Letos so obiskali še več lokacij, skupno kar 81 v vseh slovenskih regijah. Po državi je sicer, glede na uradne podatke, ki pa niso povsem celoviti, ta čas nekaj manj kot 3.000 polnilnih mest. Nekatere so skupnih ugotovitev, ki so jih v društvu podali, so naslednje: »Rezultati so pokazali občuten napredek – širitev omrežja, uvedbo funkcije »priključi in polni« ter prve primere uporabe sončne energije. Obenem so razkrili tudi trdovratne pomanjkljivosti, kot so zasedenost polnilnih mest z neelektričnimi vozili in pomanjkanje plačilnih terminalov, skladnih z evropsko uredbo AFIR.« Na kratko so opisali izkušnjo na posamezni lokaciji. Tu pa pridem do določenih pripomb, ki jih imam na tako vrsto ocenjevanja.

Nisem namreč prepričan, da je enkratni obisk posameznega polnilnega mesta dovolj za relevantno oceno. Ocenjevalci bi zanjo morali zagotoviti ponovljivost testa. Na vsaki lokaciji bi bilo treba polniti najmanj po nekajkrat (v različnih dneh, po možnosti s presledki vmes) z vsaj dvema, če ne tremi avtomobili. S tem bi izničili možnost naključja, »slabega dne,« zasedenosti z neprimernimi vozili, morebitne napake ocenjevalca med samim procesom (denimo pri postopku vzpostavitve seje) in še kaj. Tako bi ne samo potrdili ali ovrgli morebitne anomalije, ki so se primerile ob tistem enem obisku, ampak bi že lahko imeli zadosti velik vzorec, da bi iz tega lahko delali konkretne zaključke.

Že res, da mnogi ali velika večina pretežno polni doma, in se ravno tako na javnih polnilnicah ustavi redko, morda na določeni le enkrat letno (ali celo na nekaj let), zato ravno tako lahko dobijo naključno izkušnjo, morda slabšo od siceršnje. Toda, da bi vedeli, kakšna je običajna na posamezni lokaciji, jo je vendarle treba obiskati večkrat in nato popisati tako »standardno« kot morebitna odstopanja. Preveč na glas razglašati pomanjkljivosti na osnovi majhnega vzorca se mi zdi nekoliko neodgovorno, podobno kot počne znana hrvaška avtomehanična delavnica, specializirana za električna vozila.

Zavedati se je tudi treba, da izboljševanje infrastrukture lahko pričakujemo predvsem, če jo bomo redno uporabljali. Kritike so na mestu, če so upravičene, toda upravljavci in ponudniki bodo največjo motivacijo, tudi za postavljanje novih, imeli ob zadostno zasedenih polnilnicah. Mimogrede, podjetje Enertec je napovedalo izvedbo »največjega projekta hitre polnilne infrastrukture v Sloveniji.« Na skoraj na vseh lokacijah trgovin HOFER bodo postavili ultra hitre polnilnice, ki jih bo upravljal nizozemski ponudnik Allego (ta storitve nudi prek aplikacije Smoov).

Iz ocenjevanje bi poleg tega morali izločiti vozila z znanimi težavami, kot so BMW i3, Nissan Leaf ali Renault Zoe, kajti s tem, ko jih uporabljajo v tem testiranju in se na več lokacijah pojavi težava s polnjenjem (se ne zažene ali prekine) pri kakšnem od njih, je, sploh pri odsotnosti ponovitev, nemogoče vedeti, kdo povzroča težave, polnilnica ali vozilo. Marsikdo bo posumil na prvo, sam pa bi prej na drugo možnost, ker vemo, da je prva generacija električnih vozil imela svoje »posebnosti.« Omenjeni modeli na trgu niso več dovolj relevantni, da bi upravičili sodelovanju v ocenjevanju, treba bi se bilo osredotočiti na vozila, predstavljena v zadnjih petih letih. Napredek je na tem področju skokovit in tudi država (prek družbe Borzen) za uvožena rabljena električna vozila nudi subvencije do starosti treh let.  

Naslovna fotografija: Alan Orlič

The post Slovenska polnilna infrastruktura napreduje, a morda ne dovolj hitro appeared first on Tehnozvezdje.

To je doslej peto zvišanje, povprečno torej HoT ponudbo izboljša enkrat na leto. Osnovni trije paketi še naprej ostajajo poimenovani enako – MINI, MAXI in EXTRA – in tudi njihove cene so še vedno 6,99 evrov, 9,99 evrov in 14,99 evrov. V Hofer Telekomu nikoli ne pozabijo poudariti zaveze, da ne bodo dražili, ki jo bo v zdajšnjih razmerah verjetno še težje izpolnjevati kot doslej. Po novem paketi vsebujejo 6, 80 in 150 GB, medtem ko so na trg prišli s količinami 1 GB – 20 GB – 50 GB. Vmes so se spremenile tudi količine minut, pri najnižjem paketu s 1000 na 1500 minut, pri ostalih dveh pa s 3000 min na neomejene. Kasneje so dodali še zgolj podatkovna paketa, najprej GIGA, ki zdaj dobiva »povišico« na 300 GB, in nato GIGA mini, ta po novem vsebuje 30 GB. Tako izgledajo spremembe v tabeli:

Direktorica Hofer Telekoma Eva Aljančič je ob tem poudarila: »Naša ponudba že vse od začetka izhaja iz predpostavke, da bo v prihodnje še več vsebin in aplikacij, do katerih bodo uporabniki želeli dostopati kjerkoli in kadar koli. Za to seveda potrebujejo nenehno povezavo s spletom in zadostno količino prenosa podatkov, da jim o tem sploh ni treba razmišljati.«

V Hofer Telekomu izpostavljajo še, da ostajajo »edini v celoti digitalen operater v Sloveniji.« Resda so kartice SIM in kuponi za dobroimetje na voljo v trgovinah Hofer, toda vse z povezavi s samo storitvijo uporabniki urejajo v aplikaciji na telefonu ali prek spletnega vmesnika (ta ima nekoliko več smisla za poslovne uporabnike), če se jim kaj zalomi, še s pomočjo klicnega centra, za katerega trdijo, da povprečno odgovori na klic v 16 s. Paketi sicer še naprej ostajajo predplačniški in glede tega v Hofer Telekomu ne pripravljajo sprememb, prav tako ne glede vnaprej določenih zneskov polnitev. Edina novost glede plačevanja, ki so jo dodali, je povezava z bančnim računom za poslovne uporabnike.

Omenjenih 125 tisoč uporabnikov pomeni malce manj kot 5-odstotni tržni delež v mobilni telefoniji v Sloveniji. V času, ko smo približno pol leta pred začetkom njegovega delovanja (morda celo prvi) uvodoma pisali o prihajajočem novem operaterju, mu je le malokateri od naših sogovornikov iz panoge pripisoval možnosti, da doseže desetino zdajšnjega števila uporabnikov. Četudi se je rast upočasnila, Eva Aljančič pričakuje, da se bo še nadaljevala. »Tudi na račun novosti, s katerimi bomo sledili sodobnim digitalnim trendom.«

• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu
• 
  Galaxy Z Fold8: Z naskokom najbolj zanimiv letošnji »fold«
• 
  Moj Mobi v prvem letu z več kot 53.000 uporabniki
• 
  Kia PV5: Električni kombi v »beta« fazi razvoja
• 
  Bi imeli PISARNO vedno na dosegu roke?

The post HoT za petletnico povečuje količine gigabajtov v paketih in še naprej ohranja enake cene appeared first on Tehnozvezdje.

Novi Medion je oblikovan podobno, kot smo že videli pri kakšnem drugem modelu v tem cenovnem razredu. Nogici v obliki črke A – sprednji krak je malo daljši od zadnjega – sta pomaknjeni precej iz centra proti stranicama. Zato bodo morali tisti, ki imajo ožjo omarico, razmisliti o montaži na steno, za kar ima televizor luknje v kvadratu na odebeljenem delu zadnje strani. Sprednjo stran zaznamuje še svetleča letev in napis Medion v njej, robovi okrog zaslona so nekako klasične debeline. Zadaj je večina priključkov obrnjena navzdol, nekaj pa v stran, da so hitreje dostopni, med temi so en HDMI in dva USB. Za svojo velikost je televizor izjemno lahek, kar sicer običajno ni najbolj obetaven znak za kakovost slike in zvoka, a tokrat nekoliko vara.

Že večkrat sem v testih televizorjev v zadnjem času ugotavljal, da je zelo težko dati enoznačno oceno za kakovost (in percepcijo) slike. Veliko je namreč odvisno od njenega vira, ločljivosti, načina (kodeka) in še česa. Ironično ima večina največ težav z običajno televizijsko sliko. Toda v tem je kar nekaj logike, kajti pogosto je celotnega veriga tega videa dokaj povprečna, od produkcije do oddajanja, in tako skoraj ne odpušča napak še pri prikazu. Če so detajli, kontrasti, dinamika in barve slabi, če je v sliki precej šuma in drugih napak, se vse to samo še potencira. Pri virih v ultra visoki ločljivosti, načinu HDR (še posebej Dolby Vision ali HDR10+), po možnosti še posnetih z večjo globinsko ostrino in z drugačnim številom slik na sekundo, kot smo navajeni pri filmih za kinematografe, pa lahko že na dokaj poceni zaslonih vse skupaj izpade zelo dobro. Ločljivost, barvni razpon in informacije za večji dinamični razpon namreč v skoraj vsakem primeru poskrbijo, da je slika lepa za oči. Četudi ni enako dobra, kot na nekajkrat dražjem televizorju, bi to večina gledalcev opazila samo, če bi jim razliko pokazali v neposredni primerjavi.

Podobna je situacija pri tem Medionu. Na njem sva z ženo pogledala večino od sedmih delov Daminega gambita (The Queen’s gambit) na Netflixu in nisva nič manj uživala kot na nekaj let starem televizorju srednjega razreda, ki sicer kraljuje v naši dnevni sobi. Barve, sploh kožni odtenki, so bile še celo malce bolj pravilne, ker pač naš TV podpira samo osnovni HDR10, tu pa je serija izkoriščala način Dolby Vision. Če kaj, sem pogrešal višje kontrastno razmerje in sposobnost zaslona, da bi dodatno povečal svetilnost, kadar bi metapodatki slike to zahtevali. Tudi črnina je povprečna in kompenzacija hitrega gibanja zaostaja za tem, kar zmorejo naprednejši (in dražji) konkurenti, saj se pogosto za igralci vleče kar opazna senca. Toda to bi zares motilo zgolj v akcijskih filmih in morda pri športnih prenosih. Pa tudi tam ni kritično. V splošnem serije, pa tudi druge vsebine na Netflixu ali Amazonu izgledajo tako dobro in lepo, da niti ne bi uganil, koliko ta TV v resnici stane, niti se ne bi pritoževal, če za ta namen ne bi imel na voljo kakšnega drugega. Podobno za Youtube, kjer so bili prav tako videi večine ustvarjalcev, ki jih spremljam, živahni in jasni, z veseljem sem kdaj kakšnega pogledal na velikem ekranu namesto na telefonu, kar sicer običajno počnem. 

Pri klasični televizijski sliki je ta televizor točno toliko dober, kolikor stane. Tam ga podpora za HDR in še kakšna druga lastnost ne more na enak način povzdigniti nekoliko nad svoj razred. Slika je še vedno solidna, v bistvu daleč boljša, kot smo jo lahko pri poceni televizorjih pričakovali še nedavno, a vendarle nekoliko zmanjka pri kontrastih, barvah in lepem prikazu gibanja (za kar ni nikakršnih nastavitev), pa tudi zmožnosti izboljševanja, če vir ali ločljivost nista ravno optimalna. Možnosti nastavljanja so sicer kar dobre, opazno pa je, da se televizor in slikovni procesor v njem ne ponaša z naprednimi funkcionalnostmi, ki jih ponujajo vodilne znamke. Res pa običajno tudi ne v nižjem cenovnem razredu. Televizor kajpak ponuja možnost ogleda z zunanjih naprav, denimo ključka USB, kar deluje povsem v redu, edino vmesnik bi bil lahko sodobnejši. Na voljo je tudi zrcaljenje zaslona, verjetno po protokolu miracast, ki pa ni najbolj zanesljivo. Chromecast deluje v Youtubu, ker je ta aplikacija nameščena na televizorju, drugod ne. Do vsebin na omrežnem strežniku (NAS-u) pa nisem uspel priti.

Od zvočnikov nisem pričakoval kaj dosti, pa so se navsezadnje izkazali za povsem uporabne. Dovolj so dobri in tudi glasni, da lahko tudi z njimi kaj pogledaš in te nič ne moti. Kakšno cenejšo zvočno letev bi še vedno dodal, sploh če bi televizor uporabljal za vrtenje glasbe z Youtuba. Za kakšen drug namen pa bi bili celo vgrajeni zvočniki lahko povsem v redu.

Medion ima na televizorjih svoj operacijski sistem, ki ponuja določene aplikacije, a je nabor bistveno skromnejši od tega, kar je na voljo za modele najbolj prodajanih znamk. Vseh skupaj je natanko 222. Osrednja trojica so Amazon Prime Video, Netflix in Youtube. Od uporabnih za slovenske gledalce pa lahko omenim še Deezer, spletni brskalnik in Wikipedio, ostalo je bolj namenjeno drugim trgom, pa še nekaj preprostih iger se najde. Vmesnik je enostaven in tudi dovolj hiter, pa tudi aplikacije delujejo zelo gladko in jih ni treba nič čakati. »Domača« stran, dosegljiva z modro tipko domov (hišica) je v bistvu mreža, pri kateri so na levi v stolpcu viri, aplikacije, nastavitve in ostale kategorije, desno pa glede na izbrano kategorijo potem posamezne možnosti znotraj nje. Za Amazon Prime Video, Netflix in tržnico (Medion) so na daljinskem upravljalniku tudi namenske tipke, tako da je mogoče hitro dostopati do njih. Ni kakšnih priporočil, kaj bi lahko gledali, ali pa prav veliko možnosti prilagajanja, kaj naj bo prikazano v osnovnem meniju. Tudi ne glasovnega upravljanja, so izbirniki (pretežno) v sloveščini, toda daljinec je bil pri testnem primerku angleški in zaslonska »pomoč« zanj prav tako. Zelo nadležna je privzeta nastavitev, da se že po 30 s neaktivnosti začetni meni neha prikazovati in ga je treba s tipko na daljincu znova priklicati. Na srečo pa je to v nastavitvah mogoče izključiti. Nekatere aplikacije je treba najprej zapreti (exit), ker pritisk na tipko domov prikaže nastavitve za sliko. In če je kakšna zunanja naprava, denimo operaterski sprejemnik, nastavljena na uporabo s televizorjevim daljincem (CEC), ni mogoče dostopati do nastavitev slike, kajti ukaz domov potem pomeni nekaj drugega. Brez skoka na »domači« zaslon pa pri tem televizorju ni mogoče priti v nastavitve.

Daljinski upravljalnik nadaljuje trend izjemno majhne mase in neprepričljive plastike, a ima lepo razporejene, velike in večinoma tudi prijazne, mehke tipke. Žal pa je osrednja, za pomikanje v vse štiri smeri, popolno nasprotje. Je namreč trda in oddaja nadležen zvok pri vsakem pritisku, teh pa je med pomikanjem po izbirnikih ali vsebini in med tipkanjem po navidezni tipkovnici veliko. Nabor priključkov je nekako standarden in glede na cenovni razred povsem zadosten. HDMI-ji so štirje, trije zadaj in en ob strani. Samo za enega (HDMI 1) sicer piše, da podpira povratni prenos zvoka (ARC), kar omogoča priklop zvočne letve, a v bistvu je to dovolj. Ostali pa tudi omogočajo signal HDR z igralne konzole, operaterske »škatlice« ali predvajalnika blu-ray. 

Po videnem v času testiranja je Medion Life X15553 dober prikaz, kaj lahko dobimo za dobrih tristo evrov in česa pač (še) ne moremo pričakovati, razen če se odločimo za precej manjšo diagonalo zaslona. Kdor bo večinoma gledal vsebine z omenjenih treh osrednjih aplikacij in pri tem ne zahteva vrhunske kakovosti, bo s tem televizorjem zagotovo zadovoljen. Ponuja namreč več kot dovolj dobro sliko in tekoče delovanje za preganjanje dolgčasa. V navezi s kakšnim Chromecastom ali podobnim predvajalnikom bi bil lahko primeren še za kakšno drugo storitev pretočnega videa. Soliden je tudi za spremljanje klasičnih televizijskih programov, a bi se za ta namen dalo najti kakšnega, ki bi se za podobno ali le malenkost višjo ceno odrezal še bolje.

HVALIMO:

• Presenetljivo spodobna slika, če je vir kakovosten (4K in po možnosti HDR)
• Podpora za način Dolby Vision
• Dobro delujoče aplikacije za Amazon Prime Video, Netflix in Youtube
• Enostaven uporabniški vmesnik
• Zvok je daleč od neuporabnega
• Dobra cena

GRAJAMO:

• Malo (pametnega) izboljševanja slike pri slabših virih
• Prikaz hitrega gibanja zaostaja za konkurenco in se ga ne da prilagajati
• Ni priporočanja vsebin in glasovnega upravljanja
• Glasna smerna tipka na daljinskem upravljalniku
• Malo drugih (relevantnih) aplikacij poleg omenjene trojice
• Majhna masa tako televizorja kot daljinca ne daje vtisa visoke kakovosti

The post Medion Life X15553: Perfekten poceni televizor za kratkočasenje z Netflixom in Youtubom appeared first on Tehnozvezdje.

Namiznik Medion Akoya E42019 je naprodaj za petsto oz. natančno 499 evrov, za to ceno pa kupec v dokaj majhnem in ličnem ohišju dobi naslednjo konfiguracijo: procesor AMD Ryzen 3 3200G, 8 GB pomnilnika (DDR4 2666 MHz) in 512 GB diska SSD (NVMe). Vgrajeni so še DVD-RW, bralnik pomnilniških kartic SD, povezljivost Wi-Fi 5 in bluetooth 4.2, prednameščen pa operacijski sistem Windows 10 Home (kar na spletni strani ni omenjeno). Verjetno potencialen kupec, ki ne pozna najbolje procesorjev in grafičnih kartic ter ne sledi cenam bliskovnega pomnilnika, nima prave predstave, ali je to dobra opremljenost za zahtevano ceno. Zato povejmo, da je nekje tam tam. Vsaj na papirju, seveda pa se lahko skozi preizkušanje izkaže marsikaj glede izbranih sestavnih delov, dodatkov in skupne uglašenosti sistema.

Urejena tako zunanjost kot notranjost

Pred ukvarjanjem z zmogljivostmi pa poglejmo še, kakšen je ta računalnik na zunaj. Pri namiznikih, ki čepijo nekje pod mizo, dizajn, materiali in ergonomija niso tako pomembni vidiki kot pri prenosnikih. A vseeno estetika in priročnost ohišja nekaj pomeni in prispeva k celotnemu vtisu. Dotični Medion pusti zelo dobrega. Ohišje je v osnovi dokaj klasično, ima konkretno mrežasto odprtino za zračenje ob strani in še eno manjšo na vrhu, sprednja stranica ima plastično oblogo z osrednjim pasom, ki poskrbi za nekaj razgibanosti in v katerem so čitalnik kartic (ne najhitrejši, a vsaj je), optična enota ter ohišje za dodaten (notranji) disk. Nad tem so štirje sprednji priključki (2 x USB, zvočni izhod in vhod za mikrofon), tipka za vklop pa je na zgornji stranici, kar je nekoliko nenavadno, a priročno, če je računalnik na tleh. Znotraj je razporeditev v skladu s sodobnimi trendi, saj je napajalnik spodaj, osnovna plošča pa je obrnjena tako, da so odprtine za razširitvene kartice zgoraj. V sredini so na eni strani priključki, med njimi je tudi eden USB-C, za priklop monitorja pa sta na voljo tako HDMI kot Displayport (priporočam uporabo slednjega, če zaslon presega ločljivost 1920 x 1200), na drugi strani pa ventilator za hlajenje notranjosti. Še posebej okvir za dodatni disk, lahko je 3,5- ali 2,5-palčni (in s tem SSD), je všečna možnost pri računalnikih Medion. Treba je zgolj vzeti okvir ven, vanj pritrditi disk z nekaj vijaki, in ga vstaviti nazaj v ohišje. Ker so priključki SATA z matične plošče nastavljeni tako, da disk lepo zdrsne vanje, je končni rezultat enak, kot če bi disk dodali v notranjosti.

Za odpiranje ohišja je sicer treba zgolj odviti dva vijaka in sneti naluknjano stranico. Notri je vse lepo urejeno in zračno. Na osnovni plošči sta dve reži za pomnilnik in ena je prazna, tako da je mogoče vstaviti dodaten modul ter razširiti količino pomnilnika in ga s tem prestaviti v dvokanalni način (kar pohitri delovanje). V Medionu pravijo, da odpiranje ohišja ne vpliva na garancijo, dokler uporabnik ničesar ne poškoduje, izgubi ali odstrani ter ne povzroči težav z izdelkom. Disk je na priključku m.2, a je njegova pozicija malo nesrečna, saj bi neposredno čezenj prišla samostojna grafična kartica, če bi jo kdo poskušal namestiti (za kar bi bilo verjetno potrebno zamenjati 250-vatni napajalnik z močnejšim).

V kompletu sta priložena žična tipkovnica in miška. Prvo bi morda celo obdržal, če si ne bi zaželel brezžične. Je povsem prijetna za tipkanje in ima tipke za uravnavanje glasnosti, lahko pa bi bila tišja. Miška pa je zelo osnovna, brez kakršnih koli dodatnih tipk in možnosti nastavljanja, ergonomija ji je prav tako tuja, in je primerna zgolj za začetno nastavljanje računalnika ter dotlej, da ne priključiš boljše. Vsaka za nekaj deset evrov bo predstavljala velik napredek.

Po začetnem potrjevanju izbir in vpisovanju v Windows 10, kar traja nekaj minut, je mogoče računalnik že začeti uporabljati. Razen nekaterih programov, ki jih skupaj z operacijskim sistem že namešča Microsoft (Office, Spotify, nekaj iger oz. igric), je tu samo še preizkusna različica protivirusnega programa McAfee, sicer pa je namestitev zelo čista. Za uporabo pisarniških programov je kajpak treba imeti kupljeno licenco ali naročnino na Office 365 (zdaj se temu reče Microsoft 365), lahko tudi tisto prek šole. Za nadziranje in prilagajanje delovanja računalnika ni nameščenega ničesar. V resnici tudi ni potrebe, lahko pa si namestite AMD-jev program Ryzen Master, ki prikazuje hitrosti, obremenitve in temperature ter pogumnejšim omogoča tudi »navijanje« procesorja in grafike, če denimo v igrah ravno malo zmanjka do gladke izkušnje. Prav tako je smiselno naložiti AMD-jeve gonilnike, za vse ostale pa poskrbi kar sistem Windows 10 sam prek svojih posodobitev.

Vstopni procesor, presenetljiv disk

Ob opisovanju zmogljivosti je treba najprej povedati malo več o procesorju, ki poganja ta računalnik. Večinoma v zadnjem desetletju srečujemo Intelove čipe Core (i5, i7 in ostale), zdaj pa se znova uveljavlja tudi večni konkurent AMD. Njegovi procesorji Ryzen, namenjeni namiznim računalnikom, so za razliko od Intelovih večinoma brez grafičnega jedra in je treba vgraditi ločeno grafično kartico. Je pa nekaj »posebnih« izvedb, ki imajo »grafiko«. Trenutno sta osrednja tovrstna Ryzen 3 3200G in Ryzen 5 3400G. Sodita še v prejšnjo generacijo (z jedrom Zen+ v 12 nm tehnologiji), a naslednikov z jedrom Zen 2 (7 nm) AMD še ni predstavil. Ta procesorja se od Intelovih razlikujeta po tem, da je integrirano grafično jedro na ravni vstopnih igričarskih kartic, in zato lahko poganja še kaj drugega kot zgolj pisarniške programe. Pri 3200G gre za jedro RX Vega 8, sam procesor pa deluje pri največ 4 GHz, ima štiri jedra in ne omogoča večnitnega delovanja. Malo zmogljivejši 3400G je prav tako štirijedrni, a lahko hkrati obdeluje osem procesov (»niti«), grafični del pa je RX Vega 11. Jasno, bolje bi bilo, če bi dobili ta procesor, a kot bomo videli, niti 3200G ni kar tako. Zadeva za grafični del sicer uporablja dva gigabajta sistemskega pomnilnika, tako da ga operacijskemu sistemu ostane še šest gigabajtov.

Za vsakdanja opravila je računalnik več kot dovolj zmogljiv in tudi lepo odziven. Brskalnik z veliko odprtimi zavihki mu ne predstavlja nikakršnih težav, pri predvajanju videov, tudi v 4K, obremenitev procesorja redko doseže dvajset odstotno, večinoma pa je komaj omembe vredna. Prav tako odlično tečejo pisarniški programi in vse ostalo, kar ni pretirano zahtevnega, za tovrstno uporabo je tudi pomnilnika dovolj. K odzivnosti sistema nekaj prispeva tudi SSD manj znamke Phison, ki je presenetljivo hiter. Glede na ceno računalnika sem pričakoval pol nižje hitrosti tako zapisovanja kot tudi branja. Zmogljivosti je dovolj tudi za naprednejše obdelovanje fotografij in še kakšno drugo nalogo, je pa treba takrat zapreti druge programe, da ne »kradejo« pomnilnika, in v projekt ne naložiti preveč zadev (denimo fotografij) naenkrat, kajti potem se opazi, da računalnik ne dohaja vsega. Za montiranje videa pri višjih ločljivostih, kakšno 3D-modeliranje in podobne zahteve pa ta sistem ni primeren in tudi ne pričakujem, da bi ga kdo kupoval za tak namen. Po sintetičnih testih je sicer nekje na ravni prenosnikov z osem nitnimi (štirijedrnimi) procesorji. Generacijo novejši Ryzen 5 3600 s šestimi jedri (12 niti), ki poganja moj delovni računalnik, je približno 2,5-krat hitrejši. Res pa je, da mu pomaga 32 GB pomnilnika pri hitrosti 3000 MHz.

Da, tudi za igre je (lahko) primeren

Mladež, ki bi morda starše uspela prepričati, da se ločijo od petstotih evrov, pa bo seveda zanimalo, če bo s tem dobila ustrezno napravo za Fortnite, GTA, Call of Duty in ostale grafično podrobne igre. Odgovor je pretežno pritrdilen, lahko pa tudi delno nikalen. Za igranje pri ločljivosti 1080p je zadeva lahko dovolj zmogljiva, a je precej odvisno tako od grafične zahtevnosti same igre kot od nastavitev podrobnosti. Pri nekaterih igrah, primera sta Fortnite in Overwatch, se celo pri srednjih grafičnih detajlih število sličic na sekundo giblje okrog 50, z nizkimi detajli pa lahko pride do 60. To je že zgornja meja običajnih monitorjev – igričarskega z osveževanjem 120 ali 144 Hz s tem računalnikom ne bo mogoče izkoristiti in zato nima smisla – in užitek pri igranju je neokrnjen. So pa kakšni drugi naslovi, kjer tudi z najnižjimi nastavitvami hardver komaj zagotavlja 30 fps in kjer se dogaja zatikanje pri vizualno bogatejših scenah. V teh igrah bo morda treba ločljivost spustiti na 720p, kar pa seveda izgleda slabše, bolj zrnato. Morda bi 16 GB pomnilnika v dvokanalnem načinu, pri katerem se v teoriji podvoji pasovna širina podatkov, ki jih sistem lahko naenkrat obdeluje, pomenilo nekaj pohitritve, vendar najbrž ne kaj dosti več kot deset odstotkov. Torej bi se dalo v povprečju pridobiti kakšno sličico na sekundo. In če bi poskušali še z malenkostnim »navijanjem« znotraj programa Ryzen Master, je to lahko že razlika med zatikajočo se in tekoče delujočo igro. Vsekakor ima računalnik glede nizke temperature in ležerno delovanje ventilatorjev še kar nekaj prostora za dodatno napenjanje mišic. Splošna ugotovitev pa je, da zmore poganjati igre v polni visoki ločljivosti pri nizkih detajlih, kar je bistven napredek v primerjavi s sistemi, ki temeljijo na Intelovih procesorjih in nimajo dodatne grafične kartice.

Med vsem tem je ta Medion tudi razveseljivo tih. Vrtenje ventilatorjev se resda ves čas sliši, a ni moteče, hitreje pa se zavrtijo precej poredko. V osnovi se oba ventilatorja vrtita precej počasi, ko obremenitve narastejo, se malce zganeta, le pri največjih in dolgotrajnih nalogah sta hitrejša in bolj glasna, a še vedno daleč pod nivojem igričarskih sistemov. Procesor pa je tudi med igranjem iger ali pri zahtevnem delu v programu Affinity Photo ves čas na največ 60 stopinjah Celzija, ob dokaj konservativnem hlajenju, kar pomeni, da ima še vsaj 20 stopinj do tja, kjer ga je treba začeti resno hladiti. Z možnostjo enostavnega dodajanja drugega diska – terabajtni SSD se zdaj dobi za približno sto evrov – in še enega pomnilniškega modula ima računalnik tudi nekaj potenciala za nadgradnje.

Striktno cenovno gledano dotični Medion ni fenomenalno ugoden. To bi lahko rekel, če bi stal 399 evrov, pa tudi za 449 bi ga še lahko pohvalil. Za 499 je tam nekje, kjer se giblje večina računalnikov na osnovi procesorja Ryzen 3 3200G in podobnih. Ima pa nekaj vrlin, s katerimi se dobro odkupi. Vgrajeni disk je s 512 GB solidno velik, predvsem pa nepričakovano hiter. Poleg tega se da v nekaj minutah dodati še enega. Priključkov je veliko in so lepo razporejeni, dobrodošel je tudi lepo integrirani, čeravno počasni čitalnik pomnilniških kartic. Sistem pa je prijazno majhen in tih ter nima nikakršnih težav s hlajenjem. Čeprav ni ultra zmogljiv, je lahko primeren za široko paleto opravil, celo za igre.   

Dodatek: Kasneje sem v računalnik dodal še en pomnilniški modul in testi so potrdili približno 20-odstotno pohitritev. Vnovična uvrstitev v ponudbo za 399 evrov pa povsem odpravlja cenovni pomislek.

HVALIMO:

• Majhno in dobro zasnovano ohišje
• Procesor Ryzen 3 3200G zagotavlja solidne zmogljivosti in deluje pri nizkih temperaturah
• Hiter disk SSD
• Enostavno se da dodati drugi disk in pomnilniški modul
• Lepo razporejeni priključki in integriran čitalnik pomnilniških kartic
• Čista namestitev Windows 10

GRAJAMO:

• Procesor Ryzen 5 3400G bi bil še boljša izbira in ne bi bistveno podražil računalnika
• Priloženo tipkovnico in sploh miško je najbolje hitro pospraviti v omaro
• Lahko bi bil nameščen kakšen kontrolni program in kje podana neposredna povezava do posodobitev gonilnikov

The post Medion Akoya E42019: Niso samo prenosniki simpatični appeared first on Tehnozvezdje.

V srednji tarifi Hot Maxi, ki stane deset evrov za 30 dni, je po novem vključenih 30 GB prenosa podatkov v Sloveniji namesto prejšnjih 20 GB. Morda za koga kozmetična sprememba, za koga drugega pa je bilo dvajset gigabajtov ravno malce premalo. Enako pa se je za 10 GB povečala tudi količina v tarifi HoT Extra, ki za 15 evrov na mesec prinaša 60 GB prenosa podatkov. Količine, ki jih uporabniki lahko brez dodatnih stroškov porabijo v drugih državah EU ostajajo enake, saj so pogojene z veleprodajnimi cenami in formulo za njihovo izračunavanje, tu dotični operater zaradi narave svojega poslovanja ni bolj radodaren, kot mu zapoveduje evropska uredba.

Prav tako HoT ostaja pri zaprosilu za »vzdržnost« glede cen klicev, zaradi česar ima omejene brezplačne minute v tujini. Brez tega se mu namreč poslovni načrt ne bi izšel, vendar so v operaterju prepričani, da nekaj sto minut veliki večini uporabnikov zadostuje. Komur ne, pa se lahko odloči za drugega ponudnika, pri katerem je količina minut v tujini enaka kot doma. SMS-i so neomejeni, sporočila MMS še naprej ostajajo dodatno plačljiva in glede hitrosti prenosa podatkov ni sprememb – osnovna je 20/5 Mb/s, za dva evra na mesec (opcija LTE+) pa jo je mogoče povišati na 50/10 Mb/s.

Tarife HoT po novem izgledajo takole:

Hkrati s povišanjem količine gigabajtov je HoT novim uporabnikom obljubil še povrnitev petih evrov, kolikor stane prenos številke k drugemu operaterju. Ta denar dobijo v obliki dobroimetja na svojem uporabniškem računu. In komur se ne hodi v eno od Hoferjevih trgovin po kartico SIM, si jo lahko brezplačno naroči na spletni strani operaterja.

HoT je sicer v dveh letih pridobil dobrih 70 tisoč uporabnikov, s čimer so zadovoljni, do konca leta pa načrtujejo, da bodo dosegli številko 90 tisoč. Toliko uporabnikov je menda v najboljših časih imel Debitel. Od navideznih operaterjev, če ga lahko štejemo mednje, je v Sloveniji višje prišel le Bob.

The post Gigabajti za zdaj ostajajo glavno orodje mobilnih operaterjev appeared first on Tehnozvezdje.

Podjetje Ventocom, pred tem že ponudnik v Avstriji, v Sloveniji deluje od jeseni 2016, malo manj kot dve leti, in je maja lani začelo ponujati storitve mobilne telefonije v navezi z diskontnim trgovcem Hoferjem. Te so takoj pritegnile pozornost zaradi kombinacije nizkih cen in konkretnih količin, predvsem prenosa podatkov. Tarife so glede gigabajtov še zdaj pretežno enake, le vstopno Mini so nekoliko izboljšali, saj so dvignili količino z enega na tri gigabajte. Poleg tega so uvedli neomejene minute v Sloveniji pri tarifah Maxi in Extra. Zaradi pravil za roaming so od regulatorja dobili dovoljenje, da v tujini minute omejijo. Kljub temu so menda še vedno ugodni tudi za nemške in uporabnike iz drugih držav. Ob začetku delovanja so dali zavezo, da ne bodo višali cen in svoj uspeh pripisujejo tudi temu, da ostali operaterji vsaj enkrat, če ne celo večkrat letno dražijo, sami pa ne.

Že od začetka v HoT-u oz. Ventocomu poudarjajo, da ne gre zgolj za nizke cene, temveč da prinaša njihova mobilna telefonija tudi boljšo uporabniško izkušnjo od ostalih operaterjev. Preprosto upravljanje razmerja v aplikaciji, menjavanje tarif z enim klikom in brez administrativnih stroškov, dober pregled na porabo. Še posebej za starše. So pa z dejstvom, da je vse skupaj še vedno v osnovi predplačniško, povezane tudi slabosti. Osebno me moti, in poznam še koga s podobnim pomislekom, da mora razmišljati, za koliko mora napolniti račun, medtem ko pri klasični naročnini enostavno plačamo to, kar smo porabili. Podjetniki ne morejo uporabljati HoT-a, ker ta ne izdaja računov. Količine v roamingu pa so manjše kot pri kakšnem infrastrukturnem operaterju. Še vedno dovolj velike za večino uporabnikov, a vseeno manjše.

Najbolj pogosta tarifa med uporabniki HoT-a je srednja Maxi, kar ni presenetljivo. Za le tri dodatne evre na mesec v primerjavi s tarifo Mini prinaša bistveno večjo količino gigabajtov, pravzaprav dovolj veliko za veliko večino ljudi, tudi zame, navsezadnje. In poleg tega še neomejene minute, če so te še komu pomembne. Medtem ko petdeset gigabajtov v ponudbi Maxi potrebujejo le redki. Zato pa je po naših informacijah precejšen hit tudi komplet WiFi2GO, ki združuje tarifo HoT Giga z 200 GB prenosa podatkov na mesec in prenosno dostopno točko LTE. To pa je dokaj preprost in funkcionalen nadomestek fiksnega interneta. Poleg tega je brez prave konkurence, saj so paketi A1 precej dražji, Telemach pa se je po krajšem poskušanju iz tega segmenta umaknil.

V navezi Ventocom – Hofer so se potrudili poiskati uporabnika, katerega prva polnitev računa je pomenila, da je HoT presegel številko 50.000 aktivnih kartic SIM, in mu podarili iPhone 8.

The post HoT mimo Izija čez petdeset tisoč in naprej proti Bobu appeared first on Tehnozvezdje.

Temu navideznemu operaterju pred začetkom delovanja niti pravi poznavalci niti “strokovnjaki” niso pripisovali veliko možnosti za večji uspeh. A je presenetil s kombinacijo dobrih količin, cene, digtalnosti storitve in preprostosti uporabe. Tako so v prvem letu zbrali 40 tisoč uporabnikov, kar pomeni, da so najhitreje rastoči navidezni operater (MVNO) – tak, ki uporablja omrežje drugega operaterja – v zgodovini slovenskih mobilnih komunikacij. Pa tudi če bi zraven šteli Boba, ki ni pravi MVNO, ampak samo nizkocenovna znamka A1, so številke naveze Ventocom – Hofer višje. Med vsemi ponudniki mobilne telefonije pa so imeli tretjo najvišjo rast, spredaj sta Telemach in verjetno T-2. Vendar HoT še naprej vztraja pri cilju, da želi priti ob bok največjim, ne ostati nišni operater kot denimo zdaj že nekdanja Izimobil in Debitel. Kako naprej živi Izi, smo pisali včeraj. Poleg tega HoT zagotavlja, da ne bo dražil, temveč bo vsem uporabnikom izboljševal tarife.

Nove pa so za prvo obletnico, kot rečeno, količine minut in sms-ov (mms-i še naprej ostajajo plačljivi posebej). Najmanjši paket HoT Mini, ki so ga pred časom že obogatili z dodatnima gigabajtoma prenosa podatkov, tako dobiva po 1500 minut in sporočil, doslej je bilo obojega po tisoč. Paketa Maxi in Extra pa imata odslej neskončno minut in sms-ov. S tem je po besedah predstavikov Ventocoma srednja tarifa edina v Sloveniji, ki za deset evrov na mesec prinaša govorno in besedilno komunikacijo brez skrbi.

Bodo pa te količine veljale za Slovenijo. HoT si namreč zaradi stroškov roaminga ne more privoščiti neomejenih minut po celi Evropski uniji. Kot navidezni operater od njega nima prihodkov in njegove kartice SIM je zaradi cen mogoče uporabljati za “kreativno” ponujanje storitev v tujini. Zato so pri regulatorju, Agenciji za pošto in elektronske komunikacije zaprosili za t. i. vdržnostni model, ki ga evropska uredba dopušča. Po dokazovanju stroškov in vsega je Akos to odobril, zato bo HoT v državah EU uporabnikom med zakupljene količine dal po sto minut in sms-ov na najcenejši tarifi, po dvesto obojega v srednji in po tristo v najdražji. Pri vseh tarifah seveda cene ostajajo enake. Za presežene minute in sporočila bodo uporabniki plačevali pribitke, ki znašajo 3,90 centa na minuto klica in 1, 22 na sms. Še vedno dokaj poceni.

Količina gigabajtov v paketih ostaja nespremenjena, kljub temu da so jih vsi glavni operaterji v zadnjem času zvišali, najprej Telekom, nato Telemach in nazadnje A1. V HoT-u so prepričani, da so že štartali z dovolj velikimi količinami, ki skoraj vsem njihovim uporabnikom zadostujejo.

The post HoT gre v drugo leto z neomejenimi klici in sms-i appeared first on Tehnozvezdje.

Tokratno zbadanje ostalih ponudnikov in mamljenje uporabnikov je dvoplastno. HoT (oz. ekipa v podjetju Ventocom) je v redno ponudbo dodal tarifo Giga, prilagojeno dostopu do interneta. Ta za cent manj kot 15 evrov prinaša 200 GB prenosa podatkov za 30 dni. Diskontni trgovec Hofer pa bo od četrtka naprej akcijsko prodajal škrniclje z imenom wifi2go za 30 evrov, v katerih bo poleg kartice sim s prednaloženim enomesečnim Giga še prenosna dostopna točka LTE. Tako bo lahko kupec hiter internet imel doma ali ga vzel s seboj.

Pri drugih operaterjih že poznamo brezžični nadomestek fiksnega dostopa do interneta. Z namenskim usmerjevalnikom se povežemo v omrežje LTE in potem s telefoni, tablicami in računalniki na to »škatlo«, pa je vse postorjeno. Brez kakšnega vlečenja kablov in če ni preveč hkratnih deskarjev tudi z lepimi hitrostmi. Je bilo pa doslej vendarle nekaj omejitev, pa tudi cene so morda koga odbile, četudi moramo priznati, da so se že nekoliko znižale. Nova tarifa HoT Giga je najbolj agresivna prav pri ceni. S 15 evri je cenejša od vseh konkurenčnih. Telemach Hišni internet, kot rečejo tovrstni ponudbi, svojim fiksnim naročnikom prodaja za 16 evrov, sicer pa za 20. Pri A1 pa je takšna vstopna cena, vendar samo z vezavo, sicer je treba računati na najmanj 25 evrov na mesec. Že res, da ob vezavi naročnik dobi usmerjevalnik za en evro, ampak tega je mogoče v prosti prodaji kupiti za dobrih sto evrov. In če računamo, da Domači internet s hitrostjo 20/5 Mb/s – enako kot pri HoT Giga – z vezavo stane 24 evrov na mesec, se ob cenovni razliki devetih evrov usmerjevalnik pokrije precej prej kot pred iztekom vezave.

Torej se tudi hitrostno v Ventocomu niso pretirano omejevali, kajti 20 megabitov je za večino potreb kar dovolj. Kdor pa za gledanje videa 4K ali kakšen drug namen rabi večjo hitrost in tudi živi na območju, kjer jo dejansko lahko konstantno dobi, bo menda imel možnost za dva evra na mesec dokupiti opcijo LTE+ s hitrostjo 50/10 Mb/s, kar pa je že bolje od marsikaterega fiksnega priključka. Seveda pa omrežja LTE omogočajo še več, vendar bi bilo veselja hitro konec, če bi denimo vsi imeli 300 megabitov. Omejitev so tu že usmerjevalniki, saj jih večina podpira zgolj hitrost kategorije 4, kar pomeni 150/50 Mb/s. A1 v najdražjem paketu ponuja 40/5 megabitov za 40 oz. 30 evrov (z vezavo) na mesec. Telemach pa v edinem paketu dokaj skromnih 8/2.

Razlika je tudi takrat, ko uporabnik doseže 200 GB, ta meja je pri vseh enaka. A1 in Telemach sicer svojo ponudbo oglašujeta kot »neomejen internet«, toda po dvesto gigabajtih se hitrost zniža 2/1 Mb/s, kar je za brskanje po spletu in e-pošto še uporabno, za kaj dosti drugega pa ne. Telemach je na začetku celo pretiraval z upočasnitvijo na 64 Kb/s (!), a je po glasnih kritikah prevzel enak limit kot konkurent. Logika pri HoT-u je drugačna. Če ima uporabnik na svojem računu dovolj dobroimetja, se takrat, ko gigabajti padejo na nič, tarifa samodejno podaljša. V nasprotnem primeru pa velja cena 3,9 centa za megabajt. To pomeni, da bi en sam gigabajt stal 40 evrov, in temu se je na vsak način pametno izogniti. Podaljšana tarifa znova velja 30 dni, zato bi morala biti ob zmerni uporabi povprečna mesečna cena še vedno dokaj ugodna.

Nobena od teh možnosti ni uporabna v tujini, ker je gostovanje (roaming) pri vseh blokirano. Za razliko od ostalih dveh pa HoT Giga omogoča tudi klicanje in pošiljanje sporočil, minuta ali sms/mms stane za tega ponudnika standardnih 3,9 centov.

Kaj pa napravica iz akcijskega škrniclja? Je povsem enak prenosni usmerjevalnik z modemom LTE znamke Alcatel, kot smo ga preizkušali pred časom. Reč dobro in zanesljivo opravlja svojo nalogo, sprejem je v redu, hitrosti tudi, baterija zdrži približno pet do šest ur, zaradi majhnosti in vsega 90 g mase pa jo je res mogoče vedno vzeti s seboj. Točno ta usmerjevalnik je mogoče najti tudi v prosti prodaji, lani je v Hoferju stal 50 evrov, drugod je kakšen evro dražji. Podobna alternativa temu Alcatelu je denimo Huaweijeva napravica, ki ima še zaslonček za prikazovanje najbolj pomembnih informacij. Kdor pa bi rad kakšen bolj zmogljiv domači usmerjevalnik z večjim dosegom, podporo brezžičnemu omrežju na frekvenci 5 GHz, žičnimi priključki, mogoče vhodom USB in še čim, pa lahko poseže po podobnem Huaweijevem modelu, kot ga ponujajo operaterji, ali denimo TP-Linku. S tako kombinacijo solidnega usmerjevalnika in storitve za dobro ceno mobilni internet dejansko postaja resna alternativa fiksnemu.

The post HoT bi razburkal še dostop do interneta appeared first on Tehnozvezdje.

Na hitro nekaj tehničnih lastnosti. Prenosnik ima vrtljiv zaslon, da se lahko spremeni v »tablico« ali da je zaslon bližje uporabniku, tipkovnica pa obrnjena nazaj. Diagonala ekrana je 11,6 palcev, ločljivost pa Full HD (1920 x 1080). Procesor je Intelov Atom X5, ki teče pri dokaj skromnih 1,44 GHz. Delovnega pomnilnika je 4 GB, diska SSD 64 Gb, od česar je kakšnih 20 GB zasedenih s sistemom Windows 10 (64-bitnim) in različnimi programi. Na voljo sta dva vhoda USB (eden 3.0), izhod (mini) HDMI, čitalec kartic microSD in izhod za slušalke.

Strojna zasnova je tako zelo podobna kot pri precej bolj prestižnem Yoga booku, ampak je tukaj zaslon večji, cena pa pol nižja. In še tipkovnica je običajna, kar je za vsakdanjo tabo absolutno bolje. Računalnik je lušten in lahek (1,085 kg), ohišje se zdi dovolj trdno, ni čutiti kakšnega zvijanja, plastika pa je prijetne mehke sorte, kot jo je Lenovo uporabljal pri prvih Yogah, preden je prešel na hladno kovino.

Tipke so rahlo majhne in treba je kar konkretno udarjati po njih, sicer lahko kakšen pritisk ostane nezabeležen, vseeno pa je občutek kar v redu. Sledilna ploščica je dovolj velika in reagira na dotike, ji pa nekaj težav delajo pritiski, recimo ko hočem premakniti okno na namizju, in ne uspe mi najti gonilnika, da bi lahko nastavil premikanje vsebine kot na telefonu (prsti gor, vsebina dol) in pravo hitrost pomikanja gor in dol. Tečaji zaslona so klasični, taki kot so mi všeč, ne tisti urarski iz dražjih Yog. Kamera je na hecni poziciji pod zaslonom, nisem je še preizkusil.

Zaslon je prijetno presenečenje. Ne samo, da je ločljivost za to velikost več kot dobra, tudi kakovost je na nivoju. Barve so živahne, vidni koti široki, svetlost taka, da je več kot dovolj nastavitev nekje na polovici. Tudi odzivnost na dotike je dobra, samo občutek je tak, kot pri kakšnih cenejših telefonih. Steklo (plastika) je pač bolj poceni sorte.

Od hitrosti tega računalnika ne razganja, ampak trenutno brez kakšnega zatikanja tipkam tole in zraven gledam video. Je pa občasno treba malo počakati, ne zgodi se vse hipno, in video v polni visoki razločljivosti pri 60p je že kar zahtevno opravilo. Netflix denimo deluje brez težav, NBA zatikajoče. Zato pa je sistem povsem tih. Mislim, da ventilatorja sploh ni, ker ni nobenih rež za odvod zraka. Omenjeni video je nekoliko segrel spodnjo površino računalnika, ampak niti slučajno kritično. O trajanju baterije logično še ne morem povedati ničesar, če sodim po tem, kar sporočajo okna, pa bi moralo biti zaloge za kar nekaj ur.

Določene malenkosti izdajajo nizkocenovno poreklo tega prenosnika. Namesto samodejnega izklapljanja tipkovnice, kadar je zaslon obrnjen, je tu ob strani stkalo. medtem ko fizične tipke za glasnost ni. Polnilnik je tak, kot bi ga vzeli pri kakšnem telefonu in polnjenje izpraznjene baterije traja celo noč (toka je zgolj tri ampere pri petih voltih napetosti). Na zvočnika niso pomislili vse dokler niso računalnikov že skoraj zapakirali v škatle in so ju nazadnje vgradili na spodnjo stran, tako da počivata ali na stegnih ali na mizi. Tudi precej tiha sta in kolikor toliko se ju sliši samo takrat, ko je tipkovnica obrnjena navzdol. Tipka za vklop in izklop je na nerodnem metu ob strani, da jo zlahka nehote pritisneš.

Prednaložene je precej nepotrebne krame, tudi iger, ki pa se jo večinoma da odstraniti. Po drugi strani brezžično povezovanje deluje tudi na 5 GHz, kar ni nujno niti pri dražjih računalnikih. Kaj več pa čez čas, ko s to Yogo, pardon Akoyo, preživim še kakšen delovni dan in večerno uro zabave.

The post Prvi vtisi o Hoferjevi Yogi appeared first on Tehnozvezdje.