Manj kot leto je minilo od predhodnika, saj je ta prišel v prodaji lani med prvomajskimi prazniki. Linija Air je nasploh dobrodošla novost, kajti z njo so igričarske telefone še dodatno približali cenovno bolj občutljivim kupcem, hkrati pa so jih stanjšali na, recimo temu normalno debelino (cca 8 mm v primerjavi z 9 mm pri modelu Pro, tudi masa je za dobrih 20 g nižja). 11 Air se kljub temu ponaša s kovinsko-steklenim ohišjem in z baterijo kapacitete 7.000 mAh, kar predstavlja povečanje za kar tisoč miliamperskih ur, ob hitrem, 80-vatnem polnjenju.

Glavna razlika  v primerjavi z desetico je za generacijo novejši procesor, tokrat Snapdragon 8 Elite (četrta generacija, v Pro-ju je seveda peta, najbolj aktualna), ki so mu zagotovili tudi bolj učinkovito hlajenje in prvič v tanjšem modelu še prepoznavni ultrahitro vrteči se ventilator, ter dodatni procesor za igričarske izboljšave. Ta med drugim poskrbi za vizualno olepšanje iger, za dvigovanje osveževanja s 60 na 144 Hz (oz. sličic na sekundo), kolikor po novem zmore zaslon s tudi nekoliko višjo ločljivostjo in svetilnostjo, potem je tu še boljši povratni odziv zaslona in krmiljenje igričarske osvetlitve. Pomnilniški možnosti ostajata 12+256 in 16+512 GB, prva za 499 in druga za 599 evrov oz. v predprodaji za 30 evrov manj.

Glavna kamera ostaja 50-milijonska s solidno velikim tipalom (1/1,55 palca, enako kot pri predhodniku) in optičnim umirjanjem, ultraširoko pa so poslabšali s 50-milijonskega na majhno 8-milijonsko tipalo in bo verjetno bolj za okras. Sprednja ostaja skrita pod zaslonom, kar tudi pomeni, da ne bo kaj prida, in tako ta telefon ne bo primeren za tiste, ki jim je kakovost fotografij in/ali videa ključnega pomena. Menda pa so izboljšali zvočnike in začetna Androidna različica je 16, toda vprašanje je, koliko naslednjih in kako hitro bodo kupci deležni skozi lastništvo telefona.

Risbe: Redmagic

The post Redmagic 11 Air z nekaj koraki naprej in vsaj enim nazaj appeared first on Tehnozvezdje.

Redmagic 10 Air je debel 7,85 mm in težak 205 g, s čimer je opazno tanjši in lažji od podobnih »mrcin,« saj je njegov zaslon OLED velik 6,8 palca (17,27 cm), baterija pa nudi 6.000 mAh zaloge in se polni z 80 W. Svetilnost zaslona gre do 1.600 kandel, osveževanje do 120 Hz in sprednja kamera je skrita, tako da slike nič ne prekinja. Podobne lastnosti smo že videli pri drugih telefonih Redmagic in tudi sestrske znamke Nubia (denimo pri Z60 Ultra).

Kot pri omenjenih je ohišje precej oglato in zadaj brez opazne izbokline za kamere (2x 50 MP) – te pač niso prioriteta -, toda nekaj razlik najdemo ob strani. Ima namreč za igričarske modele značilna sprožilnika (navidezni tipki), ki jima je mogoče poljubno nastavljati funkcije v igrah, dodali pa so še eno stransko tipko, ki je aktivna vedno. Poleg tega ima telefon igričarsko osvetlitev.

Poganja ga procesor Snapdragon 8 tretje generacije, torej lanski paradni Qualcommov čip, seveda so mu dodali izdaten hladilni sistem, ki pa je tokrat zgolj pasivni, saj ni ventilatorja, ki ga sicer poznamo iz telefonov Redmagic. Pomnilniški kombinaciji sta 12+256 in 16+512 GB, cena v Evropi pa naj bi se začela pri 499 evrih.

Risbe: Redmagic

The post Telefon z najboljšimi zmogljivostmi za zmerno ceno appeared first on Tehnozvezdje.

RedMagic je ena od dveh namenskih znamk konglomerata ZTE in je strogo usmerjena v igričarsko področje, medtem ko Nubia izdeluje bolj množičnemu trgu namenjene telefone. To ne pomeni, Red magica ni mogoče uporabljati za marsikaj, vseeno pa je dobro že vnaprej znižati pričakovanja glede kamer ter se sprijazniti z nekoliko večjim in težjim telefonom.

Tudi tokrat so ubrali prepoznaven oglat dizajn, a dovolj zaobljen, da najbrž ne bo povzročal težav pri dolgotrajnem igranju. Sprednjo stran skoraj v celoti zaseda 6,85-palčni zaslon OLED ločljivosti 1.216 x 2.688 in z osveževanjem 144 Hz, najvišjo svetilnostjo 2.000 kandel (kar ni posebej izstopajoč podatek) ter kar 2.500 zaznavami dotikov na sekundo. Govorijo o 95,3-pokritosti površine z zaslonom. Slednjega tudi nič ne zmanjšuje, saj je kamera že po tradiciji pri tem proizvajalcu skrita. Seveda ne manjkajo nastavljivi sprožilniki na dotik ob strani, to je absolutno nujna lastnost igričarskih mobilnikov.

Znotraj je procesor Snapdragon 8 Elite, ki ga lahko hladi mali ventilator, prav tako že star znanec telefonov RedMagic. Za energijo pa skrbi baterija s kar 7.050 mAh, ki se lahko polni z najvišjo močjo 120 W, tako da premori med igrami nikoli ne bodo dolgi. Delovnega pomnilnika je lahko 12, 16 ali kar 24 GB, prostora za podatke pa 256 GB, 512 GB ali 1 TB. Verjetno ste uganili, kako so sestavljene posamezne kombinacije. Zanimiva lastnost utegne biti tudi štiriosno in močno vibriranje. Barve bodo štiri – črna, bela, prozorno srebrna in prozorno črna. Pri programski opremi seveda ne bo manjkala integracija Googlove umetne inteligence. Glede cen bomo morali še malo počakati, a predvidevam, da se bo začelo nekje pri 750 do 800 evrih, če ne bo najnovejši Qualcommov procesor poskrbel za kakšno neprijetno presenečenje.

Fotografije: RedMagic

The post Deseta generacija igričarskega telefona z novimi presežki appeared first on Tehnozvezdje.

Kako začeti?

Pred nakupom katerega koli elektronskega pripomočka si moramo postaviti dve ali tri najbolj pomembne lastnosti in med izbiranjem vztrajati, da je v teh kar najboljši, seveda z upoštevanjem cenovnega limita. Na drugih področjih lahko sklepamo določene kompromise. Pri telefonu za otroka je po mojem mnenju najbolj pomembno, da je primeren za dolgotrajnejše igranje video iger. Zakaj? Ker je to eden glavnih načinov uporabe in ker bo telefon, primeren za igre, tudi za vse ostalo (morda z izjemo fotografije) več kot ustrezen. Kar pomeni pet ključnih parametrov. Procesor mora biti ustrezno zmogljiv tudi za grafično zahtevnejše igre, četudi pri nekoliko nižjih grafičnih podrobnostih. Zaslon mora biti dovolj kakovosten in po možnosti z višjim osveževanjem. Hlajenje mora omogočati po uro in več neprestanega igranja brez preveč opaznega segrevanja in zmanjševanja zmogljivosti telefona. Baterija mora slediti vsemu temu. Če je še polnjenje hitro, toliko bolje.

Proizvajalci telefonov sicer najbolj poudarjajo fotografske zmožnosti, vendar te po moji oceni za mladostnike niso posebej pomembne. Ne da ne bi fotografirali, a je kakovost pogosto drugotnega pomena. Morda je še najbolj treba gledati na kakovost sprednje, selfijevske kamere. Nič ni narobe, če je izbrani telefon med boljšimi za fotografiranje ali snemanje v svojem cenovnem razredu, vendar tega ne bi postavljal kot prioriteto. Še manj bi se obremenjeval s tem, da je opazno slabši od dvakrat ali trikrat dražjih modelov ali da denimo nima teleobjektiva. Vsak soliden telefon namreč danes v dobri svetlobi fotografira povsem spodobno, tudi snemanje gre večini dovolj dobro od rok, dokler ne pričakujemo izjemnega umirjanja slike.

Ne pravim, da procesor ni pomemben, zagotovo je, še posebej zato, ker igranje zagotovo zahteva določene zmogljivosti in tudi energijsko učinkovitost. Malo pomaga, če je procesor sicer zmogljiv, a se v petih minutah tako segreje, da ne zagotavlja več enake izkušnje. Vseeno pa androidne igre zvečine ne zahtevajo najbolj naprednih procesorjev, če se je pripravljen uporabnik nekoliko odpovedati najlepši možni grafični podobi, kar ni dosti drugače kot pri igrah na PC-ju. Poleg tega mnogi od priljubljenih naslovov, v katerih se mladina meri večigralsko, niso tako zahtevni do strojne opreme. Zato ni nujno, da je procesor najnovejši in najnaprednejši. Svetujem izogibanje telefonom s procesorji nižjega razreda. Snapdragonom serij 4xx in 6xx ter pri Mediateku katerim koli čipom Helio in Dimensity z oznako pod 1000. Dimensity nad 1000 and Snapdragoni serij 7 ali 8 so ustrezna izbira, prav tako letošnji Samsungov Exynos v telefonu Galaxy A54 (medtem ko se lanski ni izkazal). Glede hlajenja oz. držanja procesorja na visokih zmogljivostih v polurnem obremenilnem testu poglejte naše teste, so se pa v zadnjem času dokaj dobro odrezali omenjeni Samsung, Xiaomija 12 Lite in Redmi Note 12 Pro 5G (ne pa tudi 13 Lite) in Honor 90. Slednji je denimo avgusta znižan kot telefon meseca pri Telemachu.

Ne pozabite na hitrost polnjenja

Zaslon kajpak svetujem vrste OLED, ima daleč lepšo in prijaznejšo sliko od katerega koli LCD-ja. Tudi če gre na račun nekoliko nižjega osveževanja. Vseeno priporočam vsaj 90 Hz, če že ne 120, zaradi bolj tekočega pomikanja vsebine v družabnih omrežjih in potencialno tudi akcije v igrah (v kolikor jih procesor zmore poganjati z več kot 60 sličicami na sekundo). Pri cenejših utegne biti barvna pravilnost nekoliko vprašljiva in svetilnost ne najboljša za močno sonce, zato ni odveč pregledati testov in morda odšteti nekaj evrov več.  

Glede baterije nekaj pove podatek o kapaciteti, a ne vsega. Vzdržljivost je povezana tudi z že omenjeno učinkovitostjo procesorja in še čim. Vsekakor ni odveč hitro polnjenje, denimo z najmanj 33 W, še bolje pa s 65 ali več vati. Mladci pogosto izpraznijo baterijo skoraj do konca, nato pa ugotovijo, da bodo morali s seboj vzeti še zunanjo baterijo. Hitro polnjenje bi pomenilo pridobitev lepega številka odstotkov v vsega nekaj minutah.

Ohišje je pri otroškem oz. mladinskem telefonu zlahka plastično. Morda je takšno celo boljša izbira, ker obstaja večja verjetnost, da bo naprava brez resne poškodbe preživela kakšne padec na (trdna) tla. V vsakem primeru svetujem uporabo ovitka, a vseeno ni potrebe, da bi tu preveč gledali na estetiko in prestiž. Bolje je zasledovati praktičnost in trpežnost. Vodoodpornost ne škodi, ni pa obvezna. Brezžično polnjenje otroci zlahka pogrešijo, kajti telefon med polnjenjem uporabljajo. Zagotovo pa ne bo odveč 256 GB prostora za podatke, kajti iger in aplikacij se hitro nabere preveč za 128 GB.

Več kot 500 je preveč!

Večinoma sem omenjal telefone, ki stanejo nekje do 500 evrov. To je zame zgornja meja pri kupovanju novega za šolarja in tudi dijaka. Če sam kaj prispeva zraven, potem je lahko tudi dražji, sicer ne. Poleg tega je povsem smiselna in legitimna možnost, da dobi rabljeni telefon enega od staršev. V kolikor seveda ustreza opisanim kriterijem. Če ni ustrezen za igranje, potem ga je bolj prodati ali dati naprej komu drugemu, otroku pa kupiti drugega. Takega, ki bo primeren. Kot vedno, tudi tokrat velja, da je največji preskok v lastnostih telefona ravno iz nižjega cenovnega razreda navzgor. V primerjavi s telefonom za 250 evrov (+- nekaj desetakov) bo tisti za 400 (tudi tu velja +-) boljši v čisto vsakem pogledu, v mnogih lastnostih nezanemarljivo. Četudi se 100 ali 150 evrov lahko sliši veliko, je v tri-, morda štiriletnem življenjskem ciklu telefona (ob predpostavki, da ga otrok ne razbije) dovolj malo, in tudi marsikatero negodovanje si boste prihranili.

Poleg teh, ki so na voljo pri slovenskih operaterjih ali trgovcih, ni odveč preveriti ponudbe v tujini. Slovenska je namreč v zadnjem času dokaj klavrna. Med zanimivimi je vsekakor Motorola Edge 40, še posebej, kadar se jo v akciji na Amazonu dobi za približno 450 evrov. Lanski Nothing Phone (1) z 256 GB za podobno ceno je prav tako lepo uravnotežen in več kot soliden model. Ne gre spregledati tudi namenskih igričarskih, tudi tu morda iz prejšnje generacije, kot je Nubia Redmagic 7 Pro. Morda bo kdo predlagal še katerega od Googlovih Pixlov, a se mi ti za otroke ne zdijo najbolj primerni. V ospredje namreč postavljajo druge vidike, predvsem fotografijo, umetno inteligenco in čist uporabniški vmesnik, ki mladim ne pomenijo kaj dosti, medtem ko v igrah ne blestijo.

Vsekakor med vidiki pri odločanju ne gre zanemariti podatka, koliko posodobitev operacijskega sistema in koliko let varnostnih popravkov lahko pričakuje kupec. Odlično je, če proizvajalec obljublja posodobitev na tri prihodnje izdaje operacijskega sistema, še bolje štiri ali pet, dve pa sta absolutni minimum, ki danes že komajda zadošča.

Iphone?

Za konec sem prihranil kategorijo, o kateri imam ločeno mnenje. Marjan je pri tablicah zagovarjal iPad in s tem se kar strinjam, kajti izbira aplikacij in tudi podpora s posodobitvami sta tam superiorni v primerjavi z androidnimi. So pa te, tudi kakovostne, bistveno cenejše. Pri telefonih je cenovna razlika še bolj očitna. Prvi iPhone, o katerem se splača razmišljati, je 13, in ta stane približno 900 evrov v prosti prodaji – s 128 GB prostora za podatke, za 256 GB je treba odšteti še stotaka več, približno toliko je doplačila za skoraj enako štirinajstico. Oba je sicer mogoče dobiti za nekoliko boljšo ceno z vezavo na mladinski naročniški paket Supr pri Telekomu Slovenije. Govorimo torej o dvakrat dražjih od vseh drugih doslej predlaganih. Drugih modelov za otroke ne bi imel v izboru. Predvsem ne starejših, denimo 11 ali 12 in »poceni« iPhona SE. Ti so oblikovno in počasi tudi strojno bolj ali manj zastareli ter se jim bo tudi programska podpora iztekla že čez nekaj let, medtem ko njihove cene niti približno niso ugodne. Vem, da je in bo pritisk zaradi statusnega simbola velik, a ne bo nič narobe, če mu ne podležete. Tudi argument, da bo telefon zdržal dlje, je na majavi osnovi, kajti vemo, kako je z izdelki v otroških rokah.

• 
  NEDELJSKI NASVET: Preprosto, a ne najbolj ugodno gostovanje v tujini
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek

The post NAZAJ V ŠOLO: Če je dober za igre, je pravi telefon za mulca appeared first on Tehnozvezdje.

Igričarski telefoni so hecne živali. Imajo mnoge močne atribute, a vseeno ne prodrejo med množice. V Pocu seveda želijo to spremeniti, predvsem s poudarjanjem lastnosti, ki bi lahko premamile tudi potencialne kupce zunaj igričarske sfere. Poglejmo, kako dobro jim to uspeva.

F4 GT kot »običajni« telefon

Velik zaslon s hitrim osveževanjem, procesor z vrha ponudbe z nekoliko konkretnejšim hlajenjem, dovolj zmogljiva baterija za dolgotrajno igranje, na račun vsega naštetega nekoliko debelejše ohišje, glasen zvočnik (ali dva), nekaj oblikovnih posebnosti za bolj izstopajoč videz in, morda najbolj pomembno, sprožilnika na daljši stranici za imitiranje krmilnika z igralnih konzol. To je skupek lastnosti za igričarski telefon in ta seznam F4 GT povsem obkljuka ter še kaj doda. Največji vtis nedvomno naredi polnjenje s priloženim, ogromnim, 120-vatnim napajalnikom. Z njim se telefon polni tako hitro, da mi ga niti enkrat ni uspelo odklopiti, preden je baterija prišla na 100 odstotkov. Želel bi si, zavoljo njene kondicije na dolgi rok, omejiti najvišjo raven napolnjenosti na 90 ali celo 85 odstotkov, vendar tega telefon ne ponuja. Trajanje baterije je sicer solidno dolgo, seveda pa jo grafično zahtevne igre izpijejo v nekaj urah. Ker pa bo v manj kot 20 minutah znova polna, to ni težava.

Zaslon bo zagotovo navdušil vsakogar. Je namreč 6,67-palčni OLED z 10-bitnimi barvami, osveževanjem 120 Hz in zadostno svetilnostjo za dobro viden učinek HDR pri tovrstnih vsebinah. Seveda se najdejo še bolj prepričljivi zasloni, a za nekaj stotakov višjo ceno. Redki pa so telefoni s tako dobrimi zvočniki. Posebnost je predvsem v tem, da sta tako spodaj kot zgoraj enakovredna, medtem ko se večina za stereo učinek zanaša kar na manjši zvočnik za pogovore. Zato je zvok bolj poln in tudi glasnejši. Večinoma je navdušujoč tudi procesor Snapdragon 8 prve generacije, še posebej, če telefon z njim ne stane tisočaka ali več. Zaradi njega je vse zelo odzivno, ni zatikanja niti pri množici »odprtih« aplikacij in igre tečejo gladko pri visokih grafičnih podrobnostih. Toda tisti najbolj zahtevni naslovi vseeno zahtevajo izbiro ne povsem najvišjega nivoja grafičnih podrobnosti, kajti neprestano obremenjevanje procesorja na polnih zmogljivostih se hitro odrazi v upočasnjevanju, ker hlajenje, četudi je bolj napredno kot denimo v telefonih serije Xiaomi 12, tudi ne uspeva dovolj hitro odvajati toplote. Tako je skozi 15-minutni test procesor večina časa deloval s taktom, znižanim za tretjino, kar nas je glede obljube proizvajalca nekoliko razočaralo.

Podobno bodo zahtevne vsaj rahlo razočarale fotografije, manj ali sploh ne pa video posnetki. Glavni od treh objektivov s 64-milijonskim tipalom spodobno opravlja svoje delo in če sodimo po tem, da je video (4K) presenetljivo dober, bi se najbrž dalo tudi fotografski vidik z ustrezno obdelavo signala še nekoliko izboljšati. Tako pa so fotografije večinoma nekoliko anemične, pogosto s pretirano zeleno, povprečnim dinamičnim razponom in nekoliko umetnih izgledom, še posebej z vključeno umetno inteligenco. Brez nje se mi videz, kot običajno, zdi bolj naraven. Rezultati so solidni, vendar prej na ravni (kakovostnega) telefona za 400 kot za 700 evrov. Na žalost množice pik na tipalu, privzeto so fotografije kajpak 16-milijonske, niso izkoristili za »zum« brez izgube kakovosti, saj se že pri dvakratni povečavi vidi, da je zgolj digitalna in zato slabe kakovosti. Po drugi strani je obdelava pri videu presenetljivo lepa, podrobnosti so dobre, tudi dinamika boljša kot pri fotografijah, le odbleskov je nekoliko preveč. Ekstra široki objektiv je daleč od te ravni, ima slabo optiko in tudi barve, medtem ko je o makro objektivu z dvomilijonskim tipalom škoda vsake besede.

Povezljivost je na pričakovano visokem nivoju, saj so tu 5G, Wi-Fi 6, bluetooth 5.2. Uporabniški vmesnik MIUI 13 se ne razlikuje kaj dosti od tistega v telefonih Xiaomi, kajti Poco je druga stvar zgolj po imenu. Vmesnik je povsem v redu in nevsiljiv, da se ga prilagoditi po svojih željah, želel pa bi si malo bolj ažurnih posodobitev, predvsem varnostnih.

Še nekaj besed o odklepanju s prstnim odtisom. Tipalo je v stranski tipki in deluje izvrstno, kot pa se mi je dogajalo že pri kakšnem telefonu z oznako Xiaomi, sem tudi tega moral pogosto odklepati s kodo PIN. Ne zato, ker tipalo ne bi prepoznalo mojega prsta, temveč, ker je med »valjanjem« po rokah slednje tolikokrat zaznalo željo po odklepanju, a nato ne tudi shranjenega odtisa, da je telefon prešel v varnostni način in zahteval odklepanje z drugim elementom. Morda kdo nima teh težav, zame pa je ta lastnost pri mobilnikih naveze Xiaomi-Poco še kar nadležna.

Kaj pa igričarski dodatki?

Glavna zanimivost te naprave sta sprožilnika na desni stranici, ko je telefon pokončno, oz. zgoraj, če ga obrnemo v vodoravni položaj. Za razliko od nekaterih drugih podobnih rešitev sta to izskočni fizični tipki. Uporabnik se s pretikaloma oz. drsnikoma ob njiju odloča, ali naj bosta »zunaj« ali skrita. Za njuno v uporabo v igrah je treba te poganjati čez nekakšen zbirni center, aplikacijo Game Turbo. Potem se ob strani prikaže črtica in s potegom od roba telefona se nato odpre prekrivni meni, kjer je mogoče nastavljati marsikaj, tudi to, kaj počneta sprožilnika. V bistvu imitirata dotikanje zaslona na določeni točki oz. območju, torej se ju da uporabljati namesti pritiskanja na navidezno tipko. Kar zna biti v nekaterih igrah priročno in hitrejše, v drugih pa skoraj malo odveč, odvisno od žanra in načina igranja. Ne bi rekel, da je to nujen dodatek za igranje, lahko pa pride prav in morda celo prinese nekaj tekmovalne prednosti.

Ti tipki je sicer mogoče uporabiti tudi kot bližnjici pri običajni uporabi telefona, tudi ko je zaslon zaklenjen. Vendar se v praksi dobro obnese le dvojni pritisk, denimo za svetilko ali vstop v fotoaparat, medtem ko je daljši pritisk prelahko sprožiti po nesreči in sem ga zato po nekaj dneh izključil.  

Vse te pridobitve vplivajo na debelino in maso telefona, ki sta nekoliko nad tem, kar danes pričakujemo. Ne da bi bil predebel ali pretežak za večino rok, se je pa treba zavedati tega »davka«, kajti drugi s podobnimi zmogljivostmi so za odtenek tanjši in lažji. Je pa izdelava dobra, nikjer ni kakšne plastike in še na zadnji strani je nekaj vzorcev za razbijanje monotonosti. Prodajajo sicer tudi rumeno izvedbo, ki je še bolj vpadljiva od naše testne sive.

Za koga zanimiv dodatek bi bila tudi večja količina pomnilnika, saj različica z 256 GB prostora za podatke, prinaša tudi nadgradnjo z 8 na 12 GB delovnega pomnilnika. Koliko bi se to poznalo v praksi je vprašljivo, a na dolgi rok ne škodi nekaj zaloge, ko sistem in aplikacije postanejo z leti še bolj požrešni, to pa se dogaja vedno in se bo tudi v prihodnje. Žal v Sloveniji te različice ni naprodaj in četudi z 8 GB pomnilnika telefon deluje več kot zadovoljivo, pa je omejenost na 128 GB zame eden ključnih razlogov, da tega telefona ne bi kupil. Še posebej za igričarje, ki želijo preigravati več najnovejših (in starejših) naslovov, saj ti zasedejo veliko prostora, pa že tako je danes 128 GB na spodnji meji.

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Lep zaslon
• Zanimiva zunanjost telefona
• Dvojica enakovrednih, glasnih stereo zvočnikov
• Dobre zmogljivosti
• Zares ekstremno hitro polnjenje
• Sprožilnika sta lahko uporabna med igranjem in med vsakdanjo uporabo
• Atraktivna cena

GRAJAMO:

• Ob resnejših naporih procesorja je segrevanja in upočasnjevanja malenkost preveč
• Fotoaparat ni na ravni cenovnega razreda
• Tipalo prstnih odtisov v stranski tipki vse prepogosto zazna »poskuse« odklepanja, ki to niso
• Naprodaj je zgolj različica s 128 GB podatkovnega pomnilnika

The post Poco F4 GT: Ponuja marsikaj za svojo ceno, a čudežev ne pričakuj appeared first on Tehnozvezdje.

Toda začel bom kar pri zmogljivostih. Če je procesor slab, se morda res ne greje toliko, da bi bilo hlajenje problem, toda tudi igre težje poganja. ROG Phone 6 bo zato eden prvih telefonov z najboljšim, česar je sposoben Qualcomm. Sistemom na čipu Snapdragon 8+ prve generacije. Procesorju v odličnosti sledi 17,2-centimetrski (6,78-palčni) zaslon AMOLED v skrajnem primeru s kar 165-herčnim osveževanje (poleg 60, 90, 120 in 144-herčnega) ter primerna konfiguracija obeh pomnilnikov tja do 18 GB delovnega in 512 GB za hranjenje podatkov. Strojne zmogljivosti zaokrožuje baterija s kapaciteto 6000 mAh s 65-vatnim polnjenjem, ki obeta dolgo avtonomijo. Vsaj na papirju. Kajti vse bo odvisno od tega, koliko časa boste preždeli pred zaslonom in navdušeno pritiskali na zaslonske in oba ultrazvočna krmilnika na levem (zgornjem v panoramskem načinu) boku naprave. Fotografske zmogljivosti so v drugem planu. Od tu izbor 64-milijonske glavne, 16-milijonske širokokotne, 8-milijonske bližinske in 32-milijonske sprednje kamere.

Če odštejemo konfiguracijo kamer, ki zaradi odsotnosti kamere z optično povečavo, ravno ne sodi v premijski razred, je telefon v drugih tehničnih podatkih natanko tam. Pravzaprav bosta modela dva. Običajni in »pro«, pri čemer se razlikujeta v konfiguraciji obeh pomnilnikov, manjših oblikovnih podrobnostih in v tehnologiji drugega zaslona na hrbtišču, katerega namen so dodatne možnosti poosebljanja in bahanja. Nič pretresljivega torej.

ROG obljuba vsak dve nadgradnji operacijskega sistema in vsaj tri leta zagotavljanja popravkov.

V čem se torej ROG Phone 6 razlikuje od lanskega modela in večino tekmecev? Trdijo, da v hlajenju. Po vrsti to pomeni, da so v želji po učinkovitejšem odvajanju odvečne toplote, prazen prostor pod procesorjem zapolnili z borovim nitridom in povečali površino grafitne plasti. Obe snovi namreč bolje prevajata toploto. Ker je prenos toplote enakomernejši, temperatura v ohišju raste počasneje in procesor lahko dlje časa deluje pod polno obremenitvijo. Trdijo sledeče. Zaradi zapolnjenih zračnih žepkov, je temperatura po 15-minutah nižja celo za 10 stopinj. Ko je čas igranja daljši, med 30 in 45 minut pa v osredje stopi za 85 odstotkov večja grafitna površina, 30 odsekov večja parna komora in v sredini ohišja nameščen procesor. S tem je doseženo učinkovito odvajanje toplote na površino ohišja. Kaj potem, ko temperatura ohišja preveč naraste? Takrat bo treba poseči po aktivnem hlajenjem v obliki dodatnega hladilnika AeroActive Cooler 6. Deluje lahko v treh načinih. Za prva dva zadostuje energija, ki jo dobi od baterije telefona, medtem ko mora biti v tretjem načinu, ko delujeta tako ventilator kot Peltierjev element, priključen na zunanji vir napajanja. Pri zadnjem gre za povezana vodnika iz različnih kovin, po katerih kroži električni tok. Ker se zaradi eno kontaktno mesto segreva in drugo hladi, je element dober hladilni sistem brez vrtljivih delov. Razumljiveje. Po 60 minutah igranja Genshin Impact pri 60 sličicah na sekundo (fsp) temperatura ni presegla 37 stopinj.

Morda se boste vprašali, čemu nima Rog Phone 6 ventilatorja kar vgrajenega. Enako morda velja tudi za ultrazvočna kontrolnika. Čemu nista običajni tipki. V obeh primerih bo to zapletlo konstrukcijo telefona in ga naredilo za bolj občutljivega na poškodbe. Glede ventilatorja je še ena težava. Ker so telefoni majhnim, mora biti majhen ravno tako ventilator. Tak se mora, da bi bil učinkovit, vrteti hitreje. To zadnje pa povzroča visoko frekvenčne zvoke, ki bi nas med igranjem motili.

Tehnični podatki:

Žal ne vemo katere različice telefona bodo na voljo pri nas in pod kakšnimi pogoji, zato se lahko naslonimo samo na danes objavljene evropske cene. Te z davkom znašajo:

• Rog Phone 6 12/256 GB od 999 evrov.
• Rog Phone 6 16/512 GB od 1149 evrov.
• Rog Phone 6 Pro 18/512 GB od 1299 evrov.

The post Asus ROG Phone 6 in 6 Pro: Zima prihaja! appeared first on Tehnozvezdje.

Nobena skrivnost ni, da Xiaomi enake ali zelo podobne telefone v različnih regijah prodaja pod različnimi imeni. Tako je evropski Poco F4 GT v izvirniku kitajski Redmi K50 Gaming Edition in pravzaprav bi bilo vseeno, kako mu rečejo, dokler je zanimiv in kakovosten, poprodajna podpora bi morala biti enaka, kakšna razlika bo verjetno v programski opremi. Posebnost sta vsekakor fizična magnetna sprožilnika na desni strani (zgornji med igranjem iger). To sta tipki, ki ju lahko potisnemo ven, in potem prevzameta določene naloge v igrah, namesto dotikanja zaslona, za bolj natančno igranje s štirimi prsti – kazalcema na sprožilnikih in palcema na zaslonu. Možno pa je te tipki uporabiti tudi za določene bližnjice v sistemu, ob dvakratnem pritisku ali pritisku in pridržanju.

To seveda ni majhna reč. Spredaj dominira zaslon OLED polne visoke ločljivosti z diagonalo 6,67 palcev, osveževanjem 120 Hz in 460-herčno zaznavo dotikov, prekriva ga zaščitno steklo Gorilla Glass Victus. Zvočnika nista zgolj dva za stereo, ampak sta menda na vsaki strani po en visoko- in en nizkotonec. Ohišje je aluminijasto in hrbtišče stekleno, torej nikakor ne gre za kakšno ceneno zadevo. Igričarjem utegne biti všeč še pas svetečih diod na vsak strani foto-video sklopa, ki opozarja na novo obvestilo.

Sam procesor Snapdragon 8 prve generacije za ta izdelek sam po sebi ni tako pomemben kot je hlajenje, ki ga ohranja na izvrstnih zmogljivostih tudi pri dolgotrajnem igranju. In takrat pomagata še baterija s kapaciteto 4700 mAh in predvsem super hitrim polnjenjem z do 120W. To so dosegli tako, da sta bateriji pravzaprav dve, enako veliki, in tako je veliko lažje vsako polniti na polovični hitrosti kot eno na »polni«. Ob tem je tudi veliko tipal in ostalega, kar pomaga pri ohranjanju zmerne temperature, ponoči pa se telefon (pred jutrom) ne napolni čez 80 odstotkov.

Kamere so običajno tisti del, kjer telefoni s poudarkom na zmogljivostih in neobičajnih elementih zaostanejo za bolj konvencionalnimi v svojem cenovnem razredu, pa tudi za določenimi cenejšimi. Kako se bo v tem pogledu odrezal Poco F4 GT, bomo lahko ocenili šele med testiranjem, poskušal pa bo prepričati z dokaj standardno glavno kamero s 64-milijonskim tipalom, 8-milijonsko ultraširoko in dvomilijonsko bližinsko. Za drugi dve že lahko napovemo, da najbrž ne bosta nič posebnega.

Povezljivost 5G, Wi-Fi 6 in bluetooth 5.2 so pokrite. Področji, ki ju kitajske znamke običajno izpustijo, in pri Pocu F4 GT ni nič drugače, pa sta vodoodpornost in brezžično polnjenje. Glede posodobitev operacijskega sistema niso povedali kakšnih podrobnosti, pričakujemo pa, da bo od začetnega Androida 12 (MIUI 13) priplezal najmanj do izdaje 14, če ne 15. Telefon bo na voljo v treh barvah – črni, srebrni in rumeni.

V Sloveniji bo izvedba s pomnilniško kombinacijo 8/128 GB stala 649 evrov, te dni pa se jo da naročiti za 60 evrov manj. O različici 12/256 GB za zdaj ni podatkov, verjetno pa bo sto evrov dražja, če bo kdaj na voljo, in vsekakor upamo, da bo, kajti pri 128 GB prostora lahko hitro zmanjka.

The post Xiaomi je tokrat atraktiven telefon prepustil znamki Poco (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej moramo razčistiti, katere lastnosti telefon sploh prelevijo v igričarskega. Navsezadnje je veliko modelov višjega in tudi srednjega cenovnega razreda dovolj zmogljivih, da lahko poganjajo bolj ali manj vse igre, in to počnejo pri visokih grafičnih nastavitvah. Vseeno pa gredo namenski korak naprej. Njihovi proizvajalci se hvalijo z izboljšanim hlajenjem, kajti procesor oz. sistem na čipu se lahko ob obremenitvah, ki so pri igrah zaradi nenehnega izrisovanja podrobne grafike konstantne, precej segrevajo. Zato jih mora sistem upočasniti in to se nato pozna v sami igri, kjer dogajanje ni več enako tekoče kot na začetku. RedMagic 6S Pro ima poleg naprednejšega načina odvajanja toplote s čipa vgrajen še ventilator, ki z leve strani zajema svež zrak in skozi desne reže piha ven toplega, da s tem dodatno, aktivno hladi procesor. Naslednji dodatek v primerjavi s klasičnimi telefoni so namenske na dotik občutljive površine – nekateri konkurenti imajo v ta namen izskočne fizične tipke – ki nekako simulirajo sprožilnike na igralnih ploščkih (krmilnikih). Tukaj sta dve prisotni na desni stranici, v vodoravnem položaju, kot ju uporabljamo, malo od roba, da sta lepo dosegljivi s kazalcema. Tretja je zadaj na sredini, približno na tretjini višine, gledano od spodaj. Med znakom, ki lahko sveti rdeče, in napisom redmagic. Pomembne spremembe v primerjavi z »normalo« so še v zaslonu (OLED), saj ta omogoča osveževanje s kar 144 Hz in zaznava dotike 600-krat v sekundi (600 Hz). To so tiste najbolj očitne in v igrah (morebiti) opazne lastnosti. Sicer pa ima telefon na levi še stikalo za vklop »igričarskega« načina, nekaj rdečih obrob in drugih vizualij, ki izdajajo njegovo poreklo, in seveda preobleko Androida v skladu s tem.

Ohišje tega telefona je sicer oblikovano nekoliko zadržano, a ravno dovolj drugače od večine ostalih, da se loči od njih. V kovinskem obodu so nenavadne ugreznine, na sprednji strani sta kar opazna brada in čelo, slednje pa vsebuje tudi selfijevsko kamero, kar je dandanes že velika redkost. Zaslon z diagonalo 6,8 palcev in razmerjem stranic 20:9 je tako povsem brez kakšnih motenj v obliki lukenj ali zarez. Hrbtišče naj bi bilo uradno stekleno, a deluje nekoliko plastično. Na njem je vzorec, ki ga nekoliko poživi in že omenjen svetleči logotip. Zaradi velikega zaslona, kar obsežnih robov in kovinske konstrukcije je to velik, zajeten telefon. Še malce večji od Galaxyja S21 Ultra in le za odtenek ožji od iPhona 13 Pro Max. Je pa od obeh nekoliko lažji, tehta namreč 215 g, medtem ko pri Ultri tehtnica ustavi na 227 g, pri Maxu pa gre vse do 240 g. Vseeno to ni telefon za majhne roke, ker je vse skupaj dokaj oglato in še posebej zaradi debeline. Ta znaša 9,5 mm po celotnem ohišju, druga dva omenjena sta bistveno ožja, ko sta na mizi ju dvigneta le izboklini za foto-video sklop, ki je pri RadMagicu skoraj ni. Se pa izdelava zdi kakovostna in zaradi odebelitve na vseh štirih vogalih se ne bi pretirano ustrašil, če bi mi zadeva padla na tla.

V ospredju naj bi bili sprožilniki, ventilator, procesor in podobne igričarski publiki ljube lastnosti, toda zame je glavna zvezda zaslon. Morda ni tako zelo lep kot pri omenjenih Ultri in Maxu, navsezadnje ima nižjo ločljivost in svetilnost, pa vendar je slika na pogled izjemno ostra in živahna, vsebina pa se seveda pomika zelo gladko. Lagal bi sicer, če bi trdil, da opazim veliko razliko med osveževanjem s 120 in 165 Hz, vsekakor pa se izrazito pozna skok najprej s 60 na 90 Hz in potem tudi, čeprav malo manj z 90 na 120. Približno enako kot s slike standardne razločljivosti na HD in potem na 4K, medtem ko 6K ali 8K ne prinese več zares zaznavnega doprinosa. Zato se mi optimalna izbira zdi 120 Hz, najvišja vrednost le še pripomore k krajšemu trajanju baterije. Na žalost osveževanje ni dinamično, telefon ga ne zna prilagajati sam, ta zmožnost je za zdaj rezervirana za najdražje modele, med katere pa RedMagic 6S Pro (na srečo) ne sodi. V zaslon je integriran čitalnik prstnih odtisov, ki je izredno hiter in zanesljiv. Pri takih se vedno sprašujem, koliko so natančni oz. kako hitro bi se jih dalo pretentati, a na neregistrirane prste nikoli ne reagira, tako da večjih pomislekov vseeno nimam. To tipalo zna meriti tudi srčni utrip in je pri tem z rezultati blizu meritvam pametnih ur in zapestnic. Običajno pokaže malce več, vendar še v območju statistične napake. Zaslon ni odličen zgolj za igranje, ampak tudi za daljše video seanse, najsi bo Youtube, Netflix ali kaj drugega, je dovolj velik in ponuja vse prednosti kakovostnega OLED-a, da ga je res užitek gledati. Dopolnjuje pa ga še zelo soliden in predvsem glasen zvok. Zvočnika sta namreč med najglasnejšimi v mobilnih napravah, pa tudi njuna kakovost je v redu, čeprav bi se prileglo še malo več basov.

To reč bi torej lahko kupil čisto samo z namenom imeti dober, ultra zmogljiv večpredstavnostni predvajalnik, ki seveda zraven zmore čisto vse kot ostali pametni telefoni (v praksi hitreje od večine), morda z izjemo fotografije in videa, a do tega še pridemo. Podobno navsezadnje velja za marsikateri model za približno 600 evrov, le da bo pri večini malo slabši in zgolj mono zvok ter plastično ohišje, toda bolj kakovostne fotografije in video. Glede igranja pa je vse odvisno od pričakovanj in intenzivnosti. Malodane vsak malce zmogljivejši telefon je dober za preproste, grafično nezahtevne igre. Prav tako večina povsem brez težav, četudi na malce nižjih podrobnostih slike poganja naslove, kot je serija Asphalt, PUBG ali Call of Duty. Res pa je, da se ob dolgotrajnem igranju večina tudi dodobra segreje. Še posebej pa to velja za najzahtevnejše igre, kakršna je Genshin Impact. RedMagicov ventilator, ki ima dve stopnji, pri tem dejansko pomaga. Telefon ostaja nekoliko bolj hladen oz. ga je ventilator do določene mere shladil, ne povsem, če sem ga vključil med igranjem ali pa med nalaganjem več gigabajtov velikih posodobitev. Piš tega ventilatorja je kar konkretno slišen, že na prvi stopnji (hitrosti), zato je med igranjem fino imeti slušalke. Zmogljivosti procesorja seveda niso vprašljive in tako se tudi Genshin da igrati pri zelo visokih nastavitvah, če že ne povsem najvišjih.

Sprožilniki so na prvi pogled smiseln in uporaben dodatek, navsezadnje resni igralci telefone vstavljajo v nastavke, ki dodajo tipke in gumbe v slogu igralnih ploščkov ali prenosnih konzol, ali pa povezujejo krmilnike prek bluetootha. Pri samem igranju pa se izkaže, da je večina androidnih iger zasnovana za dotikanje zaslona ali/in nagibanje telefona. Redke neposredno podpirajo fizične tipke, v tem primeru sprožilnike, enako velja pri igranju iz oblaka oz. prek domačega omrežja s konzole ali PC-ja. Se pa seveda da sprožilnike pri vsaki igri »sprogramirati«, da simulirajo dotik določenega dela zaslona. S tem igralec dobi možnost, da s kazalcema pritiska na površini na ohišju namesto s palcema na zaslon. Kaj je bolje, se težko odločim. Ker je tudi zaslon izredno odziven, je v hitrosti oz. zamiku težko opaziti kakšno razliko, priročnost pa je odvisna od tega, česa se navadiš. Tistega zadaj je malo težje vedno locirati in se zato nanj ne gre pretirano zanašati. Lahko je pogojno uporaben, a za resno akcijo mora biti igralec prepričan, da bo tipka ali karkoli jo nadomešča, zagotovo »prijela«. Ne povsem povezano, a tudi edinstveno, je izvrstno povratno vibriranje ob dotikanju zaslonu in še posebej tipkanju. Običajno je to ena prvih stvari, ki jih na testnih telefonih izključim, toda tu sem pustil tresenje vključeno, ker je res daje še dodatno dimenzijo med tipkanjem.

Ura igranja lahko »popije« tudi četrtino baterije, a lahko tudi manj, odvisno od grafične zahtevnosti posameznega naslova. Sicer pa je zaloge več kot dovolj in lahko zadošča tudi za dva dni aktivne uporabe. Polnjenje je zelo hitro tako s priloženim polnilnikom (65 W) kot na kakšnem drugem, ki lahko daje dovolj toka. Sodobna povezljivost (Wi-Fi 6 in tudi 5G, katerega delovanja pa nisem mogel povsem zanesljivo preveriti, ker sem testiral ameriško izvedbo telefona) je še dodaten razlog, zakaj je to fantastičen večpredstavnostni telefon za zmerno ceno.

Trije kvadrati na fotografskem pasu nakazujejo na nekaj raznovrstnosti, kar bi tudi pričakovali, ker to vseeno ni poceni izdelek. Pa že v nižjem cenovnem razredu morata biti zdaj vsaj dva objektiva, če ne trije ali celo štirje. Tu glavni premore tipalo s 64 milijoni pik, ki pa je po površini dokaj majhno in tudi velikost posamezne pike je zgolj 0,7 µm (bolj običajna velikost je 0,8 ali celo 1 µm). To se seveda pozna tako pri izrisu detajlov kot pri zajemanju svetlobe. V dobri svetlobi so fotografije v redu, za pol koraka sicer zaostajajo za večino ostalih v podobnem cenovnem razredu, kot so Honor 50 in dvojica Xiaomi Mi 11T (Pro), kar je glede na hardver tudi pričakovano. V mraku in temi se zaostanek še malce poveča, tudi ni tiste živahnosti, ki jo ponujajo omenjeni, vse skupaj je nekoliko anemično. Digitalni zum, ki ga aplikacija malo zavajajoče ponuja, je pri dvakratni vrednosti še kar spodoben. Na voljo je sicer kopica fotografskih načinov, vendar dvomim, da bi kdo ta telefon kupoval s tem v mislih. Ultraširoki objektiv ima za seboj 8-milijonsko tipalo in rezultati so nekako v skladu s tem, kar pri podobni osnovi vidimo tudi drugod. Solidni detajli na sredini in precejšen padec kakovosti proti robovom. Makro z dvema milijonoma pik je kot povsod, kamor ga vgrajujejo, zgolj za številko, njegove fotografije pa pretežno neuporabne. Tudi selfijevska kamera z borimi osmimi milijoni pik, zelo majhnim tipalom in slabo zaslonko je precejšnje razočaranje. Očitno v Nubii menijo, da so igričarji bolj introvertirani in jim ni do objavljanja avtoportretov na družabnih omrežjih.

Zanimivo spodobna je kakovost videa. Vsaj glede samo slike, ki skoraj ne zaostaja za prej omenjenimi »običajnimi« telefoni, žal to ne drži še za njeno umirjanje, ki je precej slabše. Zato je ta telefon za snemanje primeren, ko ga držimo vsaj kolikor toliko pri miru, manj pa med premikanjem.

Programska oprema, ki za zdaj še temelji na Androidu 11, verjetno ne bo všeč vsakomur. Privzete ikone in estetika so prilagojeni ciljni skupini. Prednaloženih je nekaj več aplikacij kot kakšnem drugem telefonu, a so nekatere celo koristne, denimo snemalnik zvoka. S potegom od roba, kjer je vidna pokončna črtica, se odprejo različne možnosti, med njimi zajem in snemanje zaslona, možno pa je dodajati še druge bližnjice. V igričarskem načinu pa na tak način dostopamo do različnih nastavitev glede zaslona, ventilatorja, sprožilnikov in še česa.

Če za RedMagic 6S Pro sprejmemo oznako igričarski telefon, svojo nalogo opravi izvrstno. Hitrost, hlajenje, sprožilniki, zaslon in zvočniki so na ustreznem nivoju. Zaradi obilice tovrstnih dodatkov je tudi eden najbolj nenavadnih in zanimivih mobilnikov na tržišču. Dober je tudi za video vsebine, medtem ko je za brskanje po spletu ali družabnih omrežjih nekoliko neergonomski. Komur fotografija ni pomembna, za 600 (različica s pomnilniško kombinacijo 12/128 GB) ali 700 evrov (16/256 GB) dobi zmogljiv in dobro opremljen telefon. Kdor bi vendarle rad tudi foto-video izkušnjo, kakršna pritiče taki ceni, ali pa morda še brezžično polnjenje, vodoodporno ohišje ali kakšno lastnost res najboljših, pa naj o tem modelu ne razmišlja preveč. Tako ali tako v Sloveniji ni naprodaj in ga je treba kupiti na uradni evropski spletni strani proizvajalca. Od tam ga pošljejo v Slovenijo in nudijo dve leti garancije, tako da težav s tem ni, pa vendar je to še en razlog, da RedMagici ostajajo telefoni za entuziaste.

The post Nubia RedMagic 6S Pro: Tudi za video maratone je odličen, ne zgolj za igre (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

To je nov model znamke Nubia, ki sodi pod okrilje kitajske korporacije ZTE. Linija RedMagic že nekaj let tekmuje z Asusovo Rog Phone ter Xiaomijevo Black Shark. Na začetku je bil zraven še Razer, ki pa je po dveh generacijah svojega telefona odpadel. RedMagic 6S Pro je eden prvih telefonov s procesorjem Snapdragon 888+, ima pa še precej drugih lastnosti, ki ga delajo silno zanimivega za vsakega navdušenca nad tehnologije in še posebej za tiste, ki trdijo, da pri telefonih ni več nič novega in da so vsi modeli enaki.

Skozi najbolj izstopajoče, edinstvene, nenavadne, že skoraj čudaške zadeve pri tem telefonu grem v videu. Nekaj je res takih, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje. Za hlajenje omenjenega procesorja, ki namesto pri 2,84 GHz (Snapdragon 888) deluje pri 3 GHz, skrbi dokaj sofisticiran sistem hlajenja z dejanskim ventilatorjem. Pri tem je mogoče celo spreminjati hitrost, na voljo sta dve stopnji.

Zaslon OLED z diagonalo 6,8 palcev, polno visoko ločljivostjo, svetilnostjo do 700 kandel in 100-odstotno pokritostjo barvnega spektra DCI-P3 se mogoče dandanašnji ne sliši kaj zelo posebnega. Toda osveževanje tega zaslona gre vse do 165 Hz, zaznavanje dotikov pa do 720 Hz. Večina »običajnih« telefonov višjega in srednjega cenovnega razreda zdaj ponuja 120-herčno osveževanje, nekateri 90-herčnega, in na sekundo preverja dotikanje do nekje 200-krat. Po prvih vtisih je čitalnik prstnih odtisov z zaslonu izredno hiter in zanesljiv, povratni odziv vibracijskega motorčka zelo močan in konkreten, stereo zvočnika pa glasna in s kar solidnimi basi. Na srečo niso pozabili na izhod za slušalke.

Za igričarske telefone so skoraj nepogrešljivi prožilniki na obodu, ki nadomeščajo tiste na igralnem ploščku. Pri modelu RedMagic 6S Pro to vlogo opravljata na dotik občutljivi površini, ne fizična gumba. Potem pa je še zadaj po sredini, nad znakom RedMagic, dodaten pas, ki prav tako funkcionira kot navidezna tipka. Tisti znak pa lahko sveti rdeče, nekaj osvetlitve je pri igričarskih izdelkih pač nujne. Na drugi strani kot prožilnika je stikalo, ki sproži »igričarski način«. V njem se zažene ventilator in prilagodijo določeni parametri delovanje, mogoče pa je tudi nastavljati odzivnost zaslona, delovanje prožilnikov in še kaj.

Sam telefon je sicer kovinski in precej velik, težak pa natančno toliko kot denimo Samsungov Galaxy S21 Ultra. Pri čemer je masa celo bolje razporejena, saj jo je pri Ultri precej v foto-video sklopu. Hrbtišče je stekleno, sivo, z dokaj diskretnim vzorcem in precej privlači prstne odtise. Baterija je velika, ponuja kapaciteto 5050 mAh in polnjenje s 66W, toda priloženi polnilnik da od sebe največ 30W, zato je polnjenje srednje hitro. Povezljivost je taka, kot mora biti – 5G, WiFi 6E in bluetooth 5.1, seveda tudi NFC.

Mogoče utegneta biti šibki točki fotoaparat in programska oprema. Prvi ponuja tri objektive v glavnem sklopu. Osrednjega s 64-milijonskim tipalom, ultraširokokotnega z 8-milijonskim tipalom in dvomilijonski makro. Spredaj je kamera z osmimi milijoni pik. Snemanje videa gre vse do 8K, a glede na minimalno izboklino čudežev pri kakovosti ne pričakujem. Bom pa to preveril v prihodnjih dneh. Uporabniški vmesnik RedMagic OS 4.0, ki temelji na polnem Androidu 11, je kar močno predelan glede na standardnega Googlovega in kajpak zasnovan v igričarskem slogu. Vsaj pri našem testnem primerku vse še ni prevedeno iz kitajščine, a pričakujem še kakšno posodobitev.

Pomnilniški opciji sta 12 + 128 GB, kakršen je testni telefon, in 16 + 256 GB. Pri čemer je druga na voljo tudi v izvedbi s prozornim hrbtiščem in dodatno osvetlitvijo pri ventilatorju. Na evropski spletni strani proizvajalca, od koder izdelke pošiljajo tudi Slovenijo, RedMagic glede na konfiguracijo stane 599, 699 ali 729 evrov. Glede na zmogljivosti in nabor unikatnih lastnostih se to ne zdi pretirano, toda končna sodba pride kasneje, ko telefon dodobra preizkusim.

The post Nubia RedMagic 6S Pro, mogoče najbolj edinstven telefon ta hip (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Ko slišimo opis »igričarski«, se nam v glavi verjetno izrišejo živobarvna osvetlitev, rdeči ali kakšni drugačni poudarki ohišja, pretiran dizajn in podobne lastnosti. Red Magic 6 dejansko ima nekaj rdečih poudarkov, a je sicer, podobno kot tudi Black Shark 4 precej bolj zadržano oblikovan kot nekateri prejšnji telefoni te vrste. S tem Xiaomi in Nubia (ZTE) zelo očitno ciljata na širšo publiko, kar je tudi pravilno. Kajti oba modela sta zaradi svojih procesorjev, zaslonov, zvočnikov, baterij in ostalih lastnosti več kot samo dobra tudi za uživanju v videu in nasploh večpredstavnosti, in še kako primerna za zahtevne uporabnike, ki ves čas žonglirajo med različnimi aplikacijami.

Osredotočili se bomo na »običajni« izvedbi obeh modelov, ker sta cenovno privlačnejši in zato tudi bolj zanimivi kot različici Pro. Predvsem Black Shark 4 se zdi atraktiven tako zaradi začetne cene – 499 evrov – kot zaradi izskočnih fizičnih sprožilnikov na obodu, ki ju bodo cenili zagrizeni igričarji. Red Magic 6 ima tam na dotik občutljivi mesti s 400-kratnim zaznavanjem na sekundo, kar je prav tako v redu v vlogi sprožilnikov, a po mnenju mnogih ne dosega povsem občutka ob pritiskanju fizičnih gumbov.

Morski pes ima sicer 6,67-palčni zaslon OLED polne visoke ločljivosti z osveževanjem 144 Hz, 1300 kandelami najvišje svetilnosti in visoko pokritostjo barvnega spektra DCI-P3. Dotike preverja kar 720-krat na sekundo, kar je trikrat več od večine ostalih »najboljših« neigričarskih modelov. Tako je zakasnitev med dotikom zaslona in izvršitvijo dejanja vsega 8,3 ms. Spodaj in zgoraj sta simetrična in glasna stereo zvočnika, kar se tudi spodobi za tako napravo. Telefon poganja procesor Snapdragon 870, kar je zanimiva in v bistvu pametna izbira. Res ni najzmogljivejši 888, vendar ni daleč stran, omogoča pa bistveno nižjo ceno. Gre namreč za še nekoliko »naviti« lanski Snapdragon 865+. Prisotna je seveda podpora za 5G. Baterija ima kapaciteto 4500 mA, kar je nekje na spodnji meji za igričarsko zver, polniti pa jo je mogoče s kar 120W. Priložen je sicer 67W polnilnik, ki delo opravi v približno pol ure, če je baterija prazna.

Osnovna različica, ki je zdaj tudi edina na voljo za prednaročilo, ima 8 GB delovnega in 128 GB podatkovnega pomnilnika. Slednji podatek bi morda lahko bil rahla omejitev, a kdor s tem telefonom ne bo veliko fotografiral in snemal, bi najbrž lahko zdržal tudi s 128 GB. Različica z 256 GB (in 12 GB pomnilnika) bo sicer sto evrov dražja. Kombinacija kamer z 48-milijonsko glavno, 8-milijonsko ultraširoko in 5-milijonsko makro je sicer na ravni telefonov za pol nižjo ceno, to pa je tisti kompromis, ki ga je treba sprejeti za zmogljivosti in zaslon. Delno tudi maso, ki znaša 210 g, a ta v resnici v današnjem okolju ne izstopa bistveno.  

Red Magic 6 je v osnovi sto evrov dražji, kajti poganja ga Snapdragon 888 in vsebuje 12 GB delovnega pomnilnika. Za hlajenje je vgrajen pravi ventilator, na zunanjo stran pa je mogoče namestiti še dodatnega za daljše seanse. Zaslon je tu še nekoliko večji, v diagonalo meri 6,8 palcev, zato je tudi telefon za 10 dag težji. Gre prav tako za OLED, ki zmore kar 165-herčno osveževanje, lahko pa ga dinamično prilagaja na 60, 90, 120 ali 165 Hz. Dotike zaznava s 360 Hz. Poleg podpore za povezljivost 5G je prisotna še podpora za najnovejši standard Wi-Fi 6E, ki dodaja frekvence 6 GHz.

Foto-video sklop se ponaša s 64-milijonskim tipalom glavnega objektiva in snemanje videa v razločljivosti 8K. Ultraširoki objektiv ima prav tako 8-milijonsko tipalo, makro pa nesmiselno dvomilijonsko. Tako kot pri Balck Sharku manjka teleobjektiv. Enako kot pri konkurentu sta prisotna stereo zvočnika in izhod za slušalke (3,5 mm). Baterija ima kapaciteto 5050 mAh in jo je mogoče polniti s 65W. Ni pa povsem jasno, ali je priložen tak ali počasnejši pomnilnik.

Oba telefona se glede na opisano kažeta kot zelo zanimiva za vse, ki si želijo zmogljiv mobilnik z dobrim zaslonom in zvočniki. Pa tudi takega, ki vizualno nekoliko izstopa, s čimer po mojem mnenju ni nič narobe.

Fotografije: Xiaomi in ZTE

The post Veliko zmogljivosti in napredne tehnologije za zmerno ceno appeared first on Tehnozvezdje.