Za ljubitelje jabolčnih izdelkov ni kupovanje v tujini nič neobičajnega. Cene so pogosto nižje in izbira popolna, saj v Sloveniji vedno kaj manjka na policah. Nova ura z mobilno povezljivostjo še nekaj časa ne bo v prodaji pri nas, zelo verjetno v tej inkarnaciji sploh ne. Mogoče z oznako štiri ali pet. Ampak kupiti Apple Watch 3 LTE v Nemčiji pač ne predstavlja kakšne večje težave. Pripraviti jo do delovanja še kje drugje kot zunaj države nakupa, še posebej v Sloveniji, pa je praktično nemogoče.

Proizvajalci pametnih ur imajo različne pristope glede omogočanja povezovanja v mobilna omrežja. Huawei je denimo pri svoji uri druge generacije poleg kartice sim na čipu (e-sim) vgradil tudi pladenjček za običajno kartico velikosti nano, medtem ko se je Samsung pri Gear S3 odločil izključno za e-sim. Enako Apple pri AW3. Mogoče bi kdo mislil, da zamenjava fizične kartice z vgrajenim čipom za operaterske podatke poenostavlja stvari, a jih za uporabnika v resnici komplicira. Proizvajalci in operaterji imajo na ta način veliko večji nadzor nad početjem naročnikov, ki lahko s karticami počnejo, kar hočejo. Pri elektronskih je ravno obratno – uporabniki lahko počnejo samo to, kar jim je dovoljeno in omogočeno.

Že Samsungove ure so v različici LTE na voljo samo v peščici držav in enako velja tudi za Applove. Mogoče bi kdo pomislil, da zaradi operaterjev, ki so glede tega običajno precej počasni, pa se zdi, da je krivda tokrat bolj na strani proizvajalca. Tako v Telekomu Slovenije kot v A1 trdijo, da nedelovanje nove jabolčne ure v njunih omrežjih nima nič opraviti z njimi, ampak najprej s tem, da Apple tega izdelka sploh ne prodaja v Sloveniji in se tako slovenskih operaterji sploh ne morejo vpisati med podprte, tudi če bi tehnično omogočali delovanje naprav z elektronsko kartico sim. Sicer v praksi še nismo videli primera take naprave v slovenskih omrežjih, ampak to je v konkretnem primeru postranskega pomena. Odločitev je kot kaže na strani Appla, ne operaterjev.

Ameriška korporacija pa je za zdaj določila, da se bo ura lahko v mobilna omrežja povezovala v ZDA (logično), Kanadi, Portoriku, Avstraliji, Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Švici, na Japonskem in Kitajskem. Pa še v teh državah ne v vseh operaterjih, ampak samo nekaterih. Celo države, kot so Francija, Nemčija in Velika Britanija imajo na seznamu vsaka samo po enega operaterja. Ura pa tudi ne more gostovati. Povezovanje deluje samo v omrežju »domačega« operaterja, takoj ko gre uporabnik v tujino, se Apple Watch znova zanaša na telefon ali na brezžična omrežja (wi-fi). Tako ne bi nič pomagalo zadeve aktivirati v Nemčiji in upati, da bo v Sloveniji delovala v gostovanju.

Težko brez konkretnega preizkusa sodim, kakšno vrednost v resnici prinaša ura v vlogi telefona. Opisi kolegov z druge strani Atlantika dajejo slutiti, da manjšo, kot bi rad prikazal Apple. In tudi sam sem že poudaril, da pametne ure potrebujejo kaj drugega kot 4G. Za slovenske kupce, ki bodo v tujini izbirali svoj Apple Watch 3, pa je vsaj izbira med cenejšim ali dražjim hardverom – pustimo izbire paščkov – povsem jasna. Enako velja tudi za Samsungov Gear S3. Za zdaj pozabi na LTE in prihranjene evre investiraj v kaj drugega, pelji prijatelj(ic)e na pivo ali podpri kakšen dober medijski projekt.

***

Naslovna fotografija: Apple

The post Nakup Apple Watch 3 LTE je za zdaj metanje denarja skozi okno appeared first on Tehnozvezdje.

Kitajska ura obstaja v dveh izvedbah, »športni« in »klasični«, ki se razlikujeta po materialih – športna je bolj plastična in zato deluje malce bolj ceneno -, paščkih in gumbih, sicer pa sta hardversko povsem enakopravni. Osebno mi je bolj všeč classic in tudi precej vprašanj, kaj nosim, in pohval o dobro izgledajoči uri sem dobil med preizkušanjem. Fino je, da so te ure res napredovalo do točke, ko ne izpadejo več inferiorno v primerjavi s konkretnimi primerki švicarske ali japonske urarske industrije in ko niso več nehumano prevelike in predebele. Huaweijeva je bila ravna pravšnja za mojo ročico, bolj primerna kot večja (a tudi boljša) Samsungova Gear S3.

Vendar pa tanjšanje in dodajanje povezljivosti, poleg obveznih bluetootha, wifi-ja in nfc-ja je zdaj vgrajen še gps, lahko pa tudi lte, pomeni stagnacijo glede trajanja baterije. HW2 bi lahko ob izklapljanju zaslona zdržala dva dni, z ves čas vključenim pa jo je treba polniti vsak večer. In kdor hoče imeti uro, ki mu v trenutku pokaže glavno informacijo (čas!), bo zaslon pustil vključen. Ker tipala za premike še vedno ne delujejo dovolj dobro, to je težava vseh po vrsti, še najmanj Appla, a res nočem stresati zapestja in motoviliti z roko naokrog, da bi izvedel, koliko je ura.

Na predstavitvi v Barceloni se je kot potencialna hiba kazal zaslon te ure, ker je v primerjavi s Samsungovim izgledal res uborno. V končni, prodajni različici ne izpade tako slabo, ima dovolj visoko ločjivost in premore nekaj živahnosti, nima pa črnine in kontrastov konkurenta. Tudi manjši je, čeprav po specifikacijah samo za desetinko palca, a bi se upal prepirati, da je razlika večja. Kjer je Huawei zamudil priložnost, je upravljanje sistema. Samsung je zadel terno z vrtljivim obročem okrog zaslona, ki ga tu ni. Začuda se vrtita stranska gumba, ampak v prazno. Če bi vsaj to delovalo za premikanje gor in dol, bi že pomenilo veliko. Kajti tako je treba vse početi na zaslonu, z izjemo določenih premikov v vmesniku, ki jih naredijo pritiski na omenjena gumba. Drsanje po zaslonu ure je v redu za kratke interakcije – ko nekaj »vržeš« proč, denimo – če je treba to početi dalj časa, pa postane nadležno. Ker je pozicija roke nenaravna. Samsungov obroč je mogoče vrteti s palcem, ko roka počiva za zapestju druge, in to je veliko udobneje. Google bo moral skupaj s proizvajalci na novo razmisliti o uporabniškem vmesniku.

So pa, kot sem omenil na začetku, tega že konkretno izboljšali. Zdaj vse skupaj – končno! – temelji na posameznih aplikacijah in prikazu glavnih informacij. Nekatere številčnice (watch waces) vsebujejo podatke o korakih, vremenu ali čem drugem. Med aplikacijami je tok obvestil iz Googlovega pomočnika (Google now), ni pa to več glavna zadeva pri Android Wearu. In obvestila s telefona – sms-i, facebook, e-pošta, itd – prihajajo sproti. Da se tudi odgovarjati neposredno z ure, čeprav je še vedno lažje to početi s telefona. In mogoče se je z uro tudi pogovarjati, da telefon lahko ostane v žepu ali na polici v drugi sobi. Glede na to, da je v Googlovem uporabniškem vmesniku poudarek na potegih prsta, je rahlo zoprno, da podrsanje v desno prikliče spreminjanje številčnice. Do tja bi morala biti malo težja pot, ker je tako čisto preveč nehotenih sprememb.

Zaradi gps-a je Huawei Watch primerna za športanje. Mogoče ne toliko v klasični izvedbi z usnjenim paščkom, ali pa tudi. Izbirati se da med različnimi aplikacijami za spremljanje teka, kolesarjenja ali česa drugega, osebno mi je dokaj pri srcu Endomondo, čisto v redu pa je tudi Google fit. In če tega uporabljaš na androidnem telefonu, imaš potem na enem mestu vse podatke o telesni aktivnosti. Seveda jih ima tudi ameriški ponudnik storitve. Ekstenzivnost informacij je v teh aplikacijah še vedno slabša kot pri namenskih rekreativnih urah, je pa dovolj dobra za marsikoga, in v osnovi je fino, če ena naprava zadostuje za vse potrebe in priložnosti. Kot pri konkurenci je vgrajeno še merjenje srčnega utripa, vendar njegove točnosti ali konsistentnosti nisem preverjal.

Glavna ovira pri športni uporabi je, znova, vzdržljivost baterije. Če polarji ali garmini z gps-om zdržijo po šest ali osem ur in celo več, je tu veselja konec v dveh ali treh urah, kar je lahko že premalo. In po vadbi je treba počakati dodatni dve uri, da se nosljivka spet napolni. Prav tem se skriva to, kar me najbolj skrbi glede pametnih ur. Niso ravno poceni, Huaweijeva stane 360 ali 380 evrov, ob konstantnem polnjenju pa bodo njihove baterije iztrošene v nekaj letih. Pri moji Gear S2 je po dobrem letu – pa ure vmes kakšen mesec sploh nisem uporabljal – vzdržljivost baterije že opazno slabša. Mogoče se jo da dokaj preprosto zamenjati, a ure nisem odpiral (na spodnji strani so vijaki (tako pri Gear S2 kot pri HW2) in preveril.

Velik poudarek pri novi izdaji Android Weara je na Googlovem pomočniku. Tistemu, ki mu narekuješ ukaze. V angleščini. In s preozkim naborom uporabnih odgovorov za slovenskega uporabnika, tudi če se potrudi s tujim jezikom. Zato je ta del, podobno kot pri avtomobilskem sistemu Android Auto, namenjen ZDA ali Veliki Britaniji. Enako je s plačilno platformo Android Pay, ki pri nas ne deluje in verjetno še lep čas ne bo. Niti Urbana za zdaj ne podpira sistema Android Wear, zgolj Samsungovo zapestno platformo.

Huaweijeva ura ni napačna, izgleda nobel, ponuja nekaj uporabnih funkcionalnosti in ima bistveno preglednejši in bolj smiseln uporabniški vmesnik od prve, vsaj do določene mere lahko nadomesti športno uro, njena glavna težava je v vsem naštetem, kar v Sloveniji ne deluje. Google vse bolj stavi na glasovno interakcijo in s tem odriva manjše države, kot je Slovenija, zanimivi pa nismo niti za plačilne in druge storitve, kjer mobilne in nosljive naprave nadomeščajo klasične načine. Dokler bo tako, je treba imeti prekleto dober razlog, izhajajoč iz osebnih navad in potreb, za nakup pametne ure za 360 evrov. Če je strojno še tako mikavna.

The post Huawei Watch 2 je zaradi Googla na boljšem in na slabšem appeared first on Tehnozvezdje.