Za razumevanje pomena spremembe je dobro razumeti, kako telefoni naredijo fotografijo z visokim dinamičnim razponom (HDR). Torej fotografijo, kjer je vse vidno in lepo tako v svetlih kot temnih delih prizora. Gre pa takole. Kamera posname več fotografij z različnimi osvetlitvami. Na tistih z daljšimi časi so temni deli polni podrobnosti, svetli pa so presvetljeni in nerazpoznavni. Pri krajših osvetlitvah je ravno obratno. Svetli deli so pravilno zajeti, temni pa izgubijo podrobnosti. Algoritem nato vse te posnetke združi v eno fotografijo, kjer je, vsaj v teoriji, vse tako, kot mora biti.

Gre torej za umetno zlaganje, ki ni brez napak. Teh seveda ne bi bilo, če bi bilo tipalo sposobno zajeti ustrezno fotografijo v enem samem koraku in brez mešanja algoritmov, pri katerih ima umetna inteligenca vse pomembnejšo vlogo. Vsak premik v prizoru, vsak gib in vsaka sprememba svetlobe namreč povečajo možnost napak, ki jih danes pogosto vidimo kot zameglitve, haloje ali nenaravne prehode.

Tipalo LightFusion 1050L, ki ga je Xiaomi vgradil v prihajajoči telefon Xiaomi 17 Ultra, naredi prav to. Fotografijo z visokim dinamičnim razponom zajame v enem posnetku. Odgovor na vprašanje, kako, je skrito v podrobnostih delovanja posamezne pike. Pika na fotografiji je rezultat delovanja fotodiode na čipu, ki meri svetlobo, ki skozi objektiv pade nanjo. Prispodoba zanjo je merilna posodica, v kateri se zbirajo dežne kaplje. Do določene meje daje pravilne podatke, ko pa se napolni, se tekočina prelije in meritev ni več pravilna.

Fotodioda ima ravno tako omejitev, koliko svetlobe je sposobna zajeti. Daljša osvetlitev zato privede do presvetlitve. V izogib temu so piki dodali kondenzator, ki prestreže odvečni električni naboj. S tem prepreči prelivanje in omogoči, da tipalo hkrati pravilno zabeleži zelo svetle in zelo temne dele prizora. Rezultat je HDR brez zlaganja več posnetkov in brez napak.

Dinamični razpon je razmerje med najvišjo in najnižjo svetilnostjo v prizoru. Povečanje za eno stopnjo pomeni podvojitev količine svetlobe. Deset stopenj tako predstavlja razpon od 1 do 1024 stopinj. Vse nad tem že štejemo za visoki dinamični razpon. Tipala z oznako LOFIC (Lateral Overflow Integration Capacitor) HDR naj bi dosegala do 20 stopenj. To je velik preskok v primerjavi z 12 do 15 stopnjami, kolikor jih danes zmore večina pametnih telefonov in celo številni brezzrcalni fotoaparati.

Kaj bo to pomenilo v praksi, bomo videli kmalu, saj se konec meseca obeta globalna predstavitev omenjenega telefona. Če se obljube potrdijo, bi to lahko pomenilo enega večjih premikov v mobilni fotografiji zadnjih let, predvsem za zahtevnejše uporabnike.

Xiaomi sicer ni edini izdelovalec, ki se spogleduje z novo tehnologijo. Kaže pa, da bo prvi z izdelkom, ki bo dejansko na voljo tudi na naših trgih. Sony in Samsung napovedujeta, da bosta svoja tipala zaključila proti koncu letošnjega ali na začetku prihodnjega leta. Ljubitelji Applovih naprav pa bodo, kot kaže, morali počakati dlje. Govori se, da Applovega tipala te vrste ne bo pred letom 2027.

The post Ali je to naslednja velika stvar mobilne fotografije? appeared first on Tehnozvezdje.

Odkrito rečeno, se mi ne sanja. Vse je mogoče. Hisense namenoma v želji po pokoritvi evropskih trgov postavlja nižje cene, vgrajuje manj kakovostne komponente, kar midva težko preveriva, ali pač drugi menijo, da imajo več ugleda in lahko za isto stvar iztržijo več. Upam, da ni to zadnje, kajti takšno razmišljanje se pogosto vrne kot bumerang. Toda za kupca je vse to odveč. Pomembna je cena v povezavi s kakovostjo slike in morebiti še videzom, saj grdobca nihče noče imeti več čas pred očmi. Hisensov televizor na tekoče kristale s podporno tehnologijo mini sijalk (mini LED) še zdaleč ni popoln. Ni najboljši, ne najslabši, temveč po mojem mišljenju nekje vmes. Nekatere bo zadovoljil, drugih, kot sem sam videl, ne, ker so morebiti preveč navajeni na drugačno okolje in drugače razmeščene funkcije. Rade volje priznam, da mi sistem Vidaa ni pretirano všeč. Posebej, ko ga primerjaš z Googlovim ali okoljem televizorjev Samsung in LG. A nudi vse, ali vsaj skoraj vse, kar potreebujem. Prej ali slej se navadiš nanj, oziroma se zaveš, da ko enkrat prilagodiš nastavitve in namestiš želene aplikacije, redko ali nikoli nimaš več stika z njim. O sistemu je Matjaž več zapisal v testu televizorja Hisense 65U6KQ, zatorej nima smisla, da ga ponavljam.  

Skrije se v povprečju

Oblikovno ne nudi večjih presežkov. Robovi okoli zaslon z izjemo spodnjega z zvočniki so sodobno tanki, a ne bi nikomur krona padla z glave, če bi bili vsaj videti kovinski. Poceni trik za lepši in bolj prefinjen videz, ki preverjeno deluje. V primerjavi s cenejšim modelom U6 so sijalke LED za panelom fizično manjše, preverjanega podatka o številu področji zatemnitve mi ni uspelo najti, jih je pa gotovo več kot tisoč, a televizor vseeno ni pretirano tanek. Pravzaprav je razmeroma debel, kar se pogojno pozna, če ga namestiš na steno, medtem ko postavljen na obilno sredinsko kovinsko nogo debelina ne pride toliko do izraza. Mesto za večini priključkov je ob levem robu, gledano s sprednje strani, le trije priključki (omrežni, digitalni zvočni in ena vrata USB) so obrnjeni nazaj. Štirje priključki HDMI so dovolj, morda se bo kdo obregnil v njihovo raznolikost. Dva sta standarda 2.1 zmogljivosti signala 4K v 120 hercih, eden od njiju omogoča povratni zvočni signal (eARC), in dva standarda 2.0 sposobna prenosa signala razločljivosti 4K s 60 herci. Približno na sredi hrbtišča je še nizkotonski zvočnik, ki skrbi za čim boljše base.

Sredinska noga je primerna, kadar televizor postaviš na manjši pohištveni kos. Pri tem upoštevaj nosilnost, saj 20 kilogramov teže ni ravno zanemarljivo malo. Površina pred zaslonom je prosta in obenem je postavljen dovolj visoko, da pogleda ne bi motila morebitna dodatna zvočna letev. V primeru, da se zanjo odločiš kljub številčnosti in razmeroma dobrih zvočnih gonilnikov.

Daljinski upravljalnik ni sodoben minimalistični, temveč klasični in velik. Svetla stran je, da ga bo vsak znal zlahka uporabljati. Na njem so namenske tipke za dostop do priljubljenih pretočnih storitev in v njem mikrofon, nujen za govorne ukaze. »Slabost«, če jih sploh tako rečem, je povezava preko očem nevidne infrardeče svetlobe, namesto radijskega signala. Drugače se dobro obese tudi v procesu prvih nastavitev televizorja. Malce dlje traja vnos gesel in uporabniških imen. Ni tragično, saj gre za opravilo, ki ga običajno narediš samo enkrat.  

Za zmogljivostni razred dobra slika in …

Ko gre za oceno kakovosti slike, sem vedno raje previden. Razliko vidiš, ko sta televizorja postavljena eden poleg drugega, ter predvajajta vsebino iz istega vira, drugače pa težko. Oči se navadijo na prikaz in možgani zanemarijo manjše napake. Vseeno, ta televizor z zaslonsko tehnologijo VA ter kombinacijo na svetlobo odzivnih materialov (kvantna pika) in številnih malih svetlečih diod (LED) za panelom prikaže lepe barve in globoko črno, ki vpliva na razmeroma visoko kontrastno razmerje. Ker zaslon obenem nudi visoko vrhnjo svetilnost, ni zanemarljiv niti dinamični razpon. Z gotovostjo eden boljših na televizorjih tega cenovnega razreda. A ne brez težav. Pri visokih nastavitvah, ki jih pogosteje uporabljaš med gledanjem v svetlem prostoru, se mi je zazdelo, da so barve nekoliko izprane.

Poleg že nastavljenih slikovnih načinov, kot univerzalen se dokaj dobro obnese standardni, so dostopne še bogate možnosti ročnega prilagajanja lastnosti slike. Zanimiva je tudi hitrost osveževanje. Za video vsebine in televizijske programe gre osveževanje do 120 hercev, medtem ko je 144 hercev s prilagodljivim osveževanjem (VVR) na voljo v načinu za igranje iger.

… nadpovprečen zvok

Pogosto pravim, da je za dober zvok nujna zvočna letev. To gotovo velja za modele z dvema zvočnikoma. Kot bi nekateri namenoma vgrajevali slabše gonilnike, da bi subtilno pregovorili kupca še v nakup letve. Ne bi stavil, da ni tako. Dodatna letev pri tem televizorju ni nujna. Morda le dva zvočnika, ki ju postaviš za sabo, da pričarata boljši prostorski zvok. Sicer pet zvočnikov dovolj dobro reproducirajo zvoke. Niso le kakovostni, temveč tudi več kot primerno glasni, da preglasijo (skoraj) vse v povprečno veliki dnevni sobi. Nizki toni (basi) so boljši od povprečja, a ne bom rekel, da ne bi mogli biti še boljši.

Omenil sem, da je televizor glasen. Morda celo preveč za povprečno uporabo. Kar je nenazadnje dobro, če ne celo odlično. Razen ko obrneš »gumb« za jakost zvoka do konca in zaslišiš rahlo popačenje visokih tonov. Bolje je, da tega ne počneš.  

HVALIMO:

• Za cenovni razred dobra kakovost slike in zvoka
• Hitrost osveževanja v igralnem načinu
• Dostopnost in številčnost priključkov HDMI
• Malo odsevov z zaslona
• Cena

GRAJAMO:

• Energijski razred G
• Poslabšanje slike ob gledanju s strani (slabši vidni koti)
• Neizrazito oblikovanje
• Arhaični daljinski upravljalnik

Predloga naslovne fotografije DepositPhotos

The post Hisense 55U8KQ: Skoraj predobro, da bi bilo res appeared first on Tehnozvezdje.

Video z visokim dinamičnim razponom – HDR – je v storitvah pretočnega videa in tudi televizijski produkciji prisoten že nekaj let. Že pred časom smo ga začeli srečevati tudi v možnostih nekaterih telefonov, vendar je bilo za to najbrž še prezgodaj. Zdaj se sposobnost snemanja tovrstnega videa počasi širi in v zadnjem času sem preizkušal kopico modelov, ki to veščino obvladajo. Med njimi so (bili) Sonyja Xperia 1 IV in Xperia 5 IV ter Huawei Mate 50 Pro, ki snemajo v formatu HLG (Hybrid log-gamma), pa še linija Apple iPhone 14 s podporo za Dolby Vision. Snemanje v tovrstne formate namesto v klasične ima nekaj konkretnih prednosti, a tudi izrazitih slabosti.

Če v možnosti izberemo možnost HDR (oz. pri iPhonu Dolby Vision), telefon video zapisuje z 10-bitnimi barvami (namesto običajnih 8-bitnih), z drugačnimi krivuljami glede barv in svetilnosti, predvsem pa z metapodatki, ki napravam s podporo za predvajanje takega posnetka dajo navodila, kako naj »navijejo« svetilnost, kjer je treba, in jo znižajo, kjer mora biti temno. Medtem ko pri fotografijah HDR telefoni s kombiniranjem več posnetkov sestavijo končni rezultat, ki si ga lahko ogledamo na katerem koli zaslonu, je z videom drugače. Za pravilen prikaz mora naprava podpirati predvajanja izbranega formata HDR (torej v bistvu mora razumeti metapodatke) in hkrati tudi imeti zaslon, ki zmore zadostno svetilnost. Takrat svetla območja prizora res zasijejo, barve so živahne, izstopajoče, toda tudi črnine ostajajo temne. Kot v našem primeru z ognjem, iskrami in ostalim izstopajočim v večerni predstavi. Če bi poskušali s svetilnostjo na podobni ravni pri sliki SDR, bi bilo tisto, kar je svetlo, popolnoma presvetljeno, kar bi moralo biti črno, bi postalo sivo z veliko šuma. Poleg tega zasloni ne zmorejo tako zelo osvetliti celotne površine, temveč zgolj določene predele. Podobno v obratni smeri. Če bi želeli v sliki SDR nekje doseči dobro črnino, bi bil celoten video pretemen. V kolikor je naprava omejena s svetilnostjo, bo video še vedno izpadel približno tako, kot mora, le tistega pravega učinka ne bo povzročil (ker pač slika ne »zasije« tako izrazito), če sploh ne podpira HDR-ja, pa je lahko tak posnetek precej čuden, z nepravimi barvami in kontrasti. Ne nujno, kajti od treh naših videov je vsaj eden (tisti, kjer pojasnjujemo snemanje v načinu HDR) povsem »pravilen« tudi v ne-HDR prikazu, toda ostala dva (iz ognjenega šova) na »klasičnih« zaslonih nista čisto taka, »kot si ju je režiser zamislil.«

Prednost formata HLG, v katerem smo snemali, je poleg odprtokodne narave (za Dolby Vision morajo proizvajalci naprav plačati) še v tem, da je razvit z mislijo na združljivost z zasloni ne-HDR in da uporablja barvno skalo BT.2020. Zaradi tega video izpade (dokaj) normalo na vsakem zaslonu, ki zmore prikazati barve po omenjeni skali. Po drugi strani je Dolby Vision dinamični format, zaradi česar je mogoče določiti metapodatke za vsak prizor posebej, a zaradi tega je še večja verjetnost, da bo na zaslonu, ki ne prikazuje tega formata, ali po kakšnem montiranju in izvozu v klasični obliki vse skupaj izpadlo milo rečeno nenavadno.

Zakaj sploh snemati v HDR?

Prva prednost snemanja v načinu HDR je torej očitna. Že na samem telefonu, pa tudi na kakšnem dobrem televizorju, taki posnetki izpadejo izjemno atraktivni. Poleg tega še posebej v slabši svetlobi, kot dokazujeta naša primera z ognjenim šovom, pri tovrstnem snemanju dobimo preprosto boljše posnetke, kajti v običajnem načinu SDR je vse skupaj lahko bolj temno, pusto, nič posebnega.

Toda slabosti lahko še celo pretehtajo v prid snemanja »običajnih« videov. Dokler gledamo posnetke neposredno na telefonu, s katerim smo jih posneli, ali denimo na ustreznem televizorju (največje možnosti, da jih bo prepoznal kot HDR, imamo, če jih predvajamo s ključka oz. diska, najsi bo prek USB-ja ali omrežja), je vse super. Podobno se obnese nalaganje nespremenjenih posnetkov na Youtube, saj obstaja precejšnja verjetnost, da jih bo prepoznal in jih bomo kasneje lahko gledali kot HDR. Običajno sicer traja vsaj pol dneva, da video »postane« HDR, tako denimo naš razlagalni v času objave še ni bil tak (upamo, da bo kmalu), ker smo ga morali naložiti dvakrat, saj v prvo ni prišel dlje od polne visoke razločljivosti. Predvajanje prek kakšnega protokola, denimo Chromecast ali Miracast (Airplay načeloma ohrani pravilno sliko), večinoma »izgubi« format HDR. Skoraj zagotovo pa bomo ob vse, kar prinaša ta način snemanja, če se lotimo montiranja teh posnetkov. Program za montažo mora najprej podpirati odpiranje takih videov in nato še njihov izvoz v načinu HDR. To omogočajo zgolj profesionalna orodja in za uspeh celotne »operacije« je treba imeti še profesionalna znanja. Za domače uporabnike za zdaj žal ni enostavnega načina, kako iz več posnetkov dobiti enega, zanimivo zmontiranega, ki bi ohranil sliko HDR.

Zaradi vsega opisanega je verjetno bolje ostati kar pri klasičnem snemanju. HDR je lahko zanimiv v določenih primerih, še posebej, če snemate kaj zelo barvitega, po možnosti še s temnim ozadjem. Vendar bodo posnetki primerni zgolj za ogled. Kadar nameravate z njimi početi še kaj drugega, jih uporabiti v kakšnem resno zmontiranem »filmčku«, se snemanju v format HDR ognite na daleč.

Videe poskusite pogledati na napravi, ki podpira HDR, specifično format HLG, če imate to možnost. Zagotovo bo primeren kateri koli iPhone z zaslonom OLED, Samsungi serije Galaxy S zadnjih nekaj generacij in morda še kateri tega proizvajalca, verjetno tudi kak Xiaomi in še kateri telefoni, pa kopica televizorjev, kupljenih v zadnjih nekaj letih, morda kakšna boljša tablica ali celo računalniški monitor. Najbolj sigurno bo, če greste v aplikacijo in v njej poiščete naš kanal ter si ogledate videe.

• 
  Po toči nima smisla zvoniti
• 
  Preprosto omreževanje brez velikih naložb
• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje
• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!

The post Te videe morate pogledati na pravem zaslonu! (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Oba nova modela vsebujeta zaslon OLED Evo, označuje ga tisti plus v oznaki, ki je za približno 20 odstotkov svetlejši od običajnih OLED-ov višjega razreda in ki smo ga doslej videli zgolj v LG-jevem modelu OLED G1. V tem se je odrezal izvrstno, ne samo zaradi zmožnosti svetlejšega prikaza, ki še posebej pride prav v bolj svetlih prostorih in pri vsebini HDR, ampak tudi zaradi zelo lepe slike že pri privzetih nastavitvah, sploh v načinu Kino. Če bosta tudi Philipsa ponudila nekaj takega ali s svojim procesorjem P5 AI še celo presegla LG, bo to odlična novica. Toliko bolj za gledalce, ki televizorja ne nameravajo obešati na steno, čemur je v osnovi namenjen OLED G1, in ki jim je pomemben dober zvok.

Poleg zaslon OLED Evo sta oba novinca namreč opremljena tudi z zvočnim sistemom oz. letvijo, zasnovano v sodelovanju s podjetjem Bowers & Wilkins, ki zdaj traja že nekaj let in je ustaljeno, očitno pa tudi dobro sprejeto med kupci. Tokrat ne gre za nova koncepta, temveč za novi generaciji izdelkov, kakršna je TP Vision že ponujal lani oz. predlani. OLED+936 ima zvočno letev integrirano v dokaj klasičen podstavek, OLED+986 pa ima podstavek, namenjen postavljanju na tla, ne na komodo, in na njem prav tako zvočnike. Pri obeh je prisotna podpora za prostorski zvok Dolby Atmos, predvsem 986 pa naj bi bil še bližje avdiofilski reprodukciji zvoka, tako v povezavi s sliko s televizorja ali kot samostojen glasbeni sistem.

Že peta generacija procesorja P5 AI s tehnologijo Intelligent Dual Picture Engine ali po slovensko inteligentno dvojno obdelovanje slike po besedah proizvajalca »zagotavlja najvišjo kakovost slike doslej.« Izpostavljajo boljšo ostrino, natančnejši prikaz barv in zahtevnih kožnih odtenkov ter izrazito višji kontrast. Izboljšano je tudi prepoznavanje filmskih vsebin in ustrezno prilagajanje parametrov slike. Pri lanskih televizorjih OLED znamke Philips smo ugotovili, da tovrstna umetna inteligenca znatno poenostavi zadeve za manj vešče gledalce, ki tako lahko uživajo v precej dobri sliki, medtem ko se da z določenim znanjem in izkušnjami še vedno priti do še boljših rezultatov z ročnimi nastavitvami. Letošnjim modelov žal še nismo imeli priložnosti testirati.

Za vsebine HDR so televizorji Philips še naprej ena boljših izbir, saj podpirajo vse relevantne formate, predvsem pa tako Dolby Vision kot HDR10+, ki se borita za prevlado pri dinamičnem prikazu s širokim dinamičnim razponom, ki vsebuje metapodatke za vsak prizor posebej. Prvi format od storitev pretočnega videa, dosegljivih v Sloveniji, uporabljata Apple TV+ in Netflix, drugega pa Amazon Prime Video.

Pomembna novost letošnje serije so posodobljeni priključki. To bo razveselilo resne in priložnostne igričarje, saj sta dva od štirih vhodov HDMI različice 2.1 in podpirata sliko 4K s 120 sličicami na sekundo s konzol Xbox Series X ali Playstation 5 in s PC-ja, poleg tega pa tudi spremenljivo osveževanje slike in protokol eARC za nestisnjeno prenašanje naprednega prostorskega zvoka.

Model OLED+936 je na voljo v 48-, 55- in 65-palčni različici, OLED+986 pa zgolj v 65-palčni. Manjša glede na zasnovo stojala niti ne bi imela pravega pomena.

The post Philips OLED+936 in OLED+986 prva televizorja po LG-jevem paradnem modelu s svetlejšim zaslonom OLED Evo appeared first on Tehnozvezdje.

Ena osrednjih obljub Playstationa 5 je preskok v grafični podobi iger. Ločljivost je namreč napredovala na »pravo« 4K, vse skupaj naj bi bilo še v visokem dinamičnem razponu (HDR) in z več sličicami na sekundo za bolj gladko premikanje in hitrejše ukrepanje. Pajkovski naslov izpolni prvi dve premisi. Grafično je igra res bogata in podrobna, pa tudi HDR kar dobro izkorišča, saj so sončni zahodi, odbleski v stolpnicah in ali ribnikih ali kakšne druge zelo svetle zadeve res svetle, a ne presvetljene, kar pa ne vpliva, da tisto, kar mora biti temno, ne bi bilo zares temno. Že na povprečnem LCD-ju s podporo za HDR je zelo v redu, toda omenjeni OLED je na še višjem nivoju pri barvah, svetilnosti in kontrastih. Je pa igra v načinu, ki prikazuje podrobnejšo sliko, v času našega zabavanja z njo še tekla s 30 sličicami na sekundo. Nekaj dni po tistem, ko smo vrnili konzolo, pa so jo nadgradili na 60 sličic na sekundo. Hitrega osveževanja, ki ga tudi omogoča LG-jev televizor, tako vsaj pri tem naslovu nismo mogli preizkusiti.

Zgodba je kar razdelana in tudi drugačna kot pri prvem Spider-Manu izpred nekaj let, vendar se kmalu izkaže, da niti ni pretirano pomembna. Drugače povedano, ni se treba dosti ukvarjati z njo in prav zavzeto gledati in poslušati vmesnih »filmskih« prizorov, kajti v osnovi je treba samo slediti navodilom, ki jih daje zemljevid, priti do dogajanja nekje v New Yorku (konkretno v Harlemu), in tam opraviti nalogo. To običajno vključuje tudi resen pretep z eno od ekip »protestne« bande, ki se bori proti korporaciji Roxxon. In pri kateri Miles, ki mu Peter začasno povsem prepusti New York, že po nekaj »srečanjih« odkrije neljubo presenečenje. Začne se sicer precej divje z lovom Nosoroga (Rhino), zato si bo morda kdo obetal tako akcijo skozi celoten potek, a potem večino časa igra pusti malce bolj dihati.

Boj z večino tolp je kar zanimiv, Spider-Man ima namreč precej različnih gibov in udarcev, skozi igro tudi pridobiva dodatne moči, kot »Venom punch«, nekakšen elektro-udarec, in nadgradnje tega. Vsekakor je treba ves čas izkoriščati spretnost in hitrost glavnega junaka, pa tudi njegovo zmožnost, da se z mrežo potegne povsem drugam. Edina težava je v tem, da se pretepi počasi začno ponavljati in da nasprotniki večinoma uporabljajo enake pripomočke ter metode, pravih in težavnih »šefov« pa je malo. Pridobivaš tudi različne zabavne naprave in dodatne kostume, kar vsekakor popestri dogajanje.

Vmes, med boji, ko hitiš (ali pa tudi ne) na drugo prizorišče, ali pa samo raziskuješ mesto, lahko uživaš v grafični podobni Velikega jabolka in v odličnem upravljanju z novim krmilnikom DualSense, saj se jadranje nad ulicami ali parki ter plezanje po stolpnicah zdi neverjetno realistično. K temu pripomore še posrečena glasba, ki se tudi dobro prilagaja temu, kar se dogaja v igri. Glede na to, kar se dogaja s Cyberpunkom 2077, je Spider-Man: Miles Morales zgledno izdelan naslov, stabilen in optimiziran. So pa v igri zelo opazni hrošči, ko se Miles nenadoma spremeni v ulično svetilko, hidrant ali kaj podobnega. Naleteli smo na vsaj štiri take primere.

Ob vseh vizualnih, glasbenih in seveda igralnih užitkih je glavni problem v tem, da je mogoče do konca zgodbe priti v približno desetih urah. Kdor bo določene naloge in boje moral ponavljati večkrat, preden jih bo uspešno opravil, bo seveda porabil kakšno uro več. Enako velja, če bi oddelal še vse tisto, kar za glavno zgodbo ni nujno. Vseeno pa bi igra v osnovi morala biti daljša.

Kaj: Marvel’s Spider-Man: Miles Morales, akcijska 3D-igra

Kje: Playstation 5 ali 4, 60 evrov

Ocena: 4 – Grafično in glasbeno atraktivna igra z dobrim vzdušjem in zanimivim bojem, a žal ne traja dolgo.

Priporočilo: Igra naj bi bila primerna za starejše od 16 let, vendar tako zelo nasilna ali drugače nazorna niti ni. Brez težav jo zapopadeš in obvladaš tudi, če še nikoli nisi igral(a) česa podobnega.

The post Marvel’s Spider-Man: Miles Morales – Zastavonoša ob startu Playstationa 5 (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Sodeč po Applovem dogodku je glavna novost v letošnjih telefonih iPhone podpora za omrežja 5G. Apple jo napoveduje kot velik preskok, ki bo prinesel dodatne hitrosti, bolj zanesljivo gledanje visokorazločljivostnega videa, igranje iger, dela na daljavo in tudi večjo varnost in zasebnost, med drugim zato, ker se ne bo treba pogosto priklapljati v nezavarovana brezžična omrežja. Za kar v bistvu v Sloveniji ni potrebe že zadnjih nekaj let, odkar nas ima večina v svojih naročninah več kot dovolj vključenih gigabajtov. Apple se je za 5G odločil pri vseh telefonih, ki nosijo ime iPhone 12, in tako lahko zadevo tudi prikazal kot veliko novost in nekaj, kar bo končno spodbudilo razmah uporabe omrežij pete generacije. Lahko si tudi privošči dvig cene za slabih sto evrov pri »osnovnem« modelu, česar si denimo Samsung pomladi z Galaxyjem S20 ni mogel in je različico 5G pripravil posebej, zaradi česar je ostala nišna.

Novi modeli so štirje – iPhone 12 Mini (zaslon 5,4 palcev), iPhone 12 (6,1″), iPhone 12 Pro (6,1″) in i Phone 12 Pro Max (6,7″). Steber ponudbe in verjetno daleč najbolj prodajani bo 12, najbolj zanimiv pa bo verjetno 12 Mini, ker bo ne samo daleč najmanjši vrhunski pametni telefon, temveč eden najmanjših sploh. Pa tudi, ker bo v vseh lastnostih, razen v velikosti zaslona (in najbrž baterije, tega podatka Apple nikoli ne izda) povsem enak. V ZDA bo začetna cena (brez davka) za Minija 699 dolarjev, za dvanajstico pa 799 dolarjev. V obeh primerih za (dokaj skromnih) 64 GB podatkovnega pomnilnika. Glede na nemške cene lahko pri nas pričakujemo približno 830 in 930 evrov, za skok na 128 GB pa bo verjetno treba doplačati 50 evrov. Oba »profesionalna« modela bosta obdržala cenovni nivo, kot sta ga imela 11 Pro in 11 Pro Max, torej blizu 1200 in 1300 evrov in navzgor, pri čemer bo vsaj osnovna količina prostora za podatke tokrat 128 GB, na voljo pa bosta še izvedbi z 256 in 512 GB.

Oblika vseh nekako najbolj spominja na iPhone 5, le da je ogrodje tokrat povsem v isti ravnini s steklom spredaj in zadaj. Sprednje steklo, ki ga označujejo kot »keramični ščit« ima menda nekajkrat večjo trdnost od prej uporabljanih. Cenejša modela sta aluminijasta, dražja pa znova jeklena. Konec je zaslonov LCD v Applovih premijskih modelih, vsi so prešli na OLED, s čimer je tudi ločljivost pri osnovnem zdaj taka, da ne bo nihče več mogel očitati, da niti videa v polni visoki razločljivosti ni mogoče gledati v izvirni podobi. Svetilnost je ali 625 ali 800 kandel, vsi pa jo lahko pri vsebinah HDR začasno dvignejo na 1200 kandel. Izostalo je osveževanje s 120 Hz, po Applovo Pro Motion, in tako iPhone ostaja na 60 Hz, kar ne bo všeč ljubiteljem »specifikacij«. Telefone poganja procesor A14 Bionic, ki so ga predstavili že za iPad Air – ta sicer še ni v prodaji in bo verjetno na voljo hkrati kot iPhone 12 in 12 Mini – in ki je prvi, izdelan v 5-nanometrskem proizvodnem procesu. V primerjavi z A13 Bionic pa je za kakšnih 10 do 20 odstotkov zmogljivejši.

Oba cenejša modela imata, kot že iPhone 11, dvojni fotoaparat. Pri čemer so zaslonko glavnega objektiva izboljšali na f/1,6 in uporabili sedem leč, zaradi česar menda zajame do 25 odstotkov več svetlobe. Seveda so tudi algoritmi za fotografije z visokim dinamičnim razponom posodobljeni, posnetke razdelijo na posamezne predele in tako še bolj natančno določijo, kaj mora biti svetlo, kaj ne, itd Nočni način je zdaj na voljo pri vseh objektivih tako zadaj kot spredaj.

Novost je magnetno brezžično polnjenje, saj so v tuljavo dodali magnete in s tem omogočili razvoj novih dodatkov. Poanta naj bi bila, da se telefon ne bi več popeljal s polnilnika, kar se je doslej res dogajalo. Tovrstno polnjenje je po novem tudi hitrejše, saj lahko izkorišča 15-vatni polnilnik. Novost na tem področju pa je še – pričakovana – odsotnost polnilnika v škatli. Kdor še nima kakšnega ustreznega doma, ga bo torej moral kupiti posebej. Prav tako ne bo priloženih slušalk, kar ne predstavlja velike škode. Bo pa še vedno v paketu kabel, tokrat iz USB-C na Lightning.

Modela iPhone 12 Pro in Pro Max poleg večjih zaslonov z višjo svetilnostjo prinašata glavnino »dodatkov« v foto-videu sklopu. Teleobjektiv, večje glavno tipalo, LiDAR ter možnosti fotografiranja ProRAW in snemanja HDR (Dolby Vision). Večina tega, morda z izjemo 2- oz. 2,5-kratne optične povečave za fotografiranje in snemanje običajnemu uporabniku ne bo prišlo kaj dosti prav. LiDAR je po domače povedano merilnik razdalje in lahko izriše natančno globinsko karto prostora, zaradi česar je mogoče v aplikacijah za dodano resničnost bolj precizno razpostavlja navidezne objekte. Pripomore pa to tipalo tudi pri samodejnem ostrenju v slabi svetlobi, ki je zaradi tega bolj natančno in predvsem hitrejše.

Sistem ProRAW bo menda omogočil fotografije, ki bodo imele značilnosti »surovih«, torej se jih bo dalo povsem obdelovati, kot si resni fotografi želijo, hkrati pa bo tudi pri teh aparat že izvedel združevanje več posnetkov v enega v višjim dinamičnim razponom. Zanimivo bo videti, kako se bo to obneslo, kajti doslej je bil RAW na telefonih omejeno uporaben, saj se večinoma ni dalo doseči tega, kar zmorejo dobri algoritmi HDR. Snemanje videa pa bo zdaj mogoče pri 10-bitni barvni globini (ta lahko zajame milijardo barvnih odtenkov namesto 16 milijonov pri 8-bitni sliki), v načinu Dolby Vision in to pri 60 sličicah na sekundo v razločljivosti 4K. Vsako sličico bo procesor sproti analiziral in ji dal metapodatke, da jo bodo kasneje lahko zasloni s podporo za omenjeni kodek lahko pravilno prikazali. Sliši se izjemno impresivno, vendar v praksi zanimivo in uporabno samo za napredne snemalce.

Modela iPhone 12 in iPhone 12 Pro gresta v predprodajo ta petek, naprodaj pa bosta teden kasneje, torej 23. oktobra. Za iPhone 12 Mini in iPhone 12 Pro Max sta datuma 6. in 13. november. Predvidoma tudi v Sloveniji.

Fotografije: Apple

The post Novi iPhone 12 Pro je res za profesionalne uporabnike, prvič tudi iPhone Mini appeared first on Tehnozvezdje.

4K ali kaj drugega?

Debata o razločljivosti je končana oz. se je preselila na drugo stran. Že pred nekaj leti so prevladali modeli 4K. Nekateri kupci so še nekaj časa iskali dobre televizorje s polno visoko razločljivostjo, ki pa so pravzaprav izginili hkrati s prehodom množičnega segmenta na 4K. Proizvajalci so namreč FHD ohranili le še za najcenejše primerke. Toda zdaj gredo, še posebej intenzivno Samsung, v drugo smer, v razločljivost 8K. Ta se mogoče sliši atraktivno, a je v bistvu povsem nepotrebna in tako bo še nekaj časa. Edina prava vsebina za tovrstne zaslone so lastne fotografije in videi. Slednji seveda samo, če premorete telefon ali kakšno drugo napravo, ki je sposobna snemanja v 8K. Oboje se mi zdi preslab razlog za nakup bistveno dražjega TV-ja, zavedati pa se je treba še nečesa. Povečevanje števila pik raje poslabša kakovost prikaza kot ga izboljša. Vse od barv in kontrastov do svetilnosti in gladkega prikaza hitrih prehodov je lahko pri modelih 4K boljše. Zaradi istega razloga so se zgoraj omenjeni želeli oklepati polne visoke razločljivosti. Podobno je tudi pri snemanju. Slika 8K s telefonov ima pogosto manjši dinamični razpon in več šuma kot 4K, zato je najbolje na vseh ravneh ostati pri tej razločljivosti.

Standardi HDR

Za razliko od števila pik pa je napredek pri sliki z visokim dinamičnim razponom (HDR) očiten in se ga splača izkoristiti. Na začetku je bil glavni standard dokaj osnovni HDR10, kjer so barve in kontrasti definirani enotno za celotno trajanje vsebine. Vidi se razlika v primerjavi s sliko s standardnim dinamičnim razponom (SDR), prikaz je lahko bolj svetel in barvit brez presvetlitev in neželenega spreminjanja barv pri njihovem “navijanju” na zaslonu. Toda kasnejša standarda HDR10+ in Dolby Vision se stvari lotevata bolj podrobno, saj ustvarjalci vsebin za vsak prizor ali celo posamezne sekvence določijo nivoje in krivulje. Rezultat so serije in filmi, ki izgledajo še veliko lepše. Predvsem imajo bolj naravne barve in dinamika je lahko še toliko bolj izrazita, ker višanje ali nižanje razlik med najbolj svetlo in najbolj temno točko na ekranu ne vpliva na druge prizore.

Odprti in brezplačni standard HRD10+ sta skupaj zasnovala Samsung in Panasonic, pri čemer se ga prvi še naprej oklepa in zaradi tega ne podpira lastniškega, plačljivega načina Dolby Vision, medtem ko se drugi vse bolj obrača prav k temu. Posvojili so ga namreč filmarji in Netflix, zato je trenutno za gledanje tovrstnih vsebin boljša naložba v televizor s podporo za Dolby Vision. Še četrti standard, Hybrid Log Gamma (HLG) je pretežno v uporabi v anglosaškem svetu za športne prenose in tako pri nas ni posebej relevantna lastnost pri izbiranju televizorja. Glede Dolby Visiona pa lahko damo še en, mogoče na prvi pogled rahlo nenavaden in kontroverzen nasvet – za prikaz te slike se cenejši televizorji, ki jo podpirajo, obnesejo precej bolje kot za prikaz običajne televizije. Tam se namreč pokažejo vse omejitve ekrana, medtem ko ga HDR, še posebej v omenjenem načinu, izkoristi praktično do skrajnih meja, in tako slika izpade res lepo tudi TV-ju za 600 ali 700 evrov (odvisno od velikosti in trenutnih akcij pri trgovcih). Kdor torej pretežno gleda Netflix ali vsebine z drugih kakovostnih virov, bo lahko že z nečim cenejšim od opevanih OLED-ov užival v zares lepi sliki.

Dolby Atmos in DTS:X

Najnovejša standarda za prostorski zvok sta morda malo manj “nujna” kot HDR, a vseeno ju ne gre zanemariti. Kajti morda se čez nekaj let odločiš za dokup zvočniškega sistema ali zvočne letve in če televizor denimo ne bo podpiral standarda Dolby Atmos, bo šel na zvočnike manj napredni Dolby Digital. Prednost Atmosa (in enako konkurenčnega DTS:X) je v tem, da gre za “objektni” zvočni standard, pri katerem se da precej natančno določati, od kod v prostoru prihaja zvok. Zato ima pravi sistem za ta standard zvočnike tudi na stropu in ob strani, ne samo spredaj in zadaj. Dokaj dobro pa se da vse skupaj simulirati tudi z zvočnimi letvami in celo v slušalkah.

Na strani naprav je morda celo več podpore za DTS-ov standard, ker je ta le nadgradnja prejšnjih iz tega laboratorija. Dolbyjev je popolnoma nov in šele prodira v izdelke, je pa vsaj v televizorjih od lani že precej reden znanec. Drugače kot pri napravah je pri vsebinah, saj se je tam za zdaj uveljavil Dolby Atmos. Tak zvok že ima veliko serij na Netflixu in v Amazon Prime Video. Ob tem pa niti ni treba odšteti veliko evrov ali postaviti kompleksnega sistema (s cevmi za kable pod ometom) za uživanje v zvoku naslednje generacije.

HDMI 2.1 in eARC

Dokončajmo najprej avdio del. Na skoraj vsakem televizorju lahko pri priključkih HDMI opaziš, da je večina označenih z ARC. To pomeni, da omogočajo povratni avdio kanal (Audio return channel), zaradi česar gre lahko zvok iz zvočne letve (ali druge naprave) v TV po kablu HDMI. To ima določene prednosti, med drugim večjo pasovno širino in s tem podporo za več zvočnih standardov kot pri optičnem priključku ter možnost uravnavanja glasnosti z daljinskim upravljalnikom televizorja (tisti o zvočne letve pa gre lahko v predal). Zdaj počasi prihaja izboljšani eARC (enhanced Audio return channel), ki je del standarda HDMI 2.1. Prinaša pa dve ključni prednosti. Prva je še večja pasovna širina, zaradi česar je mogoče po tej povezavi pošiljati Dolby Atmos in ostale najnovejše zvočne oblike v polni, nestisnjeni obliki. Dolby Atmos je sicer mogoče z Netflixom na zvočnike dobiti tudi prek običajnega HDMI ARC, saj ga omenjeni ponudnik nekoliko stisne in “zapakira” znotraj signala Dolby Digital (še vedno pa mora TV podpirati Atmos, da pošlje do letve ustrezen signal, sicer gre klasičen Dolby Digital 5.1). Kdor bo imel TV in zvočniški sistem z eARC, bo tako deležen še nekoliko boljšega zvoka. Druga pridobitev, prav tako povezana z zmožnostjo prenašanja večjih količin podatkov, je lažja sinhronizacija slike in zvoka. S tem novim načinom naj bi torej težave z zamujanjem slike oz. Prehitevanjem zvoka postale preteklost.

Priključek HDMI 2.1, ki ga za zdaj v polnosti podpira le malo televizorjev, sicer poleg eARC prinaša še nekatere druge pridobitve. Omogoča hitrost prenosa podatkov z 48 Gb/s v primerjavi z 18 Gb/s pri HDMI 2.0, kar pomeni podporo za višje razločljivosti, vse do 10K, medtem ko 8K lahko prikaže pri 60 sličicah na sekundo. To bo sicer bolj kot zaradi morebitnih novih “filmskih” nosilcev pomembno zaradi igralnih konzol. Kot bo tudi spremenljiva frekvenca osveževanja zaslona (Variable refresh rate, VRR), kar bo prav tako pomembno za konzoli Playstation 5 in Xbox Series X. Tehnologija je podobna kot Nvidia G-Sync ali AMD Freesync in poskrbi, da se zaslon pravilno prilagodi hitrim spremembah v številu sličic na sekundo v igrah, s čimer se izogne “trganju”, tresenju in zaostajanju slike. Zaradi tega je igranje lepše, bolj natančno in uživaško. Toda proizvajalci večinoma čakajo, da omenjeni napravi prideta v prodajo, nočejo izdajati televizorjev s HDMI 2.1 “na zalogo”. Realnost bo torej taka, da bo večina igričarjev najprej kupila konzolo, enkrat v prihodnjih letih pa morda še TV, ki jo bo zares izkoristil.

Za HDMI 2.1 bo treba imeti ustrezen kabel, a obstaja možnost, da ga že imaš, kajti primeren bo vsak z napisom Ultra High Speed, marsikateri s podporo za prenos podatkov po omrežju (HDMI with Ethernet) je take vrste.

V nekaterih prihodnjih člankih bomo pogledali še, kakšne so letošnje linije televizorjev pri posameznih proizvajalcih, kaj je novega in katere lastnosti so ostale pretežno enako kot lani.

The post Dešifriranje novih in poznanih tehnologij v televizorjih appeared first on Tehnozvezdje.

Oba televizorja sta bila s 55-palčno (139 cm) diagonalo ekrana, na voljo pa sta tudi v 65-palčni (164 cm). Izbira je pač odvisna od velikosti prostora in globine denarnice, saj je večji zaslon za tisoč evrov dražji, če ni kakšnih akcij, vse zapisano pa velja ne glede na diagonalo. Na zunaj se televizorja ločita predvsem po podstavku. OLED804 namreč stoji na dveh tankih in nizkih nogah, ki enako gledata ven tako na sprednji kot na zadnji strani. OLED934 pa ima konkretno nogo v obliki malo neravne črke L, na katero je spredaj pritrjena še omenjena zvočna letev. Kdor hoče tovrstno zvočno rešitev (ne denimo z zvočniki ob strani) in bi televizor imel na omarici, ne na steni, naj ne razmišlja o modelu 804. Ta namreč stoji tako nizko in nogi sta toliko skupaj, da vsaka običajna zvočna letev že prekrije spodnji del zaslona in je tudi preširoka, zaradi česar počiva na nogicah televizorja. Televizorji z običajnimi podstavki, ne takim dizajnerskim in minimalističnim, kot ga TP Vision vleče že od lanskega modela OLED803 naprej, imajo tistih (slabih) deset cm prostora v višino, da ni težav v postavitvijo zvočne palice. Morda je pri modelu 854 z vrtljivo nogo nekoliko bolje, čeprav je tudi ta precej nizka. A vsaj letev se da postaviti prednjo. Če gre skupaj na steno, potem pomisleki odpadejo. Obesiti se da, skupaj z zvočniki, tudi model 934.

O sliki smo večino v bistvu že povedali pri testu predhodnika, kajti velikih sprememb nov model ni prinesel. Sam LG-jev panel je malenkostno izboljšan in tudi obdelava slike je menda doživela nekaj napredka, vendar se pri večini vsebin tega v resnici ne da opaziti. Tako velja, kar že ves čas pišemo za televizorje OLED in za primerke z značko Philips. Barve so živi, nasičene, a ne pretirano in predvsem bolj naravne kot jih ustvarijo LCD-ji. Še najbolj izstopa rdeča, a nobena ni pretirana ali preveč moteča. Črnina je seveda odlična in kontrasti tudi, svetilnost pa bo za večino zadostna, a ni vrhunska. Kot vedno pri Philipsih se je treba malo poigrati z nastavitvami slike, predvsem z »izboljšavami«. Splača se zmanjšati ostrino in nekoliko omiliti popravljanje kontrasta ter šuma, saj potem vse skupaj izpade bliže realnosti. Resda je včasih nekoliko več šuma, kot bi ga pričakovali, a s tem ni nič narobe, kajti povsem polikana slika pogosto deluje bolj umetno. Še posebej običajne televizijske vsebine so res lepše kot na LCD-jih, česar se gledalec najbolj zave, ko se spet usede za kakšnega. Na voljo je nekakšen HDR za vsebine, ki sicer niso posnete v tem načinu, to pa poudari barve, kontraste in svetilnost, in verjetno bo rezultat marsikomu všeč. Ena od konkretnih novosti je podpora standardu za HDR Dolby Vision, ki se pridružuje že prej podprtemu HDR10(+). Določene vsebine na Netflixu so že s tako sliko in izgledajo odlično, nimam pa primerjave, kakšne bi bile v načinu HDR10. Mislim pa, da je še možnost za napredek in da je ta v zadnjem letu nekoliko zastal. Iz res dobrega vira določeni konkurenčni modeli OLED kot tudi tisti s kvantnimi pikami znajo izvleči primerljivo ali celo lepšo sliko. Malce zmoti tudi dejstvo, da je pri objektih, ki se hitro premikajo čez zaslon, dober primer so smučarski skakalci ali kakšni drugi športniki, pogosto še vedno viden obris, nekakšna senca, kljub vsemu govoru o napredku pri prikazu hitrih prehodov.

Sodelovanje z znamko Bowers & Wilkins z modelom OLED934 daje naslednji konkreten rezultat, ki je mogoče najboljši doslej (pri tem ne upoštevam modela OLED984), mu pa še nekaj manjka. Konkretno basovski zvočnik (subwoofer). Tega se sicer da priključiti, ga pa ne ponujajo kot dodatek. Zvok iz letve, ki se priključki s kratkim kablom, sicer sploh ni napačen. Za večino televizijskih vsebin več kot samo dober, precej bolj poln kot pri modelu 804, tudi pri filmih kar konkretno seka, in zaloga glasnosti je precejšnja. Ob gledanju videospotov ali koncertov pa je očitno pomanjkanje nizkih tonov. Za stereo je širine dovolj, zadeva sicer podpira tudi prostorski kodek Dolby Atmos (2.1.2), rezultati glede tega pa so v najboljšem primeru solidni. Zvočnikov je premalo, da bi lahko res ustvarili toliko odmevov in zakasnitev za dober »lažni« prostorski učinek.

Odgovor na vprašanje, ali je vredno doplačati petsto evrov za to zvočno rešitev, je lahko da, lahko pa tudi ne. Po eni strani je godba več kot samo solidna in dokaj glasna, pa tudi vizualno je zadeva okusno integrirana, vsekakor izpade veliko lepše kot kombinacija katerega drugega televizorja in dodatne zvočne letve. Po drugi strani pa je treba k omenjeni cenovni razliki prišteti še basovski zvočnik, ki si ga televizor zasluži, za tak denar pa se da kupiti že kar spodoben zvočni komplet. Veliko večja pa je tudi verjetnost, da bo v akcijah kateri od modelov brez zvočniškega dodatka (804 ali 854).

Zdaj imajo skorajda vsi televizorji Philips tristranski Ambilight, zato ta dvojica ne izstopa. Tudi nimam podatka, da bi bil sistem diod pri dražjih modelih kaj drugačen. Zato lahko rečem dvoje – kombinacija barv, ki jih prikazujeta OLED in Ambilight, je sijanja. In kljub temu je to še eno področje, kjer pogrešam kaj novega. Po poskusih s projekcijskim Ambiluxom, ki niso trajali dolgo, nismo videli več ničesar svežega, zato se je težko znebiti vtisa, da TP Vision pretežno izkorišča patent in z minimalnimi stroški vgrajuje dodano vrednost v primerjavi s konkurenco.

Na obeh televizorjih teče Android 9, ki smo ga videli tudi že na cenejših primerkih in celo starejši Philipsi so ga bili deležni. Glede tega je treba TP Vision pohvaliti, saj obljubljajo vsaj še dve naslednji različici. Preobleka je tudi nekoliko lepša in omogoča nekaj več prilagajanja, še vedno pa ostaja nekaj zamer. Zdi se, kot da ne snovalci ne vedo najbolje, kako naj sobivata »televizija« (torej signal z antene) in aplikacijsko okolje, kjer so vse pretočne vsebine. Tudi TV na nek način je aplikacija, a je vseeno samostojna in večina tipk na daljinskem upravljalniku je namenjena njej. So pa tega zapletli. Ni več tipke za hiter dostop do celotnih nastavitev, prav tako ne za prikaz informacij o trenutni oddaji, za preveč tipk ni povsem jasno, čemu so namenjene, letos dodana za storitev Rakuten TV nima prav nobenega smisla, in prave intuitivnosti ni. Še ena težava z Androidom je v tem, da zanj še vedno vgrajujejo premalo zmogljive procesorje. Zato pomikanje po vmesniku ni povsem gladko, kot tudi ni prikaz slike v določenih aplikacij, tipičen primer je NBA. Skrajni čas bi bil tudi, da bi TP Vision poslal svoj meni za nastavitve na smetišče zgodovine. Zdaj so uvedli hitri meni, kjer je mogoče postoriti določene zadeve, a marsikdaj je to zgolj nepotrebna vmesna postaja do celotnih, že leta enako nepreglednih in zamudnih nastavitev. Še nevšečnost pri televizorjih Philips pa je povezana s priključki HDMI. Ti privzeto nimajo omogočenega standarda 2.0, kar pomeni, da denimo konzole ali predvajalniki blu-ray ne prikazujejo slike HDR. Zato morajo uporabniki v nastavitvah iskati, kje se to vključi, potem pa še izključiti in znova vključiti vse skupaj, da zadeva začne delovati. Standarda HDMI 2.1 pa TP Vision sploh še ni v celoti podprl. Tako je denimo najvišje mogoče osveževanje slike s 60 sličicami na sekundo pri razločljivosti 4K. Ko bodo konzole naslednje generacije prinesle možnost 100 oz. 120 Hz, v tem na Philipsih lanske generacije ne bo mogoče uživati. Tudi zakasnitev pri igranju iger je višja kot pri večini konkurence. Televizorja sicer ima dvojni kanalnik (sprejemnik), ne pa tudi dveh rež za kodirni kartici.

Oba televizorja sta znova konkurenčna in si ob pravi ceni, ki jo uvoznik v določenih akcijah vedno znova zna ponuditi, zaslužita oznako dober nakup. Vseeno pa se ne morem znebiti občutka, da so bili v TP Visionu nekoliko preveč zadovoljni z letom 2018 in si za aktualno generacijo naprav niso zadali previsokih ciljev. Tako je za linijo 2020 na spisku precej potencialnih izboljšav.

OLED934

HVALIMO

• Dobra slika pri vseh virih
• Glasen in soliden zvok za večino vsebin, razen za glasbo
• Lepa integracija zvočne letve
• Aktualna različica Androida
• Doplačilo za zvočnike ni pretirano

GRAJAMO

• TP Vision pozablja na igričarje
• Nastavitve in daljinski upravljalnik kličejo po prenovi
• Manjka zunanji basovski zvočnik

The post Philips OLED934 in OLED804: Z resnimi zvočniki ali brez njih? appeared first on Tehnozvezdje.

Ta sprememba je kar povedna glede celotne zunanje zasnove novega paradnega Sonyjevega telefona. Po kritikah, da so Xperie že leta enake in preveč oglate, so zdaj tole malo predelali, pa spet ne preveč. In niti ne najbolj posrečeno. Robovi so nekoliko bolj zaobljeni, na zgornji in spodnji strani zaslona jih je precej manj, zadnja stran je zdaj steklena, a na žalost preveč usločena in zato izrazito drseča, poleg tega, da poveča občutek debeline, še bolj kot pri kovinski XZ1. Previden je treba biti celo pri polaganju telefona, ker rad kam zdrsne, če površina ni čisto ravna in vsaj malo hrapava. Prav šik izgleda, še posebej od zadaj, dokler ga človek ne prime v roke in ugotovi, da je spolzek in hitro nabira prstne odtise. Če pa je v kakšnem prozornem ovitku, potem najbrž večina pomislekov odpade.

To je prvi Sonyjev fon s »polnim« zaslonom, takim z razmerjem dva proti ena, kar ni napačno, saj uporabnik v večini aplikacij dobi več vsebine – v glavnem so prilagojene za pomikanje od zgoraj navzdol –, naprava pa ostaja dovolj ozka za normalno držanje. Dober pa je tudi sam zaslon. Po papirnatih lastnostnih ni nič super-duper fensi, tehnologija je klasična LCD, ampak kupec zre v zelo kakovosten primerek. Kljub »zgolj« polni visoki ločljivosti je slika ostra, v bistvu bolj kot pri večini telefonov z zasloni OLED. Tudi kontrasti in črnine so dobri, barve živahne, da se jih prilagajati in pri vsebini HDR ekranček še dodatno razkazuje mišice.

Prav solidno z njim sodelujejo zvočniki, akoravno je Sony žal opustil pravi stereo. Zdaj po vzoru drugih (HTC, Huawei, Samsung) vgrajuje konkreten spodnji zvočnik, za kvazi stereo pa uporabi kar zgornji zvočnik za pogovore, ki pa seveda pretežno čivka z visokimi toni. Še vedno bolje kot eno samo piskalo (denimo pri LG-ju V30 ali Oneplusu 5T). In kot velika novost je vgrajen večji vibracijski motor (modul), ki lahko stresa telefon na osnovi predvajanega zvoka. Učinek je podoben kot pri igralnih ploščkih konzol PS ali Xbox s povratnim odzivom. Vsekakor zanimivo za igre, od časa do časa zabavno z glasbo in precej utrujajoče pri glasovnih vsebinah.

Izgubili pa smo izhod za slušalke. Ker je to v trendu. Prevedeno – brez potrebe, samo zato, ker tudi drugi to počnejo. Bomo videli, ali bo Sony jeseni posvojil še zaslonsko zarezo, tokrat je bilo očitno še prezgodaj. Pa ne bom rekel, da se podjetje zelo zgleduje po trendih, če se izrazim politično korektno. Drži se svoje linije in v tem mu dam prav, pa se z marsikakšno odločitvijo Japoncev ne strinjam.

Kot vedno pri tej znamki je v ospredju fotoaparat. Ali kamera, kakor koli to poimenujemo. Ker dejansko je velik poudarek na snemanju videa. Potem ko sta XZ Premium in XZ1 obvladala superpočasne posnetke, kjer akcija poteka 40-krat počasneje kot v resničnosti, so zdaj to funkcionalnost nadgradili na polno visoko ločljivost. Zaradi česar je za odtenek bolj uporabna, saj je dejansko mogoče te posnetke uporabiti, ko iz različnega materiala montiramo en kakovosten video. Vprašanje pa je seveda, kdo to v resnici počne. Vseeno, kdor rabi tako zmožnost, ima pri tej Xperiji dobro implementacijo z zelo spodobnimi rezultati, po mojem mnenju boljšimi kot jih da Samsungov Galaxy S9. Pa še število sličic na sekundo se da nastavljati.

Seveda pa je Xperia XZ2 tudi prvi mobilnik, ki zmore snemati video 4K HDR. In tu se stvari zapletejo. Najprej je treba razumeti, da kratica HDR v tem primeru ne pomeni istega kot pri fotografiranju, ampak označuje tiste prave metapodatke, ki jih kamera doda posnetku, da za televizor lahko prikaže pravilno – z večjo svetilnostjo, bolj živahnimi barvami, večjim dinamičnim razponom, itd Video brez HDR je v redu, ampak nič posebnega. Ocenjevanje tega, ki se kiti z dodatno oznako, pa je rahlo težavno. Na zaslonu telefona je to čisto nekaj drugega v primerjavi z na pogled rahlo »spranim« običajnim posnetkom. Barve zaživijo, kontrasti so odlični in tako naprej. Tudi na televizorju, ki podpira HDR, je v tem pogledu posnetek super. Na običajnem zaslonu pa vse skupaj izpade čudno, v nepravih odtenkih, nekako zadušen. Kar je kajpak logično. Težava je le v tem, da tudi na ekranih, ki ga prikažejo pravilno, ostrina ni najboljša. Tam, kjer telefon ostri, je v redu, ostalo pa je malce čudno. Ne zelo očitno, a opazi se.

Povsem pa se je zaustavilo, ko sem hotel s temi posnetki početi še kaj. Domača montaža videa HDR je misija nemogoče. Programi jih ali ne prepoznavajo ali prikažejo nekako na pol, enkrat da, drugič ne. Potem sicer zapišejo (»zrenderirajo«) izdelek, vendar se informacije o visokem dinamičnem razponu izgubijo. Enako pri prenosu na Youtube. Praktično edino, za kar so ti posnetki uporabni, je njihov ogled v izvirni obliki na samem telefonu ali na televizorju (najbolje preneseni s telefona na ključek USB). Na žalost ne morem niti pokazati razlike, a tudi če bi jo lahko, je marsikdo ne bi imel možnosti na pravilen način pogledati. Drugače pa tudi ta Xperia lahko snema tako s kodekom HEVC (h.265), ki pomeni manjše datoteke, a lahko slabšo združljivost s predvajalniki in programi za montažo, ali pa v starejšem XAVC (h.264). Pri tem težav s kompatibilnostjo ni, so pa datoteke vsaj za polovico ali skoraj dvakrat večje.

Fotografsko sicer Sony drži korak pri strojni opremi. Tipalo je zagotovo vrhunsko, tudi optika na nivoju in obdelava vsega skupaj hitra. Toda pri algoritmih zdaj še bolj zaostaja kot je že ves čas. Medtem ko Google, Huawei in ostali izvajajo trike z zajemanjem množice posnetkov in združevanjem v enega, japonsko podjetje bolj ali man ostaja pri (počasnem) izboljševanju tega, kar njegovi fotoaparat počnejo že leta. Na fotografijah je to lepo vidno. Kot vedno so lahko čisto spodobne, tokrat s še malo manj šuma in lepšimi detajli, a še vedno nezgrešljivo mobilniške. Toda kakšnih presežkov glede dinamičnega razpona ali fotografiranja v slabi svetlobi ni. Šele prihajajoči XZ2 Premium, ki pa morda v Slovenijo sploh ne bo zašel, bo tudi prva Xperia z dvojnim fotoaparatom. Drugo tipalo bo, podobno kot pri Huaweiju, v vlogi zbiralca dodatnih informacij, ne bo namenjeno širšemu ali približanemu pogledu. Sprednji, selfijevski fotoaparat je že dolgo pri Sonyju zelo na nivoju, te tradicije XZ2 ne spodkopava.

V seriji Xperia Z so bili časi, ko je Sony ponujal eno slabših, in potem nekaj generacij kasneje eno najboljših baterijskih vzdržljivosti. Že prvi modeli XZ niso odstopali ne v eno ne v drugo smer, niti dvojka ne. Drži se applovskega recepta o »celodnevni« bateriji. Nič manj, pa tudi ne kaj dosti več. Je pa odzivnost sistema, pomikanje po aplikacijah in skakanje med njimi mogoče celo bolj uživaško kot pri nekaterih enako dragih konkurentih. Vsaj občutek je tak. Zagotovo k temu pripomore androidna preobleka, ki ni pretirana, a še vedno zelo jasno in glasno prisotna. Sprašujem pa se, čemu je res potrebna, ker večjih koristi od nje ni. Na srečo je vsaj aplikacije zdaj večinoma možno izbrati, katere naj se namestijo in katere ne. Z izjemo res nadležnega »protivirusnika« AVG. Tega je najbolje kar tako onemogočiti (nastavite – aplikacije – onemogoči).

Razen fotografskih in video posebnosti česa drugega izstopajoče ni opaziti. Fino bi bilo še kakšno brezžično polnjenje, se je pa vsaj vrnila vodoodpornost. Ampak XZ2 je točno taka Xperia z vrha ponudbe, kot jih japonsko podjetje pošilja v trgovine že vsaj pet let. Vsaka naslednja je v nekaj pomembnih vidikih izboljšana, pri vsaki tudi kakšna prejšnja dobra lastnost manjka, vse so tam nekje blizu najboljšim in nobena zares ne upraviči svoje cene. Kljub prenovljeni obliki, drugačni poziciji čitalnika prstnih odtisov in nekaj strojnim novostim torej vse po starem.

The post Sony Xperia XZ2: Nobenega odstopanja od ustaljene poti appeared first on Tehnozvezdje.

Tekme v Pjongčangu, vsaj nekatere snemajo v ultravisoki ločljivosti. Pri določenih tekmah je tudi »izhodna« slika taka, pri drugih pa 4K uporabljajo, kot pojasnjujejo v RTV Slovenija, uporabljajo za dodatne izreze (več podrobnosti) v sliki visoke ločljivosti. UHD je na voljo bolj ali manj samo gledalcem v tej državi na Japonskem in v ZDA. Pri operaterjih oz. ponudnikih, ki so ali dovolj blizu ali pa finančno dovolj močni, da si lahko privoščijo ta prestiž, to tehnološko ekstravaganco. Nacionalka iz Južne Koreje čez satelite prejema osem signalov v visoki ločljivosti, še tri pa čez najete vode (IP). Za pridobivanje signala 4K bi morali zakupiti nekajkrat večjo pasovno širino. In kot pravijo: »Tudi če bi to rešili, pa nastane nov problem, kako tak signal spraviti do gledalcev.«

Zadnja točka zagotovo drži. Slovenski operaterji  večinoma še niso prilagodili svoje infrastrukture, vključno s sprejemniki, za dostavo slike 4K do gledalcev. Če pa bi to kdo hotel početi v spletni storitvi, denimo nacionalka prek RTV 4D, bi moral zakupiti kar nekaj kapacitet pri ponudnikih omrežij za dostavo vsebin (CDN), da bi stvar normalno funkcionirala pri več kot nekaj gledalcih. V RTV Slovenija menijo, da bo trajalo še precej časa, preden bomo na televizorjih spremljali programe UHD. Teh sicer v Evropi ni več zgolj za vzorec. Po podatkih Paula Grayja iz analitske hiše IHS Markit, je v Evropi že približno 30 linearnih programov 4K, pri čemer tiste, ki so prisotni v več državah, šteje samo enkrat. Ustrezen televizor pa ima že desetina gospodinjstev, do leta 2021 ga bo imela tretjina gledalcev.

Vendar ni stvar samo v televizorjih in kamerah, pa tudi ne samo v prenosu slike iz enega konca sveta na drugega – če bi bile igre bližje, bi bili tudi tovrstni stroški verjetno nižji in logistika lažja. Tudi same televizijske hiše bodo morale stare koaksialne in povezave triax nadomestiti z novimi na osnovi internetnega protokola. Kar pa pomeni precejšnjo investicijo v nove povezave in tehnologije. Približno desetletje zatem, ko so vse prilagodili HD-ju.

Prav zato so v RTV Slovenija še nekoliko previdni in spremljajo dogajanje drugod. Proizvajalci opreme in tudi nekateri producenti dogodkov že vse več govorijo o sliki 8K, tudi pri televizorjih tovrstni modeli niso več samo sejemske atrakcije. Vseeno pa za zdaj ne kaže, da bi obstajala velika možnost neposrednega preskoka iz HD-ja na 8K. Paul Gray napoveduje, da bodo takih televizorjev po vsem svetu letos prodali največ 80 tisoč. Programov s to ločljivostjo pa po njegovih besedah v Evropi ne bo vsaj do leta 2025. Medtem ko je 4K kot rečeno že prisoten in v nekaterih državah v njem že uživajo v športnih prenosih in še čem.

Kot vedno pa se pojavljajo tudi pomisleki o smiselnosti takih tehnoloških preskokov. Niso redki, ki se sprašujejo, kakšna je sploh razlika med Full HD in UHD. Pri čemer je posredi toliko dejavnikov, da posploševanja v slogu »Saj je slika povsem enaka,« vseeno ne bi zagovarjal. Veliko je odvisno že od same produkcije, kvalitete snemalne opreme in vsega pri zajemanju materiala. Nato od njegove obdelave in načina »dostave« (stiskanja), gledalčevega televizorja in navsezadnje njegovega vida. Vsebine, kot je Planet Zemlja 2, zelo dobro pokažejo dobrobiti slike 4K (in HDR), ni pa vsak video v tej ločljivosti enako reprezentativen. In vse oči dejansko ne ločijo dovolj dobro teh razlik. Kot tudi vsa ušesa ne slišijo vseh razlik med običajnimi in avdiofilskimi zvočniki ali slušalkami.

Naslovna fotografija: MOK, Getty Images

The post RTV Slovenija: »Olimpijski 4K bi bil velik izziv« appeared first on Tehnozvezdje.