Kot pri vseh z oznako U gre za televizor z zaslonom vrste mini LED, na kakršne Hisense prisega že nekaj časa. Pri dotičnem z diagonalo 165 cm so uporabili 1.600 območij z mikroskopsko majhnimi svetečimi diodami (LED), ki jih je mogoče nadzorovano izklapljati in vklapljati (območja, ne posamične diode). Tako velika gostota osvetlitve pomeni, da je mogoče dobiti že zelo spodobne črnine, pa tudi visoko svetilnost, menda vse do 3.000 kandel na majhnem področju (enem odstotku površine), in lepe prehode med različnimi predeli slike. Vsekakor je slika povsem drugačna kot pri klasičnih televizorjih LCD z osvetlitvijo od strani (ali tudi od zadaj z manj in večjimi diodami), pa tudi napredek v primerjavi z manj naprednimi mini LED-i je več kot opazen, na več ravneh. Tako v obdelovanju slike in njenem enakomernem prikazovanju, reprodukciji barv in prehodov med njimi, svetilnosti in hkrati ohranjanju temin, pa tudi možnosti za fino »uglaševanje« slike, četudi tu še vedno nekoliko zaostaja za povsem najboljšimi oz. ima ožje območje znotraj katerega je prikaz res tak, kot si ga zahteven gledalec želi (in ga seveda televizor zmore prikazati.

Preden se posvetimo sliki, še nekaj besed o zunanjosti in tehnikalijah. Tu morda U8NQ še najmanj izstopa. Ohišje je dokaj neizrazito in povsem plastično, lahko bi bilo oblikovano in izdelano nekoliko bolj v duhu »premium« razreda, kamor proizvajalec ta televizor želi umeščati. Robov okrog samega ekrana bi za dajanje takega vtisa vsekakor moralo biti manj. Tudi debeline je precej, toda to vsaj ne moti, ker gledalec ne vidi, koliko je še vsega skupaj za sprednjo površino. Prostora pa je definitivno dovolj, kajti osrednje stojalo zaslon precej odmakne od stene, pa tudi spredaj je veliko njegove kovinske »noge« in ostane zelo malo globine za zvočno letev, še posebej, če je omarica klasična 40-centimetrska. Kot pri večini je priključek za napajanje na desni strani, vse ostalo pa na levi. Priključki HDMI so štirje, toda dva sta neprikladno skrita za režo za kartico kabelskega operaterja. Če je ne uporabljate, potem seveda s tem ne boste imeli težav. Daljinski upravljalnik je izjemno dolg. Predvsem gre to na račun sončnih celic za polnjenje vgrajenih baterij na spodnjem delu, a tudi tipk je veliko, kar je z mojega stališča pohvalno. Nekateri promovirajo minimalistične daljince in glasovno upravljanje, toda čez tipke ga ni. Škoda le, da niso še osvetljene. Se je pa Hisense tokrat odpovedal kovini in ostrim robovom, kar je tudi dobrodošlo izboljšanje.

Zelo lepa slika, toda treba se je potruditi z nastavitvami

Tovarniško ima U8N solidno sliko, vendar na nobenem od prednastavljenih slikovnih načinov ne zares všečne ali pravilne, pa tudi ne take, ki bi v polnosti izkoristila to, kar zaslon omogoča. Zanimivo je sicer, da so tudi pri virih v standardnem dinamičnem razponu (SDR) ponudili način Filmmaker, ki naj bi zrcalil to, kar so ustvarjalci filma (ali druge vsebine) »želeli ponuditi.« Sam tega načina ne uporabljam, ker je za moj okus preveč anemičen, neizrazit in ne razumem, zakaj bi z bledimi barvami in premalo kontrasta zapravljal potencial zaslona. Po drugi strani je seveda večina ostalih načinov izrazito pretiranih, v vsem, kar sem že naštel in še toliko bolj po ostrini (ta mora nujno biti na vrednosti 0). Vseeno je nekaj prednastavljenih načinov, ki predstavljajo ustrezno začetno točko. Pri sliki SDR je to Kino, pri sliki v formatu Dolby Vision pa Dolby Vision IQ ali Dolby Vision po želji. Tako se da priti do res lepe, prijetne, dokaj naravne (je nekaj prostora za še sprejemljivo pretiravanje v eno ali drugo smer), četudi ne povsem idealne slike. Take, ki se lahko kosa s tisto, ki jo prikažejo televizorji OLED srednjega ali celo višjega razreda.

Malce je sicer težko »telovaditi« z nastavitvami, če pogosto gledate tako pri dokaj močni dnevni svetlobi kot zvečeri v poltemi, vendar se da najti dokaj ustrezne srednje vrednosti. Osvetlitev ozadja sem tako imel na približno 65 do 70 pri sliki SDR in 100 pri sliki HDR (da ta pride do izraza, pa seveda tudi to, kar zaslon zmore), svetlost pa nekje med 45 in 50 v obeh primerih. Pri čemer je »okno« zelo majhno, lahko že povečanje ali zmanjšanje za eno samo cifro vrednosti pomeni precejšnjo spremembo in posledično rahlo presvetlo ali rahlo pretemno sliko. Svetla je sicer res svetla in televizor ima še precej »zaloge,« če je treba »prevpiti« dnevno svetlobo, seveda malo na račun dinamičnega razpona pri sliki. Toda temna je lahko hitro nekoliko pretemna, kar pa je dokaj standardna težava vsebin v formatih HDR in ni specifična za ta televizor, tako so serije in filmi zdaj posneti. Še posebej kočljiva je lahko nastavitev lokalna zatemnitev, težko se je odločiti med srednjo in visoko vrednostjo, a nazadnje boste dali na visoko in tam pustili. Tudi med standardno in »toplo« barvno temperaturo boste najbrž kolebali, barve so se mi zdele za odtenek manj »nastavljive« in sijoče kot pri OLED-ih, kar pa je pričakovano. A kdor slednjih ni navajen, sploh ne bo vedel, da je kaj »narobe.« Ne pretiravajte z nastavitvijo poudarjanja senc, ker izmaliči sliko. Zoprno pri tem nastavljanju je to, da morate vedno, ko želite vstopiti v meni, potrditi Obvestilo o energetski učinkovitosti.

Ponavljam se kot preskakujoča plošča, toda zvočniki so vedno znova problem televizorjev. Dotični so povsem v redu za večerni ogled serije na dokaj nizki glasnosti, ko otroci že spijo. Toda za kaj več so hitro premalo kakovostni. Manjka jim basov, kar je standardna težava, pri višjih glasnostih pa zvok postane rezek in neprijeten.

Izbirniki so precej bolj enostavni in pregledni, hitreje se da opraviti, kar gledalec hoče, denimo prilagoditi nastavitve slike. Tudi dostop do njih je hiter, je pa morda v meniju, ki se prikaže ob pritisku na tipko s tremi črticami v določenih primerih preveč možnosti. Tudi začetna stran sistema Vidaa je zdaj bolje izkoriščena in pregledna, sistem pa dokaj odziven, čeprav bi upal trditi, da je denimo v začetek predvajanja videa Youtubu ali skok nazaj v meni v tej aplikaciji na kakšnem drugem televizorju hitrejše. Linearna TV bi bila lahko nekje med »ploščicami« na osnovnem traku, ne (v osnovi) zgolj med viri slike. Za zrcaljenje vsebin z iPhonov je na voljo protokol Airplay, žal pa še podobno enostavnega Chromecasta za androidne naprave, kjer si boste morali pomagati z drugimi načini, ki bodo morda dobro delovali, morda pa sploh ne.

Za igričarje U8NQ menda ponuja dva priključka HDMI 2.1, toda zgolj na HDMI 4 je mogoče vklopiti prilagajanje osveževanja številu izrisanih sličic na sekundo (AMD Freesync) in posledično »prisiliti« televizor, da signal s konzole ali PC-ja prikazuje s 120 Hz. Pa še tam mi je uspelo šele po nekaj minutah poskušanja, nakar je delovalo perfektno. Nisem pa dobil slike v formatu Dolby Vision, zgolj v klasičnem HDR, četudi naj bi televizor podpiral prvo možnost. V čem je bila napaka, nisem uspel ugotoviti, a vseeno je bila igralna izkušnja zelo dobra in televizor tudi ponuja priročno igralno pasico za hitro nastavljanje na ogled števila sličic na sekundo (te lahko tudi prikazuje v zgornjem levem kotu).

Med preizkušanjem me določene malenkosti zmotijo, nisem povsod ujel povsem želenih barv ali razmerja med svetilnostjo in ohranjanjem temine, prišel pa sem zelo blizu in bi se na ta televizor zlahka navadil ter čez čas ne bi več ničesar pogrešal. Vsaj glede slike, prav tako je povsem ustrezen glede odzivnosti in funkcionalnosti uporabniškega vmesnika ter nabora aplikacij. Za zvok bi tako ali tako dodal zvočno letev – televizor je postavljen dovolj visoko, da bi lahko izbral kakršno koli.

HVALIMO:

Zelo lepa slika po ukvarjanju z nastavitvami

Blizu temu, kar prikažejo opazno dražji televizorji OLED

Odziven in pregleden uporabniški vmesnik

Uporaben daljinski upravljalnik

Dobra cena glede na »zmogljivosti«

GRAJAMO:

Dokaj ozko okno primernih nastavitev slike

Videz ne izstopa

Predolg daljinec

Odsotnost protokola Chromecast

Zgolj en priključek za resno igričarsko napravo

The post Hisense 65U8NQ: Nihče se ne bi branil tega televizorja appeared first on Tehnozvezdje.