Robotske kosilnice še zdaleč niso novi pripomočki, toda zelo razširjene še vedno niso. Še posebej ne te, ki se znajo orientirati po vrtu. Tako se nas večina šele spoznava z njimi in mora zaradi njih tudi kaj prilagoditi zunaj hiše. Če je bila prej ovira za večji razmah nujnost obdajanja trate s kablom oz. žico, ki je zamejevala prostor košnje, je pri novi generaciji še vedno cena naprave. Pri nas prvo (vkopavanje žice) ne gre oz. nima smisla, razen če bi se omejili na zelo majhen del površine, ki jo lahko zdaj prepustimo v »obdelavo« robotu. Za drugo seveda vsak zase ve, koliko lahko in je pripravljen odšteti za takega vrtnega pomočnika. Sam mislim, da je nekaj dobrih razlogov, ki bi me lahko prepričali.

Prvo, za kar je treba poskrbeti, je vtičnica za napajanje robotove polnilne postaje (potencialne tudi referenčne za pozicioniranje). Nato pa še za primerni mesti za obe postaji. To ni tako trivialno, kot se morda sliši, kajti oboje mora biti na smiselnem mestu in kabli ne morejo biti potegnjeni čez pol vrta.

Pri tokratnem testiranju sem pričakoval, da bom imel več težav z iskanjem ustreznega mesta za sprejemno-oddajno satelitsko postajo, ki skupaj s sprejemnikom in (linearnim) lidarjem v samem robotu skrbi za določanje pozicije znotraj vnaprej ustvarjenega »zemljevida.« Za testne namene namreč zadevo običajno postavim nekam bolj na odprto, da je signal kar najboljši, blizu namestim še priključno postajo robota, napeljem do tja kabel za napajanje, in preizkušam z najboljšo možno postavitvijo za delovanje naprave, četudi provizorično (s prej omenjenim kablom čez vrt). Toda z vidika stalne postavitve taka rešitev ni primerna. Pri iskanju slednje sem začudeno ugotovil, da referenčna postaja skoraj pod napuščem dovolj zgledno sprejema signal in z njim tudi zlahka doseže robota na vse konce, kamor se ta poda (oz. ga pošljem). Priključna postaja je prav tako skoraj tam, kjer nam ustreza, vendar jo utegnemo prestaviti še za približno meter proti hiši in malce »za vogal« nadstreška za avtomobile. Pri čemer upamo, da to ne bo vplivalo na komunikacijo, vsekakor pa ne bi smelo glede signala brezžičnega omrežja, s čimer sem imel težave na »odprtem.« V kratkem ga bom sicer še nekoliko nadgradil, ker nisem zadovoljen s tem, kako »pronica« na vrt.

Kako lahko poskrbite za varnost robotske kosilnice, si preberite v članku na portalu Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.

Nekaj časa izgledi za resno testiranje niso bili najboljši. Po zaključku prvega dela je nastopilo sušno obdobje, trave skorajda ni bilo, zgolj rumena, posušena ruša. Toda v zadnjih dveh tednih je popolnoma oživela in ob stalnem pospešeno raste, tako da jo je treba kositi na nekaj dni, da ne postane previsoka. Tu se pokaže prava vrednost robota, ki ga lahko pošljem na »obhod« neomejeno pogosto. Pošteno priznajmo, da klasične kosilnice nihče tako pogosto ne tišči naokrog po vrtu. Tudi trava je zaradi tega lepša, med drugim robota lažje pošljemo ob urah, ko je še malce vlažna in se lepše reže. Velika prednost je tišina delovanja, saj vas noben sosed ne bo prijavil, da mu v soboto ali bognedaj celo v nedeljo kazite mir. Ugotovil sem tudi, da lahko z »daljinskim upravljanjem« dokaj dobro pokosim še tiste predele, ki jih robot pri svojem delu morda izpusti, samo še tisto povsem ob drevesih in še kje je treba postriči ročno ali morda s kosilnico na nitko.

Dodatna površina, ki sem mu jo določil, je na drugi strani našega dovoza, prek katerega se robot zlahka zapelje, zanimivo, da vedno po enaki poti nekoliko v ovinek, po kakršni sem ga peljal v prvo. Tudi klanec, da doseže ravnino, mu ne predstavlja težav, mu pa vseeno nisem določil, da bi ga kosil. Nekaj ročnega dela nam vendarle še ostane.

Pogosto ga na isto območje pošljem po dvakrat, podobno kot tudi robotski sesalnik, ker v prvo kaj izpusti, v dveh obhodih pa večinoma lepo pokosi vse. Tudi zaradi tega in nasploh, če imate veliko površino, priporočam robota s konkretno avtonomijo baterije in predvsem hitrim polnjenjem. Če je namreč baterija napolnjena v pol ure, gre lahko takoj nato nazaj na delo – še posebej pomembno, če lovite ure, ko sonce še ni premočno, ali konec dneva –, kot če polnjenje denimo traja dve uri. Dotični model je take vrste, zato sem s tem vidikom zelo zadovoljen. Všeč mi je tudi, da skorajda ni dela z robotom. Malce ga je treba občasno očistiti, to pa je tudi vse. Za zdaj še ne kaže, da bi bilo treba menjati rezila, navsezadnje razen jabolk, ki pospešeno padajo na tla, ne zadeva ob veliko ovir. Kjer pa bi si res želel izboljšavo robotovih algoritmov, je v tem, da ne bi prepoznaval višjih (in močnejših) bilk kot ovir, temveč bi z veseljem zapeljal čeznje. Dozdajšnje posodobitve vdelane programske opreme tega niso spremenile.

The post PODALJŠANI TEST: Kaj mi je všeč pri (»pametni«) robotski kosilnici? appeared first on Tehnozvezdje.

Opravka imamo z eno tistih kosilnic, ki se po vrtu oz. njegovem »zemljevidu« v aplikaciji navigirajo s pomočjo satelitskega pozicioniranja (pri sebi in referenčni postaji nekje ob robu trate), linearnega lidarja, kamere in tipal. Poleg njene polnilne postaje morate torej na primerno mesto postaviti tudi omenjeno sprejemno-oddajno postajo (na nizkem drogu). Mesto mora biti tako, da hkrati zagotavlja dober sprejem satelitskega signala (GPS-a in drugih sistemov) in da oddajanje pokriva celotno površino košnje (za kakšen vogal signal ne bo šel in kosilnica se bo izgubila), pa tudi ne sme biti predaleč od postaje oz. od vtičnice, saj se zadeva napaja žično. Ecovacs ima v ponudbi še model GOAT A-3000, ta je občutno dražji in v Sloveniji še ni naprodaj, ki nima postaje, temveč je na vrhu robota še vrteči se lidar za 3D-orientacijo po vrtu. Ta je bolj primerna za tiste, ki postajo težko nekam umestite, ali želite, da vas vrtni robot razbremeni na več predelih okrog hiše, za kar bi morali alternativno iskati kakšnega z več postajami.

V našem testnem primeru smo drog postavili skoraj ob rob nadstreška, kar pa ga ni motilo, da ne bi sprejemal signala skoraj 40 satelitov. Tudi kosilnica sama jih je pogosto videla približno 30. Tako je vedno vedela, kje je, tudi če je med delom izgubila signal domačega brezžičnega omrežja (Wi-Fi). Ta mora biti dober na mestu polnilne postaje, toda ko se robot vozi po vrtu, se nanj ne zanaša, zgolj v aplikaciji morda občasno ne boste videli njegovega napredka, ko bo šel iz območja pokritosti s signalom. Ko bo znova vzpostavil povezavo, ga boste vnovič ugledali.

Sam robot je dokaj velik, bistveno večji kot denimo GOAT O-800 stopničko nižje na zmogljivostni in cenovni lestvici. Od slednjega je tudi opazno bolj robusten in po vrtu vozi zanesljivo ter ne povzroča kakšne škode ob obračanju ali premagovanju »vzpetin,« kajti nazobčana kolesa skorajda kličejo k temu, da kaj razkopljejo, če se zavrtijo prehitro. Vendar česa tega nismo opazili, se je pa enkrat ali dvakrat zgodilo, da je robot zapeljal malce »pregloboko« čez mejo območja, ko je želel pokositi do roba, in zato šel ravno dovolj po klancu navzdol, da nato ni mogel vzvratno nazaj gor, obrniti pa tam ni hotel. Zato ga je bilo treba spraviti nazaj v delovno območje. Hitrost premikanja se lahko nastavlja na 0,4 ali 0,7 m/s, hitrejša se mi zdi povsem ustrezna. Medtem ko je višina košnje nastavljiva od 3, kar je že dokaj malo, pa vse do 9 cm, in s to nastavitvijo kosilnica zmore kositi tudi tam, kjer prej nismo tega opravili ročno, pa bi morda morali.

Avtonomija baterije in hitrost polnjenja sta zagotovo med močnejšimi platmi modela GOAT A-1600. Če držijo izračuni robota, koliko površine pokosi, baterijska zaloga zlahka zadostuje za približno 250 m². Pri O-800 za približno pol manj. Potem traja nekako 45 min, da se znova napolni, in gre lahko nadaljevat delo, če ga v prejšnjem ciklu ni opravila do konca. Cenejši model se polni približno dve uri (kot rečeno, pri bistveno manjši bateriji). Zato za večje vrtove vsekakor priporočam zmogljivejši model.

Košnja gre robotu dobro od rezil. To niti ni presenetljivo, glede na to, da sta spodaj dve plošči (»glavi«) s po tremi rezili, s čimer zagotovo izboljša kakovost sečnje, pa tudi nekoliko razširi pas. Seveda tega še vedno zamika, da poskuša zajeti vse, čeravno včasih še vedno kakšen ožji pas izpusti. Kosi res lepo, travo povsem odreže, nič je ne trga. Smer košnje je mogoče nastavljati, vendar le za celotno površino, ne denimo za vsako območje posebej (če jih boste ustvarili več), in tudi zgolj v odnosu na polnilno postajo, ne z določanjem na samem zemljevidu, kot omogočajo nekateri drugi roboti.

Na začetku kakopak začrtate območje, kje naj robot kosi, kar storite tako, da ga kot avtomobil na daljinsko upravljanje peljete po robovih zelenice. Kasneje lahko obvozite še manjša področja, kamor naj ne hodi (npr. okrog cvetličnih gred ali česa drugega), ter razdelite vrt na več »con,« da lahko pošiljate robota kosit posamezne. V takem režimu delovanja je tudi bolj osredotočen in učinkovit, če kosi eno veliko območje skupaj, zlahka vmes kaj izpusti. Večje ovire prepozna in se jim izogne, težava je zgolj v tem, da med te prišteva tudi višje bilke, namesto, da bi jih pokosil. Med delom lahko spremljate sliko z njegove sprednje kamere, ki pa je dokaj slabe kakovosti, in »prenos« dobro deluje zgolj tam, kjer je soliden signal Wi-Fi.

Za varnost robotu že takoj nastavite kodo PIN, ki jo vtipkate na zaslončku na vrhu pokrova in ki ne sme biti 1111. V aplikaciji lahko tudi vklopite sledenje položaja in piskanje (alarm), če kdo robota dvigne s polnilne postaje (ter glasnost). To morda še vedno ne prepreči nujno kraje, zagotovo pa jo oteži.

V aplikaciji v osnovi, ko ga enkrat izrišete, vidite zemljevid (»tloris«) vrta in lahko pošiljate robota na delo na celotno ali posamezna območja, lahko ga upravljate tudi ročno, če je morda kje malce slabše pokosil in želite to popraviti, potem imate na voljo nastavitve košnje in še nekaj drugih zadev, ki sem jih že omenjal. V splošnem je aplikacija dokaj pregledna in nima kakšnega balasta, nekaj manjših zadev pa vendarle pogrešam, denimo, da bi lahko robota poslal na območje, ki bi ga takrat zarisal, in določanje smeri košnje (za vsako cono posebej) na samem zemljevidu.

Med kosilnicami, ki se na vrtu znajo orientirati in niso odvisne od žice na robovih trate, je Ecovacs GOAT A-1600 doslej na naših testih pokazala največ in je tudi cenovno prva, ki jo brez večjih zadržkov priporočam. To ne pomeni, da je tovrstna tehnologija že poceni, je pa dovolj dostopna za marsikoga, ki mu bo vrtni pomočnik sprostil kar nekaj ur ukvarjanja s trato vsako leto.

HVALIMO:

• Dobro pozicioniranje z referenčno postajo
• Vedno ve, kje je, in se ne izgublja
• Kakovostno in dokaj temeljito pokosi
• Robustna izdelava in dovolj zmogljiva zasnova
• Ustrezno trajanje baterije in hitro polnjenje
• Ob obračanju in vožnji po klancih ne razkoplje ruše
• Dokaj pregledna aplikacija

GRAJAMO:

• Lahko se »zapleza« na kakšnem klancu zunaj zarisanega območja
• Višje bilke interpretira kot ovire (morala bi imeti naprednejše prepoznavanje)
• Občasno nekoliko nenavaden vzorec delovanja
• Lahko bi kosila še nekoliko bolj do roba
• Navkljub popustom še vedno bistveno dražja

The post Ecovacs GOAT A-1600: Brez težav ji prepustite tudi večje vrtove (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Kosilnici delujeta s kombinacijo nekje na vrtu postavljene sprejemno-oddajne postaje za satelitsko določanje položaja in lidarja (ter drugih tipal) v sami napravi. Pri manjši in cenejši je oddajnik za napajanje priključen na polnilno postajo robota, pri večji in dražji pa mu je treba zagotoviti ločeno vtičnico (torej nekje zunaj potrebujete dve). Kabel je v obeh primerih dovolj dolg, da lahko najdete ustrezno pozicijo, kjer bo drog s sprejemnikom oz. oddajnikom obenem pokrival celotno površino sečnje in tudi stal dovolj na odprtem za dober sprejem signala. V našem primeru je kljub temu, da je ob robu strehe, našel več kot 30 satelitov, torej ni pretirano izbirčen. Polnilna postaja je lahko nekje bolj v kotu, kakor vam najbolj ustreza. S priloženimi plastičnimi vijaki jo morate vsaj zasilno pritrditi, da se ne premika, ko robot vozi vanje in z nje, torej mora vsaj delno biti na zemlji, ne denimo na betonskih tleh. Najmanj tam morate zagotoviti dober signal domačega brezžičnega omrežja, saj brez povezljivosti pri tovrstnih napravah ne gre. Upravljate ju seveda z aplikacijo (Ecovacs Home), na njunem »hrbtu« je zgolj majhen zaslon za odklepanje s kodo PIN in še nekaj drugih ukazov s kombinacijami tipk, velik gumb stop za ustavitev robota in pri cenejši še vrtljiv gumb za nastavljanje višine rezil. Pri dražji to počnete v aplikaciji.

GOAT A-1600 je občutno večja, tudi bolj atraktivno oblikovana in že na videz, pa tudi v praksi robustnejša. To se med vožnjo po vrtu in premagovanju neravnin ter klancev še kako opazi. Ne da bi bila GOAT O-800 kakšna igračka, se ji pa nekoliko bolj pozna, da je izdelana s ceno v mislih. Četudi je še vedno težka in deluje bolj trdno kot denimo Dreame A1, ki smo jo testirali lani.

Večja je že mnogo težja in to v precejšnji meri zagotovo odpade na baterijo, ki naredi morda celo največjo razliko. Model 800 za slabih 200 m², kolikor je »nameril« površine pri zemljevidu, ki sem ga obvozil, nikakor ni imel dovolj zaloge. Ko je moral nazaj na polnjenje, mu je ostalo še najmanj četrtina dela. Po drugi strani je 1600 to košnjo opravil brez vmesnega vračanja na polnilno postajo, a tudi, ko se je vrnil tja, se je nato (z večjo kapaciteto baterije) napolnil v približno tretjini časa, kot je rabil manjši robot. Kombinacija (bistveno) krajše avtonomije in počasnejšega polnjenja ni dober recept za večje površine, zato tam od 150 m² naprej svetujem dražji model.

Slednji svoje delo tudi opravi hitreje, saj lahko vozi s hitrostjo 0,7 m/s, medtem ko cenejši zmore 0,5 m/s. Privzeti hitrosti sta še malo nižji (04 oz. 0,35 m/s), nisem pa opazil, da bi višja hitrost zelo vplivala na kakovost košnje. Pri 1600 pogled od spodaj razkrije dve plošči z rezili, kar se predvsem pozna v tem, da robot ne izpušča določenih pasov, kadar malce slabše prekrije svoji liniji v eno in v drugo smer. V tem sta sicer oba nekoliko šibka, vendar je tudi konfiguracija našega terena, kjer vse po malem »visi,« nekoliko zoprna za tovrstne pomočnike.

GOAT O-800 se zdi zanimiva izbira za tisoč evrov ali včasih v kakšni akciji še manj, in tudi je za kakšne bolj ravne in ne prevelike vrtove. Toda za nekoliko zahtevnejši teren in večjo površino se splača odšteti dodatnih 500 evrov, saj je GOAT A-1600 RTK neprimerno zmogljivejši robot.

The post PRVI VTIS Ecovacs GOAT: Razen za majhen vrt izberite pol dražjo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.