To, da nam je tudi v EU na voljo vsa ali pa del podatkovne količine, je podobno obisku hotela po načelu »all inclusive«. Prvi dan se nažiraš do onemoglosti, naslednje dan že malo manj, dokler ne ješ toliko, kot doma. In hotelirju se še kako splača. Podobno »konzumiramo« tudi podatke, a z majhno razliko oziroma odvisno od kakovosti omrežja. Tam, kjer je to dobro, porabimo veliko, kjer pa je obupno, pa veliko manj.

Hios je lep grški otrok tik pred turško obalo. Ni ravno majhen, peti po velikosti, če smo natančni, z dovolj lokalnega prebivalstva, zato bi človek pričakoval odlično pokritost z mobilnim omrežjem. Pa niti približno ni tako. Baznih postaj je relativno malo, zato hitro pride do težav s kapaciteto. Po domače povedano, nič ne de, če je signal videti močan, podatki se prenašajo s hitrostjo »tam tam« bobna, klicanje pa se prekine še pred vzpostavljeno povezavo. 4G-omrežje naj bi bilo, vendar se telefonu v dveh tednih ni uspelo povezati nanj. Že to, da sredi največjega mesta (recimo velikosti Kranja), telefon preklopi na tehnologijo edge, je zgovorno samo po sebi. »Pokuriti« gromozanskih 20 GB podatkov se je izkazalo za misijo nemogoče.

Morda sem se razvadil, kajti v Sloveniji vsaj v urbanih središčih »E-ja« (edge) pri ikonici za prenos podatkov skorajda ne srečamo več. Razen če ste naročnik našega največjega operaterja in po kakšnem čudnem naključju hočete prenašati podatke sedeč na klopci pred gostilno v Mostecu.  Črna luknja tega operaterja sredi Ljubljane najbrž. Težava je, ker je »edge« premalo hiter celo za nalaganje običajne spletne strani, kaj šele za kaj več. Videti pa je takole. Stran se ne naloži, pojavi se opozorilo, da ne gre ali pa čakaš in čakaš, obupaš ter se povežeš na Wi-Fi. Če je le v bližini. Mučno, vam povem. Družbena omrežja takisto delujejo počasi ali pa sploh ne, o videu z Youtuba pa v takšnih razmerah kar pozabite.

Pa ni bila samo v tem težava. Največ, kar sem dobil na svojem telefonu je bila oznaka »H«, ki načeloma obljublja megabitne hitrosti. V teh razmerah je sicer marsikaj delovalo, a ne tako, kot bi pričakovali, predvsem pa ne vedno. Nič ne pomaga relativno dober signal, bližina bazne postaje, ter načeloma dobra podatkovna tehnologija, če je bila postaja le ena, upajočih na hitro povezavo pa veliko. Pa sem spet čakal in čakal, da se je na zaslon kaj »naložilo«.

Ampak to je le ena zgodba. Ocenjujem, da sem v dveh tednih prenesel za kakšnih 2GB podatkov z dveh telefonov. Ni pa povsod tako slabo. Vse je namreč odvisno od lokacije dopustovanja, pa tudi od obremenitve tamkajšnjega omrežja. Drugi del razširjene družine je namreč dopustoval na Portugalskem. Nič od tega se jim ni dogajalo, večino časa so imeli na razpolago omrežje 4G. Zato so lahko štirje v sitem času prenesli desetkrat več podatkov. Ampak tudi to ni tako zelo veliko, da bi operaterji propadli zaradi ukinitve plačevanja mobilnega gostovanja.

P. S.: Konec meseca grem na sejem IFA v Berlin, pa bomo videli, koliko podatkov mi bo tam uspelo pokuriti!

The post Nisem naredil veliko »škode«, pa če sem se še tako trudil appeared first on Tehnozvezdje.