Preverili smo ponudbo in sledi nekaj predlogov za nakup novega telefona v prosti prodaji, brez obveznosti do operaterjev, in večinoma po zelo podobnih cenah, ko bi jih prinesle “subvencije” v zameno za dvoletno vezavo. Predvsem pa smo želeli poiskati modele, ki so morda v Sloveniji nekoliko večja eksotika, določeni se sploh ne dobijo, nekateri so predragi, a so vsi po vrsti zelo zanimivi in lahko dobra alternativa pri nas najbolj uveljavljenim znamkam.

Tule so torej naši predlogi, pri vsakem povemo tako njegove prednosti kot izstopajoče slabosti, z nakupom pa nam pri večini nekoliko pomagaš, da lahko še naprej ustvarjamo kakovostno brezplačno vsebino in testiramo zanimive izdelke. Pri nakupih v trgovini Gearbest obvezno izberi način pošiljanja Priority line, saj pri njem pošiljko najprej (iz Kitajske ali Hong Konga) pošljejo v eno od središč tega trgovca v EU, nato pa od tam kupcu, tako da temu ni treba plačevati nobenih dodatnih davkov in stroškov.

Xiaomi Mi 9 SE

Xiaomi je v seriji Mi 9 predstavil že toliko modelov, da se je med njimi kar težko znajti. Mi 9 SE je fizično najmanjši in je nasploh med manjšimi telefoni, če odmislimo določene strojno podhranjene. Mi 9 SE ni tak, saj ga poganja procesor srednjega razred Snapdragon 712, v konkretni konfiguraciji ima 6 GB pomnilnika in 64 GB shrambe. Predvsem pa zaslon Super AMOLED z diagonalo slabih šest palcev in “pravi” trojni fotoaparat, ki poleg standardne goriščnice (pri znanem tipalu z 48 milijoni točk) ponuja še ultraširoki kot in optični zum. Baterija bi lahko bila večja, možnosti razširitve shrambe ni, pa tudi Xiaomijev vmesnik ne bo všeč vsakomur. Toda tokrat vsaj niso skoparili pri priključku (USB-C), NFC-ju in podobnih lastnostnih. Vse to pa lahko dobiš za vsega 230 evrov. Če se bo v osnovi prikazala višja cena, lahko poskusiš s kodo za popust: M9SE64BLACK.

Če bi je 64 GB prostora za podatke premalo, pa lahko za približno 20 evrov več dobiš različico s 128 GB vgrajene shrambe. Pri tej je koda za popust naslednja: M9SE128BLACK.

Oneplus 7 256 GB

Oneplusi že od začetka veljajo za telefone, ki so cenovno v srednjem razredu, po specifikacijah pa ga konkretno presegajo. Morda zadnji modeli tega ne odražajo več tako zelo, toda v določenih akcijah so lahko izjemno atraktivni. Sedmica ima znova skoraj vse, kar imajo telefoni za 800 evrov in več, od velikega zaslona OLED in vrhunskega procesorja, do moderne kamere in še marsičesa. Morda manjkata vodotesnost in brezžično polnjenje, toda za dobrih 400 evrov pri 256 GB prostora za podatke, se tudi to preživi. Ob času nastajanja članka je bila cena celo nižja kot s kodo za popust, a to se lahko spremeni, zato tule objavljamo kar dve, ki bi morali pomagati: GBONEPLUS7 in GBMPONP7RE .

Xiaomi Mi 9T

Najnovejša pridobitev Xiaomijeve družine Mi 9 pa je model Mi 9T, ki je od SE večji in zmogljivejši. Ima novejši procesor, večji zaslon in baterijo ter sprednji fotoaparat, ki se motorizirano pripelje iz ohišja in pospravi vanj, tako da je ekran popolnoma brez zarez in lukenj. V konfiguraciji 6/64 GB lahko ta telefon naročiš za približno 266 evrov, koda za popust pa je
GBMI9T500. S 128 GB je slabih dvajset evrov dražji, koda za popust pa GBMI9T800.

Motorole ne bo več nazaj na slovenski trg, morda se kdaj vrne Lenovo s telefoni pod lastno znamko. Vseeno pa motorole še vedno ponujajo izredno dobro razmerje med ceno in kvaliteto ter skoraj nepreoblečen Android. Letošnja serija Moto G7 znova prinaša telefone, ki stanejo med dvesto in tristo evri, njihove lastnosti pa so za to ceno zelo uravnotežene. To pomeni soliden zaslon in fotoaparat, dolgotrajno baterijo, kakovostno ohišje, dovolj zmogljiv procesor za vsakdanja opravila in dovolj prostora za podatke.

Nokia oz. podjetje HMD Global, ki uporablja to znamko, je letos nekoliko zaspalo na zgodnjih lovorikah, zato ne moremo priporočiti nobenega novejšega modela od lanske Nokie 7.1. Toda nad to smo bili dokaj navdušeni, saj ponuja podobne kvalitete kot zgornja Motorola. Je tudi v programu Android One, kar pomeni operacijski sistem brez preobleke in dve leti rednih posodobitev (od predstavitve telefona naprej). Še posebej materiali ohišja in zaslon so pri tem telefonu nad razrednim povprečjem. Za dobrih 200 evrov pa je to še vedno dober nakup, četudi je morda konfiguracija 3/32 GB za današnje razmere že nekoliko na meji.

Wiko View 3 Pro

Francosko-kitajski Wiko že nekaj let pošilja na trg telefone View, ki sledijo vsem modnim smernicam in tudi poskušajo biti med boljšimi v razmerju med ceno in kvaliteto. Novi View 3 Pro je še malce izboljšana različica modela View 3, ki smo ga že preizkusili in je pustil nekoliko mešane občutke. Toda Pro ima bistveno boljši zaslon, hitrejši procesor, NFC in priključek USB-C. Za slabih 200 evrov je zato zelo atraktivna ponudba.

Asus Zenfone 6

Od dražjih, a še vedno ne salamensko dragih telefonov je letošnje presenečenje zagotovo Asus Zenfone 6. Žal ga v naši regiji ne bodo prodajali, a naročiti se ga da od drugod. Ima vrhunske specifikacije (Snapdragon 855, 6,4-palčni zaslon brez zareze ali luknje, itd), še posebej pa ga odlikuje vrtljiv fotoaparat. To pomeni, da tudi selfije delaš z enako kvaliteto kot siceršnje posnetke in po vseh testih je ta fotoaparat več kot samo soliden. Za slabih 500 evrov je to nedvomno zelo dober telefon, ki mu manjka le zaslon OLED.

Med dražjimi srednjerazredniki je letos navdušil tudi Honor View 20. Ima eno najbolj fascinantnih zunanjosti, pa tudi zmogljive internalije, med drugim zelo soliden fotoaparat z 48 milijoni točk (ki jih združuje v fotografije z 12 milijoni), bil je eden prvih z luknjo v zaslonu za sprednji fotoaparat, kmalu dobi nadgradnjo na najnovejši Android. Kadar stane štiristo evrov, je res odličen nakup.

Xiaomi Redmi Note 7

Med res poceni telefoni pa ne moremo mimo Xiaomija Redmi Note 7. Ta je bil prav tako med prvimi s fotoaparatom, ki premore 48 milijonov točk in se je doslej povsod dobro izkazal. Tudi procesor Snapdragon 660 je še ustrezen za današnje zahteve, zaslon je velik in ima polno visoko ločljivost, baterija pa je s 4000 mAh glede na zmogljivost procesorja že skoraj orjaška. Največja pomanjkljivost je odsotnost brezstične tehnologije NFC, zaradi česar žal odpadejo plačevanje s telefonom, Urbana in podobne zadeve. Toda za 125 evrov vseeno dobiš veliko telefona. Če bi raje različico s 4 GB pomnilnika in 128 GB shrambe (namesto 3/32 GB), pa jo lahko dobiš za 164 evrov.

Standardne izbire

Kdor bi vseeno raje ostal pri preverjenih proizvajalcih, a vendarle ne bi podpisoval zvestobe svojemu ponudniku, ima zdaj priložnost za nekoliko cenejši nakup. Recimo temu “osnovnega” od Samsungove trojice Galaxy S10, model S10e, je mogoče dobiti za kar ugodnih šeststo evrov. Ta je v primerjavi z ostalima dvema nekoliko manj ekstravaganten, ima raven zaslon, a je zato verjetno bolj robusten. Fotoaparat ima dve goriščnici namesto treh (odpade “zum”), čitalnik prstnih odtisov pa je ob strani namesto integriran v zaslon, kar v praksi celo lahko pomeni zanesljivejše delovanje. Vse ostalo je enako in tako je to trenutno esdesetka z najboljšim razmerjem med ceno in kakovostjo.

Petdeset evrov več pa je treba odšteti za Huaweijevega P30. Ta ni požel toliko pozornosti kot P30 Pro, ker ima “zgolj” trikratno optično povečavo pri fotoaparatu namesto petkratne, a v praksi je to pogosto celo bolj uporabno. Telefon je tudi manjši in zato prijetnejši za uporabo ter v ostalih strojnih vidikih identičen, manjkata mu le brezžično polnjenje in vodotesnost. Žal. Huawei kupcem do konca meseca (ob registraciji) ponuja eno brezplačno menjavo zaslona v roku enega leta, če bi bila ta potrebna.

The post Predlogi za nakup telefona v prosti prodaji (poletje 2019) appeared first on Tehnozvezdje.

V dvojem izstopa ta telefon. Bolj vizualno, nobena od teh lastnosti v resnici ne prispeva k uporabni vrednosti, ampak saj vemo, kako pomemben je zunanji vtis. S sprednje strani je View 20 eden prvih z luknjo v zaslonu namesto zareze, kar je na pogled zanimivo, med uporabe ne pretirano moteče in izvedbeno precejšen dosežek, toda kapljičasta zareza enako dobro in neopazno opravi svojo nalogo. Zadaj pa se s tem Honorjem ne more primerjati noben drug mobilnik. Mikroobdelava stekla je zaslužna za prelivanje in spreminjanje odtenkov pod različnim kotom padanja svetlobe in za vzorec v obliki črke V po celotni dolžini, kar skupaj z odbojnostjo še dodatno prispeva k atraktivnosti. Modeli s prelivajočimi se barvami so poživili sceno v zadnjem letu, ta izdelek pa gre še stopničko višje. Res je zanimiv in včasih bi kar zrl v hrbet telefona namesto v zaslon, edino tega ne vem, koliko se učinek izgubi z ovitkom. Sama oblika ni posebej inovativna, je pa reč dovolj zaobljena, da jo je prijetno držati v roki. Škoda je, da steklenega hrbtišča niso izkoristili za brezžično polnjenje. Tega bi zdaj vsak telefon s ceno nad 500 evri že skorajda moral imeti.

Če gremo nazaj na sprednjo stran, tam oznako View (pogled) upravičuje 6,4-palčni zaslon s potegnjeno polno visoko razločljivostjo, konkretno 1080 x 2310, kar pomeni razmerje malo več kot 19:9. Izrez za fotoaparat je v nasprotju s Samsungovimi na levi strani in je majhen. »Our punch hole much smaller than their’s,« se je med sejmom MWC pohvalil Honorjev šef George Zhao. Zato je tudi med gledanjem videa ta luknja komaj opazna, fotoaparat pa vseeno deluje brez težav. Zaslon je LCD, dokaj svetel in z ravno še zadostno ločljivostjo pri tej velikosti, barvno je soliden, tako glede na živahnosti kot kalibracijo, se pa pogosto opazi nekaj pretiravanja s kontrasti in ostrino. To zadnje je znak ne povsem vrhunskega ekrana, ki ga je nato treba s tovrstnimi prijemi pripraviti do tega, da nepoučenim očem (in takih bo med kupci večina) izpade všečno. Mogoče bi glede na ceno moral biti zaslon kvalitetnejši, kajti v tem razredu že najdemo tudi kakšnega OLED-a in tudi zelo dobre LCD-je. Prav nobenega presežka ne niti pri zvoku. Zgornji zvočnik je zgolj za pogovore in je v redu, toda glasba in govor med video prihajata samo iz spodnjega, ki sicer ni slab, vrhunski pa tudi ni. Za kakšen youtube mimogrede je v redu, za resnejše oglede ali za uživanje v glasbi pa vsekakor priporočam slušalke ali zvočnik. View 20 še premore klasičen izhod 3,5 mm, hkrati pa podpira bluetooth 5.0, torej opcij za priključitev dobrega izvora zvoka ne manjka.

Fotoaparati so brez kančka dvoma najbolj zanimivi pri tem telefonu, če odmislimo odbleske na zadnji strani, ki realno ne prinesejo kaj dosti dodane vrednosti. Sprednji ima 25 milijonov točk v tisti majhni luknji, mogoče se to sliši preveč in najbrž tudi je, toda selfiji so v redu. Treba je samo paziti na izostritev, ker sprednji aparat nima samodejne, ampak fiksno, prilagojeno razdalji, na kateri običajno delamo te samovšečne posnetke. Res pa je, da je pri tako majhnem tipalu bolj ali manj vse ostro. Zadnji fotoaparat je še bolj nenavaden. Ima kar 48 milijonov točk v glavnem tipalu, zraven pa je še merilnik globine s sistemom Time of Flight (ToF). Koliko ta res pripomore k boljšim učinkom zamegljevanja ozadja je vprašljivo, ker glede tega View 20 ne izstopa, je nekje na ravni drugih podobno dragih modelov. Medtem pa me je za glavni fotoaparat pred testiranjem res zanimalo, kako se bo odrezal. Ima namreč neobičajen četverni Bayerjev filter, tako da so po štiri pike na tipalu združene v eno, ki na ta način zajame več svetlobe. Zato je privzeta ločljivost fotografij 12 megapik in priporočam, da pri tej tudi ostaneš. Da se jo spremeniti na »izvirnih« 48 MP, ker pa filter temu ni prilagojen in telefon v bistvu interpolira nekatere pike, so rezultati slabši. Fotografije so v žargonu povedano mehkejše, torej imajo manj podrobnosti in ostrine, dinamika ni tako dobra in v slabši svetlobi so temnejše. Z načinom Ultra Clarity, ki najbrž združuje več fotografij v eno, da s tem poveča ločljivost, se sicer da priti do spodobnih rezultatov, ampak nima pravega smisla.

Fotografije z 12 MP so namreč več kot samo dobre. Mogoče niso čisto na ravni najboljših, ne manjka pa veliko. Pri določenih motivih, ki sem jih fotografiral tako s tem Honorjem kot Galaxyjem S10 ob površnem pogledu ne bi opazil razlike. Šele podrobnejši ogled razkrije kakšne razlike v podrobnostih, barvah in še čem, ampak to je že pikolovstvo. V osnovi je dinamika zgledna in obdelovanje zelo zmerno, tako da so rezultati naravni, čisto po mojem okusu. Celo z vključeno umetno inteligenco, ki fotografij tokrat (za spremembo!) skorajda nič ne pokvari, a po drugi strani tudi zelo redko naredi toliko razlike v pozitivno smer, da bi se jo sploh splačalo imeti vključeno. Podobno je tudi z namenskim načinom hdr in nočnim načinom. Fotoaparat že sam po sebi vključi hdr, zato je tista dodatna možnost čisto odveč, zaznavne razlike med eno in drugo fotografijo ni. Podobno pri nočnem načinu – majhna razlika je, vendar je tudi z običajnim »škljocanjem«, brez čakanja, dovolj dobro. V bistvu glede na število pik na tipalu in glede na to, da konkretno dražji Samsungov fon ni prav nič naprednejši, presenetljivo dobro. Honor View 20 je eden prvih telefonov iz, recimo temu srednjega razreda (stane namreč krepko čez 500 evrov), ki mu lahko čestitam za fotografske rezultate. Verjetno edino, kjer ne upraviči marketinških napovedi, je »zum«. Ker je na tipalu toliko pik, izhodna ločljivost pa štirikrat nižja, je v aplikaciji tipka 2x, ki ponudi dvakratno povečavo. Vendar se tej pozna, da ni optična, ampak je digitalna. Vsak telefon s pravim teleobjektivom posname precej čistejšo sliko. Video gre do 4K, kar bi glede na procesorsko moč tudi pričakoval, vendar ne tudi do 60 fps, tega niti pri matičnem Huaweiju še niso osvojili. Slika je v redu, na ravni konkurence, dražji modeli so boljši v skoraj vseh prvinah slike in zvoka.

Procesor Kirin 980 tudi na drugih področjih skrbi, da vse teče gladko. V merilnih aplikacijah njegove številke ne pridejo povsem na vrh, toda v praksi se zaostanek nikjer ne pozna. Ne pri brskanju po družabnih omrežjih ne v igrah, kajti kakšnega zatikanja in čakanja ni. Tudi zato, ker je bilo delovnega pomnilnika pri različici z 256 GB shrambe kar 8 GB. Druga različica, cenejša seveda, je 128/6 GB. Domnevam, da se ne odreže bistveno drugače. Baterija je podobno velika kot pri Huaweiju Mate 20 Pro in glede na to, da je procesor enak, so tudi rezultati tam nekje. Prvemu nekoliko pomaga zaslon OLED, zato morda lažje pride do dveh polnih dni avtonomije, a tudi View 20 ni daleč od tega. Vseeno pa ga je bolje napolniti vsako noč, ker kot rečeno ni induktivnega polnjenja. Je pa (za današnje razmere srednje) hitro po kablu. Kar pa tudi lahko pomaga.

Glede androidne preobleke ni nobenih presenečenj. Android je 9.0 (Pita oz. po angleško Pie), privzeto ni predala za aplikacije, ikone so prevelike, piskanja z obvestili preveč, možnosti nastavljanja in dodatnega preoblačenja pa je tudi veliko. Komur pa vse skupaj ni všeč, si lahko namesti drug zaganjalnik in se požvižga na Honorjevo estetiko. Na koncu ta ne moti pretirano, ker je Honor View 20 dober telefon s pošteno ceno in hrbtiščem, ki ga še zdaj pogrešam, ko sem reč že zdavnaj vrnil.

The post Honor View 20: Več kot samo fascinantna zunanjost appeared first on Tehnozvezdje.

Zakaj spet sedim v avtu? Ker sem testiral novo Kio Ceed, tako z vstopnim motorjem in srednjo opremo, pa tega sploh ne bi uganil, če ne bi vedel. Mislil bi, da je dražja. In tudi sicer me je ta avto presenetil, ker za razliko od prejšnje generacije na nobenem področju nima več resne luknje, v vsem se izkaže. Več pa v vlogu in kdaj kasneje tudi tu na strani.

Prav tako v bližnji prihodnosti prihajajo podrobni opisi treh precej posebnih telefonov. Prvi med njimi je “igričarski” Razer Phone 2. Edini telefon z zaslonom, ki se osvežuje 120-krat na sekundo. Pa tudi velika in glasna zadeva. Kakšna pa se mi zdi kot vsakdanji telefon, pa bom povedal v testu.

Naslednji je Honor View 20, ki je zanimiv najmanj zaradi treh razlogov. Najbolj banalen je najbrž videz, toda zadnja stran s spreminjajočim se vzorcem je res huda. Tam je tudi fotografski objektiv, ki vsebuje tipalo s kar 48 milijoni točk, spredaj pa je v zaslonu luknja, ena prvih sploh.

Še tretji pa je prav tako eden, ki smo ga v Sloveniji kar nekaj časa čakali a zdaj je v ponudbi operaterjev. To je Googlov Pixel, konkretno uporabljam manjši Pixel 3, seveda najbolj zaradi fotoaparata.

Konkretnejši testi sledijo, za zdaj pa današnji vlog. Vabim k ogledu, všečkanju in komentiranju!

The post Zakaj ne Kie in kateri telefonski testi prihajajo v kratkem? appeared first on Tehnozvezdje.

Kar nekako samoumevno se nam zdi, da ima elektronska naprava z baterijo neke vrste odprtino, kamor se vtakne kabel za polnjenje. Toda proizvajalci družno že nekaj časa nakazujejo, da so jim USB-ji in ostalo v napoto. Vsi skupaj si prizadevajo za naprave, pri katerih bo vse potekalo brezžično. Lahko bi rekli, da se je začelo z izgonom izhoda za slušalke (3,5 mm). Ta proces še ni končan, določeni proizvajalci ga še ohranjajo, drugi v določenih modelih, so pa taki (Apple, Google, …), ki so se mu popolnoma odrekli. Za »staromodne« prilagajajo ali prodajajo prilagojevalnik (adapter), še bolj pa poskušajo ljudi navaditi na prenašanje zvoka čez bluetooth.

Vivo Apex 2019 ima namesto USB-C ali kakšnega drugega podobnega vhoda na zadnji strani magnetni priključek, kamor se »prilepi« kabel za polnjenje ali prenašanje podatkov. In ko bo, če bo prevladala taka rešitev, verjetno žične možnosti priklopa slušalk ali zvočnika ne bo več. Edino, če bo na mizi kakšna priključna postaja, v katero bo sedel telefon. Povsem možno bi bilo tudi, da niti takega priključka ne bi bilo, kot ga ni pri mobilniku Meizu Zero, ampak bi se telefon polnil samo brezžično oz. induktivno, podatki pa bi se pretekali izključno po zraku. Polnjenje Qi navsezadnje zdaj lahko poteka že pri 15 W, kar je hitreje od še nedolgo tega standardne hitrosti žičnega polnjenja. Celo Huawei Mate 20 Pro, ki podpira tako hitrost brezžičnega polnjenja, se kljub veliki kapaciteti baterije na ta način napolni zgledno hitro. Jabolčni telefoni s tem sploh nimajo težav, čeprav podpirajo zgolj polovično zmogljivost polnjenja (7,5 W), saj so kapacitete njihovih baterij konkretno manjše kot pri večini androdnih mobilnikov.

Tudi luknjice za zvočnike utegnejo počasi izginiti. Že več poskusov v to smer smo videli v zadnjem času. Xiaomi je pri prvem Mi Mix za zgornji zvočnik, tisti za pogovarjanje, povsem izpustil in zvok ustvarjal z vibriranjem naprave oz. zaslona. Nekaj podobnega, kot pri televizorjih A1 počne Sony. Rezultat ni najboljši, toda te tehnologije vseeno ne gre odpisati. Pri že omenjenem Mate 20 Pro zvok prihaja kar iz priključka USB-C in zdaj Vivo Apex 2019 ter Meizu Zero, govorice pa omenjajo še druge prihajajoče telefone, posnemata Xiaomijevo rešitev z vibriranjem zaslona tudi za glavni zvočnik. Tako ostaja samo nekaj mikroluknjic za mikrofone. Seveda vse skupaj nima niti najmanjšega smisla, če izdelek ni stoodstotno vodotesen (vsaj po standardu IP68, če ne boljšem).

Še bolj zanimiva je situacija glede sprednjega fotoaparata. Širjenje zaslona do (skoraj) skrajnih meja ohišja spodbuja razmišljanje o različnih pristopih, ki sicer morda zanemarjajo ergonomijo glede tipkanja na zaslonsko tipkovnico, toda vsebina je kralj. Čim večja diagonala zaslona, toliko bolje, si mislijo snovalci telefonov. Prva in najbolj očitna obvoznica pri zasledovanju ideala »ekran do roba« je zareza. Poznamo jo od Essential Phona in iPhona X naprej in se je lani hudo razpasla. V različnih oblikah in formah, toda princip je bil povsod isti. Letos jo utegne v marsikaterem telefonu nadomestiti izrez, luknja v zaslonu. Kot jo ima Honor View 20 in kot jo bodo, menda eden celo dvojno, imeli telefoni iz družine Galaxy S10. Vrnili so se, vsaj za kratek čas, tudi drsni telefoni, vendar ne pričakujem, da bi to spet postal trend. Vivo in z njim povezani Oppo (skupaj z Oneplusom sta del kitajskega koncerna BBK Electronics) sta lani eksperimentirala še z (motoriziranim) izskočnim mehanizmom, da je bil fotoaparat med običajno uporabo skrit in je pogledal na plano samo takrat, ko je bilo nujno. In pa še eno domislico so pri Vivu nedavno dali na trg. Telefon Nex Dual Screen, pri katerem je tudi na zadnji strani zaslon, da tako sprednji fotoaparat sploh ni potreben. Pri Apex 2019 pa so kar opustili narcisoidni fotič. Mene ne moti, tako redko ga uporabljam, da bi zlahka preživel brez, za koga drugega pa bi bilo selfijevsko fotkanje na slepo prava katastrofa.

Dejstvo, da v marsikateri fon ne moremo več vstaviti pomnilniške kartice, smo tudi že (s stisnjenimi zobmi) sprejeli. Z večanjem osnovne kapacitete vgrajene shrambe na 128 GB in več, v bistvu daleč čez potrebe večine kupcev (moj primarni ima 64 GB, od česar je v času pisanja zapolnjena dobra polovica), je argument o dodatni kartici prav tako že malo zgodovinski. Zagotovo pa bo (marsi)koga zabolelo, da niti klasične »simke« ne bo več mogel uporabiti v telefonu. Kot kažeta »kitajca« in kar bi že dolgo rad dosegel Apple, je prihodnost, osnovana na tehnologiji e-SIM. Čip za digitalne kartice pomeni več nadzora nad uporabnikom.

In še zadnja reč, ki jo Vivo in Meizu prav tako pošiljata na smetišče zgodovine, so tipke. Nobene ni ob strani ali kjerkoli drugje na omenjeni dvojici telefonov. Ne za vklop ali izklop, ne za glasnosti, še manj za kakšnega nepotrebnega in neuporabnega navideznega pomočnika.

Kitajskim podjetjem je zadnje čase treba priznati izvirnost in drznost. Obojega premorejo v veliko večjih dozah kot vodilni proizvajalci telefonov, kar je po svoje logično in podobno kot v vseh panogah. Tisti na vrhu so vedno previdni. Raje se gre ziheraštvo, da jih prehitri skoki v nekaj nepreverjenega ne pokopljejo. Dokler ni prepozno in jih tak skok pokoplje še hitreje (Nokia). Kakšen vpliv pa bo to imelo, si ne upam napovedovati. Tudi ne bi sodil prehitro, kaj vse tak telefon brez odprtin in večine poznanih elementov prinaša. Lahko je popolna muka za uporabo, lahko je osvoboditev, kot so slušalke brez kablov ali kot je bilo tipkanje po zaslonu na dotik, ki pa so se mu mnogi kljub temu še leta upirali. Tudi v avtih se je izkazalo, da ni najbolje, če se vse preseli na zaslon, ampak je kakšen gumb še vedno dobrodošel in bolj priročen. Enako mnogi pravijo za pralne stroje in še kakšno drugo napravo. Skoraj neizbežno pa je, da bomo enkrat v prihodnje, ne pa še čisto takoj, nehali priklapljati telefone na kable.

The post Telefonska prihodnost brez odprtin in tipk? appeared first on Tehnozvezdje.

V prvi vrsti imata oba glavni fotoaparat s kar 48 milijoni pik. View 20 ima poleg tega še tipalo, ki pomaga pri zajemnaju posnetkov 3D, Redmi Note 7 pa dodatno tipalo za globino, ki pripomore k učinkom zameglitve ozadja in portretnemu načinu. Poleg tega pa je View 20 eden prvih telefonov z luknjo v zaslonu za sprednji fotoaparat namesto klasične. Pri Xiaomiju so se za svoj, precej cenejši izdelek, odločili za polkrožno zarezo.

Na hitro še nekaj podatkov o obeh telefonih, preden se posvetimo fotoaparatoma, ki sta tu glavni zvezdi, in kakršne bomo letos videl še marsikje. Honor View 20 bo najzmogljivejši predstavnik znamke, ko ga bodo kasneje ta mesec tudi uradno predstavili v Evropi. Procesor bo Kirin 980, zaslon FHD+ bo imel diagonalo 6,4 palcev, baterija kapaciteto 4000 mAh. Pomnilnika bo 6 ali 8 GB, shrambe pa 128 ali 256 GB. Pričakujemo ceno okrog 500 evrov.

Redmi Note 7 bo precej drugačen. Njegova cena bo približno 150 evrov, poganjal pa ga bo Snapdragon 660, kar je čisto spodobno. Njegov zaslon bo imel diagonalo 6,3 palcev in potegnjeno polno visoko ločljivost, baterija bo prav tako imela kapaciteto 4000 mAh, za polnjenje pa bo (hvalabogu) skrbel priključek USB-C. Pomnilniški kombinaciji bosta 3/32 in 4/64 GB, o NFC-ju pa za zdaj ni podatka.

Zdaj pa več o fotoaparatih. Tipali z 48 milijoni točk sta proti koncu lanskega leta predstavila tako Sony (IMX586) kot za njim še Samsung Isocell GM1). Pri Honorju so se za View 20 odločili za Sonyjevo tipalo, Xiaomi bo v Redmi Note 7 uporabil Samsungovo, v kasnejšem Redmi Note 7 Pro pa Sonyjevo. Samsung je sicer napovedal še podobno tipalo z 32 milijoni točk (Isocell GD1). Pri vseh so obljubljene koristi toliko megapik enake, sta pa proizvajalca ubrala nekoliko različne poti do (dobrih) končnih rezultatov.

Glavna premisa pri obeh gre sicer nekako takole. Tehnologija zdaj omogoča izdelavo fizično enako majhnega tipala (da ne povečuje oz. ne debeli telefonov) z veliko megapikami, ki v dobri svetlobi daje fotografije s precej več podrobnostmi od tipal z bistveno manj svetlobnimi pikami. Ker pa je teh na pretek, jih je mogoče združiti v gruče štirih, da delujejo kot ena sam pika (piksel), in tako v slabši svetlobi vsaka od njih zajame bistveno več svetlobe, ven pa še vedno dobimo fotografijo z dovolj dobro ločljivostjo. Na ta način je namreč tipalo 12- ali 8-milijonsko (48 oz. 32 deljeno s 4). Vsaka posamezna pika na tipalu je velika zgolj 0,8 mikrona (μm, mikrometra, tisočinke milimetra). To je precej manj od tega, kar običajno srečujemo v telefonskih fotoaparatih. Tisti, ki se odrežejo bolje, imajo običajno pike med 1,25 in 1,4 μm, nekateri celo več. Slabši pa običajno nekje okrog enega mikrona. Toda združena pika (2 x 2) je velika 1,6 μm, kar pa je že spodobna velikost.

Je pa razlika v pristopu. Sonyjevo tipalo IMX586 že v osnovi uporablja četvorni Bayerjev filter za reprodukcijo barv. Sama tipala namreč CMOS so namreč »barvno slepa«, ugotavljajo samo, koliko svetlobe pade nanje. Za barve je nujen filter, podobno kot je pri zaslonih. Četvorni filter ima po zgoraj opisanem principu za gručo štirih pik (znova 2 x 2) eno osnovno barvo. Tako je to tipalo barvno gledano 12-milijonsko. In tako tudi deluje, kadar svetlobe ni dovolj. Tokrat, ko s tem ni težav, pa obdelava signala vse skupaj prevede v polnih 48 milijonov z barvnimi informacijami za vsako posamezno piko. Sony tako obljublja več detajlov v fotografijah in štirikrat večji dinamični razpon kot pri prejšnjih tipalih.

Pri Samsungu se združevanje pik dogaja v elektroniki, osnovne lastnosti pa so enake. Velikost posamezne pika je 0,8 μm, združene 1,6 μm. Toda razlika od Sonyjevega tipala je v razmejitvah med posameznimi pikami. Tehnologija, ki so jo poimenovali Isocell Plus namreč namesto klasične kovine uporablja nov material, ki so ga razvili pri Fujifilmu, ta pa menda zmanjšuje odboje svetlobe in optične izgube, kar prinaša »večji barvni razpon« in »15-odstotno povečanje svetlobne občutljivosti«. Torej bi se v teoriji že z uporabo vseh pik to tipalo moralo obnašati podobno kot denimo kakšno s pol nižjo ločljivostjo in večjimi posameznimi elementi.

V Honorju so tudi napovedali, da bo View 20 s procesorjem Kirin 980 – enakim kot je tudi v Huaweiju Mate 20 Pro – privzeto zajemal po več fotografij z različnimi nastavitvami naenkrat in jih združeval v končni posnetek, ki bo s kakovostjo in jasnino »konkuriral fotografijam z zrcalnorefleksnih« fotoaparatov. Pri vsem skupaj pa bo pomagala tudi umetna inteligenca v omenjenem čipu. Take trditve proizvajalcev je kajpak treba jemati z veliko rezervo, toda nekaj vseeno drži. Današnji telefonski procesorji so dovolj zmogljivi, da v vsakem hipu lahko obračajo, analizirajo, popravljajo po več fotografij z ultravisoko ločljivostjo. Spomnimo se Nokie 808 Pureview ali Lumie 1020 z 41-milijonskim tipalom. Bila sta krasna fotoaparata, toda neznosno počasna, za odlične rezultate pa sta se zanašala predvsem na velikost tipala in dobro optiko. Dobrega pol desetletja kasneje je pot do mogoče podobnih ali še boljših rezultatov (to bomo sicer šele videli) povsem drugačna.

Naslovna fotografija: Honor

The post Honor View 20 in Xiaomi Redmi Note 7 začenjata nov fotografski mini trend appeared first on Tehnozvezdje.