Če se vam zdi čudno, da ima Iran tako napredne brezpilotne letalnike, da jih celo Rusi kupujejo na tone, potem velja prebrati naslednje. 5. decembra 2011 so Američani nad Iranom, blizu mesta Kašmar, izgubili izvidniški dron RQ-170 Sentinel. Iranci so sporočili, da so ga zajeli celega, kar naj bi, z izjemo manjših vidnih poškodb na trupu, potrjevale satelitske slike. Kako to? Če je verjeti trditvam iranskega inženirja, so ga preprosto ugrabili. Najprej so motili satelitske in zemeljske povezave s središčem za nadzor letenja, da je preklopil na sistem avtopilota in se začel vračati v Afganistansko bazo. Sledilo je podtikanje lažnih navigacijskih signalov, ki so ga vodili do pristajališča v Iranu. Njegova pamet je ves čas mislila, da se vrača domov, a je namesto tega pristal v sovražnikovih rokah. A ker je bila med pristajališčema manjša razlika v nadmorski višini, se je pri pristanku poškodoval. Iranci so nato uporabili obratno inženirstvo ter začeli razvijati svoj program brezpilotnih letalnikov, ki je, kot vidimo, bolj razvit kot v nekaterih daleč bogatejših državah.

Če je občutljiva vojaška oprema, kako ne bi bila civilna. Danski kapitan trajekta v Baltskem morju pripoveduje, kako so konec leta 2022 pri polni hitrosti plutja nenadoma vse satelitske naprave (konkretno za sistem GPS) na krovu nenadoma »odpovedale«. Ker so o podobnih okvarah poročali z drugih ladij, ni šlo za pokvarjeno opremo, temveč za nekaj drugega. Nenadoma, kot se je pojavila, je okvara v nekaj minutah izginila. Neuradno so krivdo pripisali Rusom. Ravno takrat sta dve njihovi ladji pluli na določeni medsebojni razdalji, zato se je pojavil sum, da sta bili opremljeni z motilci sistema GPS. Čeprav imajo plovila še druge načina navigacije, se predvsem zaradi zanašanja na satelitsko zaradi takšnih težav zlahka zgodijo nesreče. Ladje trčijo ali nasedejo v plitvinah. Še bolj kot ladijski, se na satelitsko navigacijo zanaša letalski promet, kjer imajo okvare zlahka bolj dramatične posledice.

Novembra 2023 naj bi se po podatkih neodvisne organizacije Ops Group pripetilo pet incidentov podtikanja, večina na Bližnjem vzhodu. Eno letalo naj bi pomotoma iz Tel Aviva poletelo proti Libanonu in drugo skoraj vstopilo v iranski zračni prostor, kar je v določenih okoliščinah lahko nevaren manever.

Dvoje je možno izluščiti iz teh primerov. Ker so radijski signali satelitov, na osnovi katerih satelitski sprejemnik izračuna zemljepisno dolžino in širino, šibki, jih je razmeroma lahko blokirati z bližnjim motilcem radijskih signalov. Uspešno motrenje pomeni, da sprejemnik ne more izračunati položaja in ne moremo vedeti, kje smo. Uporabiti moramo druge sisteme orientacije v prostoru in navigacije, torej ni nujno, da v hipu »oslepimo« in se vrnemo v kameno dobo. Bomo pač drugače med potovanjem z avtomobilom ali potepom po mestu našli cilje. Nekajkrat se bomo izgubili, a na koncu človek vedno pride tja, kamor se je namenil. Bolj nevarna je druga grožnja. Namesto da bi preprosto blokiral sprejem signala, napadalec na sprejemnik pošlje lažne satelitske signale. Ker so močnejši, jih ta z veseljem sprejme, a nato položaj izračuna napačno. Naenkrat se znajdemo daleč stran od resničnega položaja, kar je zlahka nevarno, ne glede kolikšna je napaka in kakšen je namen podtikanja lažnih koordinat. V resnici je podtikanje bolj nevarno od motenj. Če satelitska navigacija nekaj časa ne deluje, si piloti pomagajo z inercialnim referenčnim sistemom (IRS). A le kratek čas, saj je sistem nagnjen k odstopanju, zato ga je treba redno kalibrirati s satelitskimi sistemi. V primeru podtikanja lažnih signalov seveda IRS ne nudi nikakršne zaščite.

Zdi se, da v bližnji prihodnosti ne bo hitre rešitve. Po mnenju Ops Group so sistemi za nadzor letenja nezaščiteni pred takšnimi napadi. Ti tako razkrivajo temeljno napako v zasnovi elektronskih naprav, ki se uporabljajo v letalstvu. Pri tem ni pomembno, ali navigacija temelji na sistemu GPS ali drugih sistemih, kot so evropski Galileo, ruski GLONASS ali kitajski Beidou. Medtem kot za motenje ni zdravila, razen uničenje motilnega sistema, se je proti podtikanju možno boriti. Satelitski sprejemniki bodo morali postati robustnejši ter manj občutljivi na motenje in podtikanje. Eden od načinov razlikovanja lažnega signala od pravih je sledenje izvora. Napadi z lažnimi signali se običajno izvajajo s fiksne točke na zemlji, zato jim je mogoče slediti. Po drugi strani pristni satelitski signali vedno izvirajo iz več satelitov hkrati. Oblikovati bo treba centralizirani sistem poročanja o nepravilnem delovanju in po mnenju evropske organizacije za varnost v zračnem prometu EASA razmisliti o rezervnih sistemih, ki bodo zagotovili storitev navigacije neodvisno od satelitskih sistemov. Lažje reči, kot storiti. Na milijone sprejemnikov je v civilnih napravah. Samo pomislite, koliko telefonov je v obtoku, da drugih naprav s sprejemnikom od ur, kolesarskih računalnikov, avtomobilskih navigacij in še marsičesa ne omenjam. Zamenjati vse je misija nemogoče. Če se bodo motnje nadaljevale in pojavile še drugod po Evropi in svetu, potem se bomo morali z njimi sprijazniti in izobraziti pilote, kapitane ladij in še koga, kako prepoznati in se odzvati na navigacijske težave.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post Se bomo ponovno učili orientacije (in navigacije) z zemljevidom v rokah? appeared first on Tehnozvezdje.

Če zadnja leta niste sedeli na ušesih in ne verjamete slepo dezinformacijam iz jabolčnega nasada, potem vam je znano, da nekatere ure in telefoni tehniko izboljšanja natančnosti določanja geografskega položaja poznajo že kar nekaj časa. Odkar je ustrezen čip zasijal v Xiaomiju Mi 8 daljnega leta 2018. Veliko od tega tedaj niste imeli, saj je bilo v orbiti bore malo ustrezno nadgrajenih satelitov. V ure je dvopasovni sprejemnik zato vstopil kasneje, v letu gospodovem 2021.

Satelitski sprejemnik prisluškuje satelitom, da bi na podlagi njihovih signalov dojel, kje je na »kugli zemeljski«. Več signalov iz različnih satelitov ujame, bolj natančen je. V primeru ameriškega sistema GPS in sprejemanja signala L1 (1575 MHz) to pomeni natančnost plus/minus pet metrov. Tako pravi teorija. Praksa je marsikdaj drugačna in natančnost slabša. Najprej zato, ker ima naprava na dani lokaciji moten pogled na nebo in spremlja signale manj satelitov ali ker sprejema od dreves, stavb, pečin ali česa drugega odbite signale. Eno, drugo ali oboje je razlog, da se marsikdaj sled poti ne vije do centimetra natančno po zemljevidu. Če bi bilo samo to, potem se verjetno nihče pri zdravi pameti ne bi pretirano razburjal. Vendar ni. Napake v določanju položaja se poznajo v izračunu prehojene, pretečene ali prevožene poti, za kar pa nam kar na enkrat ni več vseeno.

Zadnjič sem se peljal po odročnih gozdovih in bil negativno presenečen, ker znak na zemljevidu osrednjega zaslona ni bil naliman na cesto, temveč sem se po njegovem vozil čez drn in strm.

Ko smo Evropejci zagnali satelitski sistem Galileo, so začele krožiti govorice o nekaj decimetrski natančnosti. Ničesar pretresljivega niso naredili, razen, da so sateliti takoj oddajali na pasovih E1 in E5. Popolnoma na enak način izboljšano natančnost nudi sistem GPS, le da pri tem govorimo o signalu L5 (1176 MHz). Bistvo drugega signala je, da z njegovo pomočjo sprejemnik zazna in odstrani odbite signale, ki potujejo po daljši poti in zato v izračun položaja vnesejo napako. Kakopak ima tehnika smisel samo takrat, kadar je nad sprejemnikom dovolj satelitov, saj kadar jih je malo, ne more kaj dosti izboljšati natančnosti. Še vedno bodo torej sledi, ki se ne bodo natančno vile po poti.

Pri dvopasovnem satelitskem sistemu gre za zlitje starega z novim. Signal L5 sistema GPS je namreč močnejši in omogoča natančnejše določanje položaja, zato je bil rezerviran za kritične sisteme, na primer letalstvo. Poleg tega zahteva hitrejši »čip«, katerega ne morejo vgraditi ravno v vsako nam namenjeno napravo. Toda že to, da s pomočjo obeh signalov sprejemnik »odstrani« neželene odbite signala, zna močno izboljšati natančnost predvsem ur in telefonov.

Naslovna fotografija www.euspa.europa.eu

The post NEDELJSKI NASVET: Zato so nekatere ure natančnejše od drugih appeared first on Tehnozvezdje.

Zaradi udobja, ki nam ga nudijo satelitski navigacijski sistemi, ameriški GPS je zgolj eden izmed njih, radi pozabljamo, da pravzaprav ne gre za nekaj večnega in neuničljivega. Ravno nasprotno. So zapleteni sistemi, ki hitro prenehajo delovati, če izostane upravljanje in vzdrževanje, pa še na radijske motnje so občutljivi. V tem primeru gre največkrat za dvoje. Oddajanje močnega signala na enakih frekvencah, ki preglasi pravega in prepreči določanje lokacije, ali oddajanje lažnega signala, zaradi katerega je izračunan položaj na tem področju napačen za več sto ali celo tisoč kilometrov.

Z izjemo evropskega sistema Galileo, so druge nastali znotraj vojaških proračunov, za orientacijo enot, ladij, letal in orožij, medtem ko so bili šele kasneje predani v civilno rabo. Sodobna vodena orožja se ne zanašajo izključno na satelitsko navigacijo. Uporabljajo jo na poti do cilja, nakar imajo še druge načine vodenja. A če motnje izostanejo, potem je izstrelek neprimerno bolj natančen. Oprema za motenje satelitskih sistemov je zato pomemben del elektronskega vojskovanja in kot je razvidno iz podatkov spletne strani GSMJam, jo Rusi pogosteje uporabljajo, odkar so Ukrajinci začeli napadati vojaške cilje globlje na njihovem ozemlju.

Leta 2018 so taksisti blizu Kremlja začudeno pogledovali na zemljevid, kajti bili naj bi tisoč kilometrov stran. Zgodovina motenj na ruski strani kaže korelacijo z datumi in kraji, ki jih je obiskal Putin. Motnje satelitskega sistema pa so komercialna letala zaznala tudi na področju Združenih držav. Večino teh so kasneje povezali z bližnjimi vojaškimi aktivnostmi.

Podatki o motenju niso natančni, a vseeno kažejo na področja, kjer se nekaj čudnega dogaja. Temeljijo na signalu ADS-B, ki ga pošiljajo letalu, in je eden tistih, na katere se zanašajo storitve sledenja letal. Najbolj znana je verjetno Flightradar24. Med poslanimi podatki so informacije o moči signalov, ki jih sprejme satelitski sprejemnik na krovu. Na osnovi teh algoritmi na zemljevidu z rdečo barvo označijo celice z morebitnimi večjimi motnjami, rumeno z manjšimi in zeleno, kjer jih naj ne bi bilo. Povsod tam, kjer zemljevid ni obarvan, letala ne letijo ali na tleh ni sistemov, ki bi podatke posredovala naprej. Zato morebitnega motenja satelitskih sistemov ne morejo izračunati. Gotovo v Ukrajini delujejo vojaški sistemi za elektronsko bojevanje. Ravno tako ni rečeno, da satelitski sistemi brez težav delujejo na zelenih področjih. Celice so velike in možno je, da je področje motenje dovolj majhno, da to ne vpliva na signal, ki ga sprejemno in prepošljejo letala. Signal ADS-B tudi ni najbolj primeren zlasti za zaznavo manjših motilcev in tistih, ki oddajajo motilni signal na drugih frekvencah.  

Spletna storitev deluje od letošnje pomladi in od izkazalo se je, da so rdeče celice dostikrat v korelaciji s področji, kjer civilni uporabniki poročajo o težavah delovanja satelitske navigacije. So bili pa tudi primeri, ko težav niso opazili. Trenutno podatki kažejo, da Rusi vse pogosteje uporabljajo motilno opremo povsod okoli Ukrajine, da bi ustvarjali »varne« mehurčke premera nekaj sto kilometrov. Veliko rdečih celic je še na Bližnjem vzhodu, medtem ko jih je drugje manj. Oziroma tam niso na voljo podatki, kar je izrazito na Kitajskem, vzhodni Rudiji, Afriki in nekoliko manj Južni Ameriki.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post NEDELJSKI NASVET: Kje je GPS zaradi motenj neuporaben? appeared first on Tehnozvezdje.

Xiaomi s svojo priljubljeno pametno zapestnico že dolgo vztraja pri enaki formuli. Smart Band 7, kot se imenuje najnovejša v seriji teh nosljivih naprav, je z izjemo večjega (širšega) zaslona marginalno drugačna kot predhodna Mi Band 6. Toda nekateri konkurenti širijo svojo pahljačo tovrstnih pripomočkov in tudi mnogi kupci zdaj raje posegajo po nečem nekoliko bolj zmogljivem, predvsem z vgrajenim satelitskim določanjem položaja, kar se seveda danes da kupiti za manj denarja kot pred nekaj leti. Najboljšo vzporednico lahko potegnemo s Huaweijem. Band 6 tega proizvajalca se je lani dobro kosal z Mi Band 6, po našem mnenju je ponujal več, med drugim večji in lepši zaslon. Toda Huawei je ponujal še Huawei Watch Fit, ki je bila v malo večjo (širšo) zapestnico zakamuflirana prava športna (in pametna) ura. Z Watch Fit 2 so to formulo še dodelali in jo spremenili že v skoraj polnopravno uro. Tako tudi Xiaomi ni več mogel zgolj gledati tega od zunaj in prepuščati kupce konkurenci, zato je zdaj – sicer šele na Kitajskem – predstavil še Smart Band 7 Pro.

Kot ste najbrž že lahko sklepali iz zgornjega opisovanja, je zapestnica Pro neposredna tekmica Watch Fit (2). Z 1,64-palčnim zaslonom OLED z ločljivostjo 280 × 456 bo lahko prikazovala več informacij (ali pa večje) kot zapestnica brez oznake Pro, predvsem pa bo – zaradi večje baterije – ta zaslon lahko vedno prikazoval čas (način »vedno vključen«). Povsem enaka ključna razlika med običajno in »povečano« zapestnico je tudi pri Huaweiju.

Druga pomembna pridobitev je kajpak GPS, ki v bistvu ni zgolj to, temveč sprejemniki podpirajo še satelitske sisteme Beidou, Galileo, Glonass in QZSS. Zaradi tega bo naprava lahko samostojno, brez povezanega telefona v bližini, merila vadbo oz. rekreacijo z veliko več in bolj natančnimi podatki kot zapestnica brez satelitskega lociranja. Prav tako ima Smart Band 7 Pro, vsaj na Kitajskem, vgrajeno tudi tehnologijo NFC, kar bi vsaj v teoriji lahko omogočalo možnost brezstičnega plačevanja.

Izostale ne bodo niti zdravstvene funkcije, kot je konstantno merjenje srčnega utripa, spremljanje spanja, samodejno preverjanje ravni kisika v krvi in še kaj.

Za baterijo obljubljajo do 12 dni avtonomije z enim polnjenjem, pri vedno vključenem zaslonu se bo trajanje po izkušnjah z drugih ur približno prepolovilo, ob spremljanju vadbe pa bo seveda treba napravo polniti še malo bolj pogosto, na štiri do pet dni, kajti Galileo in GPS terjata svoje.

Na Kitajskem bo Xiaomi Smart Band 7 Pro naprodaj za manj kot 60 evrov, kar se sliši zelo ugodno glede na vse, kar bo ta naprava omogočala. Toda za evropski trg je za zdaj še niso predstavili, nadejamo se, da jo bodo, cena pa bo tukaj skoraj zagotovo bližje stotim evrov ali nad to mejo.

Fotografije: Xiaomi

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post Xiaomi z zapestnicami in urami kot Huawei appeared first on Tehnozvezdje.

Slednje živali s pomočjo sledilnika ni nič novega. Rešitve so, toda skoraj vse zahtevajo nakup satelitskega sprejemnika z oddajnikom, ki ga ima žival na telesu. In plačevanje mesečnih strokov za podatkovno povezavo. Največkrat preko mobilnih omrežij, ki nudijo v večini razvitega sveta daleč največjo pokritost. Ali se lahko mesečnih stroškov znebimo? Lahko, če uporabimo rešitvi, ki pravzaprav nista temu namenjeni. Če si upamo improvizirati!

Marsikomu bo najprej na pamet padel Applov sledilnik Airtag. Značilno zanj je, da ga zaznajo in pomagajo iskati vsi uporabniki Iphonov, ki funkcije ne izključijo. Njihov tržni delež je okoli 20-odstotni, zato je malo verjetno, da žival ne begu ne bi naletela na vsaj enega. Zlahka jo bomo našli, če se bo le potepala po urbanih področjih in ne bo preganjala zajcev po gozdovih. Teorija se seveda razlikuje od prakse. Žival ni šop ključev. Redko kdaj je pri miru. Ko jo s pomočjo funkcije »Find My Phone« želimo poiskati, vidimo lokacijo, kjer je bila zadnjič v dosegu nekogaršnjega Iphona. Če imamo srečo, je še vedno tam. A v najslabšem primeru vsaj omejimo področje iskanja.

Pogoj je kakopak, da ste lastnik omenjenega telefona. Obesek je lahek, zato ne moti živali, baterija zdrži do enega leta, medtem ko se cene gibljejo okoli 36 evrov. Podoben sledilnik je pred časom ponudil Samsung, vendar njegov sistem (še) ni zaživel. Slovenski Chipollo pa deluje le v dosegu uporabnikovega telefona.

Druga možnost je nekoliko dražja, 119 evrov za dobo treh let (potem vsako leto 9,9 evrov), a je zato natančnost boljša. Francosko podjetje Invoxia nudi sledilnik Pet Tracker, ki tehta samo 15 gramov in ima življenjsko dobo baterije en mesec. Ravno tako ali še bolj je primeren Mini Tracker, ki se od prvega razlikuje v odsotnosti funkcije spremljanja zdravja in obnašanja živali, a zato baterija zdrži do 3 mesece. Večina nima večje potrebe, da bi spremljala dejavnost ljubljenčka, bolj zanimiva je njegova lokacija. Iskanja tudi v tem primeru poteka na zahtevo v aplikaciji, le da napravica z vgrajenim satelitskim sprejemnikom (GPS) naprej pridobi natančno lokacijo in jo nato javi preko omrežja Sigfox ali Lora. Pokritost v Sloveniji lahko preverite na tej povezavi. Ni popolna, a vendarle dovolj, da lahko marsikje žival najdemo, čeprav se ne zadržuje na urbanem področju oziroma nam ni treba čakati, da se v dosegu pojavi nekdo z Iphonom v žepu.

Na začetku sem omenil praktičen primer. Katera rešitev je bila sprejeta. Obe! Zakaj ne. Sprejemnika sta majhna in lahka in z dovolj dolgo življenjsko dobo baterije. Od viška glava ne boli.

The post NEDELJSKI NASVET: Kuža je pobegnil, kako ga najdem? appeared first on Tehnozvezdje.

Že res, da tehta samo 60 gramov in je s tega vidika udobna, vendar oblikovanje in izbor materialov pušča mešane občutke. Plastične so prav tako ure G-Shock, ki mimogrede niso pametne in niso namenjene spremljanju dejavnosti in zdravja, toda kakovost materiala je kljub vsemu različna in pri originalu opazno boljša. Ni mogoče spregledati niti manj natančno izdelanih podrobnosti ohišja, ki uri dajejo »robusten« videz, in dejstva, da so kovinski elementi zgolj vijaki ter štirje »gumbi«. Toliko jih ima in to kljub na dotik občutljivemu zaslonu, preko katerega je mogoče storiti čisto vse. Nekateri uro raje upravljajo z njimi kot z drsanjem prsta po zaslonu. Da pa je robustna, dvoma ni. Zadostuje namreč vojaškemu standardu MIL-STD-810G, kar poleg odpornosti na udarce dovoljuje še temperaturni razpon med -40 in 70 stopinj Celzija. Poleg tega je vodotesna do globine 100 metrov (10 ATM) in ima udoben silikonski pašček, ki se dobro prilagaja zapestju.

Lep, svetel zaslon s pretirano kričečima obrazi

Eden njenih boljših plati je 1,39-palčni zaslon OLED. Dovolj svetel za normalno rabo na prostem prepriča z živimi barvami. Žal so to za moj okus dokazali na čuden način. Digitalne številčnice (obrazi ure) pretirano poudarjajo barve in so nasploh kričeči. Namesto da bi dodali nekaj k eleganci, je učinek nasproten. Videti je kot izdelek za otroke in ne elegantna ura za vse priložnosti. Po drugi strani nisem imel nikakršnih težav z občutljivostjo na dotik, še posebej ne z neželenimi naključnimi dotiki. Sicer plastična luneta kovinskega videza zaslon ščiti pred udarci, poleg utrjenega stekla. Kakšno je žal ne vem, ker tega podatka nikjer nisem našel.

Osnovni operacijski sistem

Kot pri vseh pametnih oziroma športnih urah, ki se ponašajo z dolgim trajanjem baterije, so omejitve v operacijskem sistemu, funkcijah in aplikacijah. Z gibom prsta preko zaslona proti desni (ali pritiskom na ustrezni gumb) se odpre meni z možnostmi, navzgor z lepo prikazanimi podatki, levo s seznamom sporočil s povezanega telefona in navzdol s hitrimi informacijami o delovanju in dostopom do nastavitev. Menijska in funkcijska struktura je, z manjšimi razlikami, podobna strukturam pametnih ur, zato tozadevno uporabnik nima težav s prilagajanjem na uporabo. Bluetooth povezava s telefonom deluje stabilno in sporočila so na voljo pravočasno.

V oči mi je padlo, no v resnici mi ni, da so besedila in znaki na zaslonu za nekatere občutno premajhni in je težko natančno razbrati želene podatke. Težava je prisotna tudi med beleženjem dejavnosti, ko na primer niso dosegljive druge aplikacije (branje sporočil, upravljanje s predvajanjem glasbe). Prav tako sporočil ni mogoče odstraniti enega po enega in izbrišete lahko le vse naenkrat.

Zabeležene podatke ura med občasnimi sinhronizacijami s telefonov pošilja aplikaciji Zepp. Nima smisla pretiravati z njenim opisom, saj sodi v povprečje, toda nudi vse tiste podatke in izračune, ki jih pričakuje povprečno zahteven rekreativec.

Natančnost meritve odvisna od tipal

Tipalo srčnega utripa BioTracker 2 PPG, poznamo ga že iz starejših modelov, daje glede na optično metodo merjenja pričakovano natančne podatke o srčnem utripu. Merjenje ravni kisika v krvi je na ravni ur, ki meritev podpirajo. Razlika je, da večina teh raven meri ves čas, medtem ko je T-Rex Pro tega zmožna le na zahtevo. To tipalo je odgovorno še za samodejno zaznavo dejavnost, toda funkcija v mojem primeru ni najbolje delovala. Vprašanje je, v kolikšni meri je potrebna, kajti na voljo je okoli 100 športnih programov in vzeti si nekaj trenutkov pred začetkom vadbe za zagon primernega, tudi ni ravno pretirano naporno.

Za funkcijo spremljanja in točkovanja spanja takisto lahko rečem, da je na ravni ur, ki znajo enako. Toda z vprašljivo natančnostjo in uporabnosti, o čemer sem pred kratkim že pisal. Žal podatek o spanju ni nekaj, na kar bi se lahko zanesli oziroma bi nam kakorkoli lahko pomagal za izboljšanje splošnega počutja. Podobno lahko rečen za meritve stresa.

Ura je vedno hitro našla signal, začela slediti in nikdar signala ni izgubila in se izkazala za dokaj natančno orodje satelitske navigacije. Boljše od pričakovanj, saj me niti v primeru pohajkovanja po gozdu, kjer so običajno težave s sprejemom signalov satelitov, ne postavljala pretirano stran od dejanske poti. Rekel bi, da je natančnost znotraj natančnosti satelitskega sistema GPS, se pravi okoli petih metrov.

Z baterijo na strani dolgoživih!

Brez merjenja dejavnosti, samodejno ali na zahtevo, a z beleženjem spanje in srčnega utripa, zna ura zdržati blizu obljubljenih 18 dni. Drugi morda bolj pomemben podatek je, da z delujočim sprejemnikom satelitske navigacije zdrži tja do 40 ur. S tem se uvršča med modele, ki na račun manj možnosti, zdržijo dlje. Redno beleženje dejavnosti vpliva na porabo energije, zato bo pri ne pretirano zahtevnih rekreativcih zdržala brez polnjenja vsaj 7 dni. In še potem bo potrebna dobra ura, da bo spet polna.

HVALIMO:

• Vojaški standard vzdržljivosti MIL-STD-810G
• Živahen zaslon OLED
• Dovolj natančne meritve vadb
• Solidna avtonomija baterije

GRAJAMO:

• Vprašljiva kakovost podatkov o spanju
• Samodejno zaznavanje vadbe ne deluje prepričljivo
• Omejene zmogljivosti operacijskega sistema in slab nabor številčnic
• Povprečni materiali

The post Amazfit T-Rex Pro: pametna ura, ki se zgleduje po legendi appeared first on Tehnozvezdje.

Najnovejša predstavnica, ki bo verjetno v igri, da pokrije vsaj dobršen del spektra želja, je Garminova Venu SQ. To je v osnovi, po zmožnostih bolj ali manj enaka ura kot lanska Venu, le da ima namesto okroglega zaslona OLED pravokotni LCD (1,3 palca diagonale namesto 1,2 palca premera) in da stane konkretno manj. V osnovni različici bo naprodaj za 200 evrov, v izvedbi Music, ki prinaša 3,4 GB prostora za glasbo in možnost predvajanja pesmi s storitev Deezer in Spotify tudi brez internetne povezave, pa bo stala 250 evrov. Razlika glede na prejšnji model je še v izgubi barometra za merjenje višinske razlike, sicer pa ponuja enak nabor spremljanja vadbe in prikazovanja obvestil s telefona. Med drugim satelitski sprejemnik poleg GPS-a podpira še sistema Galileo in Glonass za večjo natančnost. Baterija naj bi zdržala do šest dni in do 12 ur z vključenim beleženjem lokacije, z ves čas vključenim zaslonom pa je avtonomija seveda precej nižja. Ura ima tipala za merjenje ravni kisika v krvi (SpO₂), kar je velika novost pri Apple Watch Series 6, preračunavati pa zna tudi maksimalno aerobno kapaciteto (VO₂ Max). In seveda podatke poleg storitve Garmin Connect lahko dobijo še določene druge. Na voljo pa je tudi plačevanje na terminalih POS s karticami, ki jih je mogoče vnesti v storitev Garmin Pay. V Sloveniji so to denimo kartice Mastercard ponudnikov mBills, Curve, TransferWise in Revolut ter pri slednjem še Visa.

Ene za nekaj, druge za drugo

Meja med pametnimi in športnimi urami (ali zapestnicami) se vse bolj briše, še vedno pa lahko skoraj vsako uvrstimo primarno v eno ali drugo kategorijo, le ozek krog je takih, ki so nekje vmes. Posploševanje, kaj omogočajo in katere lastnosti so značilna za ene ali druge, zato niti ni pretirano. Močne plati športnih so natančno spremljanje dejavnosti in telesnih znakov, stalen prikaz informacij med vadbo, veliko informacij in možnost njihovega izvoza v »neodvisne« platforme, povezovanje z zunanjimi tipali, dolgo trajanje baterije, dobro viden zaslon na soncu in robustno ohišje. Po drugi strani so pametne boljše v prikazovanju obvestil s telefona in drugih informacij, ponujajo aplikacije, njihovi zasloni so precej bolj atraktivni, ohišja delujejo bolj prestižno. Slabost je kajpak avtonomija baterije, pa tudi obnašanje med vadbo, kjer po pravilu ugašajo zaslon, prav zaradi varčevanja z energijo, uporabniku pa ne ponudijo niti možnosti, da bi se odločil drugače. Tiste vmes, ki se pretvarjajo, da so pametne, a so v resnici bolj športne vrste, imajo isti problem. Njihov adut je bistveno daljše trajanje baterije, pa večinoma tudi nižje cene.

Vse to omenjam, ker me je zamikala najnovejša Huaweijeva predstavnica Watch Fit. Že znane dobre plati združuje v zanimivi in na roki komaj zaznavni obliki, zelo primerni tudi za namestitev na krmilo kolesa, hkrati pa je dovolj poceni, da bi jo že kupil kot impulzivni nakup v kakšnem trenutku manjšega proslavljanja. Toda tri ključne težave Huaweijeve serije Watch GT ostajajo tudi pri Fitu. Ne da se izvoziti izmerjenih vadb v Stravo, ne da se povezati zunanjega pasu za merjenje srčnega utripa in zaslon ne ostane vključen med merjenjem aktivnosti. Vse tri slabosti, še posebej pa zadnja, preprečujejo uporabo te naprave v vlogi kolesarskega »števca«, za kar bi bila sicer izjemno primerna. Večina kolesarskih računalnikov z GPS-om je namreč tehnološko daleč za urami in še dragih po vrhu. A tudi tekači in še kdo prisegajo na bolj natančno merjenje srčnega utripa na prsnem košu, pa tudi na Stravo ali kakšno drugo storitev za shranjevanje vadb, da imajo vse na enem mestu in niso vezani na določenega proizvajalca.

Podobno neprilagojene za resnejše rekreativce so tudi Samsungove ure, ki pa za razliko od Huaweijevih ponujajo možnost nameščanja aplikacij in s tem veliko širšega nabora funkcionalnosti. Tudi več prilagajanja številčnic in konstantnega prikaza časa omogočajo, pa nabor ohišij in paščkov je večji, toda trajanje baterije izrazito krajše. Applova ura je tista, ki združuje največ vsega iz enega in drugega sveta, je tudi najbolj osredotočena na zdravstvene vidike, a hkrati s kopico izbire barv ohišij in paščkov ter preprostim menjavanjem slednjih še na modo, obenem pa v glede na ostalo ponudbo niti cenovno ne odstopa. Toda njena huda omejitev je delovanje izključno v povezavo z iPhonom. Kljub temu je uspešnica, a verjamem, da bi si jo omislil še marsikdo, če bi se razumela še z androidnimi telefoni. Sam imam primarno kartico SIM v iTelefonu vsaj kakšen mesec na leto, ves čas pa zagotovo ne, zato Apple Watch zame žal ne pride v poštev ali pa le kot ena od ur, za kar pa vendarle ni dovolj poceni.

Pametne ure ali bolje rečeno ure s prikazovanjem obvestil s telefona ter samostojnim beleženjem vadbe in zdravja so se brez dvoma zasidrale, zdaj marsikdo ne more več nazaj na klasiko ali pa si to nadene le še za določene priložnosti, denimo za na predstavo (v letu brez pandemije) ali za k maši. Vseeno pa je konkurenca presenetljivo skromna. Poleg omenjene trojice je še nekaj podjetij oz. znamk, ki se pretežno neuspešno trudijo z modeli na osnovi Googlovega (požrešnega) operacijskega sistema Wear OS in Qualcommovihj zastarelih procesorjev, ter nekaj drugih s podobno zamislijo, kot je Huaweijeva. Tak primer je Amazfit izpod okrilja Xiaomija, a tudi za te ure bi težko trdil, da so blizu mojega ideala. Na športni strani pa imamo »veliko« trojico. Vodilni, tehnološko dokaj konservativni in pogosto cenovno vzvišeni Garmin je obkrožen s finskima Polarjem in Suuntom, ki v zadnjem času dajeta vtis, kot da ne vesta najbolje, kako naj se obrneta in na kakšen način naj izdelata nekaj zares prepričljivega, še posebej na programskem delu.

Vse skupaj je kar malo frustrirajoče, saj bi se verjetno dalo izdelek, ki bi nudil »vse«, izdelati s precej malo truda. V bistvu bi bila v mnogih primerih dovolj že samo dodelava programske opreme, strojni del v osnovi že vse omogoča. Zgolj proizvajalec se mora odločiti, da manjkajoče zmožnosti dejansko implementira.  

The post Kdaj bo kdo izdelal pametno ali športno uro, ki bo imela »vse«? appeared first on Tehnozvezdje.

Sled gibanja ne more biti natančnejša od napake satelitskega navigacijskega sistema, zato se bo treba sprijazniti, da ni speljana do pikice natančno po poti na zemljevidu. Občasna odstopanja sem ter tja so normalna in posledica razmer, s svojimi dejanji pa lahko dosežemo, da je navigacijska sled čim bolj natančna in da jo nosljiva naprava začne čim prej beležiti.

Na natančnost sledenja lahko vpliva tudi programska oprema naprave, zato se prepričajte, da imate vedno zadnjo različico. Preko nadgradnje izdelovalci ne odpravljajo le napake v kodi, občasno s popravkom vplivajo tudi na natančnost tipal, kar nikakor ne more biti slabo.

Preden naprava začne beležiti gibanje, se mora sinhronizirati s sateliti, katerih signale lahko sprejema. Običajen postopek lahko traja tudi deset ali več minut, odvisno od razmer, števila satelitov in še česa, zato večina pozna tako imenovani podprti GPS (Assisted GPS). Pri tem preko interneta naprava prejme podatke o položaju satelitov in časih, ko so tam, da se hitreje »nanje« priključi. Če nekaj časa nanj ni priključena, meni se je to pripetilo v tednu dni, podatki niso več uporabni in prisiljena je v običajni in časovno potratni postopek. Ura ali zapestnica podatke pridobi, ko je priključena na telefon ali brezžično omrežje, pri nekaterih pa lahko tudi s kablom na osebni računalnik, kjer teče ustrezen program. Povedano drugače. Če jo slučajno uporabljate samostojno in nepovezano, potem je ne pozabite redno priključiti. Vseeno pa bo takrat, ko želite vadbo meriti na lokaciji, kjer naprava še ni bila, prav tako morala skozi celoten postopek, zato to upoštevajte pred začetkom.

Zaradi varčevanja z energijo nosljive naprave nimajo stalno prižganega satelitskega sprejemnika, saj je ta poleg zaslona eden večjih porabnikov. Vključi pa se, ko zaženete športni način. Tega pa vključite, ko ste že zunaj in ne še v stavbi, ker tam noben satelitski sistem ne deluje. Vključite ga pred vadbo, z njo pa ne začnite, dokler ne dobite informacije, da je naprava pripravljena. Pri večini sočasno poteka tudi umerjenje tipala srčnega utripa na zapestju. Vadbe pa ne začnite, dokler sta tipalo srčnega utripa in satelitski sprejemnik še v procesu sinhronizacije. Kot sem dejal, v najslabšem primeru to lahko traja tudi deset ali več minut. Če sem vam zdi, da traja predolgo, roko, na kateri je nosljiva naprava, dvignete v zrak in jo nekaj časa držite čim bolj pri miru. Bolje bo, če boste med tem na odprtem prostoru, na primer travniku, kot v gostem gozdu ali ozki mestni ulici. A ko je postopek sinhronizacije satelitskega sistema dokončan, ura ali zapestnica ne bo kar tako izgubila povezave, saj ve, od kod dobiva signale.

Skrajen način izboljšanja natančnosti beleženja je nakup nove nosljive naprave, lahko pa se zgodi, da boste pri tem prišli izpod dežja pod kap. Pomembno besedo pri natančnosti beleženja gibanja ima namreč tudi kakovost in položaj antene, na kar pa uporabnik nima nobenega vpliva. Preden se odločite za nov model, zato preverite, kaj o njem pravijo uporabniki, ki ga že uporabljajo.

The post NEDELJSKI TRIK: Kako izboljšati sprejem satelitskega signala na pametni uri? appeared first on Tehnozvezdje.

Medsebojni dogovor dveh pomembnih tehnoloških podjetij je zato logičen, vendar je prihodnost pametne ure s pedigrejem športne Suunto 7 črno-bela. Ali bo uspešnica ali pa komercialna polomija. Srčno upam na prvo, kajti kot uporabnik športne ure Suunto 9 si res ne želim, da bi mi prihodnost beleženja dejavnosti in zdravja diktirali samo Apple, Huawei ali Samsung.

Apple ima že vse od začetka svoj operacijski sistem, Huawei in Samsung pa sta najprej uporabljala Googlovega, nato pa v nekem trenutku ure opremila s svojima, da bi dosegla daljši čas med polnjenji baterije. V tem je šel najdlje Huawei, ki se je odpovedal celo večini pametnih funkcij, zato pa njegova ura zdrži tudi do dva tedna, v tem času pa dela še kaj drugega, kot le prikazuje točen čas. S tem se sooča Suunto, ki mu na drugi strani življenje greni še Garmin. Ta sicer vztraja v samostojnosti, pri svoji platformi, vendar prav tako nudi nekatere pametne funkcije, ki jih Suunto do zdaj ni. Suunto 7 je zato drugačna od vseh ur, ki so jih Finci doslej ponudili, in prva, pri kateri se v bistvenih elementih opirajo na nekoga drugega. Osnova sta namreč sistem na čipu (procesor) Snapdragon 3100 in operacijski sistem Wear OS, v okviru katerega funkcionalnosti, ki jih poznamo kot sistem ur Suunto 3, 5 in 9, tečejo kot aplikacija, kadar želimo beležiti športno dejavnost. Vedno vključene meritve (korake, kalorije in srčni utrip 24/7) pa opravi Googlov sistem, zato ura te podatke pošlje zaenkrat le aplikaciji Fit, podatke dejavnosti pa tudi na aplikacijo Suunto.

Zaslon AMOLED ima svoje prednosti, kot tudi slabosti, uporabniki pa ga imajo radi zaradi svetlosti, živih barv, odzivnosti in ločljivosti. Prvo, kar izstopa na novi uri, so številčnice (obrazi ure), ki so boljše od vseh, ki sem jih do zdaj videl na športnih, pa tudi na kakšni pametni uri, še posebej tista z zemljevidom vročih točk aktivnosti v ozadju. Skupaj s sistemom je namreč Suunto od Googla prejel še kaj uporabnega, predvsem njegove »zemljevide«, ki jih je »krvavo« potreboval, da se lahko odzove na Garminovo ponudbo. Ura se lahko v splet poveže preko Bluetootha in telefona ali preko omrežja Wi-Fi, za čas brez povezave pa lahko na pomnilnik ure naložite delček zemljevidov (kvadrat s stranico 70 km), ki se osveži z novim, če zapustite njegovo področje, in je na voljo povezava v intenret. Zaradi tega je raziskovanje novih tras za 15 športov, ki jih najdete na zemljevidu vročih točk dejavnosti kjerkoli tisti hip ste, mnogo bolj intuitivno in prijazno za rabo.

Suunto pravi, da model 7 združuje svet športa s svetom življenja, kar lahko razumemo kot dve uri v eni. Googlov sistem poskrbi za pametne funkcije, kot so merjenje telesnih znakov in dejavnosti po načelu 24/7, koledar, obvestila s telefon in podobno, Suuntova aplikacija na njem pa za beleženje športnih dejavnosti. Podprtih je več kot 70 športov, med drugim tudi plavanje v odprtih vodah, ni pa ura sposobna sočasne prepoznave različnih, zato na primer triatlon ni podprt. Žal nanjo tudi ni možno povezati dodatnih tipal, na primer traku za merjenje srčnega utripa, kar zna biti za zahtevne uporabnike korak nazaj. Dostop do Suuntove aplikacije na uri pa je tudi preprost, saj je temu namenjen četrti bočni gumb ure. Druge finske ure z na dotik občutljivim zaslonom imajo namreč samo tri. Od tu naprej je uporaba ure za beleženje dejavnosti podobna, z razliko, da ne dovoljuje poosebljanja prikaza podatkov športne dejavnosti na zaslonu in da analiza podatkov ni narejena na osnovi FirstBeatove metodologije, temveč njihove lastne.

Z novim sistem in procesorjem pa so povezana tudi nova tipala. Suunto 7 ne uporablja Sonyevega čipa za sprejem signalov satelitske navigacije, temveč sprejemnik, ki je del Qualcommovega procesorja. Druga sprememba pa je tipalo srčnega utripa. To izdelujejo PixArt, za analizo podatkov pa poskrbi algoritem LifeQ. Gre za manj znana ponudnika, katerih izdelkov ne boste našli v veliko nosljivih napravah. Kar samo po sebi ne bi smela biti večja težava, če se bo nov dobavitelj izkazal za boljšega od Valencella. Na njegova tipala v ura Suunto 3,5 in 9 leti namreč kar nekaj kritik, poleg tega pa model Suunto 7 srčni utrip spremlja po pravem načelu 24/7. Z drugimi besedami, podatki so v aplikaciji na voljo tudi za nazaj.

Suuntova poteza je hkrati zelo tvegana, a tudi briljantna. Kaj pa bo iz tega izšlo, pa ni odvisno le od njega. Čim prej mora omogočiti podporo zunanjim tipalom, samodejno spremljanje podatkov dejavnosti 24/7 tudi v aplikaciji Suunto ter možnosti poosebljanja športnih načinov, če želi, da novo uro sprejmejo tudi zahtevni uporabniki. Potem pa upati, da bo Googlu zelo hitro uspelo zmanjšati »požrešnost« operacijskega sistema, in se bo ura Suunto 7 lahko v avtonomiji baterije kosala s tekmeci na trgu, kajti prvi znaki niso spodbudni.

Tehnični podatki

Cena in dostopnost: februarja, 479 €.

Zaslon: 1,39 palca (premer 3,5 cm) AMOLED ločljivosti 454×454 slikovnih pik in svetilnosti 300 nit (kratkotrajno največ 1000 nit).

Baterija: do dva dneva, do 12 ur beleženja z vključenim sprejemnikom GPS, do 8 ur predvajanja glasbe ali do 40 dni v načinu samo prikaza točnega časa.

Vodotesnost: 50 m (5 ATM).

Satelitski sprejemnik: GPS, GLONASS, GALILEO, QZSS in Beidou.

Pomnilnik za datoteke z glasbo: 8 GB.

Združljivost: Android in iOS.

Možnost dodatnih tipal: NE

Na dotik občutljiv zaslon: DA

Število tipk: 4

Drugo: optično tipalo srčnega utripa, barometer, NFC, mikrofon

Zmogljivosti:

•   sposobnost beleženja srčnega utripa in štretje korakov 24/7 (podatke zbira aplikacija Google Fit).

•  Podpora za več kot 70 športov, vendar ni triatlona in podpore beleženja več športov sočasno.

•  Zemljevid tras (vroče točke aktivnosti) so prikazane na uro.

• Integracija z Google Play in drugimi glasbenimi aplikacijami.

• Podpora aplikacijam za sistem Wear OS.

The post CES 2020: Je Suunto podpisal pogodbo s hudičem ali našel sveti gral? appeared first on Tehnozvezdje.

V peti generaciji ima pravzaprav eno samo veliko izboljšavo v primerjavi s četrto, ki se je poslovila, in tudi ni veliko drugačna od tretje, ki je še v prodaji. Ta novost je zaslon, narejen z mislijo na to, da lahko ostane ves čas vključen (in pri tem ne porabi preveč baterije). V Applu so si zamislili – ali pa so jo našli pri podizvajalcih – tehnologijo, ki združuje oba najbolj uporabljana načina krmiljenja posameznih pik na zaslonu OLED. Od tega, ali je posamezna od njih vključena ali ne, do svetilnosti, barve in tudi tega, kako pogosto naj zamenja svoje »stanje«. Prav to slednje je najbolj pomembno, saj je osveževanje zaslona spremenljivo od 60 Hz pa vse do enega samega herca. Kar pomeni, da se prikazano osveži samo enkrat v sekundi. Običajno se 60-krat. Z dinamičnim zmanjševanjem te številke je Apple dosegel približno enako trajanje baterije kot so ga imele prejšnje njegove ure, kljub temu, da je pri novem modelu lahko zaslon ves čas vključen.

Med nošenjem ure to izgleda tako, da se zaslon zatemni ravno do take mere, da se še da razbrati čas in ostalo, kar prikazuje. Tudi pod kotom. Če imaš izbrano »analogno« številčnico, ta v zatemnjenem načinu izgubi sekundni kazalec, ker je osveževanje zaslona prepočasno, da bi lahko sekundnik lepo potoval naokrog (animacija bi bila odsekana). Nova Apple Watch še zdaleč ni prva pametna ura, ki lahko konstantno kaže čas, kar naj bi bil tudi njen osnovni namen. Spomnimo se Pebblov, pred kakšnim letom sem nosil Samsungovo Gear S2, kjer mi je sicer presedalo, da sem jo moral polniti vsak dan, za dvodnevni interval je bilo z vedno vključenim zaslonom zaloge ravno za odtenek premalo. Toda koristnost stalnega prikaza, da mi ni treba vedno znova suvati zapestja ali pritiskati tipk, zame vseeno prevlada. Pri peti jabolčni uri je situacija povsem enaka. Konstanten prikaz je velika pridobitev, uro pa sem zvečer na polnilnik običajno odlagal z baterijo med 40 in 50 odstotki preostale zaloge. Glede na to, da so to približki in da pod 15 odstotkov zaradi zdravja baterije ni pametno iti, je to premalo, da je ne bi polnil vsako noč. Z izklapljanjem zaslona bi mogoče lahko zadevo raztegnil na vsak drugi dan, kar pa je še vedno daleč od idealnega. Enkrat na teden bi bilo odlično, če bi zdržala vsaj toliko, da bi lahko šel na dvo- ali tridnevno pot brez polnilnika, pa tudi zelo dobro. Zanimivo pa je, da ura dokaj malo porablja med rekreacijo, pa čeprav takrat poleg vključenega zaslona (enako zatemnjenega, dokler ga večji premik roke ne obudi v polno svetilnost) deluje še GPS. Mimogrede – njegov signal ura najde bistveno hitreje kot katera koli druga, kar sem jih doslej preizkušal. Z lahkoto bi spremljal vadbo pet ur in še ne bi prišel blizu omejitvam baterije.

Občutek pri nošenju je sicer enak kot pri vseh prejšnjih, pa tudi dvomim, da bo kdo na prvi pogled razločil, da imaš na zapestju najnovejši model. Ne rečem, reč je kakovostno izdelana, upravljanje dodelano in gladko, zaslon res lep, toda še vedno se mi včasih zazdi, da je to samo računalnik na zapestju. Manjka mi tisto, kar uro naredi še modni dodatek, ampak mogoče sem samo staromoden glede tega. Ne morem pa oporekati funkcionalnosti. Ponudba številčnic je kar obsežna in pri marsikateri se da prilagajati, katere informacije kaže. To je denimo možnost, ki hudo manjka pri Huaweijevih urah. Kaj počne katera od tipk, si je treba malo vtisniti v podzavest, podobno ugotoviti, kako sistem prilagaja seznam hitro dostopnih aplikacij, a ko zadevo po nekaj dneh osvojiš, je vse precej enostavno. Aplikacij je na voljo res veliko, zdaj je mogoče nameščati tudi neposredno, ne samo s telefona. Med njimi so take, ki obveščajo, druge, ki zabavajo, tretje, ki kratkočasijo, četrte za občasno uporabo in nadomeščanje telefona (denimo za letalske prevoze, potovanja in podobno), pa še marsikaj. Vsak uporabnik se lahko odloči, ali pretežno ostane pri osnovnih zadevah ali gre v precejšnje globine. Samsung za svoje ure tudi ponuja kar lepo zbirko aplikacij, toda take izbire kot pri Applu ni na voljo nikjer drugje. In prav tako nikjer ni tako enostavnega in povsod delujočega plačevanja z uro. Res je, Apple na svojih napravah zlorablja monopol z zaklepanjem NFC-ja in posledično preprečevanjem vseh drugih mobilnih denarnic, ter arbitrarnim odločanjem, katere banke lahko prisostvujejo v njegovi, in čisto prav je, da se evropska komisija pozabava s tem primerom. Toda sama uporaba je za uporabnike poezija.

Apple veliko govori o zdravstvenih zmožnostih ure, ki pa se zares pokažejo na dolgi rok, ne med nekajdnevnim preizkušanjem. V glavnem takrat, ko že lahko analitika v ozadju premleva zbrane podatke. Za ugotavljanje morebitnih težav s srcem, za sladkorne bolnike in še za koga je to res lahko koristen pripomoček. V športnem pogledu je zadeva dovolj dobra, da marsikdo ne bo pogrešal namenskega Garmina ali Suunta. Kot rečeno je baterije dovolj tudi za daljše treninge, dobljeni podatki pa so enako natančni kot iz katere koli druge ure. Med samo vadbo so večinoma prikazane kar prave informacije, prav veliko prilagajanja pa tu ni na voljo. Tudi končni »izpisek« je zame in še za koga dovolj podroben, zahtevnejše pa vendarle nagovarjajo drugi izdelki.

Z jabolčno uro je mogoče čisto solidno opravljati telefonske klice. Ne, da bi to počel vedno, a v določenih situacijah lahko pride prav, če ravno ne moreš potegniti telefona iz žepa ali iz torb(ic)e oz. ga nimaš pri sebi, a še dovolj blizu za kakovostno povezavo. Nekatere druge zgolj prikazujejo obvestila, odgovarjati na sporočila pa ni mogoče. Apple Watch to omogoča, lahko z vnaprej pripravljenimi odgovori, z narekovanjem (Siri) ali s »kracanjem« posameznih črk po zaslonu in nato izbiranjem besed iz predlogov. Vse troje je seveda prilagojeno komuniciranju v angleščini (ali pač katerem od »večjih« jezikov), zato je za slovenske uporabnike malo manj zanimivo in uporabno. Če nič drugega, je tak način pisanja zamuden.

Apple Watch ponuja največ med vsemi pametnimi urami, njena integracija v ekosistem je odlična, hardver dovršen in moderen, softver tudi korak ali dva pred konkurenco, vedno vključen zaslon pa zelo dobrodošla pridobitev. Vendar pa je vse odvisno od tega, kaj od ure oz. pripomočka na zapestju pričakuješ, pa nenazadnje še od tega, koliko si pripravljen(a) odšteti zanj. Kdor bo series Series 5 dobro vključil v svoj nabor naprav in izkoristil glavnino njenih zmožnosti, bo verjetno zlahka upravičil njeno ceno, komu drugemu pa se ta utegne zdeti previsoka. Mene bolj kot evrska postavka, ki se začne malo pod petsto evri, še vedno motijo nenavdahnjena oblika, vsakodnevno polnjenje baterije (kdo ve, kako je s tem po nekaj letih) in dejstvo, da je zadeva uporabna samo v povezavi z iPhonom.

HVALIMO

• Odličen zaslon, ki je lahko ves čas vključen (večino časa na manjši svetilnosti)
• Širok nabor aplikacij
• Spoliran uporabniški vmesnik in tekoče delovanje
• Dobra za osnovno spremljanje vadbe, ki tudi pretirano ne obremenjuje baterije
• Plačevanje z Apple Pay je izredno priročno
• Druge ure so večinoma precej namenske, Applova pokriva vse spektre

GRAJAMO

• Realno jo je treba polniti vsako noč
• Oblika ostaja enaka in še vedno odvrača marsikaterega ljubitelja okroglih ur
• Za lastnike androidnih telefonov je neuporabna
• Skoraj vse konkurenčne pametne ure so cenejše

Uro je na test posodila trgovina iStyle.

The post Apple Watch Series 5: Samo ena konkretna izboljšava, a ta toliko bolj dobrodošla appeared first on Tehnozvezdje.