Glavno pri Pixlu 4a je dvoje – cena in dejstvo, da je fotoaparat – z enim samim objektivom – kakovostno na ravni premijskega Pixla 4. Ameriški kolegi v testnih namreč trdijo, da ni bistvenih razlik med fotografijami z enega in drugega telefona. Za znižanje cene pa je Google seveda izpustil drugi, ultraširoki objektiv, pa tudi kakovost videa je slabša, verjetno predvsem zaradi manj zmogljivega procesorja. Mislim, da je pristop ponuditi eno res dobro kamero namesto ene solidne ter zraven še dveh ali treh (pod)povprečnih bistveno boljši. Kar se je navsezadnje za resnično izkazalo že pri iPhonu SE, ki je fotografsko, pa tudi glede videa nad vsemi ostalimi telefoni srednjega cenovnega razreda.

Tudi spredaj ima Pixel 4a en objektiv, ki pokriva tipalo z osmimi milijoni pik (zadnje jih 12 milijonov), in je prvič pri Pixlih v luknji ob robu zaslona. Zadnja kamera lahko snema v 4K, sprednja pa v polni visoki ločljivosti. Podobno kot objektiv je tudi barva samo ena – črna.

Cena Pixla 4a bo v ZDA 349 dolarjev, v Nemčiji pa 340,20 evrov, kar niti ni tako slaba konverzija. Ob tem bo telefon imel vgrajenih 128 GB prostora za podatke, kar pomeni, da v bistvu tekmuje s srednjo različico omenjenega iPhona. Ta je za 50 evrov dražja od osnovne in stane več kot 500 evrov (cene po državah se nekoliko razlikujejo). Poleg cenovne in pomnilniške prednosti (delovnega pomnilnika bo 6 GB) ima Pixel prednost še v zaslonu. Ta v diagonalo meri 5,8 palcev, ima polno visoko ločljivost in je vrste OLED. Telefon sicer poganja procesor Snapdragon 730, baterija ima kapaciteto 3140 mAh in se polni pri 18W (kot tudi iPhone z ustreznim polnilnikom in kablom, ki pa ga Apple za razliko od Googla ne prilaga). Ohišje telefona je kajpak plastično, tako da ima iPhone prednost najmanj pri materialih in zmogljivosti procesorja.

V ZDA bo Pixel 4a naprodaj 20. avgusta, v Nemčiji pa se je za zdaj mogoče vpisati na čakalni seznam in zadeva naj bi bila na voljo »kmalu«. Če bi bilo Googlu v interesu in bi potencialnim uvoznikom te telefon ponudil po zmernih nabavnih cenah, bi jih tudi zunaj 13 državah, kjer bo telefon uradno na voljo, lahko prodal veliko. Jeseni sicer prihaja še različica s 5G, ki bo 150 dolarjev (ali evrov) dražja, pa tudi Pixel 5, ki pa naj bi bil letos tudi bolj v srednjem, ne v zgornjem cenovnem razredu.

The post Google Pixel 4a bo odličen poceni telefon s slabo distribucijo appeared first on Tehnozvezdje.

Za razliko od modela, ki se ne ponaša z oznako Pro, je novinec že po oglaševanih lastnostih naprednejši. Mogoče ga je upravljati prek aplikacije na telefonu, poleg sesanja ponuja še pomivanje tal, pa tudi na samem robotu se vidi, da je iz višjega razreda. Na njem so tri lučke/oznake in dve tipki namesto ene, pa tudi daljinski upravljalnik ponuja več možnosti in ima zaslonček. Že na pogled pa daje precej boljši vtis, saj je vse skupaj izdelano kvalitetneje in bolj premišljeno. Že uporaba materialov in barvnih kombinacij ga naredi presetižnejšega, a tudi razne podrobnosti so na višjem nivoju. Še posebej košara za smeti (in rezervoar za vodo, ki jo lahko zamenja) je izdelana z več smisla za vsakdanjo uporabo. Enostavno se jo vzame ven, odpiranje za praznjenje so popravili, tako da skoraj ni več mogoče po nesreči stresti vsebine nekam na tla namesto v koš, dostop do filtra (za čiščenje in pranje) je priročen, na vsakem od teh dveh elementov pa so tudi ustrezni kontakti, da ga robot prepozna in ne uporabi napačnega načina delovanja. Vse skupaj deluje modularno in kar robustno. Če se je prejšnjemu robotu iste znamke že na daleč videlo, da je poceni, bi za tega zlahka rekel, da tekmuje z Roombami za tristo ali štiristo evrov, nobenega sledu cenenosti ni več zaznati. Morda še najbolj pri priključni postaji, daljincu in navodilih, a nič od tega ni ključno, ker je upravljanje z aplikacijo elegantnejša možnost in ker mi je pravzaprav všeč, da polnilnik ne zaseda veliko prostora, četudi ga že najmanjša sapica premakne.

Zasnova robota je precej standardna, a tudi se vidijo izboljšave. Tista polovica obroča, ki ima vgrajena tipala in je na vzmeteh, da se pomočnik lepo zaletava v ovire, ima drugače in bolje nalepljeno gumo in deluje trdneje. Spodaj sta dve metlici, ki zbirata smeti, in imata daljše ščetine kot pri prejšnjem modelu. Kolesi sta standardno poklopni, a vgrajeni drugače, bolj proti notranjosti, njuni držali pa proti zunanjemu robu robota. Pri predhodniku je bilo ravno obratno. Krtača za pobiranje smeti je prav tako izboljšana, saj ima poleg ščetin še gumijaste trakove, je pa tudi pomaknjena malo bolj naprej, med kolesi. Tudi zato, ker je posoda za smeti (ali rezervoar za vodo) večja (in boljša). Spremenili pa so tudi glas, v malo manj »ženskega« (čeprav se še vedno razloči, da so posneli žensko), ne pa tudi glasnosti. Tako še vedno ob vsaki spremembi vsi v stanovanju slišijo, kaj se je z robotom zgodilo. Ne rečem, kadar se reč nekam zatakne, ima glasno opozarjanje na težavo celo nekaj smisla, drugače pa bi bilo lepo, če bi se to lastnost dalo izključiti, ali pa vsaj znižati jakost.

Moderno je, da so tovrstni pomočniki povezani v domače omrežje in da izkazujejo »pamet«, zato so tudi snovalci za znamko Alfawise vgradili te zmožnosti. Uporabnik na telefon (androidni ali iPhone) naloži aplikacijo Smart Life in zadevo prek nje poveže. Meni ni uspelo v prvem poskusu, nekaj minut aplikacija robota preprosto ni videla, čeprav sem med stotino različnih naprav, ki jih je mogoče dodati, vedno izbiral prav »Robotic vacuum cleaner«. potem pa se je čudežno pojavil, vse skupaj je steklo in bilo opravljeno zelo hitro. Odtlej ga v aplikaciji ves čas vidim, tudi na daleč, kadar nisem doma, skupaj s stanjem njegove baterije in morebitnimi napakami. Robota je mogoče povezati z Alexo ali Googlovim pomočnikom in ga upravljati glasovno – v angleščini.

Za sesanje je tokrat na voljo več možnosti – samodejno, čiščenje posamezne sobe, čiščenje ob robovih, čiščenje določene točke – in aplikacija sproti izrisuje zemljevid (tloris) stanovanja, ki ga sporoča robot. Ta lahko deluje pri treh različnih močeh in te prav tako lahko določaš v aplikaciji. Nisem znanstveno preučeval, kakšne so razlike med njimi, koliko najmočnejša pobere več, toda glede na kar precej vzdržljivo baterijo in dejstvo, da se hrupu, ki sicer ni pretiran, lahko izogneš z nastavljanjem delovanja po urniku – kadar te ni doma –, ne vidim pravega smisla, da ne sesanje ne bi potekalo z največjo možno učinkovitostjo. Urnik se prav tako preprosto nastavi v aplikaciji. Poskrbeti moraš le, da ni takih ovir in česa drugega po tleh, kamor bi se robot lahko zapletel. Kitajski roboti večinoma sesajo dokaj metodično, ne bezljajo brezglavo semtertja, temveč gredo smiselno v ravnini in po vrsti, se pa lahko V8S Pro kdaj hecno odloči in preide na drug konec sobe, toda na koncu gre čez vsak del tal vsaj trikrat, vsaj v samodejnem načinu, zato uspe pobrati veliko večino smeti. Nasploh je bil v svoji osnovni nalogi uspešen. Razen tam, kamor res ne more doseči s svojimi metlicami, pobere vse bistveno. Večjih težav med delovanjem nisem zaznal, zgolj enkrat se je ustavil, a še vedno na polno vrtel metlici in krtačo, po izklopu in ponovnem vklopu pa je bilo vse v redu. Mogoče je manjša konstrukcijska napada nekoliko nizka višina ovir, ki jih lahko premaga, saj zna nasesti na robu kakšne debele preproge, sicer pa nima težav. Zemljevid, ki ga riše, pa je pretežno za zabavo uporabnika medtem, ko se mu ni treba preganjati naokrog po stanovanju kot Freddie Mercury v videospotu. S karto ni mogoče početi ničesar, ne da se označiti območij, kamor naj robot (ne) gre, pa tudi izgubi se vsakič sproti. Mogoče je kaj drugače pri modelu z lasersko navigacijo (kakršno ima Roborock S5), ni pa to večja pomanjkljivost. Zdi se, da robot zemljevid riše predvsem zato, da lahko na koncu najde pot nazaj do polnilne postaje. Kot rečeno je baterija presenetljivo zmogljiva. Njena kapaciteta zadostuje za približno dobro uro do uro in pol sesanja pri najvišji moči.

Medtem ko je sesanje kar na nivoju, je pomivanje tal bolj za okras. Posoda in vse skupaj je čisto dobro izvedeno, poleg rezervoarja za vodo je še manjši prekat, saj robot mimogrede malo zbira smeti, toda z mokro krpo se čez madeže na tleh samo pelje, ne more drgniti po njih, zato odstrani samo manjše in ne preveč utrte v tla. Ni dvoma, da so tla po tem postopku lepša, toda za resno pomivanje je še vedno treba ročno pritisniti, nisem še srečal robota, ki bi se glede tega približal kombinaciji krpe in palice. Omenil sem, da je čiščenje posode dokaj enostavno, priložena je tudi metlica za to opravilo, v kompletu pa sta še rezervni metlici in filter, manjka zgolj glavna krtača, ki pa tudi ni draga, samo nekaj časa bo verjetno treba čakati nanjo.

Sesalnik Alfawise V8S Pro stane 150 evrov (s kodo ALFAV8S001, pošljejo pa ga iz EU) in za ta denar je izvrsten hišni pripomoček. Izdelan je kvaliteto, sesa dobro, baterije je dovolj tudi za večje površine, aplikacija ponuja ravno dovolj možnosti, kakšen redek cene element, kot je priključna postaja, pa brez težav spregledam pri tej ceni. Kako se bo obnesel na dolgi rok pa ob svojem času.

Alfawise sicer, kot sem omenil, ponuja tudi model V9S z lasersko navigacijo po prostoru, ki stane slabih 250 evrov (prav tako z dostavo iz EU), vendar žal nimam izkušenj s tem, ali je še toliko boljši od V8S Pro, da upraviči opazno višjo ceno. Verjetno je smiseln za večja in bolj kompleksna stanovanja, za manjše in/ali preprostejše tlorise pa je V8S Pro zagotovo povsem primeren.

HVALIMO

• Precej boljša izdelava kot pri prejšnjem modelu iste znamke
• Povezovanje v omrežje in upravljanje z aplikacijo
• Dovolj, a hkrati ne preveč možnosti v aplikaciji
• Dobro sesanje
• Vzdržljiva baterija
• Bistveno cenejši od primerljivih Roomb

GRAJAMO

• Pomivanje tal ni pretirano učinkovito
• Zemljevid prostora v aplikaciji je samo za lažje vračanje robota do priključne postaje
• Glasnih zvočnih sporočil se ne da izključiti ali vsaj utišati

The post Alfawise V8S Pro: Roomba za polovično ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Ko se je Google v navezi s partnerji (HC-jem, Samsungom, LG-jem, Motorolo in nazadnje Huaweijem) še ukvarjal z Nexusi, so bili to nepretenciozni telefoni, ki naj bi samo pokazali, kaj je v androidnem svetu dobra vrednost za denar in kakšna je referenčna točka za vse ostale modele zgornjega razreda. Toda s prehodom na Pixle se je poanta spremenila. V ospredje je stopilo skorajda siljenje ljudi, naj uporabljajo vse mogoče Googlove storitve, začenši z govornim Pomočnikom, in tako polnijo podatkovne strežnike in različne algoritme. Ob tem pa so v Googlu pozabili na dobre zaslone, dovoljšno količino pomnilnika, optimizacijo hitrosti in baterije, pa še na kup drugih malenkosti.

S Pixlom 4 najbrž ne bo dosti drugače. Na sicer skrajno duhamorni predstavitvi so v ospredje znova postavili, kako »telefon dela za uporabnika,« kako mu neprestano pomaga. Pomočnik menda zna še več in je še hitrejši. Prvič doslej je v telefon vgrajeno radarsko tipalo, kar omogoča upravljanje s kretnjami – to smo z drugačno tehnologijo že videli drugod, denimo pri LG-ju, in se ni obneslo – in pa menda najhitrejše prepoznavanje obraza, ki se začne že tedaj, ko uporabnik z roko seže po telefon. Mimogrede – čitalnika prstnih odtisov ni več. Vse našteto je lahko zanimivo, tudi koristno, nikakor pa ni nepogrešljivo.

Tokrat so menda več pozornosti namenili zaslonu, po debaklu z OLED-i v Pixlu 2 XL in še vedno ne najboljših primerkih enake tehnologije v obeh trojkah. Ti zasloni so bili v redu, toda ne najbolje vidni na soncu in njihova barvna pravilnost je bila daleč od idealne. Tokrat menda neodvisni laboratoriji potrjujejo kakovost in tako 5,7-palčni pri malem Pixlu 4 kot 6,3-palčni (QHD) pri Pixlu 4 XL podpirata osveževanje z 90 Hz. Pri čemer pa sistem sam prilagaja hitrost osveževanja, tako da ne deluje ves čas pri najvišji, in tako varčuje z baterijo. Ah, baterija. Konstantna šibka točka te serije telefonov. Pri manjšem so kapaciteto glede na predhodnika še malo zmanjšali, kar ne obeta nič dobrega, saj je bilo že zdaj res intenzivne dni (zame denimo na sejmih) nemogoče računati, da bi se izšlo brez vmesnega polnjenja. Brezžično in hitro žično polnjenje sicer rešujeta zagate in če se navadiš, da zadevo na vsakih nekaj ur priklopiš oz. položiš na polnilnik, je vse v redu. Toda, kadar si cel dal zunaj, je zunanja baterija skoraj obvezna. XL je tokrat dobil nekoliko večjo kapaciteto in pri njem me ne skrbi toliko.

Dobro je tudi, da so povečali količino pomnilnika s štirih na šest gigabajtov, kajti prej ga je lahko zmanjkovalo, še posebej če je uporabnik med vsemi ostalimi opravili zagnal fotoaparat. Ta je zaradi intenzivnega obdelovanja in rabe procesorja tudi velik porabnik baterije. In seveda so na fotografskem področju določene novosti. Dodali so teleobjektiv (dvakratna povečava) in hiperspektralno tipalo za zaznavanje spektra svetlobe in tako prepoznavanje različnih predmetov. Spredaj pa so žal prešli nazaj na en objektiv in tako ni več ultraširokega pogleda, ki ga je ponujala trojka in ki ga sem ga vedno s pridom izkoriščal, kadar je prišel čas za selfi. Glede ultraširokega zadaj pa so dejali, da se jim teleobjektiv zdi bolj uporaben.  

Pri delovanju fotoaparata so zdaj s strojnim učenjem zagotovili približek končnega rezultata algoritmov HDR+ že med fotografiranjem, tako da se med kadriranjem vidi, kako naj bi vse skupaj izpadlo na koncu. Prej je šele fotografija po končni obdelavi razkrila, katerih presvetlitev in senc se je telefonu uspelo znebiti. Po novem ima fotograf na voljo dva drsnika, tako za svetlost posnetka kot za sence, tako ima več možnosti za kreativnost. Pri določanju pravilne nastavitve beline fotoaparat prav tako uporablja pridobljeno Googlovo znanje, tako da lahko sneg »obarva« v pravo belo ali da za obraz uporabi druge nastavitve kot za okolico, in se tako izogne pojavu, ko vse na fotografiji vleče na eno od osnovnih barv. Portretni način je, kakopak, izboljšan in naj bi še lepše ohranil lase in dlake. Prav tako so dodelali nočni način, ki zdaj med drugim zna pravilno zajeti zvezdno nebo. S kombinacijo optičnega in že od prej znanega programskega zuma (super res zoom), ki izkorišča premike roke za zajemanje dodatnih pik in tako dosega dodatno ostrino, pa zdaj ponujajo hibridni zum v maniri Huaweija.

Niti besedice na predstavitvi niso namenili snemanju videa, kar me malo žalosti. Saj ne, da Pixli snemajo slab 4K, daleč od tega, vendar so določeni konkurenti, še posebej iPhone in Galaxy S v tem pogledu naprednejši in tudi bolj fleksibilni. Poleg tega pri 4K edina možnost ostaja 30 sličic na sekundo, večina ostalih jih že zmore 60, nekateri pa ponujajo tudi »filmskih« 24. Še eno razočaranje je količina vgrajenega prostora za podatke (možnosti razširitve s kartico tako ali tako Google ni nikoli omogočal). Znova sta možnosti 64 in 128 GB. Prva je v letu 2019 komajda še sprejemljiva za vrhunski telefon, sploh tak, ki se ponaša s fotografijo kot eno glavnih razlikovalnih lastnosti. Letos je 128 GB že postal standard, nekateri so šli že celo na 256 GB, Google pa še vedno zaračunava sto evrov za korak z manjše na večjo shrambo. Pri tem pa ne razume, da preprosto ni Apple, ki mu kupci to vedno znova oprostijo. Pa še Apple je pri osnovnem iPhonu 11 doplačilo zmanjšal na znosnih 50 evrov. Poleg tega je Google ukinil zastonjsko shranjevanje fotografij z izvirno ločljivostjo v oblačno shrambo za kupce Pixlov. Ostaja le še obljuba treh let posodobitev operacijskega sistema. Napredek je pogosto res v odvzemanju priljubljenih funkcionalnosti.

Pixel 4 bo v glavnini držav, ki so Googlu pomembne, na voljo čez približno dva tedna. V Nemčiji bo manjši stal 749 ali 849 evrov, večji pa 899 ali 999 evrov.  

The post Pixel 4 nadaljuje tradicijo vznemirjenja in frustracij appeared first on Tehnozvezdje.

Prvi del si sicer lahko pogledaš na tej povezavi, če ga še niti. Pa začnimo.

Dell XPS 13

Ta računalnik je že leta med najboljšimi in najbolj priljubljenimi ultrabooki. Uporabniki in ocenjevalci so mu ves čas zamerili samo eno – postavitev kamere za videopogovore v spodnji rob zaslona, ki je tako snema ljudi v nosnice. Doslej je Dell trdil, da je zgornji tako ozek, da kamera vanj ne gre. Zdaj pa so se vendarle potrudili, našli ustrezno tipalo in razvili leče s premerom 2,25 mm, da so vse skupaj lahko vgradili v vsega 4 mm tanko obrobo zaslona. In tako razveselili vse ljubitelje te serije tankih in lahkih prenosnikov.

Sicer večjih sprememb ni. Oblika je pretežno enaka kot lani, ko so jo prvič po več letih konkretneje prenovili. Znotraj so najnovejši Intelovi procesorji, še vedno ni možnosti ločene grafične kartice, je pa lahko diska SSD tokrat tudi 2 TB, če se kupec tako odloči, medtem ko je maksimalna količina pomnilnika še vedno 16 GB. Opcije za ekran so tri – polna visoka ločljivost brez dotika, FHD na dotik in 4K na dotik.

LG Signature OLED TV R

Dolgo že sanjamo o televizorju, ki bi bil kar tapeta na steni ‒ da takrat, ko ga ne gledamo, ne bi zasedal prostora. Z LG Signature OLED TV R (model 65R9), bomo morda končno uresničili svoje želje, ampak na malo drugačen način.

Že lani je korejsko podjetje na sejmih predstavljalo prototip zaslona, ki se zvije kot plakat ali papir za zavijanje darila. Zdaj pa so na Cesu pokazali konkreten televizor, ki izkorišča prav to tehnologijo. Televizorji OLED so že v običajnih izvedbah na vrhu izjemno tanki, samo spodaj, kjer je elektronika, je nekaj debeline. Pri tem LG-ju pa je osnova kar nekakšna televizijska omarica. Kadar gledamo TV, zaslon prileze iz nje. Ko nehamo, pa se spet zvije nazaj noter. Za zdaj govorimo o 65-palčnem televizorju z neznano ceno.

https://www.youtube.com/watch?v=br9yftCP9Mg

Kadar pokuka na plano, je lahko povsem zunaj, lahko pa samo delno, da prikazuje določene informacije, ki ne zahtevajo celega zaslona. Kot so ura, komande za glasbo ali upravljanje pametnega doma. Tudi ko je zaslon povsem pospravljen, pa je mogoče poslušati glasbo iz zvočniškega sistema s tehnologija Dolby Atmos, ki je v omarici.

Samsung Mikro LED

Drugo korejsko podjetje je že lani na Cesu predstavljalo zaslonsko tehnologijo mikro led in letos jo je spravilo še stopnico višje. Pri tej naj bi bilo mogoče televizor sestavljati kot kocke Lego. V takšno razmerje, kot vam glede na prostor, razpoloženje in še kaj najbolj ustreza.

Namen tehnologije mikro led je konkurirati zdaj že uveljavljenemu OLED-u. Samsung je namreč edini od velikih proizvajalcev, ki v televizorjih ne uporablja zaslonov OLED. Izraz mikro led označuje ekrane, ki so sestavljeni iz drobnih, mikroskopsko majhnih sijalk (diod). Za razliko od tehnologije OLED te diode niso organske in zato obstojne. Toda izjemno težavne za izdelavo. Z dovršeno proizvodnjo pa vseeno omogočajo trik, ki ga pri televizorjih še nismo videli.

Samsung je poleg klasičnega 75-palčnega televizorja mikro led prikazal še orjaško steno s to tehnologijo in diagonalo 219 palcev. Toda v bistvu je sestavljena modularno, iz več manjših kvadratov. Tako bo morda v prihodnje kupci imeli svobodo pri zlaganju svojega TV-ja v poljubno velikost, razmerje stranic in ločljivost. Od blizu se za zdaj vidi spoje med segmenti, sčasoma pa bo morda tudi to izginilo.

Mercedes CLA

Končno en avto, ki je očitno vendarle manj od pričakovanj. Mercedes pa je predstavil novega aduta, ki naj bi k tej znamki privlačil mlajše kupce. Tako zaradi dizajna kot zaradi tehnološke naprednosti. CLA, ki so ga pokazali v Las Vegasu in naj bi prišel v prodajo pred poletjem, je štirivratni limuzinski kupe, jeseni menda sledi še kupejevski karavan (shooting brake).

Znotraj je novinec podoben kot kombilimuzina A in enoprostorec B, vendar še malo bolj imeniten. Predvsem pa je uporabniški vmesnik MBUX na infozabavnem sistem z dvema velikima zaslonoma še nekoliko nadgrajen. Po novem bo znal ločevati med različnimi glasovi in bo ignoriral pogovarjanje potnikov v avtu. Pri glasovnem upravljanju pa bo menda razumel tudi kompleksnejše povedi, ne samo ukaze v slogu »Hej, Mercedes, kava!« Zaslona omogoča več prilagajanja in upravljanje z gestami, pa tudi nekatere druge zadeve, denimo vklapljanje notranje osvetlitve, je mogoče doseči brez iskanja ustreznih stikal.

Pametna budilka Lenovo

Amazon in Google tekmujeta, kam vse bi s pomočjo partnerjev še vgradila svoja navidezna pomočnika. Lenovo že nekaj časa prodaja zaslone z Googlovim Pomočnikom, ki še malo nadgrajujejo tovrstne zvočnike. Zdaj pa so zadevo zmanjšali na velikost budilke.

Tako je Lenovo Smart Clock naprava s 4-palčnim zaslonom ločljivosti 480×800 in seveda zvočnikom, ki menda sploh ni slab. Poleg tega, da bo kazala uro in vklopila alarm, ko bo treba, bo mogoče z njo izvajati določene rutine. Z enim ukazom bo denimo uporabnik pred spanjem utišal sporočila na povezanem telefonu, nastavil postopno prižiganje luči po bujenju in podobno. Zadeva bo stala približno 80 evrov, na zadnji strani pa bo imela tudi priključek USB za polnjenje telefona.

HP Omen X Emperium

Počasi bomo morali spremeniti podatke, ki jih imamo v podzavesti o računalniških monitorjih. Klasične velikosti, denimo 24 palcev, so stvar preteklosti. Najde se še kakšen zanimiv nov 27-palčni model, kakršen je Razer, opisan prejšnjič. Toda večje diagonalo so polje, kjer se zares dogaja. LG se je pridružil zabavi z 49-palčnimi ukrivljenimi zasloni, Dellov Alienware je prikazal 55-aplčni monitor OLED (!), HP-ju pa niti taka diagonala ni bila dovolj. Zato se je odločil kar za 65 palec, kolikor meri monitor Omen X Emperium z ločljivostjo 4K, podporo za HDR in hitrimi odzivnimi časi. Osveževanje zaslona je 144-herčno, svetilnost ima prav tako dobro vrednost – tisoč kandel. Zraven je še podpora za tehnologijo G-Sync, ne manjka pa niti vgrajena zvočna letev. Vse skupaj za napovedanih pet tisočakov.

Alienware Area-51m

Mogoče je ob dogajanjih v zadnjem letu kdo pod vtisom, de se večina zanimivega pri igričarskih prenosnikih glede njihove tanjšanja in zmanjševanja masa. Alinware Area-51m je nekaj čisto drugačnega. To je v bistvu namizni računalnik, zapakiran v ohišje prenosnika. To pa pomeni, da so uporabili klasične komponente za namiznike (razen grafične kartice, ki je malo drugačnega formata) in da je vse mogoče pozamenjati. Torej izpolnitev sanj za vse, ki jim nenadgradljivi in nepopravljivi prenosniki nikoli niso bili všeč. Tudi procesor (i7 ali i9, vse do 9900HK) in grafični čip, pa seveda pomnilnik in ostalo so tako modeli za namizne PC-je, kar pomeni, da je to daleč najzmogljivejši prenosnik, kar jih obstaja četudi pri petih kg mase. Za pomnilnik so denimo na voljo štiri reže, za disk pa dva priključka m.2.  Zaslon je 17-palčni in zanj tudi obstaja več možnosti glede osveževanja.

HTV Vive Pro Eye in Vive Cosmos

HTC je na predstavil dva nova sistema navidezne resničnosti. Eden zna slediti premikanju oči, drugi pa ne potrebuje dodatnih baznih postaj. Očala VR naj bi predstavljala prihodnost računalniških iger, zato postopoma na trg prihaja vedno več novih modelov. Vive Pro Eye, HTC-jeva glavna novost, bo dobil zmogljivost sledenja premikanju oči. To pa prinaša dvoje ‒ možnost izrisa slike višje ločljivosti v delih, kamor gledamo, in nižje povsod drugje (kamor ne gledamo), s tem bo tudi omogočeno natančnejše posnemanje človeškega vida in upravljanje brez rok.

Nov pa je tudi model Cosmos, ki za sledenje uporabnika ne potrebuje baznih postaj (svetilnikov) v prostoru. Zato ga bo mogoče preprosteje in hitreje priključiti na računalnik, čez čas pa morda tudi na pametni telefon. Kot je razvidno iz napovedi, naj bi bili zanj na voljo tudi novi krmilniki.

Fotografije: Proizvajalci

The post Najbolj zanimive novosti s sejma CES 2019 (2. del) appeared first on Tehnozvezdje.

Od omenjenih ima daleč največji »potencial« Googlov pomočnik, kajti za njim je milo rečena gora podatkov, na katerih se algoritmi učijo. Sledita Siri, ki je alfa in omega v Applovem ekosistemu, Alexa pa v Amazonovem. Bixby trojici niti približno ni dorasel in videti je, kot da se je Samsung zanj odločil, da lahko tudi za opisovanje svojih telefonov uporablja izraz »umetna inteligenca« in da se počuti enakovreden Applu. Za Korejce bi bilo bolje, če bi ga poslali kamor paše, med neuspešne inovacije in izkoristili ves potencial Googlovega pomočnika. Dodatna tipka za »zagon« Bixbija«, ki jo imajo premijski telefoni, namreč bega uporabnike, uporabne vrednosti pa nima.

Pametne pomočnice se ves čas učijo in spreminjajo, zato je težko govoriti o »nadgradnjah«, ki so letos pomembne. Lahko pa poskusim. Zdi se mi na primer zanimivo, da sta Alexa in Googlova pomočnica dobili domovinsko pravico tudi pri nas, Apple pa je s sistemom iOS 12 ter aplikacijo »Shortcut« uporabniku omogočil, da določi »ukaz«, ki sproži sosledje dejanj. Konkretno to pomeni, da lahko z govorom v angleškem jeziku nadziramo aplikacije, naprave ali »sisteme«, ki jih sicer Siri neposredno ne podpira. Na primer pametne domove v lastni režiji na odprtokodni programski opremi. Gotovo pa Siri še dolgo ne bo razumela, kaj šele govorila Slovensko, saj nas Apple ignorira ter noče sistema iOS niti posloveniti. O tem bi lahko razmislili vsi, ki nekritično hvalite vse, kar to podjetje izdela, pri čemer argument, da je tako zaradi naše majhnosti, ne zdrži. Sistem iOS je preveden v hrvaščino, od manjšin narodov pa imajo svojo različico najmanj še Slovaki.

Kakšen pa je smisel uporabe glasu v vsakodnevnem življenju? Nekomu je dovolj, če reši en sam problem. Na primer odpiranje dvoriščnih vrat, ko se bliža domu, tako da glasovno ukaže telefonu, da jih odpre. Drugim pa je vse skupaj »ničvredno« in neuporabno. Zabavno je sicer upravljati luči z govorom med ležanjem na kavču, če ravno telefon ni pri roki. Drugače pa zna biti hitreje to storiti prek aplikacije. Podobno velja tudi za televizor, če ga digitalni pomočnik zna upravljati. Kar pa ni samo po sebi razumljivo. Morda ga zna prižgati in ugasniti, pretikanje med programi pa je največkrat že zanj nerešljiva težava. Čeprav na primer to brez večjega naprezanja uspeva televizijskemu sprejemniku Neo. Uporabnost je tako zelo odvisna od primera do primera. Zgodba zase je glasba. Pametni zvočniki s pomočnikom nimajo odličnega zvoka, torej mora biti zadaj resen zvočniki sistem. A potem se pojavijo bolj konkretne težave. Kje je glasba? Zna pomočnik najti glasbene datoteke v omrežju oziroma podpira nam ljubo storitev pretočne glasbe? In naj mi prosim povedo, kakšen smisel ima možnost z glasom ukazati robotskemu sesalniku sesanje, ko mu (še) ne morem povedati, katero sobo naj počisti ali ko ima sesalnik nastavljen urnik sesanja.

Opaziti pa je, da digitalni pomočniki, ni važno, v kateri napravi živijo, spoznavajo lastnika in se mu prilagajajo. Še kako pomembno, ko govorimo v angleščini s slovanskim naglasom. Še pred leti je bila tak govor po domače za marsikateri sistem prepoznave govora nepremostljiva ovira, danes pa je razumevanje na mnogo višji ravni. Morda se ne bom preveč zmotil, če rečem prek 90-odsotno. Nekaj drugega pa je razumevanje, ko del vprašanja ali ukaza ni v angleščini. »OK, Google, who is Nika Zorjan«. Home mini v dnevni sobi, kjer je televizor večino časa prižgan, ker »mala« gleda Nikelodeon, je začel nekaj čivkati o tem televizijskem programu. Ne vem, če je oboje povezano, če pa je, potem me je začelo malce skrbeti glede »prisluškovanja«. Home v otroški sobi, pa je celo našel neki podobno zveneči ameriški podmorniški vojaški projekt. Po domače, iskanje glasbe slovenskih izvajalcev na Youtubu ali storitvi pretočne glasbe zna biti zelo podobno skeču »Eleven«.

Poglej še naše ostale preglede dogajanja v tem letu

• Zakaj “pametne ure” še vedno ni najboljši izraz in kje je bil poudarek pri športnih.
• O tem, da prenosniki verjetno še nikoli niso imeli boljše sezone.
• Kako so telefoni ob koncu leta le zlezli iz dolgočasja v nekaj vznemirljivosti.

Tudi sicer pa je treba povedati, da v digitalnega pomočnika vgrajen sistem prepoznave govora sicer razume pomen stavka (kolikor toliko), vendar je daleč od tega, da bi razumel pogovor. Pogovarjaje z njim je še vedno bolj kot ne neumno, ne glede na demonstracije, ko pomočnica kliče restavracijo in rezervira mizo. To, pa tudi telefonski pogovori preko pametnih zvočnikov, pri nas sicer ne delujejo. Predvsem pa ne dojame, kdaj govorimo njej, če ne uporabimo »aktivacijske« besede (Siri, ok google, alexa), kar v dobršnem delu omeji pristnost komunikacije s strojem.

Letos so torej pomočniki v pametnih zvočnikih začeli »uradno« delovati tudi pri nas, vendarle omejeno. Niti eden ne razume slovenščine, kar je svojevrstna »sramota« in nerazumljiva odločitev. Namreč Googlov prevajalnik naš jezik že zelo dobro razume, kar lahko mirno preverimo tako, da zaženemo aplikacijo in začnemo »telefonu« narekovati. Prav tako slovenščino razmeta televizijska sprejemnika Eon in Neo, ki delujeta na Androidu. Iz tega sledi le eno – da Googlovi jezikovni sistemi razumejo slovensko, le da njegov pomočnik tega znanja še ni prejel. Morda pa se nas bodo usmili in »slovenščino« omogočili v prihodnjem letu.

The post OB LETU OSOREJ: Žal mi je, a nočem razumeti slovenščine appeared first on Tehnozvezdje.

Še posebej navdušujoč, v bistvu strašljivo impresiven je bil telefonski pogovor Googlove navidezne pomoči v vlogi tajnice, ki za svojo šefico pokliče v frizerski salon, da bi jo naročila na striženje.

»Živjo, kličem, da bi za klientko rezervirala termin, mmm, najraje bi tretjega maja,« je pogovor začela algoritemska telefonistka. Potem, ko je (namišljena) uporabnica telefona glasovno naročila, naj ji uredi termin za striženje tretjega maja med deseto in dvanajsto. Sogovornica v salonu jo vpraša, katera ura bi ji ustrezala. Ko izve, da bi ob 12-ih, predlaga petnajst čez eno kot najbližji termin želenemu. Toda Googlovka ni zadovoljna. »Je kaj prostega med deseto in dvanajsto?« »Odvisno, kakšno storitev vaša naročnica želi.« In nato osupljiv odgovor Pomočnice: »Za zdaj samo striženje.« In tako se hitro dogovorita za termin ob desetih.

Mogoče še celo bolj občudovanja vreden je bil drugi pogovor, ko Pomočnik pokliče za rezervacijo mize v restavraciji. Učinek osuplosti je zmanjšal zgolj zgornji demo, ki nas je verjetno vse skupaj ujel povsem nepripravljene. V tem drugem primeru predstavnica restavracije deluje bolj zmedeno in umetno kot »nepravi« udeleženec pogovora. Ko pove, da za skupine, manjše od pet ljudi ne sprejemajo rezervacij, temveč naj kar pridejo (Pomočnik je želel rezervirati mizo za štiri), se umetna inteligenca ni zmedla, ampak je odgovorila z vprašanjem, kako dolgo se običajno čaka na prosto mizo.

Če vse skupaj ni bilo zaigrano, in težko verjamem, da bi si privoščili kaj takega, je to doslej največji preboj pri tej glasovni, pogovorni navidezni pomoči. Pokazali so tudi nekaj primerov, ko se je govornik na odru pogovarjal z domačim zvočnikom (Google Home) na približno tak način, kot sem vedno poskušal kramljati (ali zasliševati) Alexo, vedno neuspešno.

»Hej, Google, Kako so Bojevniki igrali nazadnje?«

»V nedeljo so premagali Pelikane s 118 proti 92.«

»In kdaj igrajo naslednjič?«

»Nocoj ob pol osmih proti Pelikanom.«

»Spomni me, da poiščem dres Kevina Duranta, ko pridem domov.«

»V redu, dodano na seznam opomnikov.«

To tehnologijo pogovarjanja so poimenovali Google Duplex in je točno to, kar sem ves čas pričakoval od tovrstne umetne inteligence. Doslej je bilo treba vsakič sproti priklicati asistenta (Hej, Google! ali Alexa!) in prejšnji odgovor je bil takrat že pozabljen. Pa tudi treba se je bilo omejiti na eno samo zahtevo, željo, vprašanje. Več stvari v povedi je bila prehuda naloga. Če sem hotel, da pomočnica prižge obe sijalki, sem moral dati dva ločena ukaza. Če sem hotel vprašati kakšno bo vreme in naročiti, naj me spomni vzeti dežnik, prav tako. Kaj šele, da bi si na osnovi odgovora o vremenu lahko zaželel kakršno koli koristno pomoč. Za vse to Google zdaj trdi, da bo možno. In da so izboljšali govor v precej bolj naravno zvenečega z analizo in posnemanjem intonacije, pavz, narečja in drugih lastnosti. Pri zgornjih primerih so tudi dodali medmete, da bi pogovor naredili čim bolj pristen.

Na žalost niso nič omenili morebitnih vprašanj glede zasebnosti in varnosti, ki bi se nam lahko porodila. Npr. kdo vse lahko posluša tak pogovor, kam se shranjuje, če kam, kdo in za kakšne namene ga analizira in tako naprej. Prav tako so vse primere dali v angleščini in tudi če bodo sledili drugi večji jeziki, do slovenščine še dolgo ne bomo prišli, če sploh kdaj. Vseeno pa je bila to z naskokom najbolj nora predstavitev na uvodnem predavanju dogodka I/O, vsakoletne najpomembnejše Googlove konference. Ostale novosti, npr. dodana resničnost v navigaciji, prikazovanje meni pomembnih novic s pomočjo umetne inteligence ali uporabniški vmesnik na osnovi kretenj (potegov s prstom) v Androidu P smo lahko pričakovali. Ne vem pa, če smo bili že pripravljeni na telefonske pogovore z »računalnikom«.

The post Ko se začnejo algoritmi pogovarjati z ljudmi … appeared first on Tehnozvezdje.