Napad na Ukrajino bo razgrnil dejanski pomen družbenih medijev, kot sta Facebook in Twitter. Ruske oblasti ju blokirajo, medtem ko tvorno omejujeta dezinformacije, ki jih želijo ruska vlada in njej zvesti mediji plasirati na zahodu. Slednje očitno deluje, kajti nobenega dvoma ni, da je ukrajinski pogled na dogajanje v digitalnem svetu v občutni premoči. Nasprotnikov skoraj ni bilo, dokler niso postali aktivnejši Srbi. Njih celo razumem, saj so se podobno počutili ob zračnih napadih zveze Nato. Razloge zanje pustimo ob strani. Vprašamo se lahko, ali ni blokada ruske strani dvorezni meč. Že res, da je tamkaj izključna eno resnica, Putinova, toda ali državljanom ne zaupamo dovolj, da si bodo znali sami ustvariti mnenje? Ker svet nikdar ni bil in nikoli ne bo črno-bel, ne pozabimo, čeprav sem na strani žrtve in nobenega dvoma ni, kdo to je, da bodo dogodke izkoristili posamezniki v tako čislanem »svobodnem svetu«. Od višanja cen nafte, transporta, še večjega pomanjkanje polprevodnikov, dražje hrana bo (spet) nekdo imel koristi. Politikom bo ravno tako prišlo še kako prav, da so oči ljudje uprte v Ukrajino, namesto na težave doma. Že zdaj jih imamo dovolj zaradi pandemije, ki je očitno preko noči postala drugorazredna tema, v prihodnje pa jih bo zagotovo še več.

Nikar ne bi smeli pozabiti še na eno modrost. Vojne so se vedno končale z diplomacijo. Tudi ta se bo. Vprašanje je, kolikšna bo škoda in koliko nedolžnih žrtev bo na obeh straneh. Enkrat se bo treba pogovoriti, seči v roke in končati sovražnost, tako da navijaštvo z ene ali druge strani najbrž ni najboljši obet.

Vojna poteka tudi v digitalnem (kiber) svetu in vprašanje je, v kolikšni meri so lahko dobro misleči »svobodnjaki« uspešni. Ne bom se veliko zmotil v trditvi, da vdori ne potekajo bliskovito in na prvi klik kot v ameriških filmskih uspešnicah. Hekerji se dolgo časa trudijo vstopiti v sistem žrtve in tam pritajeni ostajajo, kolikor časa je potrebno, da sistem spoznajo in udarijo ob najbolj primernem trenutku. Tako poteka napad ruskih hekerskih skupin, ki so del vojske ali obveščevalnih agencij. Vojaške skupine ima veliko držav, severnokorejske so, poleg Ruskih, obtožene še za krajo denarja in izsiljevanje, zato bi bilo zanimivo izvedeti, kaj ta čas počnejo kitajski in predvsem ameriški hekerji na državnih plačah. Bojim se, da tega nikdar ne bomo izvedeli, toda dvomim, da uživajo v brezdelju.

Ni se nam treba bati informacijske blokade, čeprav je bilo (verjetno) med spopadi uničene kar nekaj komunikacijske opreme. Na pomoč je namreč priskočil nihče drug kot Elon Musk in predčasno nad Ukrajino omogočil delovanje satelitskega sistema StarLink ter obenem tja poslal pošiljko terminalov.

Hekerji s političnim stališčem

Začetek »gibanja« Anonymous je majhna skupina, ki je protestirala proti cenzuri interneta in pri tem uporabljala nove načine delovanja, da bi pritegnila pozornost tiska. Ker gibanje ni imelo formalne organiziranosti ali vodje, je bilo odprto, da so pozneje vanj lahko »vstopili« spletni kriminalci in karierni hekerji, ki so začeli neposredne napade na organe pregona.

To pa je bilo že daleč od nedolžnih klepetov na mladim namenjenih slikovnih oglasnih deskah na spletni strani 4chan, ki je bila ustanovljena leta 2003. Od tod ime. Oznako Anonymous namreč kot privzeto dobi vsak, ki želi tam objaviti svoj komentar. Očitno so bila objavljena stališča o internetni cenzuri, čeprav je bilo le malo političnih, zaradi odklonilnih stališč uporabnikov do političnih zadev, tak pisec je kmalu dobil neprijetno oznako v skupnosti, zanimivi za dovolj veliko število ljudi, da se je gibanje razširilo po spletu in ni ostalo izolirano na tej strani. Še vedno pa se je »skrivalo« v spletu. Sodu je dno, če temu lahko tako rečemo, izbila scientološka cerkev. Ta redno uporablja zakone o avtorskih pravicah, da zatre kritike in objavo svojih notranjih dokumentov, ki je ne kažejo v najlepši luči. Ko je Youtube na njihovo zahtevo umaknil video, v katerem o cerkvi govori Tom Cruise, so člani gibanja postali pravi aktivisti, ki se bojujejo za svoja stališča. Ko so razpravljali, kaj storiti, so se poleg najočitnejšega, da razpošljejo umaknjeni video na čim več spletnih strani, odločili še za tiskovno sporočilo v obliki videoposnetka, v katerem sintetiziran glas govori o tem, da je gibanje Anonymous napovedalo vojno scientološki cerkvi. Piko na i je pomenil zadnji stavek: »Pričakujte nas.« Kljub mišljenju, da bo video zanimiv le kratek čas, so ga pograbili nekateri mediji. Gibanje je dobilo velik zagon in zanimanje javnosti, toliko bolj, ker so člani protestirali pred cerkvami in nosili maske iz filma »V kot vroče maščevanje« (V for Vendeta). V duhu brezimnega članstva v gibanju in kot zaščita pred morebitnim kazenskim pregonom. Ob dogovorjeni uri je prišlo več tisoč protestnikov, kar je preseglo najbolj optimistične napovedi in Anonymous so postali prava (ne zgolj spletna) družbena sila, katerih cilj je predvsem boj za internetno svobodo.

Člani gibanja so hitro ugotovili, da ima lahko dejavnost v spletu posledice v resničnem življenju. Leta 2009 se je na gibanje z vprašanji, kako se organizirati v spletu, ne da bi jih »država« ujela, obrnilo pet iranskih protestnikov. Dali so jim nasvete, čez nekaj časa pa se je oglasil le eden, povedal, da so drugi štirje mrtvi in da se tudi on ne bo več oglašal. To je šokiralo nekatere člane, ki pozneje takšnih nasvetov niso več hoteli dajati, a je gibanje z nasveti vseeno pomagalo arabskim protestnikom.

Vse to ni pritegnilo niti desetine toliko medijske pozornosti, kot so jo spletni napadi. Vsa gibanja, spletna ali »civilna« pa ne morejo delovati, če se o njihovih »akcijah« ne govori. Naslednja ideja za »protest« se je ponudila sama po sebi, ko so MasterCard, PayPal in še nekatere finančne organizacije prenehale izplačevati donacije Wikileaksu. Gibanje bi lahko proti temu protestiralo na veliko načinov, vendar se je večina članov odločila za hekerski napad DoS, ki je za nekaj časa blokiral delovanje sistemov teh organizacij. Sodelujoči v akciji se le namestili ustrezen program in glas o akciji širili naprej, kar je bilo lažje in učinkoviteje kot tradicionalne oblike protesta.

Boj Davida proti Goljatu

Čeprav bi ruske oblasti z največjim veseljem informacijsko blokirale Ukrajino, jim to prav učinkovito ne uspeva. Od tam prihaja ogromno informacij, žal marsikatera namenoma lažna ali zavajajoča, saj se ravno tako bije psihološka vojna. Po lastnih besedah se je skupina Anonymous namenila blokirati ruske spletne medije in vdirati v spletne strani podjetij, z namenom objave pro-ukrajinskih sporočil, motenja poslovanja in pridobivanja podatkov. Po nekaterih podatkih jim to uspeva, menda so jih nekaj časa prikazovali celo elektronski oglasni panoji v Moskvi, toda od tega razen simboličnega pomena večje koristi verjetno ni. Rusi namreč dobro vedo, kaj se dogaja, fanatikov, ki so ravno tako med njimi, pa tako ali tako nič ne more prepričati o nasprotnem. Ruskim oblastem očitno ni uspelo popolnoma blokirati internetnih povezav s tujino, saj če bi jih, potem mi ne bi mogli prebirati njihovih portalov. Kar jim spet ni v interesu. Podobno je s cenzuro. Rusija nima velikega informacijskega zidu kot Kitajska niti lokalnega zaprtega interneta kot Severna Koreja, zato popolnoma dostopa do tujih spletnih strani in storitev svojim državljanom ne more preprečiti. Lahko ga oteži in kot kaže, to tudi počnejo.

Hektivizem je pozitivno naravnano gibanje, toda v sodobnem svetu ima bolj malo moči. Bodimo trezni. Še naprej bodo napadali ruske spletne strani in morda prišli do informacij, ki lahko drugi strani koristijo, toda prava kibernetska vojna se bije daleč od javnosti. Izjava Rusije, da bo hekanje njihovih satelitov štela za vojno dejanje, to dokazuje!

The post Bije se boj med »svobodnjaki« in ruskimi režimskimi hekerji appeared first on Tehnozvezdje.

Besedo »hektivizem« je leta 1995 prvi uporabil oblikovalec in pisec Jason Sack v svojem članku o medijskem umetniku Shu Lea Cheangu, pomeni pa uporabo računalnikov in omrežij kot sredstev za protest in za promocijo političnih ciljev. Besedo je sestavil iz besede hekanje, ki je lahko konstruktivno, izboljšanje delovanja naprave, ali uničujoče, kar velja tudi za aktivizem, drugo uporabljeno besedo. Aktivizem je lahko nenasilen (Gandhi) ali revolucionarno nasilen (Che Guevara). Če hekanje pomeni nedovoljen (ilegalen) vdor v sistem, potem lahko hektivizem definiramo kot nenasilno uporabo zakonitih in nezakonitih digitalnih orodji za uresničevanje političnih ciljev v obliki pisanja programov za spodbujanje politične ideologije, svobode govora, človekovih pravic in tako naprej. Hektivizem naj bi bil sposoben doseganja podobnih ciljev, kot ju dosegata aktivizem in civilna nepokorščina.

V javnosti velja hektivizem za spornega, ker zajema vrsto pasivnih in aktivnih, nasilnih in nenasilnih dejavnosti, ki mejijo na kiberterorizem in spletni kriminal. Beseda hektivizem je bila skovana z namenom prikaza in dokaza, kako lahko s kombinacijo znanja programiranja in kritičnega mišljenja izvajamo tudi neposredne »elektronske« akcije, ki delujejo v smeri družbenih sprememb. Seveda pa jo lahko razumemo tudi kot sinonim za zlonamerna, destruktivna dejanja, ki ogrožajo varnost interneta kot tehnično, ekonomsko in politično platformo. Odvisno seveda od tega, na kateri strani ste.

Polemika kaže na dva filozofska pristopa znotraj gibanja. Eden meni, da so zlonamerni napadi sprejemljiva oblika ukrepov za dosego ciljev, in zagovarja napade na spletne strani državnih inštitucij ali gibanj, ki nasprotujejo njihovim idejam, z namenom njihovega spreminjanja. V preteklosti je bilo velik primerov, ko se je na spletni strani namesto pričakovane vsebine prikazala vsebina, ki je zagovarjala nasprotna politična stališča ali preprosto žalila avtorje strani. Druga veja pa zagovarja stališče, da mora biti vsak protest miren, in se zato izogibajo uničevanju česarkoli in tako tudi spreminjanju strani, napadom DoS (denial-of-service − napad za zavrnitev storitve) in podobnim destruktivnim dejanjem.

Kritiki svarijo, da je napad DoS napad na svobodo govora, saj moramo vsi spoštovati stališča drugih, tudi če se z njimi ne strinjamo, hkrati pa lahko pripelje do vojn, ko ena skupina napade drugo, ta pa ji vrne z isto mero, v kateri nihče ne more zmagati. Ko je leta 2006 podjetje Blue Security začelo napadati pošiljatelje neželene pošte (spamerje), so ti vrnili tako, da so napadli podjetje, njegovega ponudnika dostopa v internet in še ponudnika storitve DNS. Tako tudi ljudje, ki zagovarjajo ideje hektivizma, a se sami ne označujejo kot hektivisti, smatrajo, da so napadi DoS strup interneta in jih nikakor ne bi smeli uporabljati, ne glede na še tako pozitiven cilj.

Glede na to, kdo uporabi izraz, je hektivizem lahko označen kot politično konstruktivna oblika anarhistične državljanske nepokorščine ali nedefinirana protisistemska gesta, kjer posameznik nasprotuje vsemu, kar mu zapoveduje okolica, a sam nima konstruktivnih alternativ. Lahko je tudi oznaka »borcev« proti »spamerjem«, varnostnih strokovnjakov, posameznikov, ki zagovarjajo takšne in drugačne alternativne rešitve, in še kaj bi se našlo.

Hektivizem kot posledica nemoči?

Svet, v katerem živimo, je vedno manj pravičen, razlike med revnimi in bogatimi pa se le še povečujejo. Voditelji držav in globalna podjetja vlagajo veliko sredstev v medijske kampanje, v katerih nam sporočajo, da razmere sploh niso tako zelo slabe, kot jih sami dojemamo. Podjetja lobirajo, da politiki sprejemajo zakone, katerih osnovni cilj je omejiti pravice potrošnikov in državljanov zato, da imajo višje dobičke. Potem pa nam brez sramu povedo, da je tisto, kar želimo, sicer logično in moralno, a protizakonito. Organi pregona omejujejo pravice protestnikov, na Zahodu s policijo in zakoni, drugod bolj krvavo. V takem svetu posameznik in majhne skupine isto mislečih kljub demokraciji zelo težko dosežejo javnost. Ni pomembno, ali imajo povedati skrivnost, ki bo čez noč rešila vse svetovne probleme, ali le neumnost, ki so se je ravno včeraj spomnili. Do medijev ne pridejo, v spletu pa zaradi vse večje odvisnostni spletnih uporabnikov od glavnih virov novic z lastno stranjo tudi ne dosežejo omembe vrednega obiska. Če pa je tisto, kar zagovarjajo, še v nasprotju z idejami velikih, potem ti že najdejo način, kako tak šibek glas utišajo. V takih razmerah pa lahko razumemo mnenje hektivistov, ki zagovarjajo, da morajo najprej narediti veliko škode, da jih javnost in mediji opazijo, kajti šele tedaj lahko izrazijo svoja stališča. Pa čeprav se ne strinjamo z nasilnimi metodami boja!

Oblike delovanja hektivistov

Hektivisti za svoje »poslanstvo« uporabljajo programska orodja, ki so jim na voljo za prenos z njim namenjenih spletnih strani ali pa so na voljo kar v obliki spletne storitve, kjer je dovolj klik ikone na spletni strani. Kaj vse lahko hektivist »ušpiči«?

• Vdor in spreminjanje spletnih strani. V tem scenariju heker bistveno spremeni vstopno stran spletnega mesta podjetja ali državne ustanove.
• Blokiranje spletnih strani. Heker poskuša ciljni spletni strani poslati takšno količino podatkovnega prometa, da je stran ni sposobna »prebaviti«, zaradi česar postane nedostopna za druge uporabnike. V hekerskem žargonu gre za različne oblike napada DoS.
• Na ciljne naslove e-pošte heker pošlje veliko sporočil, ki so jim priložene zelo velike datoteke. To so tako imenovane poštne bombe.
• Spletne strani in programska oprema lahko služijo v politične namene. Eden od razlogov za obstoj programa PGP za šifriranje komunikacije, ki so ga najprej dobila mirovna gibanja, je bil ameriški zakon, ki je zahteval, da lahko njihove agencije in vlada nadzirajo internetno komunikacijo.
• Zrcaljenje spletnih strani je način za prelisičenje internetne cenzure, ko stran, ki je na udaru, prekopirajo v domene in poddomene, do katerih cenzor nima dostopa.
• Geobombardiranje je tehnika, pri kateri se videoposnetki, objavljeni v YouTubu, opremijo z geografskimi podatki, zaradi česar se video prikaže tudi v storitvi Google Earth. Tako lahko cilj napada, kot je vladna stavba, dobesedno prelepijo z videoposnetki.
• Anonimno bloganje je od vseh oblik še najnedolžnejše. Hektivisti uporabijo vse tehnike, ki so na voljo (brezplačni poštni naslovi, maskiranje naslova IP …), da zakrijejo svojo identiteto, ko v blogu opozarjajo na kršenje človekovih pravic, državni teror in podobno.

Včasih se počutimo kot Zemljani v Štoparskem vodniku po galaksiji. Zaradi gradnje medgalaktične obvoznice je galaktična vlada sprejela sklep, da je treba Zemljo »porušiti«. Obvestilo o tem je bilo več let prej objavljeno v najbližji galaktični upravi na planetu, oddaljenem le par svetlobnih let, na oglasni deski v kletnem prostoru brez oken in vrat do katerega ne vodijo nobene stopnice. Zemljani so si torej sami krivi, če se niso pozanimali in se pravočasno odselili!

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Kdo so hekerji s političnim stališčem appeared first on Tehnozvezdje.