Podobno kot lani, je tudi letos model Pro v marsičem boljši od »običajnega« P40. Mogoče je razlik še celo več, je pa tudi precej skupnih točk. Zasnova s procesorjem Kirin 990 in podporo za omrežja 5G je enotna. Prav tako za brezžična omrežja Wi-Fi 6. Isti čip so seveda uporabili že v Mate 30 Pro, a vsaj na slovenskem trgu bosta novinca premierna telefona z njim. Obljubljajo za približno tretjino več zmogljivosti (skupne in grafične) ter energijske učinkovitosti v primerjavi s predhodnim Kirinom 980. Prvič je pri Huaweiju podprta »kartica« e-SIM, možno pa je tudi uporabljati klice prek omrežja LTE (VoLTE) na obeh hkrati. Oba imata identično tipalo prstnih odtisov, integrirano v zaslon, ki je tudi za približno tretjino večje in hitrejše pri prepoznavi od »starega«. Še vedno je optično (Samsung, prosim pozanimaj se, kje se ga dobi) in podobno kot že prej pri klasiki je tudi tu Huawei v samem vrhu, saj odklepa res hitro in se je že zelo približalo »klasičnim«. Dobro pa deluje tudi prepoznava obraza s sprednjim fotoaparatom in 3D-tipalom.

Pri Fotoaparatu je skupni glavni objektiv (23 mm) z velikim tipalom (1/1,28 palca, Galaxy Ultra ima malenkost manjše s površino 1/1,33 palca) s 50 milijoni točk. To ima znova barvni filter RYYB (rdeča, rumena, rumena, modra) namesto RGB (rdeča, zelena, modra), absorbiralo pa naj bi do dvakrat več svetlobe kot lansko. Prvi posnetki kažejo, da so fotografije lahko zelo dobre, lahko pa se kdaj fotoaparatu tudi precej ponesreči, vendar pričakujem, da bodo to odpravile programske posodobitve v prihodnjih tednih. Sprednja kamera z 32 milijoni pik je tudi enaka in oba telefona lahko zdaj snemata video 4K s 60 sličicami na sekundo, tako z zadnjo kot sprednjo kamero. Ostrenje trdijo, da je hitrejše in bolj natančno. Od tu naprej pa gremo na razlike. Teleobjektiv pri P40 Pro ima 5-kratno optično povečavo in tipalo z 12 milijoni pik, pri P40 pa trikratno povečavo in osem milijonsko tipalo. P40 Pro ima ultraširoki objektiv (16 mm) s 40-milijonskim tipalom, prilagojenim za snemanje videa, saj združuje 16 pik v eno, P40 pa s 16-milijonskim. P40 Pro+ premore kar dva teleobjektiva z osmimi milijoni pik, s tri- in desetkratno povečavo. Pri najcenejšem od trojice manjka še tipalo za merjenje razdalje (ToF).

Velika razlika je v zaslonu, razen tehnologije, ki je v obeh primerih OLED z ločljivostjo 1200 x 2640 pik. Ne samo, da je pri P40 Pro večji – 6,58 palcev proti 6,1 palca – in precej ukrivljen čez rob, podpira tudi osveževanje z 90 Hz, medtem ko pri P40 ostaja 60-herčno. Bolj gladko premikanje vsebine in dogajanje v igrah v primerjavi z običajnim se opazi. P40 Pro znova uporablja zaslon za ustvarjanje zvoka (za pogovore), večpredstavnosti pa je namenjen zgolj spodnji zvočnik. Večji in zmogljivejši od dvojice ima zaščito pred vodo in prahom po standardu IP68, kar pomeni, da se lahko za največ pol ure potopi do metra in pol globine (v sladki vodi), manjši pa ostaja pri IP53, s čimer je odporen proti škropljenju.

Vsaj za P40 Pro lahko rečem, da je zelo čeden telefon. V primerjavi z nekoliko neizrazitim Samsungom Galaxy S20+ takoj pade v oči, najsi bo sprednje ali z zadnje strani. Spredaj se pozna vpliv čez rob napetega zaslona, zgornji del je zelo čist, ker ni zvočnika, izrez s kamero in tipali pa je sicer velik, a nemoteč. Zanimiva je rešitev, da se kovinski obod v vseh štirih kotih povzpne navzgor, najbrž za večjo zaščito zaslona ob padcih na tla. Na zadnji strani je ploščica s fotografskimi objektivi precej izstopajoča, a kar lepo integrirana v ohišje, zanimive pa so barve in tekstura zadnje stranice. Še posebej mat siva izpade dobro, prstni odtisi se na njej ne poznajo pretirano, občutek med uporabo pa je prijeten. Atraktivna je še »ledeno« bela, ki ima rožnato-vijolične odtenke, črna je daleč najmanj zanimiva barva.

Baterija v P40 ima kapaciteto 3800 mAh, v P40 Pro pa 4200 mAh in pri tem se lahko polni žično s 40 W ali brezžično s 27 W. Najhitrejše polnjenje pri P40 je 22,5-vatno, brezžičnega pa ta model znova ne podpira. P40 bo s pomnilniško kombinacijo 8/128 GB stal 800 evrov, P40 Pro (8/256 GB) 1100 evrov in P40 Pro+ (8/512 GB) 1400 evrov.

Huawei s to družino telefonov uvaja tudi svojo glasovno pomočnico, ime ji je Celia, ter storitev MeeTime, ki je nekakšna kopija Applove aplikacija za spletne pogovore (in še kaj) Face Time. Oboje za zdaj deluje v osmih državah, med njimi ni Slovenije, smisel MeeTimea pa je kajpak v tem, da imajo uporabniki telefonov Huawei že privzeto na voljo storitev za (video) pogovore prek brezžičnih omrežij, brez da bi se morali še kam prijavljati.

Za tržnico AppGallery sicer ne moremo reči, da jo zdaj uvaja kot privzeto, toda na slovenskem trgu bodo to prvi telefoni z izključno Huaweijevo ponudbo in brez Googlove. To bo seveda predstavljajo težavo, komu večjo, komu manjšo, a dejstvo je, da v AppGallery še marsikaj manjka. Da se marsikatero aplikacijo na telefon dobiti s kakšno drugo tržnico, denimo APK Pure, in pa z metodo Phone Clone s »starega« telefona Huawei. Vendar še vedno tiste aplikacije, ki zahtevajo Storitve Google Play, ne delujejo, te osnove za programe pa tudi ni mogoče enostavno namestiti. Način z aplikacijo Chat Partner, ki je deloval pri P40 Lite, pri P40 Pro ni uspešen. Je pa za končno sodbe glede uporabnosti teh telefonov še malo prezgodaj, navsezadnje niti v prodaji še niso. Več o tem zato v prihodnjih tednih in mesecih.

The post Huawei P40 Pro je izvrsten telefon v neugodnih okoliščinah (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej nekaj o samih telefonih. P40 Lite in P40 Lite E sta pravzaprav (znova) zgolj preimenovana modela s kitajskega trga. O drugem nima smisla pretirano izgubljati besed, je model nižjega razreda, ki mislim, da v Sloveniji sploh ne bo pretirano aktualen. Zato pa bo zanesljivo prvi, ki bo s priporočeno ceno 279 evrov (ko bo od 6. aprila naprej v prodaji) tudi, vsaj na prvi pogled, atraktiven nakup. Seveda za tiste, ki bodo presodili in upali, da jim ponudba aplikacij in storitev ustreza. P40 Lite ima 6,4-palčni zaslon polne visoke ločjivosti z luknjico za kamero, na zadnji strani pa štiri objektive v foto-video sklopu, ki prinaša zdaj že ustaljeno sestavo – glavno tipalo z 48 milijoni točk, ultraširokokotni objektiv z osemmilijonskim tipalom, makro objektiv in tipalo za zaznavanje globine. Telefon poganja dokaj zmogljiv procesor Kirin 810, baterija pa ima kapaciteto 4200 mAh ter možnost hitrega polnjenja s 40 vati. Delovnega pomnilnika je 6 GB, shrambe pa 128 GB, zraven pa še reža za kartico NM. Vse skupaj deluje obetavno, vsaj po strojni plati, a uporabnost telefona bomo lahko ocenili šele po resni uporabi.

Huawei bi še z Googlom in tudi ta bi s Huaweijem

Glede partnerstva med obema korporacijama je treba nekaj razčistiti. Vsake toliko časa se oglasi kakšen regijski šef ali podšef v Huaweiju ter v intervjuju za ta ali oni portal razlaga, kako bo podjetje šlo po svoji poti naprej, tudi če mu Američani slučajno znova dovolijo uporabljati Googlov Android. Pa tudi neuradno je iz notranjih virov občasno slišati podobne trditve, ki pa so navadna traparija! Tudi centrala skoraj vedno demantira omenjene intervjuvance in prav nobenega razloga ni, da podjetje ne bi takoj spet uporabilo »polnega« Androida, če bi znova dobilo priložnost. Ne glede na zunanje šopirjenje in ustvarjanje samozavestnega vtisa glede lastnega ekosistema je vsem odločevalcem znotraj podjetja kristalno jasno, kakšne so možnosti za uspeh z njim in koliko dela ter vlaganj jih čaka, če želijo s telefoni, opremljenimi samo s Huaweijevimi mobilnimi storitvami (Huawei Mobile Services, HMS) in tržnico AppGallery, priti na kakršen koli relevanten tržni delež v Evropi. Vsi vedo, da je za resno prodajo Google nujno potreben. Vsaj za zdaj. Mogoče po petih ali desetih letih truda ter zapravljanja milijard ne bo več, vendar pa je vprašanje, kako dolgo lahko kitajska korporacija poskuša in koliko krat lahko kupce pelje najmanj napol žejne čez vodo (ker bodo po nakupu ugotovili, kaj vse na telefonih manjka). Google je prav tako potrdil, da je zaprosil za izjemo pri ministrstvu za trgovino, ki pa še ni odločilo, ali glavni razvijalec Androida lahko znova posluje s kitajsko korporacijo ali ne.

Potem pa bi rad opozoril na dva vidika, ki ju le malokdo omenja, ko se pogovarjamo o Huaweijevih možnostih za uspeh z lastno tržnico in ekosistemom. Običajno se argumentacija ustavi pri aplikacijah za različne spletne in druge storitve, od družabnih omrežij, bank, pretočne glasbe in videa, javnega prevoza, zemljevidov/navigacije in tako naprej. Vse to je pomembno in pri vsaki od teh kategorij ter tistih, ki jih nisem omenil, bodo predstavniki kitajskega podjetja imeli nemalo težav, da bodo glavnino relevantnih igralcev prepričali, naj svoje aplikacije vtaknejo v AppGallery, prilagodijo za HMS ter nato še redno posodabljajo, kot jih za Googlovo Trgovino Play.

Toda tu so še vse aplikacije za povezane naprave in naprave pametnega doma. Marsikdo ima zapestnico, športno ali pametno uro, ki se povezuje s telefonom. Povsem upravičeno lahko pričakujemo, da se aplikacija Samsung Health (uradna, ne nekakšen klon, ki ga najdemo zdaj) ne bo pojavila v AppGallery. Bo Xiaomi naložil Mi Fit? Za zdaj je ni. Garmin, Polar, Suunto? Uporabniki se bodo pri menjavi telefona raje odločili za takega, s katerim ne bodo imeli težav pri nadaljnji uporabi zapestne naprave, kot da bi zaradi telefona morali kupiti še novo uro. Podobno bo še z marsičim drugim, kar se povezuje s telefonom in kjer je ta glavno orodje za upravljanje povezane naprave. Najsi bo to robotski sesalnik (zelo verjetno Roomba, ki jo je izdelalo ameriško podjetje), klimatska naprava, varnostna kamera, zunanje senčilo, komplet pametnih sijalk, pralni stroj, hladilnik, prepleteno brezžično omrežje, pametni razdelilnik ali še kaj drugega iz širokega spektra interneta stvari. Preden bo Huawei dobil aplikacije za vse to v svojo trgovino, se bo marsikdo že naveličal čakanja. Mogoče nekaterih sploh nikoli ne bo, tudi tu pa velja, da je veliko lažje izbrati telefon drugega proizvajalca, s katerim vse deluje, kot pa doma namestiti nekaj drugega. Pa to ni kritika kitajskega podjetja in njegovih dejanj, zgolj realno stanje stvari.

Še drugi del tega vidika pa je avtomobilski sistem Android Auto. V Sloveniji ga uradno še kar ni, toda v Zahodni Evropi se je že lepo prijel in tudi postal pomemben pri uporabnikih. Marsikomu je zaradi navigacije, še posebej prometnih podatkov, pa tudi zaradi dostopa do pretočnih vsebin, bolj pri srcu od sistema na vgrajeni infozabavni enoti v avtu. Huawei pa ga ne more nadomestit z nečim svojim, kot mogoče lahko v dokaj kratkem času Googlove Zemljevide. Najprej bi moral razviti podobno platformo, zanjo dobiti aplikacije ter avtomobilsko industrijo prepričati, naj ga podpre skupaj z Android Autom in Applovim Carplayjem. Nekoč je bil v tem paketu še sistem Mirror Link, ki pa je bolj ali manj umrl. Trajalo bi vsaj leto ali dve, preden bi se začeli pojavljati avti s Huaweijevo alternativo, če bi sploh »šla skozi«, glede na trenutno paranojo v zvezi s posredovanjem podatkov kitajski korporaciji. Potem pa bi preteklo naslednjih tri do pet let, da bi bila na cestah zadostna kritična masa vozil in bi dovolj potencialnih kupcev začelo razmišljati o telefonu s tem sistemom namesto z Googlovim. Vmes pa bi Huawei bil hude bitke za obstoj na trgu.

Tudi Microsoft in Nokia sta imela »trden« položaj na trgu

S prepričanjem, da je Huawei v drugačni – boljši – poziciji kot pred desetletjem Microsoft, se ne strinjam povsem. Mnogi poudarjajo trenutni tržni delež kitajskega podjetja, ki je z malo manj kot dvajsetimi odstotki na drugem mestu med proizvajalci telefonov. Vendar pri tem pozabljajo, da Microsoft prav tako ni začel z ničle in še manj Nokia, ko je prešla na sistem Windows Phone (še preden je njen telefonski oddelek prevzel Microsoft). Prvi je bil svoj čas dokaj uspešen s sistemom Windows Mobile in je imel z njim približno 15-odstotni delež, resda na takrat dokaj majhnem delu trga, kajti večina mobilnikov je bila še »neumnih«, a vseeno v boj z Androidom in iPhonom ni prišel kot popoln tujec. In Nokia, ki je na višku slave obvladovala celo več kot 40 odstotkov trga, je tudi pred opustitvijo sistema Symbian še vedno držala več kot četrtinski tržni delež. Pa ne enemu ne drugemu posamično, niti kasneje združeni entiteti vse to ni nič pomagalo. Z novim sistemom je v praksi šlo od začetka, kot da ne bi bilo nobenega temelja od prej. Pri Huaweiju najbrž ne bo dosti drugače, edina razlika je v tem, da bi mogoče utegnilo biti nabiranje aplikacij nekoliko lažje, ker je vendarle osnova še vedno Android, podjetje ne poskuša prodreti s tretjim operacijskim sistemom.

Tudi Windows Phone so ljudje bili pripravljeni preizkusiti. Ko pa jim ni izpolnil pričakovanj in želja, naslednjič niso več želeli imeti nobenega opravka z njim. Prav to se mi zdi največja grožnja za Huawei. Denimo, da bo letos in/ali prihodnje leto uspel, že zaradi trenutne pozicije, priljubljenosti in močnega marketinga, prepričati določeno število ljudi. Ti bodo nato razočarani nad ponudbo aplikacij, podporo za povezane naprave, nezmožnostjo poganjanja avtomobilskega sistema in morda še nad čim. Se bodo čez dve ali tri leta pustili še enkrat pregovoriti, da zdaj bodo pa res dobili vse, česar so bili prej navajeni? Jih Huawei sploh lahko nagovarja na tak način? Iz dozdajšnjih nastopov Richarda Yu-ja se bojim, da podjetje ne bo dovolj odprto, jasno in iskreno povedalo potencialnim kupcem, koliko je ura. Malce v slogu linuxa, češ, »saj se da vse«. Mogoče lahko dobri poznavalci, laiki pa nikakor. S tem bi si naredili slabo uslugo in kvečjemu odtujili uporabnike, ki so zadnja leta prisegali na to znamko.

Resnično upam, da so v Huaweiju dobro premislili taktiko in da se bodo tega izziva lotili na pravi način, brez skrivanja in nepotrebnega olepševanja. Najbrž se jim res godi krivica pri nezmožnosti sodelovanja z Googlom, toda kupcev v resnici ne zanima, kdo je za kaj kriv. Zanimajo jih prave in verodostojne informacije, želijo natančno vedeti, kaj kupujejo. Glede strojne opreme se ne bojim, tam bo Huawei verjetno delo opravil z odliko, kot ga je že v zadnjih letih. Za stanje konkurence na trgu, tako pri izbiri kakovostnih telefonov kot pri številu ekosistemov pa bi bilo dobro, če bi se izkazali tudi s programsko opremo ter odnosom do potrošnikov. V tem delu pa sem zaradi vsega zgoraj opisanega v dvomih, vendar nikogar ne odpisujem vnaprej.

The post Huawei kot nekdaj Nokia, vse se začenja znova appeared first on Tehnozvezdje.