Že skoraj podcenjevanje je, če rečem, da je Sonos v svetu domače glasbene zabave uveljavljeno ime. S svojimi zvočniki je skoraj sinonim za enostavno, večsobno predvajanje glasbe. Roomba ali Tesla svoje sfere. Marsikdo je pričakoval, celo napovedoval, da bodo razmah zvočnikov bluetooth, pa tistih za navidezne pomočnike (Amazon Echo, Google Home, …) in konsolidacija največjih znamk spodnesli tla pod nogami tega podjetja, vendar se to ni zgodilo, saj je ostala preprostost uporabe, ki je nihče drug za zdaj ni uspel skopirati ali pa je povezati z dovolj kakovostnim zvokom za približno dostopno ceno. So pa ti izdelki vseeno na zgornji meji cenovno sprejemljivega za marsikaterega kupca in tu v enačbo vstopi Ikea. Nepričakovana kolaboracija je tako dala daleč najcenejši zvočnik z napisom Sonos. Ta, ki menda sodi med knjige, a se ga po mojem sme postaviti tudi kam drugam, stane okroglega stotaka. Tisti z lučjo na vrhu, ki je verjetno samo One ali Play:1 z dodatno sijalko, pa je s 180 evri že blizu standardnega teritorija teh izdelkov. Ostajam kar pri knjižni polici.

Zvočnik je za moj okus lep, pa tudi nihče drug v družini se pritožuje, torej vsaj grd definitivno ni. Proporci so malo neobičajni, ker redko srečamo dolg in ozek zvočnik (razen, če je visok za pol dnevne sobe), ampak to je verjetno z namenom, saj lahko stoji pokonci in zaseda malo prostora (med knjigami ), ali pa leži. S treh strani ga obdaja plastika, spredaj pa seveda (neodstranljiva) tkanina. Gumijaste nogice pa skrbijo, da je med predvajanjem pri miru. Da se ga montirati tudi na steno, za kar je treba dokupiti nosilce, sta pa zadaj speljana dva kanala za kabla (za napajanje in za omrežni priklop), za postavitev pokončno ali vodoravno. Oba kabla sta tudi priložena in še posebej napajalni je kar imeniten, deluje kot kakšna vrv. Kdor nima možnosti žičnega priklopa, se mu ni treba bati, saj lahko zvočnik poveže v domači Wi-Fi. Na sprednji strani so še tri tipke – predvajanje/pavza, glasneje, tišje. Prva je v bistvu samo priročnejši način za ustavitev ali nadaljevanje muziciranja, če tisti trenutek nimaš pri roki telefona, ker drugače celotno upravljanje poteka na mobilni napravi.

V tem se zvočniki Sonos razlikujejo od klasičnega glasbenega stolpa, pa tudi od »pametnih« zvočnikov. Na sami napravi ni nikakršnega zaslona in možnosti izbiranja česar koli, pa tudi neposredno se zvočniku ne da glasovno »ukazovati«, kaj naj predvaja. Obstaja pa možnost posredno, z iPhona. Poanta vsega skupaj je omrežna povezava in integracija različnih glasbenih (pretočnih) storitev v aplikacijo Sonos Connect. Začetna nastavitev je enostavna, še posebej, če je zadeva »na kablu.« Potem ni nobenega dela s priključevanjem v omrežje, zvočnik pa s sočasnim pritiskom na dve od treh tipk postaviš v tak način, da ga telefon zazna. Za priklop v Wi-Fi je malenkost več dela, ker zvočnik ustvari začasno omrežje, na katerega se povežeš s telefonom, potem pa v aplikaciji izbereš pravi Wi-Fi, vneseš geslo in zvočnik se prijavi. Potem je treba še ustvariti uporabniški račun, če ga še nimaš, in dodati glasbene storitve. Med njimi so denimo TuneIn (za internetni radio), Deezer, Apple Music, Google Play Music in Youtube Music, Pocket Casts in še nekatere, ampak naštete so za slovenske uporabnike najbolj zanimive in relevantne. Poleg tega je mogoče izbirati še med datotekami, ki so na samem telefonu, in pa tistimi na večpredstavnostnem strežniku v omrežju (UPnP), denimo ustrezni omrežni shrambi (NAS). Tako zadeva ni omejena samo na naročniško pretočno glasbo, ampak zlahka poslušaš svoje mp3-je. Če želiš zvočnik upravljati še z drugega telefona ali tablice, samo naložiš aplikacijo, jo odpreš, izbereš možnost, da se povežeš v obstoječo »skupino«, in naprava se pojavi. Ko klikneš nanjo, si v povsem enakem okolju kot na primarnem telefonu, lahko pa se še vpišeš v omenjeni uporabniški račun.

Glasbo se potem da predvajati na dva načina. Toda le, če imaš iPhone ali iPad, z androidnimi napravami pa samo iz omenjene aplikacije. Zvočnik namreč podpira še protokol Airplay, kar pomeni, da ga lahko izbereš kot zvočno napravo za tisto, kar poslušaš (in gledaš) na iPhonu. Na žalost pa ni podpore za androidno ustreznico Chromecast. Iz aplikacije glasbo, podkaste ali zvočne knjige izbiraš podobno, kot bi jih neposredno iz integriranih aplikacij. Če vzamem za primer Apple Music, ki je moj glavni »juke box«, so znotraj enake možnosti (moja glasba, novosti, …) in če izberem mojo glasbo, lahko potem izbiram med izvajalci, albumi in ostalim, kar imam dodano v svojo zbirko, pa tudi med zadnjimi dodanimi. Iskanja znotraj posameznih storitev ni, ampak ima Sonosova aplikacija splošno iskanje, ki prikaže rezultate iz vseh integriranih storitev. Do željene glasbe je mogoče priti hitro, res pa je, da je telefon obvezen. In eno od rahlo zoprnih dejstev je to, da moraš androidni telefon odkleniti za premikanje med komadi, ker na zaklenjenem zaslonu ni teh možnosti.

V okolju iOS se da zvočnik(e) dodati v »pametni dom« (Apple Home), kar prinese integracijo s Siri. Če rečeš »Siri, play the latest album by Ed Sheeran on speaker,« bo angleški pevec čez nekaj sekund zažgolel iz zvočnika. Operacijo pa telefon izvede tako, da najde željeni album v (privzeti) glasbeni storitvi in ga potem čez Airplay pošlje na Symfonisk. Torej ne znotraj Sonosove aplikacije, ampak rezultat je v bistvu enak, ker gre podatkovni tok iz interneta direktno na zvočnik, ni nikakršnega pretakanja podatkov s telefona na predvajalo in tako tudi ne izgub v kvaliteti.

S tem pa se možnosti končajo, ker zvočnik ne ponuja možnosti povezovanja prek bluetootha, pa tudi klasičnega (3,5 mm) vhoda nima. Tako se nanj na žalost ne da priklopiti drugega vira po kablu niti kakšne naprave, ki bi mu dodala glasovno upravljanje. Možno pa je spajati več zvočnikov skupaj. Dva enaka sta lahko stereo par, lahko so (različni) zvočniki v različnih sobah, dvojica teh »knjižnih« lahko doda prostorski element Sonosovi zvočni letvi (Beam ali Playbar) – posrečena rešitev, ker se z njo izogneš zoprnemu vlečenju kablov od osrednje enote do zvočnikov zadaj.

Del namestitve Symfoniska je (lahko) mahanje s telefonom, obrnjenim na glavo (da je mikrofon obrnjen proti izvoru zvoka), po prostoru. Dvigaš ga in spuščaš, vmes pa hodiš naokrog, da sistem posluša in prilagaja nastavitve zvoka prostora. To sem moral nekajkrat ponoviti, ker sem bil očitno premalo zavzet in najprej nisem zajel dovolj velike prostornine. Pa tudi potem, ko sem ta test uspešno prestal, se mi ne sanja, koliko je zvok zdaj boljši ali koliko bi bil slabši brez tega uglaševanja. Lahko pa pohvalim to, kar prihaja iz membran, ker je zelo poslušljivo. Sploh basovski del je močnejši od pričakovanj. Ali pa tudi ne, ker je to navsezadnje Sonos in vsi modeli te znamke imajo poudarjene base. Zvočniki bluetooth za podoben denar so definitivno slabši, zvenijo precej bolj plehko in prazno, pa tudi marsikateri precej dražji ne bi bil kaj dosti boljši, če sploh. Še vedno to ni povsem na ravni solidnega »stolpa« med dvesto in tristo evri, ampak če bi povezal dva Symfoniska, verjetno ne bi bilo daleč stran.

Cenejši od obeh pohištvenih zvočnikov se mi absolutno zdi vreden nakupa. Sploh, če večino glasbe in ostalega poslušaš s spletnih storitev. Če še vedno prisegaš na CD-je, potem to ni izdelek zate. Če pa vrtiš svoje mp3-je in jih imaš nekje na »mreži« ali pa jih lahko spraviš na telefon (z 256 ali 512 GB shrambe), se mogoče splača poskusiti, kako bi se ta rešitev obnesla.

HVALIMO

• Preprosta namestitev in uporaba
• Lep in ne prevelik
• V aplikacijo lahko vključiš marsikatero pretočno storitev in glasbo na svojih napravah
• Podpora za protokol Airplay
• Zelo soliden zvok, z dobrimi basi, še posebej za to ceno
• Poceni

GRAJAMO

• Ni zvočnega vhoda
• (Posredno) glasovno upravljanje samo ob vključitvi v Apple Home
• Če je Airplay, bi bil lahko še Chromecast (Audio)

The post Ikea Symfonisk: Tudi s »pohištveno« ceno pravi Sonos appeared first on Tehnozvezdje.

Že lani pomladi so v Googlu napovedali preimenovanje oblačne shrambe iz Google Drive v Google One in hkrati njeno obogatitev. S tem v kompletu pa je decembra, vsaj v Slovenijo, prišla tudi možnost vzpostavljanja družine. Uporabnik jo najde na naslovu families.google.com, prinaša pa rešitev večine zadreg s souporabo vsebin in prostora v oblaku. Kot pri večini ostalih »družin«, denimo Applovi ali Microsoftovi z Office 365, je tudi tu prostora za šest članov. Skrbnika in še peterice zraven. Glava družine torej lahko pošlje vabilo še na pet uporabniških računov pri spletnem velikanu in nastavi, kaj ti uporabniki dobijo od njega in kaj imajo lahko v skupni uporabi.

Uporabnih pridobitev vzpostavitve družine je več. Za vse uporabnike androidnih telefonov in tablic je prva zagotovo možnost nameščanja vseh v družini kupljenih aplikacij in iger. Tako jih ni (več) treba kupovati vsakomur posebej, kar velja tudi za glasbo, filme in publikacije (slednje v Sloveniji sicer niso na voljo). Zbirka aplikacij in vsebin je privzeto v souporabi, se pa mora vsak nov član družine vseeno prijaviti v družinsko knjižnico. To naredi tako, da gre v Trgovini Play v nastavitve, poišče možnost Prijavite se za družinsko zbirko in vse skupaj potrdi. Pri čemer lahko še izbere, ali mu bodo na voljo vsi stari nakupi ali samo novi od trenutka prijave naprej. Smisel ima seveda prva možnost.

Za nakupe je lahko nastavljena tudi »družinska« kreditna kartica (skrbnikova). Torej lahko vsi kupujejo na očetovo kartico. Vendar, brez skrbi, tega ne morejo početi kar nenadzorovano. Šef lahko nastavi, da so za nakupe potrebne njegove odobritve. To prav tako stori v nastavitvah Trgovine, če pogleda pod Plačilna sredstva in potem možnost Skupina družinskih članov, kjer lahko vsakemu posamezniku določi, za katere nakupe potrebuje odobritev. Za otroke je sicer mogoče ustvariti tudi posebne račune, ki so tudi del družine in pri katerih imajo starši še večji nadzor. Za razliko od Appla pa ni nujno, da si družina deli plačilno sredstvo. To je namreč lahko precej  zoprno, če so povezani odrasli iz različnih gospodinjstev, ki bi radi vsak po svoje gledali filme in nameščali plačljive aplikacije.

Naslednje, kar si lahko družina deli, je prostor v shrambi Google One (Drive). Tu je postopek obraten kot pri vsebinah. Souporabo plačanega prostora mora vključiti naročnik, ki je verjetno tudi glava družine. To stori tako, da gre v aplikaciji ali na spletnem mestu shrambe (one.google.com) v nastavitvah »premakne stikalo« pri možnosti Skupna raba storitve Google One z družinskimi člani. Tako bodo tudi ti (samodejno, brez kakšnega vklapljanja) videli enako skupno kapaciteto, kot jo skrbnik plačuje (denimo 100 ali 200 GB za 20 oz. 30 evrov na leto). Je pa preračun malce kompliciran, saj se v to šteje tudi osnovnih, brezplačnih 15 GB.

Še ena pomembna storitev ima možnost družinske naročnine z istimi člani, vendar na žalost ne v Sloveniji. Govora je seveda o pretočni glasbi Google Play Music. Nanjo se je še naprej mogoče naročiti samo posamično. Cena je sicer ugodna, saj zadeva mesečno stane 5,99 evrov, toda Apple (za 8,99) in Deezer (za 10,49 evrov) že nekaj časa tudi v Sloveniji ponujata družinsko naročnino, pri kateri v glasbi lahko uživa šest poslušalcev na različnih napravah.

Je pa v Googlovi skupni rabi še nekaj drugih zadev, ki so tudi potencialno lahko koristne. Med njimi skupen koledar. Če kdo kaj vpiše nanj, se to prikaže vsem članom družine. Druga tovrstna zadeva pa so zapiski Google Keep. Dovolj razlogov torej za vzpostavitev družine. Tudi brez glasbe, za katero pa ne dvomim, da je bomo prej ali slej deležni. Kot bomo verjetno storitve Android Auto in plačilne platforme Google Pay, samo v ameriški korporaciji se morajo odločiti, da to vključijo še za Slovenijo.

The post Googlova družina za aplikacije, vsebine in oblak appeared first on Tehnozvezdje.

Govorim o storitvah Apple Music, Deezer, Google Play music in podobnih. Na globalnem nivoju je najbolj priljubljena Spotify, ki pa je slovenski uporabniki še vedno nismo dočakali. Ostajajo nam prve tri omenjene, zraven njih pa še pri nas manj znani Tidal, kjer je zraven raper Jay-Z. Že v osnovi naročnine niso drage, saj se gibljejo med šestimi in devetimi evri na mesec. Omogočajo pa neomejeno poslušanje glasbe v katalogih, ki pri vseh obsegajo najmanj 40 milijonov pesmi. Toda še precej boljšo vrednost predstavljajo družinske ponudbe. Pri Apple music ta stane devet evrov na mesec, pri Deezerju deset in pol, medtem ko Tidal računa devet evrov za klasično kakovost in 18 evrov mesečno za pesmi brez izgube kvalitete pri stiskanju (lossless). Ta storitev je edina z avdiofilom namenjeno opcijo. Google Play Music tudi pozna družinsko ponudbo, a ne v Sloveniji. V naši državi se na to storitev, ki je resda najcenejša, lahko naročijo samo posamezniki.

Glavna prednost družinske naročnine je kajpada v tem, da lahko v glasbi na svojih napravah uživa več ljudi. Lahko so to člani istega gospodinjstva, ni pa nujno. Plačnik lahko svoja prosta mesta deli, s komer koli jih hoče. Zakaj je treba skleniti drugačno naročnino? Ker je pri posamični omejitev števila povezanih naprav v uporabniškem računu prehuda, da bi bila uporabnika lahko več kot dva. Vse razširjene ponudbe so prirejene za šest uporabnikov, le izvedba je pri vsaki malo drugačna. Tule se bom omejil na Apple Music in Deezer, saj imam z njima konkretne izkušnje, Tidala pa za zdaj nisem uporabljal.

Francoski Deezer je v Sloveniji verjetno najbolj znan ponudnik storitev pretočne glasbe. Vseeno pa bi upal stavit, da prav veliko naročnikov na različico Deezer Family ni, čeprav je samo tri evre in pol dražja od standardne Premium+ za enega uporabnika. Poslušati je mogoče s telefoni in tablicami (Android, iOS in celo Windows Mobile), računalniki (v brskalniku ali z aplikacijo), na televizorjih ali v avtu. Glede podpore za različne naprave je ta ponudnik pred vsemi ostalimi. Na žalost pa je začel zaostajati v uporabniškem vmesniku in glede odkrivanja (zanimive) muzike.

Družina pri tej storitvi nastane tako, da naročnik ustvari uporabniške profile, nakar se posamezniki vpisujejo z glavnim uporabniškim imenom in geslom ter izbirajo ustrezen profil, da ima na seznamu priljubljenih vsak svoje pesmi, albume in zbirke. Vendar rešitev z enotnim računom in geslom ni ravno najboljša izvedba. Veliko raje bi videl, da bi »družinski člani« od »glave družine« dobili nekakšna vabila ali da bi njihovi računi vsebovali svoja imena in gesla. In da ne bi mogel vsakdo kadarkoli preklopiti v kateri koli drug profil v naročnini. Tega pri Deezerju res niso najbolje premislili. Kot tudi ne uporabniškega vmesnika, kjer se je treba vedno znova postavljati na točno določeno mesto, da greš potem od tam lahko nazaj na seznam ali na iskanje, itd Moti me tudi, da je privzeto ob vsakem novem vpisu nastavljena slaba kakovost zvoka in da me storitev samovoljno izpisuje na nekaterih napravah. Skupna omejitev pri družinski naročnini je sicer enajst povezanih naprav, kar ni ravno veliko, a nekako zadošča za večino potreb, saj večina za te namene nima kaj dosti več od enega telefona in računalnika.

Kljub nekaj pomanjkljivostim Deezer ima močne plati. Nabor glasbe je dober, ne sicer povsem enak kot v kakšni drugi državi, a velikih razlik ni. Sploh za poslušanje slovenskih izvajalcev je ta storitev boljša izbira kot marsikatera druga. Zvok je v visoki kakovosti dober in to je tudi edina zvočna nastavitev, ki jo priporočam, vse ostalo je v današnjih časih, ko ni težav s hitrim internetom in megabajti, nepotreben kompromis.

Apple Music v familiarni izvedbi prav tako dovoljuje šest različnih poslušalcev. Je pa ustvarjanje naveze tukaj povsem drugačno in prav tako daleč od idealnega. Vezano je namreč na Family sharing v sistemu iOS. Organizator povabi druge – lahko prek sporočil iMessage ali »osebno«, tako da mu družinski člani vpišejo svoj Apple ID in geslo – in nato določi, kaj si bodo med seboj delili. Poleg glasbe si lahko še nakupe aplikacij in v trgovini iTunes in oblačno shrambo iCloud. To je po eni strani odlično, ker ni treba vsakemu posebej kupovati vsebin. Po drugi strani pa je zoprno, da je vse vezano na kreditno kartico organizatorja. Se pa v Applovi storitvi vsak zase prijavlja v glasbeno aplikacijo ali v iTunes in če je del družine z ustrezno naročnino, sistem to sam prepozna. Apple music privzeto živi na napravah s sistemom iOS, poslušati se da še z uro Apple Watch, večpredstavnostnim predvajalnikom Apple TV, v avtu prek sistema Carplay, na voljo pa je tudi androidna aplikacija, medtem ko je za predvajanje na računalniku nujen program iTunes, spletnega vpisa v to storitev ni. Na Apple TV se pravzaprav niti ni treba vpisati, ker odlično deluje pošiljanje vsebine iz telefona ali tablice prek protokola AirPlay. Le v istem omrežju wi-fi morata biti obe napravi, kar doma običajno sta. Drugače naj bi bil limit deset naprav na uporabnika, a tega Apple pravzaprav nikjer ne omenja in mislim, da nihče ne bo imel težav. Naprave se sicer briše v programu iTunes pod razdelkom Account – view my account – manage devices.

Jabolčna muzikalična storitev že od začetka kombinira uporabnikovo lastno (kupljeno) zbirko z naročniško knjižnico. Kar je dobro, ker je vse na enem mestu, in slabo, ker posameznik nima pravega pregleda nad vsem skupaj. Kakovost je v vsakem primeru najboljša možna (menda 256 Kb/s), nastavitve so v nastavitvah sistema, ne v aplikaciji, kar je pri Applu že tradicija. Vmesnik je nekoliko bolj razumljiv kot pri Deezerju, vedno so na dnu ali na vrhu glavni razdelki (knjižnica, radio, iskanje, itd). Po mojih izkušnjah daje Apple boljše uredniške predloge in še vedno obratuje »radijska postaja« Beats 1. Ne ena ne druga storitev nista kaj posebej družabno naravnani, v tem še vedno najbolj blesti Spotify, ki je zgodaj ugotovil, da so priporočila prijateljev izjemno pomembna. Apple ustvarja določeno razliko med naročniško knjižnico in trgovino iTunes, nekateri albumi se pojavljajo samo v slednji. Vseeno pa je nabor za pretakanje zadovoljiv. Možnost shranjevanja pesmi ali albumov v shrambo naprave, da so dostopne tudi brez povezave v internet, je samoumevna.

Odločitev za družinski Apple Music ali Deezer je zagotovo malo pogojena s strojno opremo in drugimi dejavniki. Če bodo v skupini sami androidni uporabniki, je Deezer precej bolj smiselna izbira. Za jabolčne pa najbrž Apple Music, ki je tudi cenejši. Oboje se da nekaj tednov preizkušati, da potencialni naročnik sploh dobi vtis, ali dobi, kar hoče. Osebno si ne predstavljam več življenja brez naročnine na glasbo, saj za res razumen znesek dobim dostop do vse nove in stare godbe. In če lahko za dodatne tri ali štiri evre na mesec v tem uživa še dodatnih pet uporabnikov, še toliko bolje. Vem, da je tu Youtube, toda naročnine na pretočno glasbo so dovolj poceni in prinašajo marsikatero prednost pred konstantnim predvajanjem glasbenih videov.

The post Družinska naročnina na glasbo je ena najboljših ponudb v svetu digitalnih vsebin appeared first on Tehnozvezdje.