Podobno kot še v marsikaterem primeru je izraz vsaj do določene mere napačen ali zavajajoč. Pogosto prav veliko (umetne) pameti niti ne srečamo niti je ne potrebujemo, temveč je za marsikateri sistem, najsi bo razsvetljava, ogrevanje, večpredstavnost ali kaj četrtega, pomembno predvsem nastavljanje scenarijev, sprotno prilagajanje, upravljanje na daljavo in dodajanje zmožnosti, ki jih običajna (analogna) ali tudi digitalizirana izvedba brez povezave preprosto ne omogoča. Seveda so primeri, ko nam odločitve same naprave, ki jih ta sprejme na osnovi podatkov s tipal in vnaprej pripravljenih algoritmov, lahko kaj olajšajo, izboljšajo in tudi preprečijo kakšno nevšečnost. Večinoma pa so lahko tovrstni »pametni« pripomočki osnova za doseganje določenih ciljev. Teh je lahko več, med glavnimi pa so zmanjšanje porabe energije, večje udobje bivanja, lažje upravljanje in nastavljanje (prek aplikacije na telefonu, spletnega vmesnika, namenskega programa ali glasovno), spremljanje podatkov za optimizacijo delovanja, dostop do naprav na daljavo (tudi zunaj domačega omrežja), izraba spletnih (naročniških) storitev na čim več napravah, povezovanje različnih sistemov v kolikor toliko enovito celoto in še kaj. Cilji so znova odvisni od potreb, želja, posameznega področja (pri »pametnem« zvočniku bodo drugačni in jih bo manj kot pri sistemu termostatov in ventilov) in seveda tudi cene tega, kar vgrajujemo. Zagotovo bodo pričakovanja drugačna, če nameravamo kupiti nekaj dokaj preprostega za približno sto evrov, kot če razmišljamo o bolj obširni rešitvi za tisoč evrov ali več.

Ker je toliko ciljev, je tudi načinov za postavljanje pametnega doma več. Vsi so lahko pravi, kajti okoliščine so zelo različne. V osnovi jih lahko razdelimo na tri najbolj pogoste. Lahko se odločimo za kupovanje in postavljanje kompletov, ki jih je treba samo namestiti in povezati z aplikacijo ali spletnim vmesnikom, ter začeti uporabljati. S tem lahko pokrijemo marsikatero področje in to počnemo postopno, glede na potrebe, navdih in finančne zmožnosti, so pa tovrstni sistemi običajno ločeni in jih lahko (za silo) združimo kvečjemu s pomočjo enega od treh glavnih plaftorm za nadzorovanje pametnega doma. To so Amazon Alexa, Apple HomeKit in Google Home. Ta možnost je cenovno nekje na sredi. Kompleti seveda nekaj stanejo, a pri vsakem je treba pretehtati, koliko koristi lahko prinese. Lahko se kasneje tudi izkaže, da jih nazadnje manj ali več, kot smo pričakovali, a dokler ne poskusimo, ne moremo zares vedeti.

Za nekatere avtomatizacije, predvsem to velja za zasenčitev, okna, različna stikala, vtičnice in še kaj, se lahko odločimo za samogradnjo. Priskrbimo si ustrezna tipala, motorčke in gradnike za povezavo, vzpostavimo osrednji krmilnik, za kar je zelo primeren kartični računalnik (Raspberry Pi ali Arduino), izberemo primerno programsko opremo in nato vgradimo, »zvežemo« in sprogramiramo zadevo. Tak pristop zahteva precej znanja in tudi nekaj izkušenj, lahko pa je cenovno dokaj ugoden in sistem si lahko v veliki meri prilagodimo po svojih željah.

Kdor tega ne bi počel sam, mogoče zato, ker se mu zdi, da se ne bo znašel, ali ker ima nasploh raje rešitve »na ključ«, pa se lahko odloči za ponudnika (denimo Comfort-el), ki vse to uredi. Tovrstna podjetja znajo svetovati, si ogledati stanovanje in narediti načrt, nato pa vse tudi vgraditi in uporabnika naučiti uporabe. Tudi tu gre predvsem za razsvetljavo, senčila, odklepanje vrat in podobno. Prednost tega pristopa so elegantne, preizkušene rešitve in enostavno upravljanje na enem mestu, ki ga je običajno mogoče povezati tudi z eno ali večimi od trojice omenjenih platform in tako dobiti še možnost glasovnega upravljanja (v angleščini). Cena je kajpak višja, a prav tako kakovost.

Še posebej pri novogradnjah je verjetno smiselno že ob risanju načrta razmišljati o tem, kaj od stavbnega pohištva in ostalega bi se dalo avtomatizirati in kje vse potegniti podometne cevi, da bo vse pripravljeno za kasnejše vstavljanje kablov. Marsikaj se da brezžično, toda po fizičnih povezavah gredo podatki še vedno najbolj zanesljivo ter ne motijo vsega ostalega »prometa« v zraku.

Predsodki in strahovi glede pametnega doma so večinoma odveč. Marsikateri povezan in prilagodljiv pripomoček lahko prinese konkretne prednosti v primerjavi s »klasiko«, treba pa je k temu opremljanju pristopiti brez vnaprejšnjih sodb. Še najbolj upravičeni pomisleki so tisti glede zbiranja osebnih podatkov, čemur se je mogoče v veliki meri izogniti, če se odpovemo Amazonovi ali Googlovi »pomoči« (Apple je glede zbiranja in varovanja podatkov malce bolj prijazen), morda tudi glede varnosti. Večina tovrstnih sistemov je namreč povezanih v internet, kajti brez tega tudi ni mogoče zagotoviti upravljanja na daljavo, kar lahko vedno predstavlja potencialno točko, kjer napadalci vdrejo in povzročijo kakšno nevšečnost. V praksi pa se to večinoma dogaja pri večjih sistemih, denimo pri slabo zavarovanem daljinskem ogrevanju, medtem ko posamični uporabniki napadalcev in izsiljevalcev v resnici ne zanimajo.

V prihodnje se bomo tako posvetili posameznim področjem, konkretnih nasvetom ter testom. Najprej sledijo zapisi o zvočnikih in večpredstavnostnih napravah (nameščanje novega Chromecasta smo lani že omenili), o sistemu za nadgradnjo ogrevanja (termostati in termostatski ventili za radiatorje) in o domofonu Bticino Linea 3000 z notranjo enoto Classe 100.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Postavljanje pametnega doma: Samostojno, postopno ali s tujo pomočjo in načrtom? appeared first on Tehnozvezdje.

Tako kot pri vsaki ponovni uporabi pametnega telefon priporočamo, da ga najprej povrnete na tovarniške nastavitve in izbrišete vse aplikacije, ki so na njem tovarniško naložene, jih ne potrebujete in se jih da izbrisati. Katera se ne da, jih v nastavitvah izključite. Nobene potrebe namreč ni, da je na telefonu karkoli, česar ne potrebujete. Najbolje bo, da je izbrani jezik »Angleščina«, Googlov pomočnik ne govor slovensko, zaklepanja zaslona ob nedejavnosti nastavljeno na »nikoli« (never), telefon pa priključen v domače brezžično omrežje in prek napajalnika na električno napajanje. Vprašali ste nas že, ali se na napajanje priključen telefon lahko preveč segreje, vendar ne pričakujemo, da bi to lahko povzročilo nevarnosti. Tudi demonstracijske naprave v trgovinah so namreč ves čas priključene na elektriko.

Nekaj idej uporabe starega pametnega telefona najdete tudi na portalu »Vse bo v redu« zavarovalnice Triglav.

Kako bo pomočnik deloval, je odvisno tudi od starosti pametnega telefona in različice programske opreme. Najprej morate zagnati aplikacijo Google, poiskati »nastavitve« in v njih možnost »Voice«. Sledi »OK Google detection« in »From Any Screen«. S tem omogočite, da telefon posluša in se odzove, kadar izrežete besedi »ok google«, če je le zaslon prižgan. V naslednjih korakih bo aplikacija od vas zahtevala, da ju trikrat izrečete, da se neuči vašega načina izgovarjave. Možno je, da se v tem koraku pojavijo obvestilo, da ne more uporabljati mikrofona, čeprav ima vsa potrebna dovoljenja. Največkrat v takem primeru pomaga ponovni zagon naprave, morda brisanje predpomnilnika aplikacije, če pa nič od tega, potem stari telefon morda ni najbolj primeren za to vlogo. Pomočnik je v tem primeru dosegljiv le v aplikaciji Google, pa še ikono za mikrofon se morate vsakič dotakniti.

Zvočnik telefona ni najbolj glasen in kvaliteten, zato potrebujete zunanje. Brezžični zvočnik, če nima 3,5-milimetrskega priključka, drugače pa je tudi žični dober. V obeh primerih pa naj bodo zaradi udobja uporabe priključeni na električno napajanje.

Od tu naprej je uporaba enaka, kot uporaba namenskega pametnega zvočnika. Postavljate lahko vprašanja ali pa z glasom upravljate pametne naprave, ki jih imate in podpirajo povezavo z Googlovim pomočnikom.

The post NEDELJSKI NASVET: Naj stari telefon postane pametni zvočnik z Googlovim pomočnikom appeared first on Tehnozvezdje.

Od omenjenih ima daleč največji »potencial« Googlov pomočnik, kajti za njim je milo rečena gora podatkov, na katerih se algoritmi učijo. Sledita Siri, ki je alfa in omega v Applovem ekosistemu, Alexa pa v Amazonovem. Bixby trojici niti približno ni dorasel in videti je, kot da se je Samsung zanj odločil, da lahko tudi za opisovanje svojih telefonov uporablja izraz »umetna inteligenca« in da se počuti enakovreden Applu. Za Korejce bi bilo bolje, če bi ga poslali kamor paše, med neuspešne inovacije in izkoristili ves potencial Googlovega pomočnika. Dodatna tipka za »zagon« Bixbija«, ki jo imajo premijski telefoni, namreč bega uporabnike, uporabne vrednosti pa nima.

Pametne pomočnice se ves čas učijo in spreminjajo, zato je težko govoriti o »nadgradnjah«, ki so letos pomembne. Lahko pa poskusim. Zdi se mi na primer zanimivo, da sta Alexa in Googlova pomočnica dobili domovinsko pravico tudi pri nas, Apple pa je s sistemom iOS 12 ter aplikacijo »Shortcut« uporabniku omogočil, da določi »ukaz«, ki sproži sosledje dejanj. Konkretno to pomeni, da lahko z govorom v angleškem jeziku nadziramo aplikacije, naprave ali »sisteme«, ki jih sicer Siri neposredno ne podpira. Na primer pametne domove v lastni režiji na odprtokodni programski opremi. Gotovo pa Siri še dolgo ne bo razumela, kaj šele govorila Slovensko, saj nas Apple ignorira ter noče sistema iOS niti posloveniti. O tem bi lahko razmislili vsi, ki nekritično hvalite vse, kar to podjetje izdela, pri čemer argument, da je tako zaradi naše majhnosti, ne zdrži. Sistem iOS je preveden v hrvaščino, od manjšin narodov pa imajo svojo različico najmanj še Slovaki.

Kakšen pa je smisel uporabe glasu v vsakodnevnem življenju? Nekomu je dovolj, če reši en sam problem. Na primer odpiranje dvoriščnih vrat, ko se bliža domu, tako da glasovno ukaže telefonu, da jih odpre. Drugim pa je vse skupaj »ničvredno« in neuporabno. Zabavno je sicer upravljati luči z govorom med ležanjem na kavču, če ravno telefon ni pri roki. Drugače pa zna biti hitreje to storiti prek aplikacije. Podobno velja tudi za televizor, če ga digitalni pomočnik zna upravljati. Kar pa ni samo po sebi razumljivo. Morda ga zna prižgati in ugasniti, pretikanje med programi pa je največkrat že zanj nerešljiva težava. Čeprav na primer to brez večjega naprezanja uspeva televizijskemu sprejemniku Neo. Uporabnost je tako zelo odvisna od primera do primera. Zgodba zase je glasba. Pametni zvočniki s pomočnikom nimajo odličnega zvoka, torej mora biti zadaj resen zvočniki sistem. A potem se pojavijo bolj konkretne težave. Kje je glasba? Zna pomočnik najti glasbene datoteke v omrežju oziroma podpira nam ljubo storitev pretočne glasbe? In naj mi prosim povedo, kakšen smisel ima možnost z glasom ukazati robotskemu sesalniku sesanje, ko mu (še) ne morem povedati, katero sobo naj počisti ali ko ima sesalnik nastavljen urnik sesanja.

Opaziti pa je, da digitalni pomočniki, ni važno, v kateri napravi živijo, spoznavajo lastnika in se mu prilagajajo. Še kako pomembno, ko govorimo v angleščini s slovanskim naglasom. Še pred leti je bila tak govor po domače za marsikateri sistem prepoznave govora nepremostljiva ovira, danes pa je razumevanje na mnogo višji ravni. Morda se ne bom preveč zmotil, če rečem prek 90-odsotno. Nekaj drugega pa je razumevanje, ko del vprašanja ali ukaza ni v angleščini. »OK, Google, who is Nika Zorjan«. Home mini v dnevni sobi, kjer je televizor večino časa prižgan, ker »mala« gleda Nikelodeon, je začel nekaj čivkati o tem televizijskem programu. Ne vem, če je oboje povezano, če pa je, potem me je začelo malce skrbeti glede »prisluškovanja«. Home v otroški sobi, pa je celo našel neki podobno zveneči ameriški podmorniški vojaški projekt. Po domače, iskanje glasbe slovenskih izvajalcev na Youtubu ali storitvi pretočne glasbe zna biti zelo podobno skeču »Eleven«.

Poglej še naše ostale preglede dogajanja v tem letu

• Zakaj “pametne ure” še vedno ni najboljši izraz in kje je bil poudarek pri športnih.
• O tem, da prenosniki verjetno še nikoli niso imeli boljše sezone.
• Kako so telefoni ob koncu leta le zlezli iz dolgočasja v nekaj vznemirljivosti.

Tudi sicer pa je treba povedati, da v digitalnega pomočnika vgrajen sistem prepoznave govora sicer razume pomen stavka (kolikor toliko), vendar je daleč od tega, da bi razumel pogovor. Pogovarjaje z njim je še vedno bolj kot ne neumno, ne glede na demonstracije, ko pomočnica kliče restavracijo in rezervira mizo. To, pa tudi telefonski pogovori preko pametnih zvočnikov, pri nas sicer ne delujejo. Predvsem pa ne dojame, kdaj govorimo njej, če ne uporabimo »aktivacijske« besede (Siri, ok google, alexa), kar v dobršnem delu omeji pristnost komunikacije s strojem.

Letos so torej pomočniki v pametnih zvočnikih začeli »uradno« delovati tudi pri nas, vendarle omejeno. Niti eden ne razume slovenščine, kar je svojevrstna »sramota« in nerazumljiva odločitev. Namreč Googlov prevajalnik naš jezik že zelo dobro razume, kar lahko mirno preverimo tako, da zaženemo aplikacijo in začnemo »telefonu« narekovati. Prav tako slovenščino razmeta televizijska sprejemnika Eon in Neo, ki delujeta na Androidu. Iz tega sledi le eno – da Googlovi jezikovni sistemi razumejo slovensko, le da njegov pomočnik tega znanja še ni prejel. Morda pa se nas bodo usmili in »slovenščino« omogočili v prihodnjem letu.

The post OB LETU OSOREJ: Žal mi je, a nočem razumeti slovenščine appeared first on Tehnozvezdje.

V najboljšem primeru je razmerje med androidom in iOS-om štiri proti ena. Na en iPhone pridejo vsaj štirje telefoni z androidom in zato sem padel na zadnjo plat, ko sem se s petimi mučil povezati žarnico v omrežje. Postopek je »na papirju« sila preprost in enak postopkom, ki sem jih vajen. Naložiš aplikacijo, jo zaženeš in slediš trotelziher navodilom na zaslonu. A vedno dodam – Preprosto je, dokler se nekaj ne zaplete ali pa ni vse do zadnje podrobnosti, kot so si zamislili. Po treh huaweijih, enem oneplusu in sinovem motu play sem že skoraj obupal in bil tik pred tem, da žarnico vržem skozi okno. Še sreča, da mi je Matjaž povedal, da je njemu uspelo s starim iPhonom. Tudi meni je in še danes ne razumem, zakaj z androidniki ne gre. Pravzaprav so težave v začetnem procesu povezave telefona z žarnico prek bluetootha, prenosu gesla za brezžično omrežje in priklopu žarnice nanj. Ko sem nato priključeno žarnico prenesel v aplikacijo za sistem Android, vse deluje »bp« (brez problema). Zakaj, nisem uspel ugotoviti. Aplikacija je bila prava, saj je v tržnici le ena, noben od telefonov ni bil starejši od dveh let, pa tudi na spletu nisem našel rešitve, čeprav je še nekaj ljudi imelo podobne težave. Morda pa so pri meni doma kozmične sile po nekem čudnem naključju sovražno nastrojene pametnim lučem, saj mi je tudi Belkinov sistem Wemo crknil.

Če ne razumemo podatkov o svetilnosti dobesedno, potem vsaj 75-vatna žarnica RGB solidno deluje. Maksimalno svetilnost doseže pri beli svetlobi. Pri barvah, reprodukcija barvne palete je spodobno natančna, pa je svetilnost ustrezno nižja. Upravljanje z žarnico prek aplikacije, če zanemarim začetne težave, pa je v resnici preprosto. Barvo lahko izberemo s klikom na paleto ali pa prek enega od že nastavljenih predlogov. Takisto lahko upravljamo s svetilnostjo (zatemnitev žarnice), vsi ti ukazi pa so dokaj hitro izvedeni. WIZove žarnice je tudi preprosto povezati z Googlovim Pomočnikom ali Alexo, potem pa jih upravljamo z glasom. Vendar za osnovne ukaze (zmanjšaj svetilnost na 60 odstotkov, spremenit barvo v rumeno, …), za prednastavljene predloge ali scenariji je še vedno treba poseči po telefonu. Ko je svetilna enkrat v sistemu, katerem koli. Res pa je, da fascinacija s svetlobnimi učinki traja samo nekaj dni, potem pa je glavno, da zadeva daje čim več svetlobe.

HVALIMO

• Cenejše od žarnic Philips Hue
• Podpora za Alexo in Googlovega Pomočnika.
• Ne rabijo dodatne naprave za povezavo v omrežje Wi-Fi.

GRAJAMO

• Težave pri povezavi v omrežje Wi-Fi z androidnimi telefoni.
• Svetloba žarnic ni tako svetla, kot bi pričakovali na podlagi tehničnih podatkov.
• Skoraj šestdeset evrov ni malo za tisoč lumnov (nazivne) svetlobe.

The post Pametne žarnice WIZ: Preprosto in brez težav. JAPAJADE! appeared first on Tehnozvezdje.

Današnji dogodek je bil, podobno kot že mnoge predstavitve izdelkov pametnega doma pred njim, pretežno namenjen prikazu kopice primerov, kako lahko Googlov navidezni pomočnik in druge storitve olajšajo vsakdanje življenje. Pogovarjanje z zvočniki, slikovno iskanje, predvidevanje na osnovi preteklih dejanj, preferenc, navad in okoliščin. Podjetje Pomočnika vgrajuje, kamor ga le lahko, podobno kot Amazon Alexo. Novi predvajali Home mini in Home Max z menda zelo hrupnimi nizkotonci, domofon z oznako Nest, celo prenosnik Pixelbook, vsi imajo hiter dostop do v programski opremi ždeče umetne inteligence. Amazon je za zdaj glede proliferacije tovrstnih izdelkov v domove nekoliko v prednosti, toda Google premore bistveno več podatkov, na katerih lahko gradi platformo, ter ima potencialno vstop v večje število naprav.

Koliko je ta AI v resnici že uporaben, je vprašljivo. Še vedno ostaja jezikovna ovira in tudi omejen nabor držav, kjer vse skupaj prinaša kaj koristnega. Dvomljivo pa je tudi, koliko je kupcev, ki se odločajo na podlagi tega, kaj zmorejo navidezne pomočnice ali kakšno dodano resničnost prinaša računalnik, ne na osnovi izgleda, občutka v rokah in zmogljivosti. Domači zvočniki so za zdaj prodrli predvsem zato, ker je z ukazovanjem pogosto priročneje priti do želene godbe kot z drajsanjem po zaslonu. V Sloveniji na žalost še nekaj časa ne bomo mogli zares oceniti, koliko je Googlova vizija prihodnosti že realna, ker je ta zasnovana in prilagojena za peščico glavnih držav (ZDA, Kanado, Veliko Britanijo, Nemčijo, …).

Kaj pa prinašajo same naprave? Prenosnik Pixelbook je nov najdražji chromebook. Tokrat vrtljiv v slogu Yoge in zelo lahek, saj tehta le dober kilogram. Lahko ima procesor i5 ali i7, do 16 GB pomnilnika in do 512 GB diska SSD. Zaslon je 12,3-palčni z ločljivostjo 2560 x 1440 in podpira pisalo, ki ga bodo prodajali posebej. Priključek je seveda USB-C, baterija naj bi zdržala do deset ur, poleg dela v brskalniku, kakršna je narava sistema Chrome OS, so podprte androidne aplikacije. In vse naj bi teklo zelo hitro. Ameriška začetna cena pa je tisoč dolarjev, kar se bo verjetno v Evropi preobrazilo v približno 1200 evrov.

Telefona Pixel 2 in Pixel 2 XL pa sta nova aduta, s katerima se Google želi zoperstaviti Applu in Samsungu. Toda pri tem ponavlja lansko strategijo, ki se ni obnesla, čeprav so predstavniki podjetja iz teleprompterja eden za drugim brali, kako »odlično leto ima za seboj Pixel.« Po navdušenju opisovalcev in redkih uporabnikov že mogoče, po prodajnih številkah pa nikakor, saj milijon ali dva prodanih nista kakšen hvalisanja vreden dosežek. Tudi tokrat bosta na začetku na voljo v samo šestih državah – ZDA, Kanadi, Veliki Britaniji, Nemčiji in Indiji. Nekaj mesecev kasneje sledijo še Španija, Italija in Singapur. In znova so cene na nivoju obeh omenjenih konkurentov, daleč od nekdanjih kolikor toliko dostopnih nexusovskih ravni. Manjši Pixel 2 bo v Nemčiji stal 799 (64 GB) ali 909 evrov (128 GB), večji Pixel 2 XL pa 939 ali 1049 evrov.

Za to ceno sicer proizvajalec ponuja na pogled zelo dobro in uravnoteženo strojno osnovo, četudi brez oblikovnega navdiha, in najboljšo programsko opremo v androidnem svetu z zagotovljenimi nadgradnjami za vsaj tri leta. Veliko je bilo govora o tem, kaj zmore Pomočnik, ki se ga da priklicati s stiskanjem telefona v slogu HTC-jevega U11. In kako s storitvijo Lens (objektiv) lahko »guglaš« s pomočjo fotoaparata. Nekakšna moderna reinkarnacija aplikacije Google Goggles izpred let. Ne manjkajo pa tudi dodanoresničnostne nalepke, ker nekaj podobnega ponuja tudi Apple.

Po strojni plati sta telefona skoraj identična in na ravni ostalih z vrha cenovne lestvice. Procesor Snapdragon 835, štrije gigabajti pomnilnika, vodotesnost, fotoaparat z 12 milijoni toč, zaslonko f/1,8 in optičnim umirjanjem, bluetooth 5, zaslon OLED. Manjši ima petpalčnega polne visoke ločljivosti s precejšnjimi robovi naokrog, večji pa za palec večjega, ki v skladu z letošnjim trendom prekriva večji del sprednje površine. Fotoaparat ima menda še izboljšane algoritme za pravilno ocenjevanje razmer in lepljenje fotografij z različnimi nastavitvami v eno, s čimer sta si že lanska Pixla prislužila kopico odličnih ocen. Zaradi tega sta izdelka nedvomno zanimiva, a Slovenijo bosta verjetno spet obšla, kakšen je dejanski Googlov cilj z njima, razen razširjanja svoje vizije Androida in umetne inteligence, pa še vedno ni povsem jasno.

The post Za Google je ves hardver samo sredstvo na poti do končnega cilja – umetne inteligence appeared first on Tehnozvezdje.

Zahodnjaški ljubitelji glasbe so že precej množično prešli na naročniško glasbo in treba je najti nek čim boljši način, kako Spotify, Applovo, Googlovo ali Amazonovo glasbo (pri nas pa Deezer) spraviti na glavni glasbeni »stolp« v dnevni sobi, kuhinji ali kjerkoli že. Še najbolj eleganten način je čez bluetooth s povezanega telefona, vendar mora seveda hi-fi to podpirati, ali pa je treba dodati vmes še kakšno napravico, denimo Chromecast audio. Zato so Echo in druščina tako mikavni. Neposredno se povežejo v internet, podporo za glasbene storitve (vsak seveda samo določene) imajo že vgrajeno, zvočno niso slabi ali pa se jih priključi na kakovostnejši, vendar nepovezan sistem, in, kar je še posebej pomembno, kaj naj predvajajo, jim naročamo kar glasovno. Saj ne, da bi bilo iskanje pesmi, albumov ali seznamov predvajanja na zaslonu hudo zamudno, vseeno pa je veliko hitreje in tudi priročneje naročiti zvočniku naj zavrti najnovejšo Katy Perry. Ne da bi bilo sploh treba prijeti telefon v roke (in mogoče zato izpustiti nekaj drugega).

Med prvim igranjem z Alexo na namenski napravi – že prej smo se družili s Siri in Cortano na telefonih, tablicah in računalnikih – smo ji v glavnem postavljali vprašanja, poslušali podcaste čez storitev Tune-in in se poskušali povezati s kakšno domačo »pametno« napravo, kot so sesalniki ali sijalke, pa kaj veliko uspeha nismo imeli. Zato je Echo Dot za nekaj časa romal v predal. Dokler nisem zdaj našel načina, kako se naročiti na glasbo za ta zvočnik. Dokopal sem se namreč do ameriške kreditne kartice, ker brez tega pri mojih nastavitvah naprave ne gre. Lahko bi jih prestavil na nemške in poskusil s kartico N26, ampak potem bi bili pogovori z Alexo v nemščini, kar pa mi ne diši. Stvar je v tem, da Echo od naročniške (pretočne) glasbe podpira Amazonovo (Prime) Music in Spotify. Drugi v Sloveniji (uradno) ni dostopen, do prvega pa se na Odmevu da priti z ameriško kartico. Obstaja namreč naročnina samo za to napravo, ki stane štiri dolarje na mesec in jo je mogoče aktivirati, kako pa drugače, z glasovnim ukazom (Alexa, try Amazon music unlimited). Že pred tem pa je treba v aplikaciji Alexa vnesti »pravo« kartico in jo nastaviti za privzeto plačilno sredstvo za glasovne nakupe – v ZDA na ta način dejansko nabavljajo na Amazonu.

Poslušanje glasbe s pomočjo Alexe je zabavno, ni pa brez pomanjkljivosti. Poveš, kaj bi rad – izvajalca, pesem, album, …, strežajka zrecitira, kaj je našla, in zasliši se glasba. V aplikaciji se prikaže predvajalni seznam, mogoče je tam preskakovati naprej, seveda pa je smisel v tem, da to spet dosežeš z glasom. Alexa, next (naprej). Ukaz za pavzo (pause!) ustavi, play spet sproži predvajanje od tam naprej. Enako kot s tipkami. Le da ni treba nikamor segati, se premikati, medtem ko se z otrokom igraš sredi sobe, bereš za mizo ali počneš karkoli. Zgolj oglasiš se s prošnjo Alexi in ta ustreže. Sliši pa zelo dobro. Soba je majhna, ampak ne glede na to, od kod sem ji narekoval in kako glasno, je ubogala. Tudi težav s škotskimi ali drugimi težje razumljivimi naglasi nisem imel.

Naročnina domnevno obsega več deset milijonov pesmi. Verjetno je nabor enak kot pri drugih Amazonovih ponudbah in pri ostalih storitvah, le da je na voljo samo na enem samem Echu in da ni mogoče kaj dosti brskati po katalogu. V aplikaciji se da malo pogledati po zvrsteh, najbolj zanesljiva metoda pa je pač naročati Alexi in videti, kaj bo našla. Seveda ni težav z anglosaksonsko godbo, čeprav se tudi pri njej včasih zgodijo hecni mimosunki. Ko sem si zaželel Robbieja Williamsa sem nekje proti koncu pesmi začel ugotavljati, da je to najmanj neka čudna kolaboracija, preveril aplikacijo in prišel do spoznanja, da poslušam nekega drugega Robbieja Williamsa. Ukaz, naj mi, prosim, predvaja britanskega, ni dal rezultatov, ker seveda v katalogu ni izvajalca z imenom »British Robbie Williams«. Logika, kontekst in navezovanje na prejšnje odgovore pa tem pomočnicam še vedno ne gre. Pa vendar, z večino ameriških in britanskih izvajalcev ni (bilo) težav.

Seveda pa so slovenskimi. Za zdaj mi še ni uspelo z zanesljivostjo ugotoviti, ali so njihove pesmi v knjižnici ali ne. Ker me Alexa preprosto ne razume, koga hočem poslušati. Namesto Jana Plestenjaka sem dobil Stinga. Namesto Neishe najprej pesem s takim naslovom (od kdo ve katerega izvajalca), nato pa nekega pevca po imenu Mishka. In tako naprej. Ker v aplikaciji ni možnosti iskanja, mimo Alexe in njene volje pač ne gre nič, se do slovenske glasbe še nisem dokopal. Podobne težave sem imel z latinskoameriško. Res pa je, da se prav pretirano za zdaj nisem trudil.

Napravice, kot je Echo Dot, so novodobni nadomestek glasbenih želja na radiu. Jukeboxi enaidvajstega stoletja. Džuboks, ki mu lahko mimogrede še naročiš, naj doda jajca in sladoled na nakupovalni seznam, prižge luč in zmanjša kurjavo, ako imaš povezane še prave gradnike pametnega doma. Po nekaj dneh igranja z didžejko Alexo mi je povsem jasno, v čem je njen čar in zakaj Američani precej množično kupujejo te zvočnike. Celo sam razmišljam o tem, da bi obdržal naročnino, tiste štiri dolarje na mesec je ta dodatna priročnost verjetno vredna. Pa še konkreten razlog imam, da je mali zvočnik sploh priključen in lahko Alexo vsake toliko vprašam, kaj prav’ lisica. »Čača-čača-čača-čau!«

The post Zabava in zmešnjava z didžejko Alexo appeared first on Tehnozvezdje.

Navidezni pomočniki se množijo. Od Googla in Appla, prek Microsofta in Amazona do Samsunga, vsi jih pospešeno razvijajo. Zato smo se tokrat na zmenku dobili z Amazonovo pomočnico Alexo

Podobno kot druge je tudi “skrita” v domači zvočnik. Zato, da izpade manj vsiljivo, pa tudi, ker je glasba ena glavnih storitev, ki jo omogoča. Uporabnik preprosto reče, Alexa, predvajaj mi Katy Perry, pa je. Seveda v ZDA ali v Veliki Britaniji, v Sloveniji je vse skupaj bistveno manj uporabno.

Kako se taka umetna inteligenca v škatlici in ali je to res umetna inteligenca, smo ugotavljali v tokratni oddaji. In preizkušali, kakšne odgovore daje Alexa in kako se razume z vrstnicami, kot je Siri.

Vabimo k ogledu!

The post Alexa, kako si pametna! appeared first on Tehnozvezdje.

S tem zvočnikom se Apple spušča v boj tako z Amazonom in Googlom, ki že nekaj časa prodajata podobne »pametne« reči – Amazon Echo in Google Home –, kot tudi ali predvsem s proizvajalci enostavno povezljivih zvočnikom, kakršen je Sonos. Na odru so tudi seštevali, koliko stane kombinacija pametnega (Amazonovega) in kakovostnega (Sonosovega) zvočnika in »ugotovili«, da je dražja od 350 dolarjev, kolikor bo od decembra naprej, ko pride v prodajo, v Ameriki treba plačati za to glasbeno novotarijo podprto z navidezno pomočnico Siri.

Na začetku ga bodo prodajali še v Veliki Britaniji in Avstraliji. Siri bo torej govorila samo angleško. Mogoče je to malo presenetljivo, saj ta pomočnica v osnovi deluje povsod in tudi na storitev Apple music se je mogoče naročiti skoraj kjer koli na svetu. Vendar pa so posredi verjetno še drugi razlogi, navsezadnje sta tudi zgoraj omenjena zvočnika za pomoč v stanovanju omejena na peščico držav in jezikov. Kot bomo prihodnji teden (verjetno v ponedeljek tudi v živo ob 17-ih na tem naslovu) pokazali v naši naslednji oddaji, je vsaj enega od njiju drugje mogoče pripraviti k delovanju, a sta funkcionalnost in pamet zelo omejeni.

Za razliko od Amazona, kjer je v ospredju nakupovanje, in Googla, ki hoče biti v splošno pomoč, je pri Homepodu v ospredju glasba. Brez naročnine na Apple music vse skupaj nima smisla. Z njo pa naj bi zvočnik spoznaval glasbene okuse uporabnika (uporabnikov?) in mu pomagal najti nove izvajalce in pesmi. Poudarek je tudi na kakovosti predvajanja, saj naj bi bil to zvočnik, ki bo tudi v tem pogledu lahko pariral Sonosom in podobnim. Kar verjetno pomeni preveč izrazite base, a pustimo se presenetiti.

Siri bo mogoče vprašati še za kakšno drugo stvar in ji kaj naročiti, ne bo poznala samo glasbe. Kot drugi pametni zvočniki bo drdrala športne rezultate in vremensko napoved, pošiljala bo sms-e (s povezanega iPhona), prižigala ali ugašala luči in upravljala druge povezane pametne naprave v stanovanju. Ampak, kot rečeno, brez Apple music, je to precej neumen in nesmiseln zvočnik. Naročnikov na to glasbeno storitev pa je trenutno 27 milijonov, pa vsi skoraj zagotovo niso v ZDA, Veliki Britaniji in Avstraliji. Tako si je Apple izbral precej majhen krog potencialnih kupcev za izdelek, ki tudi ni ravno poceni in ne spada med impulzivne nakupe. Kot Amazonov Echo Dot, cenejši od njegovih dveh zvočnikov. Ta stane 60 evrov, občasno v akcijah še kakšen evro manj, za boljši zvok pa se ga da prek klasičnega izhoda priključiti na sistem hi-fi.

Cilj vseh teh naprav pa je jasen – zbrati čim več podatkov in informacij o uporabnikih, njihovih navadah, vprašanjih in ostalem, da bo umetna inteligenca v ozadju postala pametnejša, da bodo ponudniki vedeli več in tako lahko prilagajali svoje storitve, oglase in izdelke, pa tudi prodajali izsledke še komu.

The post Domači iPod bo kradel kupce Amazonu, Googlu, Sonosu, … appeared first on Tehnozvezdje.