Belo in Černi! Galaktični izumitelj in njegova življenjska stvaritev, Frankenstein in njegova pošast. Vojna med njima je uničila Luno, vrgla Zemljo s tečajev in se končala s statusom quo. Černi zaprt v središče planeta, medtem ko nad njim bdi Belo s skupino super junakov. Ljudi zabavajo z nekakšnim nogometom, vendar je ta v resnici več kot to. Nadaljevanje vojne. Vsake toliko Černi sprosti smrtonosno orožje, ki ga le teleportacije sposobni junaki lahko izničijo. Življenje ljudi je sicer tako kot Zemlja izvrženo s tirnic. Moskva je v tropskem območju napol zaraščeno s pragozdom in tudi drugod ni dosti boljše. Galaktična vojna, v kateri ljudje sicer niso sodelovali, jih je dotolkla bolj kot druge in »nas« potisnila v distopično prihodnost. Z rednimi tekmami treh ekip, kot edinimi svetlimi trenutki slehernika. Černi se kajpada hoče osvoboditi ječe, medtem ko najnovejši član zemeljske ekipe Anton za trenutek podleže skušnjavi. Na koncu se za Zemljane dobro izteče, saj prevzamejo vajeti usode spet v svoje roke.

Zgodba je površina, medtem ko je višek čustvene izpovedi »ti si meni všeč«. Film poskuša graditi na akcijskih prizorih bogato podprtih s posebnimi učinki in računalniško grafiko. Slednje je na trenutke celo preveč. Ko na primer kapetanka zemeljske ekipe Nataša teče preko igranega polja, jo najprej upodablja igralka iz mesa in krvi ter že v naslednjem računalniško generirano podoba. Velikokrat za to ni nobene potrebe, predvsem pa je (moteče) opazno, saj imate občutek, da namesto filma gledate animirane prizore na ravni solidne računalniške igre. Vendar to še ni vse. Film je v originalu posnet v ruščini in nato sinhroniziran v angleščino. Ne najboljše. Bodisi glas nekako ne sodi liku, igralki ali igralcu ali pa v glasu ni čustev in dramaturgije, ki pritiči prizoru. Čemu HBO? Mar bi pustili v ruščini, kar bi se skladalo s sicer redkimi napisi v cirilici, saj tako ali drugače med gledanjem beremo podnapise.

Nekoč so Rusi sloveli po odličnih znanstvenofantastičnih filmih, ki so temeljili na zgodbi, na likih in ne na akciji in posebnih učinkih. Film Stalker Andreja Arsenjeviča Tarkovskega iz leta 1972, ki bi ga verjetno moral pogledati vsak resnični ljubitelj znanstvene fantastike. Golmani galaksije z njim nimajo ničesar. Morda so hoteli dokazati, da se lahko enakovredno kosajo s Hoolywoodsko produkcijo in pričakovano pogoreli. Narediti sicer vizualno privlačen film brez zgodbe in s siromašnimi liki zna narediti (skoraj) vsak, a le Američani iz njega naredijo finančno uspešnico. Nič ne bo narobe, če si film ogledate, vendar prav tako tudi ne, če nanj pozabite!

Kaj: Cosmoball (Vratar Galaktiki), vesoljska 3D superjunaška opera na meji med risanko in igranim filmom.

Kje: program HBO

Ocena 2,5: Na trenutke ni jasno, ali gledaš zaslon solidne prvoosebne računalniške igre ali igrani film, kjer so glavni igralci občasno celo računalniško upodobljeni. A najbolj moti sinhronizacija v angleščino, čisto brez čustev in dramatike!

Priporočilo: Ponekod označen za starejše od 12 let, vendar zaradi nežnega prikaza nasilja, spolnosti pa ni, razen morda v domišljiji gledalca, kar se mene tiče primeren za vse.

The post Golmani galaksije ali kako slovanski bratje zamišljajo junake vesoljske perestrojke (#videonapovednik) appeared first on Tehnozvezdje.