Ta konzola je skupaj s konkurenčnim Playstationom 5 z veliko pompa začela prodajno pot sredi novembra 2020. Vendar že takoj padla v črno luknjo slabe dobavljivosti zaradi pomanjkanja polprevodnikov in drugih »koronskih« razlogov, situacijo pa so še poslabševali (in jo še vedno) »vojni dobičkarji«, ki uspejo z namenskimi boti skoraj vedno pokupiti celotne nove dobave in jih nato z lepimi dobički prodati prek spletnih oglasnikov. Nikakor nisem hotel doprinesti k zaslužkom takih in podobnih preprodajalcev, enkrat vmes je bil novi Xbox naveden kot na zalogi v eni od fizičnih trgovin, vendar nisem imela časa, da bi se zapeljal tja in preveril, če to drži. Naslednji dan ga seveda ni bilo več in nazadnje se je čakanje raztegnilo v maj 2022, ko sem zadevo enkrat opazil s pravilno ceno na Amazonovem nakupovalnem seznamu, kar sem, kaj pa drugega, po najhitrejšem postopku izkoristil.

Skoraj ves ta čas bi seveda lahko kupil malo manj zmogljivi in tudi cenejši Xbox Series S, vendar to ne bi imelo pravega smisla z vidika nadgradnje, kajti prejšnji One S še vedno ni ravno zastarela naprava, navsezadnje sem jo ves čas od nakupa pred malo manj kot šestimi leti imel nastavljeno na razločljivost 4K in izkoriščal sliko HDR pri igrah, ki so to podpirale. Zgolj s Serijo X pa dobim tiste »prave« prednosti nove generacije, kot so resnični 4K v igrah, spremenljivo osveževanje vse do 120 Hz (oz. izrisovanje toliko slik na sekundo), nizka zakasnitev, podpora dinamičnim formatom HDR in prostorskemu zvoku, pa še kaj sem pozabil. Ko enkrat zamenjam še televizor …

Tudi na starem televizorju nekaj dobrobiti je

Kaj pa s starejšim, ki sicer je 4K HDR, dosti bolj napreden pa ne, se pozna kakšna pridobitev? Na prvi pogled bi lahko rekel, da je vse dokaj podobno. Grafika uporabniškega vmesnika je enaka. Sicer čisto prijetna in podrobna (4K, pač), vendar kakšne razlike ni. V osnovi tudi v igrah, vendar so tu vseeno opazne izboljšave pri tistih naslovih, ki so optimizirani za Seriji S in X. Vsi niso in pri nekaterih je treba biti pozoren, kaj kupiš, saj prodajajo tudi različice za »Xbox One«, ki bodo tudi na novejših konzolah izgledalo povsem enako. Toda v NBA 2K22 je denimo več grafičnih elementov v izbirnikih, pa tudi sam prikaz tekme je bolj bogat. Podobno Forza Horizon 5 še bolj navdušuje z različnimi podrobnostmi, odsevi, senčenjem in ostalim, kar pa je komaj čas gledati med igranjem. Tudi nasploh igra teče lepše, kajti na stari konzoli ji 4K povzroča preglavice in je zares fina za igranje v polni visoki razločljivosti. It Takes Two po drugi strani izgleda popolnoma enako. Prepričan sem, da bi se v Forzi lahko poznalo več slik na sekundo (na PC-ju definitivno se), kajti v strelskih in dirkalnih igrah to prinaša največjo razliko. Pri prvih zaradi boljšega reagiranja in pri drugih zaradi bolj realističnega občutka hitrosti, ki omogoča tudi bolj natančno vožnjo. Seveda pa moram najprej poskusiti na ustreznem televizorju in videti, če konzola pri 4K sploh zmore več kot 60 slik na sekundo.

Vsaj za zdaj je tako glavna in vsekakor nezanemarljiva pridobitev hitrost nalaganja. Že konzola sama se zažene hitro, še posebej, če vmes ni bila ravno dolgo izključena, a predvsem zaganjanje iger in tudi potem nalaganje v njih je nekajkrat, morda (pa bom rekel malo na pamet) kar desetkrat hitrejše. V Forzi sem se prej res načakal pred vsako dirko, zdaj traja vsega nekaj sekund in že lahko pritisnem »začni«. V tem pogledu je izkušnja res bistveno boljša, saj počasno nalaganje ne prekinja ritma in vzdušja. Vsaj glede na občutek, nisem namreč izvajal kakšnih meritev, je konzola tudi bistveno tišja od prejšnje. One S sicer ni bila glasna, a se je šumenje, ki ga je povzročalo hlajene, kar dobro slišalo. Pri novi bi težko rekel, da sem sploh zaznal, kakšen zvok oddaja.

Zadevo sem sicer še dobro začel uporabljati, zato so to samo prvi vtisi. Kot rečeno vsega brez televizorja z ustreznim zaslonom, priključki HDMI 2.1 in ostalimi pritiklinami za izkoriščanje vsega, kar je prinesla Serija X, niti ne morem preizkusiti. Upam, da čimprej vsaj kakšnega dobim na test, preden zamenjam še svojega.

Mar bi počakal kar na naslednji Xbox

Bi bilo po tako dolgem čakanju že skorajda vseeno, če bi sploh opustil misel na to konzolo, in ali še nekaj časa igral na stari konzoli ter počakal na morebitno vmesno osvežitev aktualne generacije (tudi Xbox One S je bil nekoliko izboljšana, a ne povsem nova konzola) ali pa povsem opustil konzolo in si namesto nje omislil igričarski prenosnik? Ravno v času mojega nakupa so se pojavile govorice o izboljšanih Xbox-u in PS5, ki bi prišla na plano prihodnje leto. Glede na dozdajšnje termine pri Microsoftu in Sonyju bi to verjetno pomenilo jeseni 2023, vendar mislim, da te informacije, ki jih je sprožil eden od proizvajalcev televizorjev, nimajo kakšne trdne osnove. Doslej še nismo slišali česa podobnega, zanimanje za obstoječi napravi je še vedno enormno, zato ni razlogov za osvežitev, tudi njuna strojna osnova je več kot dovolj zmogljiva še za nekaj let, in ob še naprej trajajoči situaciji s polprevodniki in vsemi ostalimi sestavinami prav tako nima smisla česar koli spreminjati, dokler ni nujno potrebno.

Dobavljivost PS5 ves ta čas ni bila kaj dosti boljša, pa vendar, morda bi lahko presedlal na Sonyjevo platformo, če bi njegovo konzolo našel prej. Ne. V tem pri več kot 50 naslovih v digitalni knjižnici za Xbox in dveh za Playstation ne vidim smisla. Tam bi moral povsem od začetka, poleg tega ni iger, ki z istim nakupom delujejo še v sistemu Windows. Takih pa bo zaradi Microsoftovih prevzemov igričarskih studijev vse več.

Ideja igričarskega prenosnika, ki bi nadomestil tako konzolo kot tudi obstoječi prenosnik, se ne zdi napačna. Prav tako ne poenotenje igričarske platforme na eno samo. Zdaj namreč malo igram na konzoli in malo na računalniku. Seveda bi izbral enega od (dokaj) lahkih 14-palčnih, kakršna sta Asus ROG Zephyrus G14 in Acer Predator Triton 300 SE. Oba tehtata približno 1,7 kg, kar je za 400 dag več od mojega neigričarskega, a tudi ponujata hude zmogljivosti. Vseeno pa je vprašljivo, če dovolj hude za tekoče poganjanje grafično zahtevnih iger pri razločljivosti 4K s spodobnimi nastavitvami. Poleg tega bi verjetno moral poskušati sliko speljati iz izhoda USB-C prek prilagojevalnika na HDMI, kajti podpora za standard 2.1 je pri priključkih HDMI v prenosnikih zelo redka, slike HDR verjetno ne bi bil deležen, in med igranjem bi bil prenosnik bistveno glasnejši, pa še kakšna dodatna brezžična miška in tipkovnica bi ležala v dnevni sobi poleg igralnih krmilnikov. In, nenazadnje, prenosnik sem kupil komaj lani, in zanj ter za novi Xbox skupaj nisem odštel toliko kot bi verjetno za Zephyrusa ali Predatorja.

Še ena možnost, verjetno celo bolj zmogljiva, bi bil namenski igričarski PC v majhnem in ličnem ohišju, toda ta bi bila še dražja in bi opravljala zgolj ta ozek namen, medtem ko bi prenosnik vsaj opravljal še drugo vlogo. Igralna konzola je resda povsem zaprta naprava, igre zanjo niso ravno poceni (a so vedno kakšne akcije, ki to zapravljanje precej omilijo) in je le delno uporabna še za kaj drugega, denimo za predvajanje ploščkov DVD in blu-ray ali pretočnega videa, toda sama naprava je glede na zmogljivosti zelo poceni, ekstremno enostavna in priročna za uporabo, optimizirana za to, kar mora početi in zagotovo najboljša izbira za družinsko zabavo »z enim klikom«. Zato sem vesel, da je Xbox Serije X naposled pri meni.

The post Leto in pol sem čakal, da lahko zapravim 500 evrov za nekaj, kar že imam? appeared first on Tehnozvezdje.

Posebne različice so vedno zanimive, saj dajejo občutek, da imate nekaj, česar večina nima. Zaradi omejenosti ponudbe, dragih materialov ali preprosto visoke cene, ki je še posebej izrazita pri posebnih modelih premijskih pametnih telefonov. Zatorej morajo biti povezane z znano blagovno znamko ali osebnostjo. Alan Walker je eden bolj prepoznavnih didžejev, s četico oboževalcev, ki jih Asus tokrat nagovarja. Natančneje iščejo se zahtevnejši igračarji, ki so hkrati ljubitelji elektronske glasbe in bi se radi preizkusili v mešanju glasbe. Kajpada je potrebno še marsikaj drugega kot računalnik, ponajprej kanček talenta, toda ravno zaradi tega je Asus storil pogumen korak. Plastična škatla, v kateri »pride« prenosnik, ima na dotik občutljive površine in služi kot preprost pripomoček za predelavo (remiks) skladb. Ko ga priključite preko kabla USB, se samodejno zažene program ROG Remix in že se lahko preizkusite v vlogi didžeja. Hecna zadeva, ki čeprav deluje, najbrž ne bo zamenjala profesionalnih »mešalnih miz«. Gotovo pa jo boste preizkusili. Vsaj enkrat, ker je zraven. Poleg tega so v kompletu še uporabna ter predvsem lična zaščitna torbica in kosa oblačil bogato označena z Alanovimi in ROG-ovimi logotipi. Nogavice in čepica. Velja omeniti, čeprav neke hude uporabne vrednosti ravno tako nimata!

Poudarek (predvsem) na oblikovanju

Alan pravi, da mu je v sodelovanju uspelo izdelati prenosnik, ki popolnoma zadosti njegovim potrebam, čeprav so v primerjavi s standardnim G14 spremembe večinoma v oblikovnih podrobnostih. Na hrbtišču se bohoti zaslon iz majhnih sijalk LED, ki svetijo modre namesto belo in tekstilna trakova prežeta s poševnicami in besedami »ROG«, »Join the Republic«, »Join the Walkers« in »Alan Walker«. Priznam, da mi je ta del bolj všeč kot aktivni zaslon. Če se bosta trakova le izkazala za dovolj vzdržljiva in čez kakšno leto ne bosta »razcefrana«. Zaslon Anime Matrix je druga pesem, kajti pri običajnem G14 se lahko odločite, da ga ne potrebujete in zato je prenosnik celo za odtenek lažji. Privzeti učinki, spet povezani z ikonografijo Walkerja, so sicer zanimivi, a po drugi strani, ker to vidijo drugi, ne vi med uporabo prenosnika, sem prepričan, da boste zaslon prej ali slej izklopili in raje energijo varčevali za igranje. Toda ker je model en in si ne moremo ničesar izmišljevati, pretirano ne moti.

To pa nisi edine oblikovalske spremembe. Ohišje je temno sivo, takšnih je večina tipk, rezen nekaj njih v svetlo sivi in modri, ki naj bi bili priljubljeni barvi Alana. Poleg tega sta na tipkah A in W njegova logotipa. Spremenjena je še tekstura sledilne ploščice, medtem ko so v sistem dodali njegovo ozadje in zvočnih učinkov. Posebej zanimiv je zvok ob zagonu prenosnika.

Lahko bi imel še en priključek

Drugih razlik v primerjavi s standardnim modelom ni, kar velja tudi za številčnost in razporeditev priključkov. HDMI (različica 2.0) ter po dva priključka USB tipa A in C (eden z DP 1,4 in možnostjo polnjenja baterije). Ni na primer reže za spominske kartice, ki bi prišla prav fotografu. A bolj me moti odsotnost ethernet priključka za kabelski priklop na računalniško omrežje. Prenosnik je dovolj »debel« in prav bi prišel kljub podpori standardu brezžičnega omrežja Wi-Fi 6. Ta sicer omogoča dovoljšne in predvsem stabilne hitrosti, toda kaj dosti ne bo pomagalo, če standarda ne podpira omrežni usmerjevalnik. Bodimo pošteni. Večina nas nima in še nekaj časa ne bo imela primernega. Manjša težavo predstavlja še priključek HDMI neposredno priključen na interno grafiko. Praktično to pomeni, da je treba v primeru neposredne povezave z grafično kartico za priklop dodatnega monitorja uporabiti priključek USB tipa C.

Za 14-palčni prenosnik je pravzaprav solidnih mer (324 x 222 x 19,9 mm) in teže. Glede na namen in zmogljivosti 1,7 kg namreč ni pretirano. Nekje v zlati sredini igričarskih prenosnikov. Prednosti večjega ohišja se takoj poznajo na tipkovnici, malo manj na sledilni ploščici. Tipkovnica je osvetljena z belo svetlobo, tipke so ravno prav velike, med njimi je dovoljšna razdalja, so odlično odzivne in imajo udoben hod. Sledilna ploščica ni velika kot pri nekaterih prenosnikih, je pa primerno odzivna, in klikabilna, toda tako ali drugače boste prej ali slej priklopili najmanj solidno igričarsko miško. Za druga opravila je sledilna ploščica uporabna, toliko bolj, ker sta levo in desno od nje veliki prazni površini – naslona za dlani.

Ena sama strojna »konfiguracija«

Čeprav gre za resen igričarsko glasbeno navdahnjeni prenosnik, je na voljo v eni sami konfiguraciji strojnih komponent. Procesor AMD Ryzen 9 5900 HS nikogar ne bo pustil hladnega, grafična kartica pa verjetno. Nvidia RTX 3050Ti bo sicer zadoščala v večini primerov, a glede na zaslon visoke razločljivosti QHD (2560 x 1440) in 120-herčno osveževanje bi se bolje odrezal model 3060. Delovnega pomnilnika je 16 GB, od tega 8 GB neposredno na matični plošči in 8 GB v modulu. Ker je nadgradnja mogoča le do 24 GB, bi bilo verjetno boljša razdelitev 16+16 GB. Vse skupaj nadgrajuje pogon SSD s kapaciteto polnjenja 1 TB. Še nekaj boste na tem prenosniku zaman iskali. Spletno kamero. Video klepeti so mogoči le z dodatno in zato tudi ni podpore za prepoznavo obraza. Namesto tega je na razpolago tipalo prstnega odtisa v tipki za vklop.

ASUS zadnje čase zelo poudarja prednosti zaslonov OLED, toda v G14 jih še ne boste našli. Namesto tega ima dobro in zanesljivo tehnologijo IPS. Nič ne de. Zaslon je odličen. Dovolj svetel za omejeno uporabo na prostem, z zaradi razločljivosti ostro sliko in 100-% pokrito barvno lestvico DCI-P3. Barve so na oko lepe in žive in natančnost je na primerno visoki ravni. Vse skupaj pride do izraza na primer v igri Horizon Zero Down. Takisto nisem opazil, da bi se med igranjem grafična kartica pretirano trudila in njena temperatura ni zletela v nebo. Morda zaradi sistema hlajenja z dvema ventilatorjema, katerega učinkovitost je značilna za Zephyruse. Spet z manjšo opazko. Ventilatorja znata biti na trenutke dokaj glasna in odprtina po celem zadnjem robu za izpih vročega zraka tega usmerja preko zaslona. Verjetno bi bilo bolje, če bi podobno kot stranski zrak pihal pod zaslonom in stran od prenosnika. A razlog je v podaljšku zaslona, ki odprt tipkovnico in s tem spodnji del dvigne za udobnejše tipkanje in boljši pretok zraka pod prenosnikom.

Solidna baterija

V bateriji se posebna različica ne razlikuje od standardne. Polnjenje poteka s pomočjo 180 W napajalnika ali preko enega od priključkov USB-C z močjo 100 W. Baterija je kapacitete 76 Wh in bo v primeru uporabe napajalnika napolnjena v približno dveh urah. Avtonomija delovanja je sicer odvisna od načina uporabe, a več kot pet ur doseže, medtem ko lonček k porabi pristavi hiter zaslon razločljivosti QHD.

Dobri občutki

ROG Zephyrus G14 AW SE sodi med prenosnike, ki bi ga z veseljem imel. Ampak! Žal je za nekatere preprosto predrag, a takšne so vedno »posebne različice«. Za prenašanje bo morda za nekatere prevelik in predvsem pretežak, sam imam na primer raje 13-palčnike, toda tolikšne zmogljivosti niso mogoče v ultra tankem ohišju. Že estetika standardnega modela je všečna in sodobna, lahko razumete, da je različica Alana Walkarja še nekoliko bolj »odbita«. Nisem sicer pretirani ljubitelj videoiger, a hkrati nisem imun nanje. Med preizkušanjem sem se za kratek čas potopil v svet igre Horizon Zero Down in bila je zanimiva in hkrati nostalgična izkušnja. Relativno zahtevna igra je tekla brez zatikanje ali kakšnih drugih motečih dejavnikov, čeprav grafična kartica sodi med vstopne modele. Očitno zadošča. Število prikazanih sličic je bilo dovoljšno, animacije zato odlične, barve živahne in podrobnosti več kot dovolj. Glasbene funkcije puščam ob strani, izkazalo se je, kar vem že dolgo, da nisem ravno talentiran v tej smeri, toda zmogljivosti prenosnika so dovoljšne še za druga zahtevna dela, kot je urejanje fotografij in videa. Lep in predvsem zanimivi prenosnik, ki zna marsikoga zadovoljiti. Vendar si ne delam utvar. Podobno zmogljivosti je mogoče dobiti za manj denarja.

HVALIMO:

• 3.5 mm priključek za slušalke
• Velike in odzivne tipke
• Oster hiter zaslon z lepimi in živahnimi barvami

GRAJAMO:

• Ni ethernet priključka
• Glasna ventilatorja, ki vroč zrak usmerjata preko zaslona
• Ni spletne kamere

The post ROG Zephyrus G14 AW SE: Če komu, potem »odbite« ideje uspejo Asusu (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Naziv je prestižnega pomena, kaj dosti pa ne pomaga, ko je treba prepričati kupce. Vprašanje pa je tudi, kateri uporabniki so najbolj pomembni za izdelovalce prenosnikov in delno tudi namiznih računalnikov. Verjetno so to igričarji, za zmogljivo zverino so pripravljeni plačati, kolikor zahtevajo in ustvarjalci vsebin. Od blogerjev, vlogerjev, youtuberjev, vplivnežev, fotografov, video snemalcev in tako naprej. Skupno jim je, da vsi po vrsti potrebujejo procesorsko in grafično zmogljive računalnike ter zaslone sposobne prikazati kakovostno sliko, pravilne barve ter sliko visokega dinamičnega razpona (HDR). Na prvi pogled so si naprave za omenjeni kategoriji uporabnikov zelo podobne, kar bo do neke mere celo držalo. Razlike so v podrobnostih, drugačni obliki naprav in različno zmogljivih baterijah, poleg tega imajo zasloni igričarskih prenosnikov višje frekvence osveževanja, medtem ko so za ustvarjalce nastavljeni za prikaz čim bolj točnih barv. Resnici na ljubo pa nobena od teh naprav ni sposobna zahtevnih nalog v resnici opraviti, ne da bi bila priključena na električno omrežje. Pri obeh izdelovalcih smo opazili še en »skupni« trend. Oboji se zanašajo na Intelove procesorje ter grafične kartice podjetja Nvidia. AMD je pri njiju, vsaj pri zmogljivih izdelkih, izpadel iz igre?

Za igričarje telefon ter prenosnik

ROG Phone II je po vseh standardih velik telefon, pa čeprav je tudi Asus posvojil ožji dizajn in tanjše robove okoli zaslona. Sistem na čipu je pričakovano Snapdragon 855 plus z grafičnim delom Adreno 640 GPU, ki je najmanj do petka, ko bo Huawei predstavil Kirin 990, najbolj zmogljiv »procesor« za pametne telefone. Kot smo lahko preizkusili, brez težav poganja vsako igro, a se pri tem konkretno greje. Telefon je sicer opremljen s trinivojskim sistemom hlajenja, žal pa ima izpust na hrbtišču, blizu mesta, kjer ga držimo, ko igramo igre v panoramskem načinu. Zato občutimo, kaj pomeni pretirano gretje naprave oziroma, kako vroča bi bila, če toplota ne bi mogla ven. Ker večino mobilnih iger igramo v omenjenem položaju, ima telefon priključek USB C na sredini daljše leve stranice in ne na spodnji, kot je običajno. Ni pa velik samo telefon, velika je tudi baterija, ki drži 6000 mAh, na voljo pa je tudi hitro polnjenje (30 W). Zaslon AMOLED je zgodba zase. Diagonala 6,59 palca in polna razločljivost HD morda nista tako pomembni, kot hitrost osveževanja 120 Hz, odzivnost 1 milisekunde ter podpora za 10-bitno sliko visokega dinamičnega razpona. Cena različice z 12 GB RAM in 512 GB pomnilnika bo 900 evrov, za izpopolnjeno različico (1 TB pomnilnika ter kovinska barva ohišja) pa 1200 evrov.

Asus letos igričarjem ni namenil veliko novosti. Poleg telefona je zanimiv še igričarski prenosnik ROG Zephyrus S GX701, ki ima zaslon polne HD-razločljivosti s frekvenco osveževanja 300 Hz ter odzivnim časom 3 ms. Napovedali pa so, da bodo takšne zaslone postopoma vgradili še v druge igričarjem namenjene prenosnike, pa tudi monitorje. Sicer pa ima omenjeni prenosnik Intelove procesorje zadnje generacije ter grafično kartico GeForce RTX 2080 (1230 MHz). Enako »hitre« zaslone razločljivosti 4K pa bo Asus predstavil naslednje leto.

Tudi Asus ima urico

Lani predstavljeno uro Vivowatch BP so letos zamenjali z različico SP, ki je podobno zmogljiva, predvsem pa okrogla in tozadevno bolj podobna večini športnih ur. Spada namreč v to kategorijo, čeprav je bilo več govora o beleženju spanja in telesnih znakov, kot o beleženju vadbe. Ura ima pričakovano vgrajeno optično tipalo srčnega utripa, poleg njega pa še tipalo EKG z dvema elektrodama. Ena je na spodnji strani ure in je ves čas v dotiku s kožo, druga pa v kroni (gumbu) ure. Sposobna naj bi bila tudi priporočil, kaj je uporabniku početi v določenem trenutku, na osnovi znanj specialistov, ki jih je Asusu uspelo zbrati. Ima pa tudi sprejemnik za omrežje GPS, baterija zdrži do 14 dni, proti vodi pa je odporna do 50 m.

Ultra prenosnik in model z dvema zaslonoma

Ultra prenosniki nimajo več naboja, ki so ga imeli še pred časom, kajti izkazalo se je, da je manj uporabnikov pripravljenih sprejeti kompromise, kot so pričakovali. Raje imamo malo težje mašine s krajšim trajanjem baterije, ki pa ne klecnejo ob vsakem zahtevnem opravilu. Predvsem si želimo, da so robustne in imajo dobro ergonomijo tipkovnice. Nič od tega ne velja za model PRO B9, kajti zaslon je tako tanek, da se zvija že pri nežnem prijemu, dosti bolj robustno pa ni izdelan niti spodnji del prenosnika s tipkovnico. In ko smo že pri njej. Hod tipk je plitek, zato nismo vedno prepričani, ali smo tipko dovolj pritisnili ali ne.

Drugi zanimiv prenosnik je Asus ZenBook Pro Duo, ki ga je Asus sicer predstavil že pred časom, po novem pa je na voljo tudi v Evropi po začetni ceni 1700 evrov. Ima dva zaslona razločljivosti 4K, enega pod drugim, ki sta za razliko od zaslona v sledilni ploščici modela ZenBook približno enako uporabna.

Ekosistem za »mlade« ustvarjalce

Ustvarjalci vsebin so vse bolj pomembni uporabniki zmogljivih naprav, imajo pa tudi denar, da si jih lahko privoščijo, zato jim je Asus namenil celo vrsto naprav družine ProArt.

Na voljo so jim monitorji do diagonale 32 palcev, najmanjši monitor z diagonalo 22 palcev pa ima celo pravi zaslon RGB OLED. Skupna jim je razločljivost 4K, podpora standardov slike HDR, vsi so nastavljeni za prikaz čim bolj natančnih barv. Ta lastnost je pomembnejša od hitrosti osveževanja, pa čeprav 120 Hz ni najbolj običajno pri profesionalnih monitorjih. Posebej izstopa model PA32UCG z največjo svetilnostjo 1600 nitov in običajno 1200 nitov, ter svetlobnim elementom v ozadju monitorja iz 1152 mini sijalk, ki jih elektronika lahko upravlja neodvisno eno od druge, zaradi česar je lokalno zatemnjevanje učinkovitejše, kontrastno razmerje pa višje. Za vse modele je značilen tudi obširen seznam priključkov, ki so na voljo.

Preden preidemo na prenosnike za mlade uporabnike, se za hip ustavimo še pri namizniku ProArt Station D940MX. Med drugim ima tudi priključek Thunderbolt 3, in tako kot večina danes predstavljenih naprav podpira Wi-Fi 6, njegovo ohišje pa je kompaktno, a vseeno dovolj veliko za hibridni sistem hlajenja. To je kajpada potrebno, glede na to, da ima računalnik Intelov procesor i9 in grafično kartico Nvidea Quadri RTX 4000 ali Nvidia RTX 2080 Ti.

Podobno impresivni so tudi 15- ali 17-palčni prenosniki ProArt StudioBook Pro X. Sodijo v kategorijo naprav, ki smo jih nekoč imenovali mobilne delovne postaje in so sposobne vsaj do neke mere zamenjati namizne računalnike. Ne pa v celoti, da ne bo pomote. Najmogočnejši model družine Pro X ima procesor Intel Xeon E-2276M in grafično kartico Nvidea Quadro RTX5000, seveda pa se lahko odločite tudi za procesorje družine »i« in manj zmogljive grafične kartice Nvidia. Zgodba zase je prenosnik ProArt StudioBook One, ki velja za trenutno najbolj zmogljivega. V njem sta namreč procesor i9 in grafična kartica Nvidea Quadra RTX 6000, sistem hlajenja naj bi bil, kot so dejali, primeren za vesoljske odprave, zaslon razločljivosti 4K pa je pričakovano nastavljen za prikaz čim bolj natančnih barv. Čemu taka zmogljivost? Omenili so možnost urejanja videa razločljivosti 8K.

Žal pa vam ne moremo povedati ničesar o cenah teh naprav, kajti o tem ni bilo govora. Predstavljamo pa si lahko, da ne bodo ravno zanemarljive.

The post Za 30. rojstni dan ASUS predstavil cel kup novih naprav appeared first on Tehnozvezdje.