Ta avto je zanimiv tudi zaradi svoje podobe, ne samo zato, ker je ena cenejših možnosti 4×4. Sprednji del je postaven, odločen, zadnji z več kovine, kjer je običajno tretje steklo, pa nenavaden, morda tudi komu ni všeč, a drugim se zdi prav zabaven. Notri to ni ravno gosposko vozilo, prej bi mu kdo prilepil kakšno drugo oznako, ki je ne bom omenjal, tudi precej plastično deluje vse skupaj, a to navsezadnje niti ne moti. Ker pač ni kakšnih premijskih aspiracij, gre za igrivega delavca za dostopno ceno, poleg tega pa opremljenost, tudi tehnološka, sploh ni slaba, nekaj barvnih in dizajnerskih vložkov poskrbi za dobrodošlo in ne prav pogosto razgibanost notranjosti, prostora pa je presenetljivo veliko. Na 3,70 m dolžine namreč povsem udobno in zračno sedijo voznik in še trije potniki. Resda za njimi ostane luknja le za kakšen nahrbtnik ali nakupovalno vrečko in še nekaj malenkosti, a če ni prioriteta prevoz ljudi, se da klop oz. zadnja sedeža pomakniti naprej (ali pač podreti naslonjala) in potem se da prevažati tudi kaj večjega. Tako ali tako si predstavljam, da bo na hribovske cilje Ignis pogosteje šel z enim ali največ dvema potnikoma in kakšno zalogo v prtljažniku.

V obeh nalogah, omenjenih v uvodu, pa je zelo prepričljiv. Peljati se da skozi najbolj ozke ulice in v najbolj ostre ovinke, ker je res kratek in tudi kar ozek, s kolesi povsem na skrajnih točkah. V klanec pa kar gre in gre, ne glede na teren in podlago. Gozdne ceste in planinske poti so mu ekstremno všeč in mu ne predstavljajo nikakršnih problemov. Tudi z velikimi kamni, celo skalami, ali hudimi luknjami oz. vdolbinami. Ko so sopotniki prepričani, da bo nekaj udarilo v podvozje, da bo avto nasedel ali se prelomil, Ignis vse zvozi suvereno, pa še prav počasi ni treba iti. Za vse to poskrbita tudi vozna načina za spust ali teren, ki malo prilagajata plin, zaviranje in obnašanje. Seveda bi se verjetno ustavilo na zelo strmih klancih, če bi bilo preveč spolzko ali kaj takega, ker reduktorja in zelo naprednih sistemov za nadzorovano plezanje ali spuščanje ni, ampak temu res ni namenjen. Pride pa se z njim marsikam, kamor se z večino »običajnih« avtov ne da. Tisto tretje iz uvoda pa tudi drži. Vožnja po vaseh in magistralkah je še čisto sprejemljiva, ne najbolj udobna in slabe ceste se lahko čutijo zaradi ozkih koles, vendar vseeno vse oddela zbrano, nikamor ga ne odnaša in ne utruja potnikov. Na avtocesti pa se pozna tako, da je ozek, kot tudi slabša zvočna izolacija, saj tam nekje od 120 km/h postane kar glasen. Dokler so tovrstne poti kratke, se jih zlahka prestane, ker je motor sicer prijeten, daljše avtocestne razdalje pa bi bile nekoliko naporne.

V Ignisu brni 1,2-litrski motor brez turbine, kar je dandanes že kar redkost, pa tudi zgolj petih prestav ne srečamo več pogosto. Pa je kombinacija čisto v redu. Motor je dovolj živahen in poskočen, menjalnik pa lepo sodeluje, in za neavtocestno vožnjo se obnese prav dobro in tudi kar varčno. Treba se je le zavedati, da je to prevozno sredstvo za krajše poti in za hribovske cilje. Na teh uporabnikom niti ne bo kaj dosti manjkalo. Opreme je, kot rečeno, kar precej. Na sredini ni samo luknja za staromoden avtoradio, ampak povsem enak zaslon infozabavnega sistema, kot ga že nekaj let srečujemo tudi v drugih Suzukijevih modelih. Ni ravno zadnji krik tehnike, je pa še vedno čisto funkcionalen, z bluetoothom, USB-jem, navigacijo. In možnostjo uporabe platforme Android Auto, kar je mogoče še boljša možnost, saj je njen uporabniški vmesnik lažji za uporabo – pri Suzukijevem oz. Boschevem so posamezni elementi na zaslonu dokaj majhni – na voljo so vsebine s telefona in Googlova navigacija s z upoštevanjem trenutnih prometnih razmer ter obsežno bazo interesnih točk je uporabnejša. V vsakem primeru je glede na namembnost avta in opremljenost tekmecev oz. tekmic, Ignis lahko kar samozavesten. Zna tudi sam ustavljati pred ovirami oz. v sili, nima pa radarskega tempomata, temveč zgolj običajnega. Znova povsem razumljivo. Žarometi pa so kar v izvedbi s svetečimi diodami. Ponekod drugod še dnevne luči videvamo s klasičnimi žarnicami. Glede boljše vidljivosti in s tem varnosti, pa tudi mirnosti lastnika, ki mu najbrž ne bo nikoli treba menjati sprednjih svetil, je ta poteza Suzukija pohvalna.

Z Ignisom sem mogoče malo bolj kot z drugimi testnimi avti izbiral poti, nisem se na vse podal z njim. A prav zaradi njega smo šli tudi marsikam, kamor sicer ne bi. Je tako simpatičen pustolovec, da ga je škoda gledati doma na dvorišču.

The post Suzuki Ignis Allgrip: Nič ga ne ustavi appeared first on Tehnozvezdje.