kakršne koli podrobnosti. Novi je preprosto toliko modernejši, zmogljivejši, lepši, da sploh ni vredno izgubljati besed za kakšno primerjavo. Dilema pri izbiranju je lahko kvečjemu v tem, ali je taka zaokrožena celota za specifične potrebe in želje vsakega posameznika bolj primerna kot denimo kombinacija Macbooka ali Maca Mini z dodatki, kot so zunanji monitor, tipkovnica in miška.

Že odpiranje škatle da vedeti, da so v Applu premislili malodane vsako malenkost. Zadeva je že povsem sestavljena, treba je samo potisniti karton na označenem delu toliko vstran, da to privzdigne del embalaže, nato vzeti računalnik (v bistvu monitor) ven, ga postaviti na mizo, odstraniti zaščitno-pozdravni papir z zaslona, priključiti kabel, upariti brezžično tipkovnico in miško, ter začeti uporabljati. Vse pa je izdelano v enakem slogu, česar pri drugih proizvajalcih enostavno ne vidimo. Od zunanjosti samega računalnika do kabla za polnjenje miške in tipkovnice (USB-C na Lightning) ali spodnje strani miške, vse je v odtenkih izbrane barve. Teh je sicer na voljo sedem (oz. štiri pri osnovnem modelu) – srebrna, modra, zelena, rožnata, rumena, oranžna in vijolična. To so precej splošni opisi, kajti dejanski odtenki so kar specifični. Testni računalnik je bil zelen, kar s sprednje strani (»brada« pod zaslonom in podstavek) pomeni nekakšno »mint«, od strani in zadaj pa bolj temno zeleno. Razen spodnjega so ostali trije robovi okrog zaslona beli. Nekateri bi rajši videli črne, a verjetno se je Apple odločil za bele zaradi (vsaj) treh razlogov – lažjega ujemanja s katero koli barvo, skladanja z njegovo siceršnjo estetiko in takojšnje prepoznavnosti računalnika. Bolj pomembno se mi zdi, da je tega okvirja bistveno manj kot prej. Pri zunanjosti pa me moti, da višina zaslona ni nastavljiva, podstavek namreč omogoča zgolj spreminjanje nagiba, in da obračanje zaslona zasuče tudi podstavek. To pač ni v vse smeri nastavljiv monitor, temveč  dizajnerski izdelek, pri katerem so uporabnostni vidiki ponekod nekoliko v drugem planu.

Prvo, kar kupec zares vidi in občuti, poleg zanimivo oblikovanih (a ergonomsko vprašljivih) tipkovnice in miške, je novi zaslon z ločljivostjo 4,5K (4480 x 2520, razmerje stranic je torej klasičnih 16:9), izvrstno najvišjo svetilnostjo 500 kandel na m² in širokim barvnim razponom po lestvici DCI-P3. Tako lepega, svetlega, barvno natančnega in na svetlobo v prostoru samodejno prilagodljivega prikaza z zunanjim monitorjem ne boste dobili. Če pa že, bo njegova cena bistveno višja, da bi skupaj z denimo Macom Mini stal manj kot ta iMac. Slika je res fantastična in pri zaslonu me moti samo en vidik, pa še ta za marsikoga verjetno sploh ne bo problematičen. Navajen sem namreč večjih, predvsem širših (in ukrivljenih) monitorjev, zato me je med delom na iMacu neprestano motilo, da si na zaslon nisem mogel razporediti dveh ali treh programov (oken), ampak je bil drugi ali tretji, ki sem ga uporabljal, vedno v ozadju. Želel bi si vsaj 28-palčnega iMaca z enako ali še izboljšano strojno osnovo. Vem, da bi bil oz. bo še dražji, vendar bi uporabna vrednost dodatne zaslonske površine to odtehtala.

Zmogljivosti tega računalnika niso več presenetljive, ker smo enak procesor M1, resda z grafičnim jedrom manj, preizkusili že v Macbooku Air. Še vedno pa so fantastične, ker posekajo bolj ali manj vse, kar je mogoče za podobno ceno dobiti pri AMD-ju in še posebej pri Intelu. Rezultati v sintetičnih testih so za malenkost, med 5 in 10 odstotkov boljši, a bistvene razlike ni. Dotični iMac res ni namenjen najzahtevnejšim programom za 3D-modeliranje ali igram, toda na njem se vseeno da početi marsikaj. Obdelovanje fotografij je zaradi hitrosti in odličnega zaslona prava poezija. Prav tako bi bil ta računalnik odličen za programiranje, saj gre na ekran veliko vrstic kode, »melje« pa jo noro hitro. Za vsakdanja pisarniška in druga opravila tako ali tako ni težav. Tudi montiranje videa 4K, denimo v programu Final Cut Pro, ga ne utrudi pretirano. Zanimivo pa je, da je prav premetavanje videa po časovnici eden od redkih razlogov, da se zaženeta ventilatorja za hlajenje procesorja. Med zapisovanjem končnega posnetka (»renderiranjem«) je bil denimo računalnik običajno tih. Kmalu po prihodu tega modela iMaca na trg so se razširili videi in članki o tem, da ima osnovna različica zgolj en ventilator in da se ji je zaradi tega bolje izogniti. Kar je v pretežni meri traparija. Macbook Air sploh nima ventilatorja in zlahka zmore skoraj enako hitro delovanje kot ta iMac ali Macbook Pro z aktivnim hlajenjem. Res pa najcenejša iMaca 24 ne bi kupil zaradi drugih razlogov, a o njih več kasneje. V vsakem primeru pri tem, ki sem ga testiral, zmogljivosti verjetno presegajo potrebe velike večine kupcev.

Pomislek pri nekaterih, verjetno bolj tistih, ki ga tako ali tako ne bi kupili, se nanaša na količino pomnilnika. Res ga je »zgolj« 8 GB, kar pa se med uporabo skoraj nikoli ne izkaže za problem. Ne vem, koliko fotografij RAW bi moral odpreti v Affinityju ali video v kakšni razločljivosti premetavati v Final Cutu, da bi začel sistem kolcati. Pri arhitekturi sistema na čipu, ki ima povsem zraven še »disk« SSD, je pisanje in branje na medpomnilnik tako hitro, da se domnevni primanjkljaj pravega delovnega pomnilnika večina ne pozna. Če si lahko privoščiš, pa seveda 16 GB ne bo čisto nič odveč, če ne zaradi drugega, že za zanesljivo dolgo življenjsko dobo SSD-ja.

Kot vemo, je M1 zgrajen na osnovi podjetja Arm, tako da morajo biti programi napisani za povsem drugačen ukazni nabor kot za prejšnje računalnike Mac z Intelovimi procesorji arhitekture x86. Vendar tudi programi za x86 delujejo brez težav. Zdaj je že dobršen del programja »preveden« na novo platformo, ne pa vse. Tako sta denimo svoje zbirke prilagodila Adobe (Photoshop, Premiere, itd) in Serif (Affinity Photo), pretežno tudi Microsoft (ne še denimo odjemalca za Onedrive), Googlove zadeve tako ali tako večinoma živijo v spletu, v armovski obliki so na voljo še nekateri profesionalni pripomočki, tudi določeni brskalniki, kot sta Chrome in Edge. Vsekakor je bila hitrost prilagoditve med razvijalci presenetljivo hitra, a jo je zagotovo spodbudila tako atraktivnost prvega procesorja in nove platforme, kot tudi dobra prodaja Macbookov z M1. Tu sicer ena od dveh velikih dobrobiti te platforme v primerjavi z Intelovo ne pride toliko do izraza. Hitrost da, ta je res komaj verjetna, nizka poraba energije pa se odraža zgolj v večinoma pasivnem hlajenju in posledično tišini, medtem ko delovanja na baterijo tu ni, zato nas ne more navduševati njena avtonomija, kot nas je pri Macbooku. Vseeno, Apple je zadel terno s tem prehodom in lahko se že zdaj veselimo naslednjih, še zmogljivejših procesorjev, ki jih bomo prej ali slej ugledali v pravih »profesionalnih« Macbookih in iMacih z večjimi zasloni.

Priključki in periferija so tisti del celotne izkušnje, ki je malo manj navdušujoč. Osnovni iMac ima na zadnji strani vsega dva vhoda USB-C, ki hkrati podpirata tudi protokol Thunderbolt 4. Na testnem, ki je bil na cenovni lestvici tretji po vrsti (8-jedrna grafika in 512 GB diska za malo več kot dva tisoč evrov) sta še dva običajna USB-C (brez Thunderbolta), toda v vsakem primeru bo nujno kakšno zunanje vozlišče s klasičnimi vhodi USB-A in morda še čim, tudi zaradi priročnosti. Žični omrežni priključek je sicer na napajalniku, ki ga je treba skriti nekam pod mizo. Tudi tega pri osnovnem modelu ni. Brezžična povezava bi morala delovati dobro, kajti podprt je standard Wi-Fi 6.

Spletnim kameram pri računalnikih običajno ne namenjam veliko pozornosti, razen če katera res izstopa. Ta v novem iMacu je taka. Njena kakovost ni ravno izjemna, čeprav boljša od večine tega, kar srečamo v prenosnikih. Ima pa drugo veliko prednost. Sama zna narediti izrez, da v kadru pokaže zgolj človeka, ki sedi pred računalnikom, oz. celo samo njegov obraz, ne pa še celotne sobe in vse navlake v njej. Preširok vidni kot namreč najbolj zamerim vsem tovrstnim kameram po vrsti, ker je povsem nepotreben. Ne samo, da se je treba vedno znova trudi, da imamo kolikor toliko lepo ozadje, še na svetlobo, predvsem na luči in okna v ozadju je treba paziti, saj ustvarjajo zelo očitne presvetlitve. Za video konference bi tako z veseljem presedlal na iMaca.

Tipkovnica in miška imata v imenu pridevnik čaroben (Magic), toda sam bi ju za resno delo kaj hitro zamenjal s čim večjim, natančnejšim, morda manj minimalistično lepim, a zato bolj funkcionalnim. Pri tipkovnici bi potem sicer pogrešal brezhibno prepoznavo prstnih odtisov, ki služi za vstopanje v operacijski sistem, pa zelo verjetno niti brezžična ne bi bila (ker je večina dobrih za tipkanje žičnih), imela pa bi konkretne tipke z resnim hodom, nekaj naklona in osvetlitev. Applove miške dejansko vsaj polovico testiranja nisem uporabljal, ker je v primerjavi s tistimi, ki jih vozim po mizi za vsakdanje delo in igranje (denimo Razer Orochi v2), preprosto slaba. Ne gre samo za vrsto in obliko, ampak za hitrost, natančnost, tipke, ergonomijo in še kaj. Razumem, da komu niso po godu tipke, morda tudi ne kolesce, in mu ustreza površina na dotik, kot pri sledilni ploščici, tudi sam sem kar nekaj let uporabljal tako miško. Toda Magic Mouse je zadnjo posodobitev doživela pred šestimi leti, v osnovi pa je stara 12 let in to se še kako pozna. Problem je seveda v tem, da je iMac komplet, tipkovnica in miška sta priloženi, kar je sicer pohvalno, a tudi všteti v ceni in del celotne estetike in izkušnje. Njuna zamenjava je skoraj greh, ker se za ta računalnik odločiš tudi zaradi oblikovnega skladanja vsega na mizi, pa seveda še denarna potrata.

Zato je iMac tudi v novi, 23,5-palčni formi s procesorjem M1 treba jemati kot celoto, ki ti lahko ustreza, kot sem nakazal v naslovu. Če ti, potem sploh ni vprašanja. Ta računalnik je fantastičen, zagotovo bo uporaben tudi še konec desetletja in odločiti se moraš zgolj, za koliko pomnilnika in diska si pripravljen(a) izprazniti bančni račun. Če imaš pomisleke glede tipkovnice, miške, morda tudi velikosti zaslona ali še česa, pa Apple prodaja Mac Mini, ki je povsem enako zmogljiv in ki ga lahko poljubno opremiš z nujnimi dodatki.

HVALIMO:

• Najlepša estetika v svetu osebnih računalnikov
• Odlične zmogljivosti ob (večinoma) neslišnem delovanju
• Izjemno lep zaslon
• Večina programja je že prilagojenega za novo platformo
• Pametna spletna kamera

GRAJAMO:

• Tipkovnica bi za resno tipkanje morala biti večja in vsaj nekoliko nagnjena
• Miške so v zadnjem desetletju zelo napredovale, Applova žal nič
• Zgolj priključki USB-C
• Cena je opravičljiva, a rahlo visoka

The post Apple iMac 24 (M1): Odličen računalniški komplet, če ti ustreza appeared first on Tehnozvezdje.

Pridobivanje Applovih naprav na teste je v Sloveniji na žalost težavno. Telefone in ure nam običajno posojajo operaterji, včasih od katerega od trgovcev za kratek čas dobimo kakšen razstavni prenosnik (kot tisti Macbook Air) ali tablico, vendar zelo redko, zato je večinoma opcija zgolj nakup izdelka. Po taki poti je do nas prišel tudi dotični iMac, vendar ga nismo kupili sami, zato se kupcu, ki nam ga je posodil za testiranje, najlepše zahvaljujemo.  

Po našem lanskoletnem testu Macbooka Air, enega od dveh prvih modelov z omenjenim procesorjem (poleg »osnovnega« Macbooka Pro s 13-palčnim zaslonom), se žal nismo več uspeli dokopati do kakšnega od teh računalnikov, da bi lahko preverili, kako napreduje prehod na novo platformo. Takrat na začetku vsaj polovica programov še ni bila prilagojenih za novi procesor in čeprav so večinoma odlično delovali tudi čez prevajalnik, nas vseeno zanima, kakšne so pridobitve s pravo podporo. To bomo lahko preizkusili tokrat.

Podobno nas zanima, kakšen je zaslon z odlično ločljivostjo (4480 x 2520), širokim barvnim razponom in kar 500 kandelami svetilnosti. Za primerjavo – večina računalniških monitorjev dosega svetilnost med 250 in 350 kandelami na m². Nasploh je zaslon, skupaj z oblikovanjem velik korak naprej od prejšnjega, že popolnoma zastarelega 21,5-palčnega iMaca. Novinec se, vsaj v promocijskih materialih, ponaša tudi z izboljšanimi zvočniki, mikrofoni in kamero za spletne pogovore, zaradi česar naj bi bil v tem pogledu boljša izbira za domačo uporabo od kakšne druge rešitve.

Primerek na testu ima 512 GB diska SSD, kar pomeni, da je tretji model na cenovni lestvici (priporočena cena zanj je 2039 evrov) in ima že vgrajeno in priloženo vse tisto, kar najcenejši izvedbi (za 1569 evrov) manjka. Vmes je še dodatna različica z 256 GB (1799 evrov), ki te pritikline ima. Gre pa za dva dodatna priključka USB-C na zadnji strani računalnika, žični omrežni priključek na (zunanjem) napajalniku, čitalnik prstnih odtisov (TouchID) na tipkovnici, dodatno grafično jedro na procesorju (8 namesto 7) in dva ventilatorja za hlajenje namesto enega.

Kako je videti računalnik, kaj vse je priloženo zraven, kako priročno je izdelana škatla in kakšno je barvno ujemanje vsega skupaj – 24″ iMac M1 je na voljo v kar sedmih različnih barvah in primerek na testu je zelen –, si le poglejte na videu. Vsekakor take izkušnje odpiranja drugi proizvajalci ne dajejo, niti ne namenjajo tovrstne pozornosti do različnih podrobnosti. Fino je tudi, da je računalnik že tovarniško postavljen na stojalo, tako da ni treba ničesar sestavljati in vijačiti, samo priključiti in začeti uporabljati. Res pa je, da omenjeno stojalo omogoča zgolj spreminjanje naklona, ne pa tudi višine zaslona.

Tipkovnica in miška, ki sta priloženi, sta obe brezžični in skrajno minimalistični. Občutek imamo, da sta za običajno uporabo zelo prijetni, za kaj bolj resnega pa morda ne najbolj ustrezni, a končno sodbo o tem bomo lahko dali po nekaj dneh konkretnega tipkanja, brskanja po spletu, obdelovanja fotografij, montiranja videov, videokonferenc in ostalega, kar bomo počeli s tem računalnikom.

The post Na test smo dobili novi iMac s procesorjem M1! (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

V znanem podjetju iFixit so razdrli namizni monitorski računalnik in bili najbolj presenečeni nad dvema velikima narebrenima kovinskima ploščama, ki zasedata najmanj polovico celotne površine ekstremno tanke naprave. Izkazalo se je, da so pravilno domnevali, čemu služita. Kot komori za ojačanje in izboljšanje zvoka. Da, marsikaj v iMacu je podrejeno slišni izkušnji. Za samim zaslonom so sicer še antene, bateriji (CR2016), kot ju imajo vsi osebni računalniki, da se ne izklopijo popolnoma, in na vrhu plošča z elektroniko za zaslon.

Tisto glavno je skoraj v celoti v »bradi«, torej delu, ki s sprednje strani deluje kot nepotreben rob na spodnji strani zaslona. Dejansko bi Apple lahko osnovno ploščo in vse ostalo predstavil za ekran, bi bila pa potem naprava debelejša in težje bi bilo izvesti rešitev z zvočniki, pa še priključke bi bilo treba speljati s kabli, tako pa so lahko bolj ali manj neposredno tam, kjer jih uporabnik vidi z zunanje strani.

Osnovna plošča pa je v primerjavi z večino namiznih računalnikov, pa tudi običajnih prenosnikov skoraj smešno majhna. Rdeče obarvana »polovica« čipa na spodnji fotografiji je tako opevani M1, ki poleg glavnega in grafičnega procesorja združuje še enoto za umetno inteligenco in varno »enklavo« za shranjevanje biometričnih in drugih občutljivih podatkov. Črna čipa zraven M1, na fotografiji obrobljena oranžno sta štirigigabajtna modula delovnega pomnilnika (skupaj torej 8 GB), ki sta za M1 v bistvu del sistema na čipu. Disk SSD, obrobljen rumeno, še ni povsem pripojen na sistem na čipu, a ima do tja hitro »povezavo« in je tudi prilotan na ploščo. Ter, zanimivo, razdeljen na obe strani plošč(ic)e. Na njej so še moduli za žično in brezžično omrežje, bluetooth, zvok in še nekaj drugega čipovja. Na vsaki strani plošče je ventilator, ki zrak usmerja ven (navzdol), kadar se sploh vklopi. Vemo namreč, da je M1 zmožen delovanja pod visokimi obremenitvami tudi brez aktivnega hlajenja. V Macbooku Air procesor pokriva zgolj kovinska ploščina, ki toploto prevzema nase in se na drugem delu (kjer ni več nad čipom) znova ohlaja (kadar se lahko).

Kot je najbrž že iz fotografij in opisa razvidno, ni mogoče zamenjati ničesar. Mnogi prenosniki iz drugega tabora imajo v zadnjem času znova disk na reži m.2, kar pomeni, da ga je mogoče zamenjati. Vmes je bilo obdobje prenosnikov z na osnovno ploščo spojenimi SSD-ji, še zdaj se kakšen najde, vendar so proizvajalci večinoma obrnili logiko in zdaj v določenih modelih najdemo tudi dve reži, eno zasedeno in drugo prosto. Pomnilnik je pri nekaterih, predvsem tanjših in lažjih, nezamenljiv, igričarski in še kakšni drugi prenosniki pa imajo skoraj po pravilu klasične reže (SO-DIMM), tako da je  tudi pomnilnik mogoče zamenjati ali nadgraditi (to je tudi glavni razlog za tako zasnovo). Včasih je zamenljiva še kartica za Wi-Fi. Applovo združevanje vsega na en kup ima prednost v izjemno hitri komunikaciji vseh teh enot in to se odraža v končnih, šokantno dobrih zmogljivostih naprav z M1. Slabost pa v tem, da je bolj ali manj celotna naprava za v smeti, ko (bognedaj) kaj od našteta odpove ali ko se bo denimo disk iztrošil, kar pa se morda ne bo zgodilo v času običajne življenjske dobe, denimo v desetih letih. PC-ji ta čas nekoliko zaostajajo v zmogljivostih in bodo verjetno še naslednja leta, vendar nič zato. Ponujajo namreč več možnosti za popravljanje in razširitve, niso še postali popolnoma podobni pametnih telefonom ali tablicam.

Tem je Apple računalnike iMac približal že pred leti, ko je uvedel zlepljeno ohišje. Čeprav ni bilo nikakršnih indicev, da bi bilo s klasičnimi vijaki kaj narobe. Estetika, pri kateri se nikjer ne vidi, da je stvar sestavljena skupaj, je pri tem podjetju še vedno v ospredju. Pa tudi oteževanje vpogledov v notranjost in morebitna (»nepooblaščena«) popravljanja. Tokratna nepotrebna poteza je tudi prestavitev napajalnika v zunanjo »opeko«. Da bi ga lahko »zapakirali« v samo napravo, bi jo kajpak morali odebeliti, kajti tuljav in kondenzatorjev pač ni mogoče sploščiti. Ker pa v kuhinji, kamor naj bi sodeč po Applovih oglasih postavili iMaca, tega gledamo tudi od strani, mora biti tanek in šik. Kakorkoli, v iFixit so mu za popravljivost dali oceno 2 (od 10).

Fotografije: iFixit, pod licenco Creative Commons BY-NC-SA.

The post V novem iMacu je komaj kaj računalnika in veliko zvočnega valovanja appeared first on Tehnozvezdje.