Letos sem testiral kar lepo bero telefonov Galaxy. Vse tri modele S20, S10 Lite, srednjerazredna Galaxyja A71 in A51 ter še preklopni, res posebni Galaxy Z Flip. Dalo bi se kakšno reči o cenovni politiki, ki pa je, kakršna je. So drugi proizvajalci s precej manj logično in so nekateri, ki poskušajo biti izjemno agresivni. Generalno pa korejskemu podjetju težko očitamo, da prodaja predrage telefone ali da ne prinaša najmanj solidne vrednosti za ceno. Kot bom pojasnil kasneje, je glede podpore za različne standarde in možnosti povezovanja različnih naprav Samsung med boljšimi. Prav tako mu ni težko sklepati partnerstev, najsi bo z Googlom, Microsoftom, Netflixom, Spotifyjem ali kom drugim, kar se nazadnje odrazi v aplikacijah ali storitvah, ki vsaj določenemu deležu uporabnikov telefonov te znamke vsekakor pridejo prav. Velik napredek pa je podjetje naredilo tudi pri svoji programski opremi.

Pri telefonih sem vedno cenil vsestranskost in uravnoteženost. Za športni avto je povsem pričakovano, da bo ob izjemni legi na cesti, pospeških, hitrosti in užitkih za volanom imel kup kompromisov na drugih področjih, ki bi jih običajnemu avtu težko oprostili. In jasno je, da to ne more biti niti prvi niti edini način prevoza, temveč nekaj za posebne priložnosti. Pri telefonih pa se mi zadeva zdi drugačna, zelo malo nas (po svoji volji, ne zaradi službenih ali drugih zahtev) prenaša s seboj več kot enega. Zato mora biti ta čim boljši v vseh pogledih. Ali drugače, precej nesrečen sem, če je v kakšnem vidiku res slab. Tu je Samsungu treba priznati, da se običajno dovolj potrudi in sestavi izdelke brez hudih hib.

Galaxyji vselej blestijo pri kakovosti zaslona. Ta seveda variira po cenovni lestvici, različna je celo med posameznimi stopničkami, z enega modela na naslednjega. Tako ima denimo Galaxy A71 res lep, kontrasten in svetel zaslon AMOLED, sto evrov cenejši Galaxy A51 pa nekoliko manj impresivnega. Zelo solidnega samega po sebi, a neposredna primerjava pokaže, koliko je od tu naprej še prostora za izboljšave. Na zgornjem delu ponudbe pa je kombinacija najlepših ekranov v celotnem mobilniškem svetu in osveževanja s 120 Hz trenutno težko premagljiva. Morda kmalu ugledamo nov mejnik na tem področju. Čeprav je morda to s slogovnega in modnega vidika korak nazaj, pa je marsikdo vesel tudi dejstva, da so zasloni v Samsung telefonih znova pretežno ravni, brez robne ukrivljenosti, ki otežuje določena opravila (fotografiranje!) in še posebej tistim z večjimi prsti povzroča težave z neželenimi pritiski. In Samsungova izvedba prikaza ure in obvestil na izključenem zaslonu (always-on display) je zame še vedno v samem vrhu.

Na foto-videu področju je znamka storila velik korak naprej, še posebej v kakovosti načina HDR in pri nočnem fotografiranju, pa tudi zum imajo Galaxyji zdaj veliko bolj uporaben. Podjetje ima tu precej dobrih idej, še vedno pa upam, da bo enkrat v tem stoletju zmanjšalo intenzivnost ostrenja robov ter poudarjanja kontrastov in barv, in s tem osrečilo tudi nas puriste, ki se zdaj pritožujemo. Kajti sama kakovost z zadnjo generacijo sploh ni vprašljiva, sploh pa ne fleksibilnost kamer in zmožnosti, od ročnih nastavitev do različnih snemalnih načinov.

Podobno je pri bateriji. Galaxyji so večinoma zelo dobri, morda pa bi bili lahko z drugačno izbiro procesorjev še boljši. Pri super hitrem polnjenju je podjetje nekoliko konservativno, morda celo upravičeno, lepo pa je videti, da vzdržuje podporo brezžičnemu dodajanju energije.

Na programskem delu je bil Samsung v preteklosti deležen precej kritik, zdaj pa ga lahko v marsičem pohvalim. Kot eden redkih androidnih proizvajalcev denimo podpira skoraj vsak protokol povezovanja, ki obstaja. Denimo za zrcaljenje slike na televizorje ali za avtomobilske platforme, razvija svoj sistem DeX, s katerim lahko telefoni ob priklopu na monitor ali TV postanejo priložnostni osebni računalniki. Ena od zmožnosti, ki je drugod še nisem srečal, čeprav imajo skoraj vsi po vrsti že bluetooth 5.0, je sočasno predvajanje glasbe v dve napravi. Tako lahko dva uporabnika poslušata isto, vsak na svojih slušalkah, na zabavi je mogoče uporabljati dva zvočnika bluetooth, ki sicer ne podpirata povezovanja med seboj, pa še kakšen način uporabe bi se našel. Podjetje je tudi med zagovorniki aplikacije Vaš telefon, ki omogoča upravljanje mobilnika z računalnika s sistemom Windows ter enostaven prenos podatkov z njega.

Potem pa je tu še dejstvo, da je Samsung zdaj trdno v Googlovem taboru. Če je morda kdaj v preteklosti res razmišljal o samostojni poti, po dogodkih zadnjega leta zagotovo ne. Android brez Googlovih aplikacij pač ni to, kar si pod ekosistemom z robotkom predstavljamo. Googlovi Zemljevidi so danes praktično sinonim za karte in lokacijske podatke, pa tudi za prometne informacije. Youtube je daleč največja zbirka video vsebin in mogoče za marsikoga eden glavnih razlogov, da potrebuje telefon s pravo aplikacijo za to storitev. Potem pa so tu še orodja, kot Keep za zapiske in sestanke, Koledar, sinhroniziran z Gmailom, videoklici Duo, oblačna shramba GDrive, Snapseed za preprosto, a kakovostno urejanje fotografij, in seveda vsem znana e-poštna storitev.

Če naredim še malo ovinka v Gmail. Nedavno je Google oznanil integracijo mnogih drugih storitev v e-poštno, s čimer naj bi še olajšal delo od doma, ki smo ga letos dodobra preizkusili, in tudi povečal produktivnost. Poanta je v tem, da uporabnik sploh ne zapušča Gmailovega okolja (aplikacije), temveč ima znotraj njega možnost klepetanja, neposrednega (skupinskega) urejanja dokumentov, za kar bi bilo sicer treba skočiti v G Docs, prihaja pa tudi integracija za načrtovalne storitve, kot je denimo Trello. Google pač hoče pokazati, da ima še vedno najbolj ekstenzivno ponudbo tudi za delo, ne samo za zabavo ali pomoč pri vsakdanjih opravilih.  

Z novo generacijo telefonov Samsung običajno predstavi še kakšne dodatne inovacije pri programski opremi, zato ne bom presenečen, če bo tako tudi prihodnji teden.

The post Samsung in Google sta zdaj dobra prijatelja appeared first on Tehnozvezdje.

Sistema iOS in Android sta si precej nasprotna, ko ju želimo uporabljati za pravo »produktivnost«, ne samo za ogled takih in drugačnih vsebin. Aplikacij za iPad je ogromno in so večinoma odlične, zato pa je uporabniški vmesnik daleč od uporabnosti okenskega, ki ga Apple pač iz principa noče kopirati. Še vedno je težava tudi v brskalniku, ki je sicer postal precej bolj »namizen«, a se občasno še vedno obnaša kot mobilni. V Androidu lahko razvijalci ponudijo svoje »okensko« okolje, ki precej pomaga pri resnem delu, tudi Chrome je blizu tistemu v sistemu Windows 10, toda ponudba (prilagojenih) aplikacij je precej skromnejša. Še dodaten problem za Huawei pa je seveda izostanek Trgovine Play, zaradi česar je aplikacij še bistveno manj. Vsaj »uradno« dostopnih pred tržnice AppGallery. Do marsikatere se kajpak da priti drugod, ali v alternativnih tržnicah, kot so APK Pure, APK Mirror in Aurora Store, ali pa z iskanjem namestitvenih datotek v spletu. Nekaterih, pretežno Googlovih in še kakšne, pa se ne da pripraviti k sodelovanju. In ker manjkajo še določene sestavine sistema, vezane na Googlove storitve, je okrnjena izkušnja tudi v nekaterih aplikacijah, ki jih je sicer mogoče z nekaj truda zagnati. Kar pa vseeno ne pomeni, da je ta tablica kar takoj za odpis, saj je v marsičem ena najboljših na trgu.

Jasno je torej, kaj je snovalcem služilo kot izhodišče in inspiracija, vseeno pa končni rezultat ni tako zelo podoben iPadu Pro, prej ostalim Applovim tablicam, ki so bolj zaobljene. Morda celo še bolj določenim telefonom. Ima pa Matepad Pro dokaz ozke robove okrog 10,8-palčnega zaslona, in tudi luknjo za sprednjo kamero v njem. Narejena je trdno in ni najtanjša, tako da daje kar robusten občutek. Zaslon ima dobro ločljivost (2560 x 1600) in vsaj po specifikacijah tudi spodobno svetilnost, zato je njegova slika lepa in se nanj solidno vidi, tudi če delaš na terasi v poletnem soncu, vseeno pa ni med najboljšimi tabličnimi zasloni, kar sem jih videl. Slika nima take dinamike in kontrasta kot pri določenih iPadih in Galaxy Tabih. Kamera v njem je veliko boljša od skorajda vsake v prenosnikih, še vedno pa precej povprečna v primerjavi z večino telefonov za podoben denar. Po drugi strani so štirje zvočniki kar dobri, če jim že malo zmanjka basov do prave odličnosti.

Ne vem, kakšen trend je to in zakaj se je razpasel, ampak v nobenem primeru mi ni všeč, da proizvajalci izpuščajo konkretno biometrično zaščito. Podobno kot precej cenejša Samsungova Galaxy Tab S6 Lite tudi Huaweijeva tablica nima ne čitalnika prstnih odtisov ne napredne prepoznave obraza, temveč to počne zgolj s sprednjo kamero, kar ni niti zanesljivo niti posebej varno. Za razliko od omenjenega Taba pa tu niso skoparili s procesorsko močjo, saj vse skupaj poganja Kirin 990, najmočnejši čip Huaweijevega oddelka HiSilicon. Poznamo ga že iz telefonov Mate 30 Pro in P40 (Pro) in se v tablici kar malo dolgočasi. Še posebej v taki, ki se najbolj izkaže pri pisarniških opravilih. V androidnem okolju in še posebej v trenutnem ekosistemu tržnice AppGallery pač ni aplikacij, ki bi ta procesor zares izkoristile. Denimo urejevalnika fotografij Affinity Photo ali programa za montažo videa Luma Fusion, ki blestita na iPadu. Prav tako ni Photoshopa ali grafično zares zahtevnih iger. Ne vem, kakšna je računica, a vseeno bi bilo, če bi se odločili za kakšen drug, malo manj zmogljiv procesor. Je pa 990 verjetno dobra izbira glede trajanja baterije, ki je povsem na ipadovskih nivojih (do deset ur).

Zgolj v vlogi tablice bi bil Matepad Pro žalostna naprava. Verjetno bi lahko govorili o najslabše izkoriščeni (zmogljivi) strojni opremi, kar se jih da kupiti. Kot rečeno, je androidna scena že tako pusta in neatraktivna, res dobre tablicam prilagojene aplikacije lahko preštejemo na prste en ali največ dveh rok. Brez Trgovine Play pa je za tiste, ki želijo na taki napravi gledati video, igrati igre, pregledovati družabna omrežja in podobno še manj zanimivega ali veliko več dela, da pridejo do vsega, kar bi radi. Vsaj nekatere operaterske aplikacije (Neo in še kakšna) so že prišle v trgovino, pa kakšno drugo se da še kje najti, za Youtube si da pomagati z aplikacijo Vanced, čeprav je ni najbolj enostavno namestiti, za silo delo opravlja tudi NewPipe, vendar samo do polne visoke razločljivosti, torej ne izkoristi zaslona v polnosti. Netflix se z nekaj poskušanja, da najdeš delujočo različico, tudi da uporabljati, a bo slika zgolj v standardni razločljivosti, ker za HD in več aplikacija potrebuje protokol za digitalno zaščito vsebin (DRM) Widevine, ki pa je del Googlovih storitev. Kot večpredstavnostna naprava je vsekakor bistveno boljša izbira kakšna od Samsungovih tablic z zaslonom OLED ali pa iPad Air.

Zato pa se Matepad Pro precej bolje izkaže v kombinaciji z opcijsko tipkovnico. To je pravzaprav magnetni ovitek, v katerega vstavimo tablico in jo potem še posadimo v eno od dveh rež, da stoji pokonci, spredaj pa je čisto konkretna tipkovnica. Malo okrnjena, ker nima funkcijskih tipk, ampak še vedno uporabna za pisanje daljših besedil. Tipke so prijetne in imajo dovolj hoda, bi pa lahko bile večje in bolj skupaj, saj zaradi tega, ker so dokaj osamljene, tipkanje ni najbolj intuitivno. Žal manjka tudi osvetlitev, a zanjo bi najbrž ovitek moral imeti dodatno napajanje. Tipkovnica se sicer samodejno vključi in poveže, ko tablica »pade« v eno od tistih dveh rež. Na žalost tudi pri reži, ki je takoj za tipkami in čeprav ni funkcijske vrstice, tablica še vedno stoji preveč pokonci in zato delo ni tako udobno, kot če bi se dalo zaslon nekoliko bolj nagniti. Zato pa reč dovolj trdno stoji, da se da z njo delati tudi na kolenih. Malce sem pogrešal sledilno ploščico, ampak to težavo se da rešiti z miško, priključeno ali prek USB-ja (s prilagojevalnikom) ali bluetootha. Malo se da pomagati tudi s pisalom, ki ga je prav tako možno dokupiti. To se simpatično (magnetno) prime roba tablice, kjer se tudi polni, in na zaslonu se pokaže odstotek napolnjenosti.

Med uporabo s tipkovnico je smiselno sistem EMUI preklopiti v »namizni način«, ki je praktično enak tistemu, kot če katerega od dražjih telefonov Huawei s kablom priključiš na monitor. Spodaj ima opravilno vrstico in aplikacije se odpirajo v oknih, vse skupaj deluje kot sistem Windows, tudi kazalka je prisotna, če dodaš še miško. V tem načinu je to nekakšen mini prenosnik, ki vsaj za pisarniška opravila čisto solidno nadomešča pravega. Celo Microsoftov Office je že v trgovini AppGallery. Kdor ima še telefon iste znamke, pa lahko uporabi možnost preslikave njegovega zaslona na zaslon tablice. Tako lahko kar na tablici upravlja telefon, si ogleduje vsebine z njega, odgovarja na sporočila in počne vse ostalo. Zelo zanimiva možnost, ki pa je še bolj uporabna na prenosniku z nekoliko večjim ekranom, a že tu se da poleg »telefona« na zaslonu imeti še denimo besedilni dokument ali kaj drugega in tako vse početi na eni napravi, ni treba ves čas jemati telefona v roke.

Druga težava te tablice oz. celotnega kompleta je poleg ekosistema aplikacij in storitev seveda cena. Reč že v osnovi stane dobrih 600 evrov, s podporo za mobilna omrežja še dodatnih 50, potem pa sta tu še tipkovnica za 130 evrov in pisalo za 90 evrov. Skupaj tako pridemo čez 800 evrov in to je že teritorij povsem spodobnih prenosnikov. Malo večjih in težjih – tu vse skupaj tehta tričetrt kilograma –, a tudi precej bolj zmogljivih in z bistveno širšim naborom uporabne programske opreme. Nekaj časa je Huawei ovitek s tipkovnico in pisala dajal zastonj, a ne vem, če je ta akcija še aktualna, mislim pa, da je tistih 600 evrov zgornja meja glede na omejitve, ki jih predstavlja odsotnost Googlove trgovine in storitev, to je pač realnost. Android je zanimiv predvsem zaradi tega dvojega, ne kot operacijski sistem. Matepad Pro tako vidim kot zanimivo napravo za tiste, ki bi jo imeli pretežno kot malo, lahko in dobro povezano pisarniško napravo, in za uporabnike Huaweijevih telefonov, ki lahko izkoristijo vse prednosti deljenja vsebin in zaslonov. Za kakršne koli druge namene pa je preprosto bolje izbrati tablico s Trgovino Play ali iPad.

HVALIMO:

• Kakovostna izdelava
• Na voljo je namizni način, ki posnema sistem Windows
• (Preveč) zmogljiv procesor in veliko pomnilnika
• Na zaslonu tablice je mogoče upravljati (Huaweijev) telefon
• Solidni stereo zvočniki

GRAJAMO:

• Huaweijeva tržnica z aplikacijami je še vedno zelo na začetku
• Nekatere aplikacije tudi pri namestitvi iz alternativnih virov ne delujejo, kot bi morale
• Ekran ob uporabi s tipkovnico stoji preveč pokonci
• Zaslon nima podpore za sliko HDR
• Cena celotnega kompleta presega ceno solidnega prenosnika

The post Huawei Matepad Pro: Pisarniški molj appeared first on Tehnozvezdje.

Lahko si o omenjenih mislimo, kar si hočemo, vemo tudi, da so vsi po vrsti doživeli neuspeh, toda bili so drugačni. Zadev so se lotili po svoje, dejansko so prinašali alternativne načine uporabe, uveljavljali svoje ideje, dodajali funkcionalnosti, ki jih vodilna nista poznala, poskušali rešiti določene (tedanje) težave. To je alternativa. Okrnjena različica že znanega pa ni kakšna resna alternativa, ampak bolj izhod v sili, ker ni na voljo nečesa drugega.

Že to, da nekdo poskuša predstaviti Android kot alternativo Androidu je približno tako absurdno, kot se tudi sliši. Kot bi alkoholiku za odvajanje ponujal cviček. »Saj ni tako močan.« Res je, Huawei je nasilno izgubil dostop do Trgovine Play in Googlovih storitev, ki so osnova za delovanje mnogih aplikacij, toda najmanj 99 odstotkov uporabnikov si Android predstavlja z Googlovo tržnico v središču. Tudi Amazonov Fire OS, prav tako le Android z lastno tržnico, je podobno trapasta ideja, vendar Amazon pač ne mara tekmeca in zadeva gre nekako skozi, ker so poceni tablice s tem sistemom v prvi vrsti naprave za uživanje v digitalnih vsebinah dotičnega ponudnika. Pa še zato, ker je nanje dokaj trivialno namestiti Googlove storitve in trgovino. Pri Huaweijevih telefonih je vseeno malo težje in v nobenem trenutku ne veš, kdaj bo zadeva prenehala delovati.

Pogosto kdo Huaweijev Android ponuja kot »idealno izbiro za tiste, ki nočejo Googla na svojem telefonu,« karkoli naj bi že to pomenilo. Peščica uporabnikov je res precej nastrojena proti ameriškemu oglaševalskemu gigantu, ki med drugim še razvija najbolj pogost operacijski sistem za mobilne naprave. Toda trditev, da so telefoni, kot je P40 Pro, pravi za vse neljubitelje Googla, je problematična in odvečna z več vidikov. Kot prvo se mi zdi že izhodišče napačno, nekako podobno kot pogosto na političnem prizorišču, ko tisti, ki niso na oblasti, protestniki ali kdor koli že, poskušajo zrušiti vlado. Pri vprašanju, kaj potem, pa se ustavi. Alternativo je treba ponujati in graditi na nečem, česar trenutna izbira nima, kar je drugačno, v določenih vidikih boljše, ne samo na odsotnosti nečesa. Če nov OS v primerjavi z obstoječim (najbolj uporabljanim) nečesa nima, je poudarjanje tega vidika kot nekakšne prednosti zame nerazumljivo in nesmiselno. Kdor ne želi »dajati Googlu podatkov« ali karkoli ga že moti, lahko že zdaj pretežno uporablja storitve in aplikacije drugih ponudnikov, od e-pošte in pisarne, do oblaka, zemljevidov in klepetalnih aplikacij, ter vsega vmes. Tudi zgodovino brskanja, gledanja (ker za Youtube pa res ni alternative) in lokacijskega beleženja se da izključiti v nastavitvah računa. Če gremo še korak naprej, na voljo je iPhone, kjer Googlove zadeve sicer enako dobro delujejo, ni pa treba namestiti niti ene, če uporabnik tega noče. In še, zakaj bi bil kateri koli od teh ponudnikov kaj boljši od drugih? »Dajati podatke« nekomu tretjemu namesto Googlu ni prav dosti drugače. In če izbiram, komu bolj zaupam, bi bil najbrž spletni gigant višje od marsikatere druge korporacije, sploh z vzhodnega konca krogle.

Trenutno se zdi Huaweijeva strategija čim bolj zmanjševati zaostanek glede števila in nabora aplikacij. Kaj dosti drugega, kar bi ga razlikovalo od ostalih, pa v njegovem Androidu in uporabniškem vmesniku EMUI ne opazim. Vsaj ne takega, česar ne bi počeli že prej, ko so še imeli dostop do operacijskega sistema z ameriško tržnico. Še najdlje pri nečem svojem, edinstvenem, je kitajsko podjetje prišlo s storitvijo Huawei Share in zmožnostjo prikaza telefonovega zaslona na zaslonu tablice ali prenosnika. Windows Phone je bil marsikomu všeč, ker je bila filozofija uporabe drugačna. Vmesnik s ploščicami (na začetku so bile celo »žive) je izstopal. Microsoft je poskušal z integracijo družabnih omrežij na enem mestu, imel zgledno e-poštno aplikacijo ter nasploh solidne rešitve za poslovne uporabnike, pa tudi za fotografijo. Zadeva je bila daleč od popolnosti, a imela je identiteto. Sailfish je ciljal na uporabnike, ki veliko dajo na varstvo osebnih podatkov in zasebnosti, Firefox OS pa na predpostavko, da lahko teče na strojni opremi, ki ni dovolj zmogljiva za poganjanje Androida (a je zato cenejša). Res je, nič od tega ni naletelo na topel sprejem pri množicah, toda bili so poskusi vzpostavitve tretje (ali četrte) izbire, razbijanja duopola, in dejansko so imeli kupce, ki so izbrali telefone prav zaradi tega ali onega sistema. Upal bi staviti, da je veliko več teh, ki kupijo P40 Pro kljub temu, da na njem »ni Googla«, kot onih, ki ga izberejo prav zato.

Huaweijev Android ni alternativa. Je samo zasilna (začasna?) rešitev na isti osnovi, ker je prava nedostopna. Tudi ne prihaja iz načrtne odločitve v podjetju, ampak zaradi zunanjih dejavnikov. Zato je vse skupaj mogoče razumeti in celo biti sočuten, pa vendar je podjetje tudi imelo dovolj časa, da bi štartalo z bolje založeno in lepše urejeno tržnico (ta pa dejansko spominja na tisto iz Windows Phona, vendar to ni pohvala), brez aplikacij in iger z zavajajočimi naslovi, slabo narisanimi ikonami in v napačnih jezikih (ruskih in kitajskih aplikacij slovenski uporabniki ne potrebujemo, še manj na izpostavljenih mestih). Do določene mere je celo mogoče zagovarjati posamezne odločitve podjetja, označevati to za alternativno možnost pa je le malo preveč. Ko bo Huawei najmanj povsem predrugačil Android in mu dodal kakšne inovative elemente ali pa poskusil s svojim sistemom Harmony OS, bo to šele vzpostavljanje tretje izbire. Dotlej pa telefone prejkoslej poleg znamke prodaja strojna oprema (najbolj fotografske sposobnosti), programsko opremo pa se nekako preživi.

The post Okrnjeni Android ni alternativa, ampak zasilna rešitev appeared first on Tehnozvezdje.