Sklepati bi bilo mogoče, da nihče več ne gleda televizijskega programa v živo. Seveda to ne drži, vsaj če upoštevamo ogled iste vsebine z zamikom, zagotovo pa število in delež teh gledalcev (hitro) upada. Morda ne pri športnih prenosih in določenih »resničnostnih« šovih, pri ostalem programu pač. A menda se tudi pri vsebinah na zahtevo dogajaj bistvena sprememba.

Resnici na ljubo so jo operaterji začeli že pred leti. Sprejemniki, kot sta EON in Neo, so v ospredje postavili priporočilni sistem in (glasovno) iskanje po ključnih besedah (igralci, franšiza, tematika, …), kasneje še po kontekstu in drugih bolj naprednih načinih. Toda vsakršno aktivno iskanje predpostavlja, da mora človek imeti vsaj približno natančno idejo, kaj oz. koga bi rad gledal. Če je nima, potem se pač prepusti brskanju po predlogih, ki mu jih servira sistem. Po možnosti na enem mestu, najbolje na domačem zaslonu, zunaj aplikacij. Kar se sliši izvrstno in morda za marsikoga tudi je, vseeno pa s seboj prinaša določene težave. Zakaj je to razvijalcem sistema pomembno, pa je tudi jasno.

Poleg tega, da mora priporočilni sistem ustvarjati ozek izbor (in ga širiti šele, ko gledalec morda s prvimi predlogi ni zadovoljen) in da se znova pojavlja tveganje t. i. zapiranja v mehurček, je problem z agregiranjem vsebina »na enem mestu« tudi v tem, da nekateri ponudniki v tej igri ne sodelujejo. To takoj zmanjša njeno zanimivost, poleg tega predvajanje še vedno poteka skozi aplikacijo (kako naj bi tudi drugače?), v katero je seveda treba biti vpisan in pri dotičnem ponudniku plačevati naročnino. Videoklub EON denimo integrira vsebine od drugod v svojo storitev, medtem ko operacijski sistemi, kakršen je Vidaa, zgolj zadeve iz različnih kotičkov združujejo na eno mesto. Ponekod se pojavljajo paketi, ki vsebujejo več naročnin, tudi v Sloveniji se je na določene storitve mogoče naročiti (oz. so vključene) prek operaterja, toda na koncu se ponudnikovi aplikaciji pogosto ni mogoče izogniti. Četudi je njena vloga samo v tem, da potem sistem iz nje vleče predloge, in dostopa do vsebin v njej, gledalec pa vanjo aktivno ne vstopa.

Tu nastopi nekakšna dihotomija. Kupce televizorjev namreč še vedno zanima, če določen model oz. sistem »ima« to ali ono aplikacijo. Slednje nikakor še niso odpisane in verjamem, da tudi ne iskanje vsebin znotraj njih. Znova se gledalec lahko prepusti algoritmu, naj mu predlaga nove naslove na osnovi tistih, ki si jih je že ogledal (vsaj nekaj si jih mora, da začne algoritem »pravilno« delovati), ali pa morda celo sam išče po razdelkih znotraj aplikacije. To počnem sam, kajti predlogi »računalnika« me ne navdušujejo, ponekod (denimo v Youtubu) pa imam tudi izključeno spremljanje zgodovine in tako algoritem ne more oz. noče ničesar prikazovati (lahko bi, samo ne na osnovi mojih ogledov). Tako moja rutina iskanja predvsem filmov, pa tudi serij za sobotni ali kakšen drug prosti večer temelji primarno na tem, da pri posameznih (pretočnih) ponudnikih in nasploh spremljam, kaj je novega, ter si tiste naslove, ki me pritegnejo ali ki sem jih imel na radarju že nekaj mesecev prej, ko so se vrteli v kinu, dodam na seznam za kasnejši ogled. Iz njega potem izbiram oz. izbirava, kaj bi si ogledala. Poleg vsebin v pretočnikih, ki jih imamo v posameznem obdobju naročene (nekateri so stalni, tudi zato, ker so del paketa pri operaterju, druge plačujem občasno in nato znova odpovem), pride v poštev še sekcija »za izposojo« v Applovi trgovini. Skratka, priporočilni sistemi mi »prodajo« zelo malo, zanašam se pretežno na svojo presojo. In pogosto želim dobiti kaj novega, si odpreti obzorje, ne gledati reciklaže tistega, kar sem že kdaj prej.

Čemu se operaterji in proizvajalci trudijo s tovrstnimi okolji, je povsem jasno. Če prepustijo pobudo ponudnikom pretočnih vsebin, kljub temu, da prodajajo v nazivu »pametne« naprave, postajajo »neumni« preprodajalci. Poleg tega se morajo imeti možnost pohvaliti z nečim, česar konkurenca nima, ali pa je bolj dodelano kot pri konkurenci. Pravzaprav gre samo za to, kdo si zagotovo pozornost gledalca, in mu v naslednjem koraku nekaj »proda.« Najsi bodo to dodatne minute, oglasi, provizije za »pripeljane« gledalce, karkoli. Saj niste mislili, da zagovorniki agregiranja vsebin to počnejo zato, ker s tem ugajajo gledalcem?

* Naslovno fotografijo je izpljunila umetna inteligenca

The post Pri izbiranju »televizijskih« vsebin sem očitno popoln dinozaver appeared first on Tehnozvezdje.

Videz same aplikacije je popolnoma spremenjen. Po Telekomovi doktrini, odkar razvijajo večpredstavnostno platformo Neo, so v ospredju »predlagane« vsebine in iskanje, toda na srečo niso povsem pozabili na tradicionaliste, ki najraje izbirajo po televizijskih programih ali na osnovi sporeda. Pri čemer je klasična »televizija« zgolj en, morebiti celo manjši del vsebin, drugi sklop predstavljajo različne videoteke, kjer lahko uporabnik izbira med številnimi filmi in serijami, nekaterimi vključenimi v naročniški paket, drugimi za dodatno plačilo (denimo »izposojo« katerega od najnovejših filmov). Videz je sicer poenoten z okoljem digitalnega sprejemnika Neo, prilagaja pa se pokončnemu ali vodoravnemu držanju telefona, česar vse tovrstne ne znajo. Prilagajanje gre celo tako daleč, da se orodna vrstica z razdelki iz spodnje vrstice v pokončnem načinu preslika v levi stolpec, ko napravo obrnemo v ležeči položaj. Najbolje jo je sicer držati pokončno, ko iščemo vsebine ali prilagajamo nastavitve, in jo obrniti šele ob začetku predvajanja želene oddaje, prenosa, serije, filma. V ležečem položaju se namreč v izbirnikih vidi bistveno manj (fotografije so verjetno prevelike) in tudi enako pregledno ni kot v navpičnem.

Eno od nadgradenj aplikacije predstavlja navidezni vodnik, ki lahko izboljša preprostost uporabe. Ko novega Nea zaženemo prvič ali ko v prvo izberemo določeno funkcijo, se na zaslonu prikaže več razumljivih in vizualno všečnih napotkov, kako funkcija deluje in kaj moramo storiti, ko jo uporabljamo. Na srečo pa s tem ne obremenjuje vsakič, kot ena od konkurenčnih aplikacij. Seveda so na voljo uporabniški profili, ki so vsaj na telefonu manj pomembni, bolj pa na tablici, saj slednjo uporablja več družinskih članov, in tako bo lahko vsak od njih preklopil na »svoje« priljubljene vsebine.

Dobro razdelano in skoraj popolnoma logično

V orodni vrstici je pet razdelkov – Domov, TV-spored, Iskanje, Radio in Meni. Razdelek Domov je  organiziran zelo podobno, kot že dolgo poznamo okolja skoraj vseh video pretočnikov. Od zgoraj navzdol so nanizani »trakovi« z logično razporejenimi vsebinami, lahko so eno- ali trovrstični. Na vrhu so predlogi aktualnih novosti, sledi brskanje po kategorijah, po videoteki, na voljo so podatki, kaj je trenutno najbolj gledano, trakovi s slovenskimi in evropskimi filmi, izborom urednika, igralci meseca ter podobno. Levo in desno po traku se seveda pomikamo s premiki prsta po zaslonu. Med »trakovi« sta tudi Programi in Videoteke, ki bi ju mogoče pričakovali kot svoja razdelka, a je verjetno zanju spodaj oz. ob strani (odvisno od položaja naprave) zmanjkalo prostora. Na srečo imata oba na začetku ikono s štirimi kvadrati, ki odpre celoten seznam programov (v obliki ploščic s pripisom trenutne oddaje ali kot mrežo s sporedom) oz. videoteke kot svoj vsebinski oddelek. Pri slednjem so določene vsebine izpostavljene na vrhu, vsaka od posamičnih videotek (DKino, HBO OD, Curiosity Stream, …) ima svoj trak z najnovejšimi naslovi, možno pa jo je odpreti s celotnim pregledom vsebin, spodaj pa je še trak z najbolj gledanimi iz vseh virov. Za razliko od začetkov Nea, ko se je bilo treba res zanašati predvsem na iskalnik, je zdaj mogoče z brskanjem po sami vsebini zelo hitro najti želeno. Kar morda rahlo zmoti, je nezmožnost predvajanja določenih vsebin v aplikaciji. Mnogi filmi namreč nudijo ogled, ko jih plačamo, zgolj na sprejemniku Neo.

Sledi razdelek »TV spored«, ta je za tradicionalne uporabnike zagotovo glavni. Nudi tri možnosti pogleda, tretji sicer ni spored, temveč seznam programov v obliki ploščic za hiter dostop do želenega. Prva dva pa nudita pregled, kaj se kdaj predvaja. Eden daje poudarek posamezni oddaji, pri čemer je na vrhu drsnik s časom, sami programi oz. njihove vsebine pa so prikazane grafično. Pri drugem se pomikamo po času in ta se zgoraj spreminja, medtem ko so v drsniku dnevi. Oddaje na programih so izpisane zgolj z besedilom, tu ni slikovnega gradiva, ker zanj ni prostora. V vsakem primeru je mogoče dokaj hitro najti oddajo, ki jo želimo gledati.

Razdelek Iskanje vsebuje že precej predlogov, kot so najbolj priljubljena iskanja, najbolj gledane vsebine, priporočila na osnovi prejšnjih ogledov in podobno, seveda pa gremo tja zato, da s svojimi iskalnimi nizi najdemo nekaj specifičnega.

Razdelek Radio je dokaj logičen – v njem je seznam radijskih postaj. Toda hkrati je tudi najmanj nujen in bi ga brez težav, pravzaprav bi se mi to zdelo povsem naravno, zamenjale Videoteke. Radie pa bi lahko našli kot trak na »domači« strani, enako kot televizijske programe (ti so resda na voljo tudi v razdelku TV-Spored, a so obenem tudi bolj pomembni).

Zadnji je razdelek Meni, ki je mogoče nekoliko nerodno poimenovan. V njem so namreč shranjene in kupljene vsebine, upravljanje naprav pametnega doma, nastavitve, razvrščanje TV-programov. Marsikdo pusti seznam programov nedotaknjen, vendar jih je možno prijeti in prerazporediti, da seznam ustreza našim potrebam. Poenostavljano je še upravljanje s profili, od prilagajanja nastavitev do menjanja avatarja (slike profila).

Dodelano gledanje

Takoj, ko izberemo določen program oz. vsebino, se na zgornji tretjini zaslona ta že začne predvajati. Z obračanjem telefona se samodejno prestavi na celoten zaslon. Bolje rečeno, zasede toliko zaslona, kakršno je razmerje slike pri tej vsebini. Ne gre pa tudi obratno, za skok nazaj na pokončni način s sliko in informacijami, je treba pritisniti ikono za zmanjšanje slike na desni strani. Z vlečenjem prstov je mogoče povečati sliko na poljubno velikost med izvirno in tako, ki res zapolni celoten zaslon (a je zato malo obrezana), ni pa kakšne tipke za slednjo možnost, in to povečevanje oz. zmanjševanje ne deluje najbolj zanesljivo. Če sliko v aplikaciji pomanjšate (puščica dol, podobno kot v Youtubu), da vmes morda kaj poiščete ali uredite (denimo v nastavitvah), jo potem znova povečate s klikom na opis v pasici, ne na samo sliko. Možno jo je tudi prestaviti v samostojno »plavajoče« okno, ki je vedno nad drugimi aplikacijami.

Med gledanjem sta, če se dotaknemo zaslona, na voljo tipki -10 in +10 za skok naprej ali nazaj (seveda za 10 s), toda dvojni trepljaj po zaslonu na desni ali na levi stori enako, več zaporednih pa toliko daljši skok. Za dostop do drugih programov je na voljo tipka TV-programi, ki odpre seznam programov, in lahko hitro skočite drugam. Toda prej je obstajala tudi opcija za hiter skok nazaj na »prejšnji« program, ki je zdaj ni več.

Velika pridobitev je možnost pošiljanja slike na drugo napravo prek protokola Google Chromecast ali Apple Airplay. Tako lahko to, kar gledamo, preslikamo na televizor, ne da ni nanj imeli priklopljen »box«. Seveda pa mora TV podpirati katero od teh funkcionalnosti »preslikave«. Možno je sliko s telefona poslati tudi na sprejemnik Neo, na voljo pa je še snemanje tega, kar gledamo. Če športne vsebine gledamo z zamikom, bo spodnji trak zelo verjetno razdeljen na različne odseke, v odvisnosti od tega, kaj se je med tekmo dogajalo, mogoče pa je s tipko odpreti tudi seznam »vrhuncev« in si ogledati denimo gole, priložnosti in podobno. Vsekakor uporabno, da ne iščete sami, kje so bili najbolj napeti trenutki.

Slika gre do polne visoke razločljivosti in je ob dobre viru res kvalitetna, bi si pa želel tudi kakšnega programa ali druge vsebine v 4K. Navsezadnje določeni telefoni s svojimi zasloni presegajo 1080 pik po nižji stranici v ležečem položaju

Rešilna bilka

Založeni daljinec ni nič neobičajnega in vemo, kako zoprna je ta zadeva. Še posebej, če ga ni za sprejemnik Neo, saj potem tudi govornih ukazov ni mogoče aktivirati. Vendar to ne velja z aplikacijo, saj je ta povezana s sprejemnikom v naročniškem razmerju, in vsebuje navidezni daljinec. Ta je funkcionalno enak »pravemu« plastičnemu, torej nudi upravljanje s tipkami, tu navideznimi, in z glasom. Tako lahko iskanje fizičnega preložite na čas, ko si boste priljubljeno oddajo ali najnovejšo filmsko uspešnico že ogledali.

The post Prenovljena aplikacija Neo pušča malo neizpolnjenih želja appeared first on Tehnozvezdje.

V A1 so aplikacijo za televizorje, ki nadomesti zunanji sprejemnik (»box«), predstavili lani. Sprva je bila na voljo za televizorje LG (operacijski sistem WebOS) in Samsung (Tizen), kmalu zatem še za Hisense (Vidaa). Manjkala je podpora za Android, ki bi jo, glede na aplikacijo za manjše naprave (telefone, tablice), pričakovali najprej. Vendar so pri omenjenem operaterju ocenili, da so tri druge platforme na slovenskem trgu bolj pomembne.

Zdaj je vendarle tu še aplikacija za Android TV oz. Google TV – sistema sta v osnovi enaka, se pa razlikujeta po uporabniškem vmesniku in še nekaterih podrobnostih. Uporabljajo jo Sony, TP Vision (Philips), Xiaomi, TCL ter še nekaj manj pomembnih proizvajalcev, seveda pa ju najdemo tudi na mnogih večpredstavnostnih predvajalnikih, kot so Chromecast z Google TV, Mi TV Box ali Mi TV Stick. Na napravi mora biti za delovanje nameščena najmanj različica Android TV 9.

Aplikacija sama je funkcionalno enaka ne glede na platformo. Ponuja seveda ogled v živo in za nazaj, do sedem dni, ter videoteko. Število programov in nabor vsebin za ogled na zahtevo pa sta odvisna od izbranega naročniškega paketa.

Naročniki se sicer lahko odločijo, ali bodo vsebine na velikem zaslonu spremljali s pomočjo zunanjega sprejemnika ali prek aplikacije. Uporaba ena od teh dveh možnosti je vključena v naročniški paket, za »dodaten zaslon« pa potrebno doplačilo k naročnini. Za box mesečni najem stane štiri evre, uporaba aplikacije pa dva evra na mesec.

• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje
• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!
• 
  Logitech širi cenovno dostopnejšo serijo G3 z novo miško in tipkovnico
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?

The post Aplikacija A1 Xplore TV še za androidne televizorje appeared first on Tehnozvezdje.

Naročniki A1 spravim televizorjem lahko zdaj spremljajo televizijske programe in gledajo vsebine iz videoteke tudi s pomočjo aplikacije na televizorju, brez kakšne dodatne naprave, denimo operaterjevega sprejemnika ali prek protokola Chromecast iz aplikacije na telefonu ali tablici. Aplikacija je za zdaj na voljo za tri platforme (oz. znamke televizorjev) – Samsung Tizen, LG WebOS in Hisense Vidaa. Kasneje naj bi bila na voljo že Android TV oz. Google TV, kar bo pokrilo tudi modele Philips, Sony in še nekatere druge. Na novih televizorjih bo aplikacija že prednaložena, vendar tudi na tistih, ki so že v uporabi, postopek namestitve ni dolg ali zapleten.

V omenjenem operaterju poudarjajo »sodobnejši uporabniški vmesnik s povsem novim slikovnim pregledom, za še enostavnejše brskanje po vsebinah,« preprost vpis in uporabo z daljinskim upravljalnikom televizorja. Zagotovo je aplikacija zanimiva za vse, ki imajo v gospodinjstvu več televizorjev in ne bi za vsakega imeli svojega set-top-boksa.

Aplikacijo smo preizkusili na LG-jevem operacijskem sistemu (na letošnjem televizorju OLED C2), kjer se je namestila ekstremno hitro in je tudi pri uporabi zelo odzivna. Preden si lahko uporabnik karkoli ogleda, se mora vpisati s svojim uporabniškim imenom in geslom, ki ga ima za Xplore TV tudi na telefonih, tablicah in osebnih računalnikih.

Aplikacija je narejena tako, da se v njej vedno »vrti« televizijska slika, čeznjo pa se izrisujejo elementi uporabniškega vmesnika, ki čez nekaj sekund samodejno izginejo. Gledalec lahko do želenih vsebin pride na več načinov. Lahko prek seznama programov, v programskem vodiču ali pa v razdelku Zdaj na TV, kjer so v ploščicah (na mreži 4 x 3) izrisani naslovi trenutno predvajanih oddaj, serij, filmov, tekem na posameznih kanalih. Vmes sta še razdelka Moje vsebine, kjer tiči tisto, kar je uporabnik dodal na svoj seznam, in pa Videoteka, kjer so vidni naslovi (po posameznih ponudnikih) iz programskih opcij, ki so vključene v naročnino.

V sami sliki je mogoče zaslonske komande (vsaj na LG-ju) priklicati s srednjo, potrditveno tipko, nato pa tipki levo – desno služita za pomikanje nazaj in naprej po vsebini (najprej je treba seveda nazaj, če štartamo iz ogleda v živo oz. tistega, kar se trenutno predvaja). Malce je zoprno, ker vsak pritisk na tipko gor ali dol spremeni program, morda bi bilo bolje, če bi prvi prav tako priklical uporabniški vmesnik in bi šele naslednji pomenil spremembo programa. Navsezadnje sta za to običajno na daljincu še namenski tipki (nekje v duetu s tistima za glasnost). Pa še eno izboljšavo si želim – višjo bitno hitrost oz. manjše »stiskanje« podatkovnega toka ali z drugimi besedami – sliko, ki bo bližje kakovostnemu HD, kar bi danes moral biti minimalni standard.  

• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje
• 
  TerraMow V1000: »Kapibara« mi je pojedla vso travo!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Glede baterij s trdnim elektrolitom si je treba naliti čistega vina!
• 
  Logitech širi cenovno dostopnejšo serijo G3 z novo miško in tipkovnico
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?

The post Aplikacija A1 Xplore TV končno na pametnih televizorjih appeared first on Tehnozvezdje.

Doslej so bili nekateri programi v Neu rezervirani za sprejemnik zraven televizorja, po novem pa jih je mogoče gledati tudi na telefonu, tablici ali računalniku, kar je zagotovo dobrodošla sprememba. Telekom je tudi nekoliko osvežil izgled aplikacije oz. spletnega vmesnika. Mreža programov jih prikaže več, kar ni nujno bolj pregledno, predpostavlja pa manj pomikanja, predvsem pa je s klikanjem na posamezne kategorije mogoče hitro narediti ožji izbor.

Iskalnik znotraj Nea odslej podpira tudi iskanje po vsebinah Youtube in Voyo, v prihodnje napovedujejo dodajanje še več virov informacij, »po katerih se bo uporabnik lahko sprehajal s pomočjo govornih ukazov.« Kot dodajajo, govorna prepoznava (v slovenščini) vsak mesec obdela skoraj devet milijonov govornih ukazov, število različnih izgovorjenih besed pa je že preseglo 200 tisoč. Če izgovorjenega ukaza sistem ne prepozna povsem pravilno, ga lahko gledalci odslej enostavno korigirajo z navidezno tipkovnico.

Še vedno pa me tako v mobilni aplikaciji kot v predvajalniku znotraj spletnega brskalnika nekaj moti. Pri prvi se ne da raztegniti slike na celoten zaslon telefona. Ti imajo že nekaj let bolj »kinematografsko« razmerje stranic od televizijskega 16:9. Določene aplikacije, denimo Youtube ali Telemachov EON, dovolijo tovrstno raztegovanje, pri katerem gledalec sicer žrtvuje nekaj slike zgoraj in spodaj, a na zaslonu nima črnine, Neo še vedno ne. Prav tako se pri nekaterih v brskalniku da prestaviti sliko v samostojno okno, ki je zgolj video, brez ostalega uporabniškega vmesnika okrog. Taka rešitev je daleč najboljša v primerih, ko želim imeti kakšen prenos ali oddajo na namizju med ukvarjanjem s čim drugim.  

V brskalniku je lahko slika znotraj zavihka ali pomanjšana, vendar bi morala obstajati možnost, da to pomanjšano postavil kamor koli na namizje. Na mobilniku je ni mogoče povečati na celoten zaslon.

Telekom je te dni tudi uresničil napovedano novo razporeditev televizijskih programov na svojih sprejemnikih (tako Neu kot starejših). Z njo je nekatere programe, denimo Nova24 TV in Planet TV postavil bližje vrhu seznama, druge, med njimi Pop TV in Kanal A, pa pomaknil nekoliko navzdol. Po mojih informacijah so mnogi znotraj podjetja nezadovoljni s to potezo, vendar so odločitev zanjo sprejeli na višjem nivoju. Razočarani so tudi, da so nezadovoljni uporabniki in kritiki večinoma spregledali rešitev pri Pop TV-ju, ki so ga postavili na 11. mesto, kar pomeni dvojen pritisk na številko ena na daljinskem upravljalniku. Na prvem mestu, za enojen pritisk na enko, pač mora biti TV Slovenija 1. Sam pa v času grafičnih in odzivnih uporabniških vmesnikov, tudi zgoraj opisanega, glasovnega upravljanja in zmanjševanja pomena klasične televizije niti ne dajem večjega pomena razvrstitvi programov. Težava je seveda v simbolnem pomenu teh premikov.

The post Vsi televizijski programi s sprejemnika tudi v aplikaciji na telefonu in v brskalniku appeared first on Tehnozvezdje.

Na sprejemnik (»škatlico«) EON je posodobitev prišla samodejno in uporabnikom ni bilo treba storiti ničesar. Prav tako so se zelo verjetno same od sebe aktualizirale aplikacije na televizorjih, na telefonih in tablicah pa tudi, če ima uporabnik nastavljeno samodejno posodabljanje, sicer pa bo to moral storiti ročno. Bistvo nove različice je možnost oz. kar nujnost ustvarjanja uporabniških profilov. Teh je lahko največ pet, poanta pa je v tem, da so prilagojeni starosti uporabnika, da si lahko vsak od njih (če ni otrok) sestavi svoj seznam programov in vsebin ter da bo sistem tudi vsakemu na osnovi ogledanih vsebin čez čas začel priporočati, kaj še lahko pogleda. Po vzoru drugih podobnih storitev, ki prav tako spremljajo navade in zanimanja ter potem dajejo predloge, najsi bo aktivno ali v vrstici »predlagano«. EON bo imel tri tovrstne kategorije. Vsebine, ki so bile na sporedu v zadnjem tednu, bodo v razdelku »Zamujeno zate«, priporočila iz Video kluba v razdelku »Priporočeno zate«, priporočene vsebine, ki bodo na sporedu v živo, pa bodo (kmalu) v kategoriji »Trenutno na sporedu zate«.

S posodobitvijo vsakega uporabnika EON-a pričaka začetni zaslon s pozivom, naj si ustvari profil. To lahko tudi preskoči in gre za začetek v »družinski profil« (Family, če je jezik nastavljen na angleščino). Zato sem zapisal, da so profili nujni oz. obvezni, kajti družinski je nekako osnoven in ga ni mogoče izbrisati. Kar je po svoje zoprno, kajti smisel naj bi bil, da ima vsakdo v gospodinjstvu svojega, skrbeti za še enega dodatnega (v katerega otrok potencialno lahko vstopi – kako, bom še pojasnil), pa je odvečno početje. Po drugi strani pa bo najbrž komu povsem zadoščal ta in sploh ne bo ustvarjal novih. Prejšnje nastavitve, denimo seznami priljubljenih programov ali zaklepanje programov, se prenesejo v privzeti družinski profil. Kolikor sem uspel na hitro ugotoviti, so profili na sprejemniku (»boxu«) ločeni od tistih v aplikaciji  

Pri ustvarjanju profila je treba izbrati starostno skupino. Na voljo jih je pet, dve za otroke, dve za najstnike in odrasla. Od tega je odvisno, kateri programi so prikazani. Pri otroških profilih so vidni striktno otroški programi in seznama tudi ni mogoče spreminjati. Tako ni na voljo niti TV Slovenija niti kakšen drug program, ki poleg ostalih vsebin predvaja tudi risanke in otroške ali mladinske oddaje. Razlaga Telemacha je, da so želeli najbolj varno rešitev in da s kategorizacijami iz programskega vodiča ne bi mogli zagotoviti, da v otroški »meni« ne bi prišlo kaj neprimernega. Toda še vedno bi po mojem mnenju lahko skrbnikom profilov (torej staršem) omogočili dodajanje programov na lastno odgovornost. Še dodaten korak pa bi bilo lahko nastavljanje časovnih omejitev, ali v katerih terminih lahko otrok kaj gleda, ali koliko časa mu sistem to pusti (ali oboje). Potem ne bi bilo težav z morebitnimi nepravimi vsebinami, poleg tega pa bi to staršem pomagalo pri omejevanju, koliko časa lahko mladež prebije pred ekranom. Telefoni in tablice omogočajo tovrstne nastavitve.

Kot že pred posodobitvijo, ima lahko uporabnik nastavljeno kodo PIN. Ta služi za ogled »zaklenjenih« programov, po novem pa tudi za prehod iz otroškega v odrasli ali družinski profil. Vendar ima sprejemnik, pa tudi aplikacija, glede tega manjšo napako. Če je bil namreč nazadnje uporabljan odrasli profil, bo tako tudi ob naslednjem vklopu oz. vstopu v aplikacijo. Zgolj, če uporabnik izključi sprejemnik ali zapusti aplikacijo v otroškem profilu, otrok ne bo mogel vstopiti v odraslega, če bo naslednjič on vklopil sprejemnik ali zagnal aplikacijo. Boljša rešitev bi bila, če bi vsakršen vstop v odraslo in družinsko okolje zahteval vpis PIN-a. Pri tipkanju te kode pa bi razvijalci tudi lahko skrili pojavljanje številk (tipično to storijo s prikazovanjem zvezdic), kajti zdaj je to treba storiti bliskovito hitro, da komu ne uspe z zaslona prestreči PIN-a, pa še tako zagotovo ujame najmanj zadnjo številko, preden uporabnik pritisne OK.

The post V EON-u ima odslej lahko (skoraj) vsak gledalec svoj profil appeared first on Tehnozvezdje.

To darilo vsem, ki so v teh tednih pretežno doma in več zrejo v zaslon(e), tako pri T-2, Telekomu Slovenije in Telemachu ostaja do konca maja, v kolikor ga ne bodo takrat še dodatno podaljšali. »Zaradi poteka epidemije in posledično nadaljevanja domače izolacije za številne tudi v Sloveniji, bodo dodatni programi ostali odklenjeni do konca maja,« so zapisali v Telemachu. Pri tem operaterju lahko vsi naročniki, ne glede na to, kateri paket plačujejo, ta čas gledajo vse programe in vsebine iz videoteke (Video kluba), za katere je Telemach uspel pridobiti soglasje izdajateljev oz. imetnikov pravic, da jih lahko ponuja brezplačno. Na seznamu ni programov HBO in Cinemax, vsebin HBO OD in HBO GO, paketa Zadruga ter katalogov Voyo, Morilci 4 in Cinestar VoD v Video klubu.

Pri T-2 lahko maja vsi naročniki gledajo programe iz največje sheme XL HD, dodatno pa še tiste iz sicer doplačljivih paketov Grand Slam X in Yugo 55+. V prvem je mešanica športnih in glasbenih programov ter prgišča onih za odrasle, v drugem pa so glasbeni, zabavni, nacionalni, komercialni in lokalni programi iz držav nekdanje Jugoslavije.

Telekom Slovenije se je odklepanja lotil malenkost drugače. Ni odprl celotne najvišje sheme, temveč je vsem naročnikom dodal določene sklope programov. Tako so od otroških na voljo Nickelodeon, Jim Jam, Minimax in Da Vinci Learning. S področja dokumentarnih in poljudnoznanstvenih vsebin so za vse naročnike odklenjeni programi Animal planet, Discovery channel, HGTV, ID xtra, TLC, Travel channel, 24kitchen, National Geographic, Viasat history, Viasat nature in Viasat Explore. Od športnih so brez kodiranja na naročnino Eurosport 1, Eurosport 2 in Eurosport 4k ter še vsi programi Šport TV, od filmskih pa programi Fox, Fox Life, Fox Crime, Fox Movies in AMC kanal.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Operaterji puščajo televizijske programe odklenjene do konca maja appeared first on Tehnozvezdje.

Prav v tem, da regulator, Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (Akos), do zdaj ni dovolil plačljive prizemne televizije, je verjetno eden glavnih razlogov za njen zaton. Ob stalnih bojih Pro Plusa in RTV, izrinjanju drugega operaterja Norkringa s trga in nasploh inferiorni ponudbi (in za izdajatelje obremenjujoči namesto dobičkonosni) v primerjavi s kabelsko oz. IP-TV. Minuli teden pa je Akos vendarle, potem ko je že januarja zaradi potez komercialnih programov pripravil posvet o možnih ukrepih, izdal odločbo, da je del multipleksa C mogoče nameniti ponujanju plačljive televizije.

Konkretneje to pomeni, da bo od skupno 22 megabitov pasovne širine osem megabitov ostalo rezerviranih za prosto dostopne programe – trenutno tam oddajajo TV 3 medias, Golica TV, Gold TV, Nova 24 TV in TV Nakupi v vzhodnem delu države –, 14 Mb/s pa bo na voljo za plačljivi paket. Operater multipleksa ostaja RTV Slovenija prek svoje enote Oddajniki in zveze (OiZ), ki bo, kot pravijo na Akosu, »lahko proste kapacitete ponudil potencialnim ponudnikom storitve plačljive TV.« Naročnine na to storitev ne bo prodajala nacionalka sama, ampak bo za to našla partnerja, verjetno katerega od operaterjev, ki že po kablih ponuja televizijo. Na RTV Slovenija pojasnjujejo, da zdaj sledi razpis regulatorja za programe, ki bodo v plačljivem paketu. In tudi partner, ki bo ponujal storitev gledalcem, naj bi moral pridobiti odločbo Akosa.

Pri tem se mi postavlja več vprašanj in dvomov. Ob predpostavki, da kakovostna slika v visoki razločljivosti zahteva od štiri in šest megabitov bitnega toka, je prostora za dva ali tri programe, denimo Pop TV, Kanal A in Planet TV. Kar ni ravno razkošen paket, ampak kvečjemu dražja tolažba za tiste, ki so pozimi oz. pomladi ostali brez te trojice kanalov. Če pozabimo na kakovosten HD in se sprijaznimo s sliko, kodirano na dva megabita na sekundo, kar so omenjeni izdajatelji prakticirali pred izstopom, gre v 14 Mb/s sedem programov. Še vedno dokaj malo. »Če se bo pojavil interes po večjih kapacitetah za plačljivo TV, bo agencija preučila možnosti za podelitev frekvenc za nova prizemna omrežja,« na vprašanje o (ne)zadostnih kapacitetah odgovarjajo na Akosu. Mogoče bi bilo na mestu aktivno spodbujati interes, ne zgolj pasivno čakati, da se pojavi sam od sebe. Nekatere sosednje države dokazujejo, da je mogoče po zraku ponujati povsem atraktivno, tudi cenovno ugodno alternativo žicam. Ne potrebujejo vsi gledalci 150 programov, kaj več kot deset in nekaj raznovrstnosti (filmi, serije, šport, poljudnoznanstvene oddaje, zabava, …) pa bi že radi imeli.

Glede kakovosti slike pa za medklic samo primer iz soseščine. Avstrijski ORF je včeraj prešel izključno na HD v omrežju DVB-T. RTV Slovenija trenutno v visoki razločljivosti oddaja prvi in drugi program, pripravlja pa se na uvedbo HD-ja še pri tretjem in pri obeh regionalnih (TV Maribor in TV Koper). Zanimivo pa je, da bodo ORF kljub omenjeni spremembi operaterji še naprej stiskali v sliko standardne razločljivosti. Telemach denimo zato, ker nima frekvenčnega prostora za preveč podvajanja kanalov v obeh kakovostih slike. Vsaj dokler ne ugasne analogne televizije.

Ena od možnosti za povečanje kapacitet in ponudbe v zraku bi bil prehod na tehnologijo DVB-T2. Z njo se namreč poveča pasovna širina posameznega multipleksa (frekvenčnega pasu za skupek digitalnih programov) za približno polovico – odvisno od modulacije in drugih parametrov oddajanja. Omogoča pa tudi kodiranje v HEVC, kar dodatno zmanjša bitni tok posameznega programa HD. Vendar ne Akos ne RTVS ne vidita potrebe po DVB-T2, češ da ni povpraševanja po večjih kapacitetah in da bi to pri gledalcih terjalo kupovanje novih sprejemnikov. Čeprav večina televizorjev že nekaj let podpira ta standard, pa tudi zunanji sprejemniki niso dragi. In vsekakor bi jih lahko skupaj z naročnino delil ali prodajal ponudnik plačljive prizemne televizije. V Akosu sicer dodajajo, da je nova tehnologija verjetna za morebitne dodatne multiplekse. Čemu torej ne tudi za obstoječa A in C?

Po mojem mnenju bi morali tudi poenostaviti celotno proceduro. Zdaj so potrebne odločbe regulatorja, dovoljenja za prizemno razširjanje programov in najbrž še kaj. Če bi želeli dobiti kabelski in internetni televiziji konkurenčno storitev, bi morali preprosto izbrati upravljavca (ponudnika) storitve in mu prepustiti proste roke, da se dogovori z izdajatelji programov – domačimi, tujimi, katerimi koli – za vključitev v programsko shemo, kot to počnejo fiksni operaterji. Paket s kakšnimi dvajsetimi programi HD bi že lahko bil zanimiv. In za to bi bili verjetno dovolj trije multipleksi v tehnologiji DVB-T2 s kodekom HEVC.

Po ocenah OiZ televizijski signal z anteno še vedno spremlja od deset do petnajst odstotkov gospodinjstev. Zagotovo pa bi bil za tak plačljiv paket, če bi bil cenejši od kabelskega, še vedno zainteresiran še kdo. Danes se tudi internet s spodobno hitrostjo in za približno razumno ceno že da dobiti zunaj fiksnih trojčkov. Pri telefoniji pa smo tako ali tako vsi prešli na mobilno. Zato združena ponudba ni povsem nujna in prizemna televizija bi bila lahko ob pravem pristopu še vedno zanimiva. Bojim pa se, da smo bolj priča krpanju lukenj in polovičarskim rešitvam, kot kakšnemu resnemu načrtu.

The post Prihajajo plačljivi programi na DVB-T, verjetno prepozno in premalo ambiciozno appeared first on Tehnozvezdje.