Vivo X80 Pro bi lahko označili kot alternativo za tiste kupce, ki jih mika Xiaomi 12S Ultra, a ga ne bi ravno uvažali s Kitajske. Navsezadnje sta si telefona z zajetno »ploščico« za foto-video sklop ter izpostavljanjem partnerske znamke iz sveta fotografije oz. optike (pri Xiaomiju Leica, v konkretnem primeru Zeiss) ter ukrivljenim zaslonom tudi navidez podobna. Še velikost in masa sta precej slični, tudi diagonala zaslona OLED je s 6,78 palci tam nekje. Izboklina pri Vivu je sicer nekoliko manj izstopajoča, navsezadnje je tudi tipalo primarnega fotografskega objektiva nekoliko manjše, a s površino 1/1,3 palca še vedno med večjimi v pametnih telefonih. Stekleno hrbtišče z bleščečim premazom je sicer atraktivno na pogled, a za moj okus preveč drseče. Na srečo je v škatli ovitek, ki posnema usnjeno zadnjo stranico, ki je dovolj tanek in ob straneh pusti zaslonu, da se lepo zaključi s krivino, ki ne krni občutka pri uporabi. Vsekakor pa to ni ne majhen ne lahek telefon, vendar zaradi oblikovnih značilnosti – je precej zaobljen – in omenjenega ovitka še vedno dovolj prijazen za rokovanje. Vsekakor je v tem pogledu daleč pred Samsungovim Galaxyjem S22 Ultra, čeravno je od njega še za odtenek višji (oz. daljši).

Izjemno odklepanje

Najbolj me je pri tem telefonu šokiral čitalnik prstnih odtisov, integriran v zaslon. Ta ima nekajkrat večjo površino kot večina ostalih, tako da mi skoraj ni bilo treba gledati, kam sem prislonil prst. Če uporabnik prej vklopi zaslon – odklene sicer lahko brez tega vmesnega koraka – se izrišeta dva kroga, a sploh ni treba zadeti notranjega, tudi ob robu zunanjega odklepanje še vedno deluje. To se zgodi tudi ekstremno hitro, v delčku sekunde, in zanesljivo, saj praktično nisem imel zgrešenega prepoznavanja v vsem času testiranja. Toda prvi šok sem doživel že ob nastavljanje telefona. Na vse čitalnike prstnih odtisov je treba vsak prst večkrat položiti, ga vmes malo premakniti in obrniti, da ga prebere z različnih kotov in sestavi zadovoljivo »sliko«. Ta je izjema, saj sem vsako blazinico prsta prislonil enkrat samkrat, in sistem je bil zadovoljen. Glede na to, da se je nato telefon odklepal samo z registriranimi prstnimi odtisi, nisem bil v skrbeh, da je morda preveč površno prebral odtise. Za zdaj je tovrstno odklepanje konkurenčna prednost Viva X80 Pro, seveda pa upam, da tehnologijo čim prej pograbijo še drugi proizvajalci.

Zaslon, ki gosti opisan čitalnik, je prav tako vrhunski. Z res lepimi barvami, odlično svetilnostjo, dinamičnim osveževanjem do 120 Hz, težko najdem kakšno zamero. Ne morem sicer trditi, da prekaša tiste v Applovih, Samsungovih ali Xiaomijevih najboljših modelih, a gre zlahka ob bok z njimi. Morda bi bilo lahko za odtenek manj »brade« in »čela«, torej robov spodaj in zgoraj, a to kaj dosti ne moti. Medtem zvočnika sicer ustvarita dober stereo, sta solidno glasna, za telefon basovsko podprta in dajeta dobro globino zvoka, bi pa pri višjih frekvencah rad slišal malo več čistosti in manj rezkega pridiha.

Zmogljiva, vendar rahlo nepovezana in nekonsistentna fotografija

Fotografski in video del je tisto najbolj izpostavljeno področje in poleg čitalnika prstnih odtisov zagotovo najbolj zanimivo. Tudi nedvomno najbolj kompleksno, verjetno še preveč za marsikaterega uporabnika. A domnevamo lahko, da bodo kupci te naprave imeli voljo preizkušati različne možnosti in jih kasneje tudi aktivno uporabljati. V nasprotnem primeru je dokaj vseeno, če se odločijo za nakup česa preprostejšega in cenejšega. V središču sta že omenjeno glavno tipalo s 50 milijoni pik, ki skrbi za objektiv z dokaj široko goriščnico 23 mm – v videu je nato deležen precejšnjega izreza, vendar nič bolj kot pri konkurenci – in pa teleobjektiv z dvakratno optično povečavo (50 mm) in 12-milijonskim tipalom. Pri slednjem bi lahko odmahnili z roko, češ, nič posebnega, in tudi ne kaj zelo uporabnega, kajti spodoben dvakratni zum se da dobiti tudi z glavnega tipala, zaloge pik je ravno dovolj. Toda omenjeni teleobjektiv se ponaša z naprednim umirjanjem slike (»gimbalom«), ki telefon spremeni v priložnostno akcijsko kamero. Fotografskim namenom je v resnici bolj namenjen drugi teleobjektiv, periskopski s petkratno optično povečavo (125 mm) in 8-milijonskim tipalom. Zraven je kajpak še ultraširoki objektiv z 48-milijonskim tipalom in res širokimi 14 mm goriščnice. Spredaj je klasičen objektiv v »luknjici« z 32-milijonskim tipalom.

Za fotografiranje so zadeve dokaj enostavne in neposredne, a ne brez določenih posebnosti, pri videu pa je situacija precej bolj kompleksna. Za fotografa je glavna odločitev, ali naj uporabi način Zeiss Natural Color ali ne. Sklepam, da bo večina to nekajkrat poskusila, in se nato odločila, da fotografira brez, ker so »privzete« fotografije bolj barvno živahne, z večjim kontrastom in konkretnim doprinosom načina HDR, medtem ko so »Zeissove« blede, presvetle in neizrazite. V primerjavi z onimi drugimi kot bi gledali posnetke v načinu RAW, vendar shranjene kot jpeg, kar potem niti ne daje kakšnega potenciala za nadaljnjo obdelavo. V RAW oz. celo Super RAW (s še več bitne globine) je mogoče fotografirati v »profesionalnem« načinu, s tem se da dobiti zelo dobre rezultate (na podoben način kot pri Samsungih z aplikacijo Expert RAW ali iPhonih z načinom ProRAW), vendar z nekaj znanja in truda. Za veliko večino bo verjetno več kot zadovoljiv samodejni (in nočni) način, kajti fotografije so med boljšimi s pametnih telefonov. Vsaj pri glavnem objektivu, ostali so nekoliko manj impresivni.

»Avtomatika« večinoma dobro zadane nastavitve, le morda v večini primerov, so tudi izjeme, poskuša izdelati nekoliko preveč svetlo fotografijo. Želel bi si malce več temnejšega, bolj dramatičnega in kontrastnega tona. Toda to je stvar preferenc in se jo da tudi korigirati s premikom drsnika za osvetlitev. Sicer pa je dinamični razpon odličen, detajli dobro prikazani in ne tako zelo poudarjeni kot pri kakšni drugi znamki, barve sicer živahne, a ne pretirano, z izjemo občasno modre ali vijolične, kar ni huda redkost. Zaradi velikosti tipala se da pri določenih motivih doseči kar zgledno globinsko neostrino. V nočnem načinu, zanimivo, aparat ne poskuša tako zelo svetliti, ampak ohranja dovolj črnega ozadja, da se fotografije lahko še vedno prepozna kot nočne, hkrati pa odlično poskrbi, da se ne dogajajo presvetlitve. Še posebej v slabi svetlobi in na športnih ter drugih dvoranskih dogodkih, kjer se mešata temačnost in močna svetloba, se Vivo X80 Pro z glavnim objektivom izvrstno izkaže, morda celo najbolje od vseh telefonov trenutno v ponudbi.

Ostala »ponudba« ni tako zelo prepričljiva in navdihujoča. Seveda se da izrabiti tudi ultraširokega in oba teleobjektiva, vendar se celoten nabor ne zdi tako fleksibilen in usklajen kot je kje drugje. Med objektivi so prevelike razlike, ne samo v kakovosti, temveč v samem izgledu fotografij. Preveč je odstopanj v barvah, ostrini in še čem, kot da bi posamezne objektive namestili različni proizvajalci ali vsaj dobavitelji. Ultraširoki je optično soliden proti robovom, manjka pa mu pri ostrini. Podobno tistemu z dvakratno optično povečavo. Običajno imam sicer raje nekoliko »mehkejši« videz od preveč izostrenih robov, toda v konkretnih primerih je očitno, da optika preprosto ni na najvišjem nivoju. Periskopski teleobjektiv je v tem pogledu nekoliko boljši, pa vendar ga določeni podobni v drugih telefonih prekašajo in prav zanimiva je primerjava s fotografijami pri desetkratni (»hibridni«) povečavi, kjer algoritmi navijejo ostrenje do onemoglosti, zaradi česar se bodo verjetno komu zdele celo boljše.

Pri videu je v osnovi podobna zgodba kot pri fotografiji. Glavni objektiv se odlično obnese za snemanje dvoranskih in večerno-nočnih dogodkov (tekem), podnevi je večinoma tudi dober, a mu malo boljši prikaz podrobnosti in večja konsistentnost glede ostrenja in osvetljevanja manjkata do ocene odlično. Ultraširoki je uporaben, vendar ne dosti več kot to. Zanimiva zgodba je z dvakratno povečavo. Če snemamo v 4K, telefon to počne z izrezom z glavnega tipala, niti ne posebej slabo, kar je še en dokaz, da namenski teleobjektiv s 50 mm nima pravega smisla. Snemanje v polni visoki razločljivosti pa dejansko izkorišča objektiv in umirjanje tipala z gimbalom, kar daje možnost zelo uporabnih posnetkov med tekom, vožnjo po terenu in še čim drugim, pri čemer se mi tudi kakovost zdi na višji ravni kot v »akcijskem načinu« novih iPhonov. Logično, kajti ti vse skupaj počno z elektronskim umirjanjem, tu pa gre za večosno premikanje tipala, kar pomeni, da se podrobnosti izgubljajo v precej manjši meri. Na voljo sta sicer dve stopnji umirjanja, druga doda še nekaj elektronske čarovnije in dodatno skrči vidno polje, a niti ni potrebna. Snemanje z drugim teleobjektivom nudi možnost za nekaj kukanja tja, da kamor pogled ne seže več najbolje, kakovost pa je bolj na ravni osebnega arhiva kot česa resnega. Morda največja težava pri snemanju videa pa je v tem, da se je treba že na začetku odločiti za objektiv. Če začnemo snemanje z glavnim, je vse kasnejše približevanje (zumiranje) zgolj digitalno iz tega tipala, na ultraširoki pogled se ne da preklopiti. In obratno, če začnemo z njim ali katerim od teleobjektivov. Konkurenca seveda ponuja gladko premikanje med vsemi objektivi in vmesnimi digitalno izračunanimi vrednostmi goriščnic.

(Pre)hitro polnjenje?

Še ena odlična lastnost, če le ne bo vplivala na dolgoročno kondicijo baterije, je njeno ekstremno hitro polnjenje. Uradno gre moč do 80 W, v praksi pa skoraj nikoli nisem telefona odklopil, preden je dosegel 100-odstotno napolnjenost. Fino bi bilo, če bi se dalo nastaviti mejo, do katere se polni (denimo 90 odstotkov), vendar česa v tej smeri nisem našel. Na voljo je tudi brezžično polnjenje (tudi v obratni smeri), prav tako solidno hitro, tako da so pokriti vsi vidiki. Zaloge je dovolj za cel dan intenzivne uporabe, večerno ali jutranje polnjenje pa res ne bo trajalo dolgo, morda vsega 10 min.

Za delovanje skrbi procesor Snapdragon 8 prve generacije. Če se kdo sprašuje, čemu ne novejši 8+, je odgovor preprost. Telefon je še iz pomladne »kolekcije«, ko je bila aktualna izvirna osmica, ne še Plus. Zmogljivosti so sicer popolnoma zadostne, večino časa se procesor niti ne »preznoji« kdo ve kako, a tudi med daljšim snemanjem in kakšno drugo zahtevno nalogo nisem občutil konkretnejšega segrevanja. Obremenilni test je prav tako pokazal, da prvih pet minut delovanja na maksimumu ni problematičnih in nekje do desetih minut so zmogljivosti tudi še nad 80 odstotki ali blizu, potem pa padejo in vztrajajo med 70 in 75 odstotki, kar tudi ni slabo.

Po programski platni kakšnih večjih pripomb nimam, a tudi nisem ekstatičen. Preobleka Funtouch OS, ki je med testiranjem še temeljila na Androidu 12, je dovolj nevtralna in nemoteča, a tudi nisem opazil ničesar, kar bi si zaslužilo oznako zabaven. Po pričakovanjih je na voljo vedno vključen zaslon, na srečo z nastavljanjem časovnega okna, v katerem se prikazuje (da se ponoči ne). Zanimiva je možnost izbiranja, kako se prikazujejo odprte aplikacije, kadar želi uporabnik preklapljati med njimi. Pogrešam pa lažji način za postavitev aplikacij na razdeljeni zaslon in možnost za hiter skok v fotoaparat z dvojnim pritiskom na eno od tipk. Obljubljajo sicer posodobitev na tri naslednje izdaje operacijskega sistema Android in tri leta varnostnih popravkov. X80 Pro bi tako po nadgradnji na Android 13, ki se mora zgoditi še letos ali v vsaj v začetku prihodnjega leta, dobil še različici 14 in 15, nekje vštric s slednjo ali že prej bodo nehali prihajati tudi varnostni popravki. Glede na konkurenco je to solidna poprodajna podpora, a najmanj Apple in Samsung v tem cenovnem razredu ponujata še daljšo.

Tehnični podatki:

HVALIMO:

• Glavni objektiv zajema odlične fotografije in daje nekaj možnosti umetniškega izražanja
• Fantastičen čitalnik prstnih odtisov
• Dobro umirjanje slike z gimbalom pri teleobjektivu 2x
• Zelo hitro žično in tudi brezžično polnjenje
• Ne manjka nobena pomembna lastnost za ta cenovni razred

GRAJAMO:

• Ostali fotografski objektivi niso na enaki ravni in tudi ne najbolje usklajeni z glavnim
• Kakovost videa ne sledi povsem fotografski
• Ekstra stablizirani video je zgolj v polni visoki razločljivosti
• Zvočnika bi lahko imela nekoliko čistejši zvok

The post Vivo X80 Pro: Zelo dobra celota z nekaj res izstopajočimi lastnostmi appeared first on Tehnozvezdje.

Kritike na račun pomanjkanja fizično priročnejših telefonov so delno upravičene. Manjše telefone nudi sicer manj izdelovalcev, a le zato ker se zanje zanima malo (ali celo premalo) uporabnikov. Dejstvo, ki ga je na lastni koži občutil Apple, ki naj bi po dveh letih ukinil iPhone Mini. Na nasprotnem bregu je stanje boljše. Meram Zenfona 9 sta namreč zelo blizu Samsung Galaxy S22 in Xiaomi 12. Omenjeni se zlahka kosajo tudi v zmogljivostih, funkcionalnostih, cenah in nenazadnje v estetiki.

Lagal bi, če bi dejal, da je primeren za vse (test na kratko)

Zenfone 9 je prisrčen in zanimiv telefon, ki pa ni primeren za vse. Majhne mere definirajo velikost zaslona, ki se bo zdel premajhen vsem, ki imate težave z vidom. Nad njim, čeprav mu ne morem česa resnega očitati, ravno tako ne bodo najbolj navdušeni ljubitelji dobrih mobilnih iger, kot je Genshin Impact. Zaslonska površina je preprosto premajhna, da bi nudila enako igralno izkušnjo, kot jo omogočajo telefoni z večjimi zasloni.

Oblika pretirano ne izstopa, saj se je Asus odločil, da stekleno hrbtno površino zamenja s, kot so dejali, polimerom. Brez dlakocepljenja. S plastiko. Na njej se prstni odtisi ne poznajo in je prijetna na dotik. Nekoliko je groba in daje dober mehak občutek oprijema. Edini pomislek je naslednji. Kako se bo površina obnesla in kakšna bo videti po daljšem času uporabe?

Ker so vgradili najboljši Qualcommov procesor, hitrost delovanja in zmogljivosti nista pod vprašanjem. Morda celo nasprotno. Kljub večji parni komori (vapor chamber) ter grafitnimi in bakrenimi plastmi, preko katerih se toplota odvaja stran od procesorja, je segrevanje opazno in otipljivo. S tem pa tudi postopno zmanjševanje hitrosti jeder, da se preprečijo morebitne okvare. Pol urni obremenitveni test je hkrati dober kazalnik življenjske dobe baterije, kajti v času trajanja je večina komponent obremenjenih do skrajnosti. V povprečju je baterija ta čas izgubila 20 odstotkov napolnjenosti, kar pomeni, da je življenjska doba v takšnih razmerah dve uri in pol. Med normalno uporabo brez večjih težav zdrži do večera.

Fotografsko vsestranskost omejujeta dve kameri, saj Zenfone 9 nima objektiva z optično povečavo, ki definitivno postaja pomemben delček v mozaiku zgradbe dražjih telefonov. Nekaterim se bo to zdel velik hendikep, saj ima eden od prej omenjenih glavnih tekmecev tri objektive. Asus poskuša primanjkljaj omiliti s fizično stabilizacijo (gimbal) modula s tipalom in objektivom glavne kamere, ki odpravi tresenje na intervalu plus minus 3 stopinje. O uporabnosti tega sem vsaj malce v dvomih. Šel sem sicer v skrajnosti in opaziti je, da je tresenje manj izrazito, toda občutek imam, da je interval stabilizacije za resno uporabo še vedno premajhen. Telefon ne more ravno popolnoma nadomestiti najboljše akcijske kamere, a bo izničil pretirano tresavico.

Tehnični podatki:

Korektno, a dokaj neizstopajoče ohišje

Zdi se, da se Zenfone 9 v vsem odreže dobro, toda skoraj v ničemer posebej odlično. A če v čem izstopa, potem so to njegovo majhne mere, ki v kombinaciji s primerno postavljeno tipko za vklop z integriranim tipalom prstnega odtisa, prinašajo eno boljših izkušenj enoročne uporabe. Groba hrbtna površina preprečuje, da bi telefon zdrsel iz rok, medtem ko sodoben videz krepijo pravokotno odrezani robovi. Kot mi je znano, je pri nas na voljo samo v črni in rdeči barvi. Prva je od vseh, ki so na voljo (še bela in modra) še najbolj dolgočasna. Zakrije sicer lepo izvedene podrobnosti in ničesar ne poudari. Ohišje je zato relativno dolgočasno, saj izstopata samo izjemno velika objektiva zadnjih kamer.

Sodobni telefoni estetiko, s katero želijo prepričati kupce, izpostavljajo na hrbtu, saj so spredaj vsi podobni. Luknjica sprednje kamere nekje na zgornjem delu zaslona in bolj ali manj ozki robovi okoli zaslona. Čeprav na prvi pogled niso opazneje debelejši od robov zaslonov drugih premijskih telefonov, vseeno dobite občutek, da bi lahko bili za odtenek tanjši.

Več kot spodobne zmogljivosti

Slaba plat majhnih mer je majhna zaslonska površina, ki bo preglavice povzročala uporabnikom s slabšim vidom. Zaradi enakega razloga tudi ni nobenega smisla, da bi telefon nudil višjo ločljivost od polne visoke. Že tako sem zelo napenjal oči in skoraj že nadel očala med igranjem omenjene igre, s katero na drugih telefonih nisem imel nikakršnih težav. Manjša nedoslednost? Na eni strani premijske zmogljivosti, ki jih po drugi zaradi majhnosti ne morete vedno adekvatno izkoristiti. Drugače nad predstavo zaslona nimam pripomb. Svetilnost je dovoljšna za uporabo na prostem, barvne žive in pravilno, pri čemer imate na voljo več barvnih načinov kot pri večini telefonov, dinamični je razpon dober in hitrost osveževanja na pričakovani ravni, čeprav so na voljo samo stopnje 60, 90 ali 120 Hz.

Težava izbora procesorja, slišal sem pripombo, da bi bilo morda celo za ta telefon bolje, če bi vanj vgradili katerega od procesorjev višjega srednjega zmogljivostnega razreda, je pretirano segrevanje. Princip hlajenja je vedno enak. Prenos toplote s procesorja na površino ohišja in od tam v zrak, v čemer so logično v prednosti večje naprave. Termične lastnosti niso slabe, toda kljub temu obremenitveni test kaže kontinuirano postopno nižanje v prvi polovici in nato ohranjanje zmogljivosti na približno 70 odstotkih. Ohišje je po tridesetih minutah segreto do ravni, ki že nekoliko moti. Med igranjem (srednje grafične nastavitve, 30 fps) se segreva počasneje, a sem po približno podobnem času že čutil malce nadležen občutek v konicah prstov. Verjetno je razumljivo, da tudi v primeru znižanja hitrosti jeder, še vedno zagotavlja višje zmogljivosti kot telefoni s slabšimi procesorji.

Naslednja posledica majhnosti je kapaciteta baterije. Dve uri in pol delovanja pod polnimi zmogljivosti, na kar kaže obremenitveni test, ni nič posebnega, saj to pomeni, da bo baterija pri srednje zahtevni uporabi do večera blizu desetih odstotkov. Spet nič posebnega, toda razumljivo. Zato pa je manj razumljivo, da hitrost polnjenja ni večja. Je malo nad nivojem iPhona 13, a hkrati daleč od tega, kar omogočajo telefoni s sistemi Android, s katerim Asus Zenfone 9 največkrat primerja.

Za to velikost in nenazadnje zato, ker Asus ni ravno podjetje znano po zvočnih rešitvah, zvočnika v stereo konfiguraciji nista slaba. Nudita namreč kakovosten in glasen zvok, na voljo pa je tudi dobri žični priključek za slušalke. Ostalo je na pričakovani ravni. Malce me je zmotilo le to, da ni reže za pomnilniške kartice.

Čist in preprost uporabniški vmesnik

Na Zenfonu teče operacijski sistem Android 12 le nežno nadgrajen z Asusovimi dodatki. V primerjavi s standardnim okoljem pravzaprav opazite dve bistveni razliki. Privzeto ozadje in igralni način, ki omogoča prilagajanje igralnih nastavitev in utišanje obvestil. Dodani sta še dve odlični možnosti navigacije – dvakratno tapkanje po hrbtni ploskvi in drsenje s prtom gor in dol po površini tipke za vklop z integriranim tipalom prstnega odtisa. Kaj se zgodi ob uporabi teh možnosti, določite sami v nastavitvah sistema. Na dolgi rok me malo skrbi Asusova napoved, da bo Zenfone 9 s posodobitvami podpiral zgolj dve naslednji generaciji operacijskega sistema.

Okrnjena fotografska vsestranskost

Naj rečejo, kar koli hočejo. Čeprav nežna digitalna povečava ustvari solidne fotografije, telefonu vseeno manjka tretja kamera z optično povečavo. Poleg tega je opazen tudi manjši razkorak v kakovosti glavne in širokokotne.

V dobrih svetlobnih razmerah (dnevna svetloba) je kakovost fotografij na zavidljivi ravni. Barve so enake na fotografijah obeh kamer, lepe in naravne, dinamika, ki se kaže med fotografiranjem proti soncu, je dobra in podrobnosti je dovolj. V zadnjem se zaradi večjega tipala bolje obnese glavna kamera. Na fotografijah širokokotne je medtem opaziti mehčanje na robovih. Toda nič drastičnega.

Kot sem dejal, telefon nima kamere z optično povečavo, zato se boste morali zadovoljiti z dvakratno digitalno, ki daje boljše rezultate od pričakovanj.

Razkorak med obema kamerama je večji v slabših svetlobnih razmerah in ponoči, kjer je razumljivo zaradi fizično večjega tipala v prednosti glavna kamera. V urbanih prizorih, kjer je vedno dovolj svetlobe, so fotografije obeh še dokaj podobne. Svetle, lepih naravnih barv, z dovolj podrobnosti in z malo ali skoraj brez opaznega šuma. Razlika je očitnejša v mraku, ko širokokotna kamera odpove. Fotografije so manj svetle, zamazane in z več šuma.

Uporabnost fizične stabilizacije

Kot so dobre fotografije, je dober tudi video, pri čemer verjetno ne boste mogli spregledati podatka, da je modul glavne kamere fizično stabiliziran. Vgrajeni »gimbal« umirja slika na intervalu plus minus treh stopinj, kar je sicer bolje, kot česar je sposobna klasična optična stabilizacija (+/- 1 stopinja), a v nekaterih primerih še vedno daleč od uporabnosti. Telefon sem najprej namestil na električni skiro ter sem šel z njim vozit po makadamski cesti. Opaziti je, da stabilizacija nekoliko umiri sliko, toda video je še vedno pretežno neuporaben. V drugem primer sem snemal iz roke med vožnjo z avtom in takrat je umirjanje prišlo do izraza (oba primera sta predstavljena v videu). Na ta način sem prišel do prepričanja, da čeprav telefon ne more zamenjati uporabe kakovostnega usmerjevalnika za pametne telefone ali nekaterih akcijskih kamer, boste nekateri našli primere, ko vas bo funkcija rešila zadrege. Komur se pretirano tresejo roke, je morda našel pravega kandidata za svoj telefon.

Hvalimo:

• Udobna enoročna uporaba
• 3,5 mm zvočni priključek
• Premijske zmogljivosti
• Dobra glavna kamera
• Dokaj čist uporabniški vmesnik Androida

Grajamo:

• Samo dve zadnji kameri
• Ne pretirano izstopajoč
• Ni v ponudbi slovenskih operaterjev
• Vemo, da majhnost narekuje kompromise, a brezžično polnjenje pač manjka
• Napovedani zgolj dve leti posodobitev operacijskega sistema

The post ASUS Zenfone 9: Skoraj popoln telefon za zagovornike »manjših« (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Fimi je znamka, ki jo že poznamo po nekaj dronih. Znotraj podjetij pod okriljem proizvajalca telefonov Xiaomija je to nedvomno tisto, ki naj bi se spoprijelo z DJI-jem. Zato ni presenetljivo, da so se lotili še izziva, ki ga je postavil Osmo Pocket. Bolj nenavadna, ali pa tudi ne, glede na zgodovino »kopiranja« v tem ekosistemu, je odločitev za skoraj popolno kopijo. Fimi Palm je namreč na videz in tudi po velikosti skoraj identičen kot izvirnik. Še največja razlika je v tem, da zaslon ni v isti ravnini, ampak malo izstopa ven, in da pod njim ni mesta za priključek na telefon. Zato pa je glava s kamero in celoten sklop umirjevalnika skoraj povsem enak, prav tako ima naprava dve tipki, le zrcalno postavljeni (pri Osmu je tista za snemanje na levi, pri Palmu pa na desni) in ena od njiju je tu kot igralna ploščica, za precizno krmiljenje kamere, za kar je treba pri DJI-jevem izdelku dokupiti dodatek.

Namembnost Palma je seveda enaka – snemanje nestresenega videa iz roke v kakršnih koli okoliščinah. Najsi bo s pogledom v okolico ali v vlogerski pozi. Pri tem pa naj bi prinašal nekaj izboljšav glede začetnika te vrste naprav. Tipalo bo enake velikosti in prav tako z 12 milijoni pik, toda goriščnica objektiva je širša, kar naj bi bilo bolje tako za vloganje kot za akcijo. Baterija naj bi zdržala do štiri ure snemanja pri polni visoki razločljivosti (pri Osmu zdrži uro in pol v 4K), vgrajena je brezžična povezljivost (Wi-Fi in bluetooth), navoj za postavitev na stativ in pa klasičen 3,5 mm vhod za mikrofon. Podobno kot konkurent naj bi bil novinec sposoben slediti obrazu ali čemu drugemu, kar bo določil uporabnik. Pri Osmu to deluje odlično, a je sledenje samodejno, ne da se določati, kaj naj kamera drži v sredini kadra in v polju ostrenja.

Bo pa Palm v kakšnem pogledu tudi slabši. Snemal bo do razločljivosti 4K pri 30 sličicah na sekundo in 100 megabitnem podatkovnem toku (enako kot DJI). Osmo Pocket zmore še 4K/60, sicer brez sledenja, a opcija je. Kakovost slike pa je zelo dobra in prav tu je največja neznanka »klona«. Če bo vsaj blizu temu, kar zmore DJI-jev začetnik trenda, bo ne glede na kopiranje pomemben izdelek. Kajti njegova cena naj bi bila precej nižja. V trgovini Gearbest ga je mogoče prednaročiti za 137 evrov, to pa je približno dvainpolkrat ceneje kot stane Osmo Pocket. Luč dneva naj bi Fimi Palm ugledal januarja (2020) in zelo zanimivo bo videti, kako se bo v praksi kosal z napravo, ki ga je navdahnila, pa tudi, ali bodo sledili še drugi posnemovalci.

The post Fimi Palm je najnovejši rezultat Xiaomijeve kopirne industrije appeared first on Tehnozvezdje.

Zanimivo je, kako hitro so ta držala prodrla v množični segment. Še kakšni dve leti nazaj so bila precej ekskluzivna in cene so se vrtele okrog tristo evrov. Zdaj jih proizvajalci, kot sta Zhiyun ali Feiyutech prodajajo za dobrih sto evrov, malo »uglednejši« DJI pa za nekaj desetakov več. Kaj pa kupec dejansko dobi za ta denar?

Če se odloči za Vimble 2, precej simpatično napravo, ki ni ne pretirano velika ne težka. Po uradnih podatkih ima samo nekaj gramov manj kot denimo Zhiyun Smooth Q, vendar je razporeditev teže očitno boljša, da ima uporabnik občutek lažjega in manj utrujajočega pripomočka. Tudi bolj slok je ta umirjevalnik, nima tako značilne »glave« s komandami, kot jo poznamo  iz drugih, tudi DJI-jevega Osmo Mobile (2). In še pospravljen ne zaseda preveč prostora. Izdelava se tudi zdi kar dobra, je pa reč nezgrešljivo plastična. Glavna atrakcija pa je teleskopski del, ki se skriva v zgornjem delu. Z njo gimbal postane nekakšna selfijevska palica, raztegovanje (do 18 cm) je poljubno  in trdnost se zdi v redu. Uporabnost tega vidim predvsem v vlogerskih nalogah, saj je tako laže snemati svoje govorance in nastopaštvo pred kamero, lahko pa se malo zaplete z zvokom, ker je za kakovostnega skoraj treba priključiti zunanji mikrofon in pri tem se že lahko vidi kabel na posnetku.  Možno pa je tudi, da aplikacija mikrofona ne bi prepoznala, čeprav mojo »bubo« je. Res pa je, da se ta priključi še na izhod za slušalke, ki ga ima vse manj telefonov, s prilagojevalnikom pa lahko deluje ali pa tudi ne. Kakorkoli, selfijevski del je lahko dobrodošel še takrat, če zmanjka kakšen cm, da bi se stegnil čez ograjo ali kaj podobnega, sicer pa je vseeno, če je stojalo v zloženem položaju.

V principu uporabe ni kaj dosti razlik glede na druge tovrstne pripomočke. Na telefon je treba naložiti aplikacijo za snemanje (Vicool) in se v njej modrozobo povezati s stojalom. Seveda pa še prej namestiti telefon, kar je vedno znova zoprno početje, saj so vzmeti kar trde in je zato treba biti previden, sicer lahko telefon dobi kakšno poškodbo. Navodila priporočajo uporabo telefona brez ovitka, sam pa bi svetoval ravno nasprotno. Mobilnik v ovitku ima več možnosti, da jo odnese brez prask. Povezovanje je hitro in tudi komande delujejo brez težav. Zgornja drsna tipka premika telefon, srednja je za spreminjanje načina, spodnja pa za sproženje ali ustavitev snemanja oz. za fotografiranje. Načini so trije. V osnovnem motorčke premikaš gor-dol, levo-desno pa motiv korigiraš z vrtenjem stojala. Lahko v vse smeri operiraš s tipko ali pa celotno motorizacijo zakleneš. Osnovni način je res najbolj priročen, edina težava lahko nastopi, če telefon pride v kakšno čudno pozicijo, iz katere ga je težko izvleči. Ampak večinoma se da zelo lepo slediti nečemu premikajočemu se, snemati med hojo ali vožnjo, obkrožiti kakšen predmet in tako naprej. Ob strani je tudi tipka za »zumiranje«, vendar je z njo težko doseči lep, zvezen prehod, približevanje ali oddaljevanje bo na posnetku koračno.

Video iz aplikacije je čisto spodoben. Mogoče bi bil iz tiste, ki jo ima telefon privzeto za snemanje oz. fotografiranje še lepši, toda potem je upravljanje s stojalom okrnjeno in uporabnik na zaslonu nima informacij. Meni se je z enim od telefonov na začetek vsakega posnetka prikradel pisk, z drugim pa ne in tudi Marjan ni zaznal takih težav. Baterije je dovolj vsaj za uro snemanja, najbrž tudi več, da pa se iz stojala napajati telefon, če temu že malo pohaja energije, vseeno pa je treba posneti še tistih pet ali deset minut materiala. Aplikacija bi bila lahko za določene zadeve malce preglednejša, toda v resnici je potem, ko so parametri enkrat nastavljeni, delo s tem stojalom preprosto. In zabavno, če imaš ideje, kaj snemati z njim.

Zato je Feiyutech Vimble 2 za dobrih sto evrov zelo dober nakup. Obstaja tudi podobno stojalo (G6) za akcijske kamere, pri katerih je umirjanje slike še toliko bolj pomembno. Oblika je malo drugačna, delovanje pa zelo podobno, a seveda malo drugačno. Tam je palica samo brezžično povezana s kamero, kar poskrbi, da ni treba uporabljati tipk na kameri, nastavitve pa so na telefonski aplikaciji, ki ima s stojalom modrozobo povezavo. Odločitev, katerega od teh dveh umirjevalnikov kupiti pa je seveda odvisna od tega, kaj primarno uporabljaš za snemanje.

HVALIMO

• Masa ni utrujajoča, teleskopsko podaljševanje pa uporabno
• Aplikacija večinoma deluje zanesljivo
• Dobro opravi osnovno nalogo

GRAJAMO

• Pri vstavljanju telefona je treba biti previden, da ga ne poškoduješ
• Polnjenje prek priključka microUSB

The post Feiyutech Vimble 2: Umirjevalnik z dodatnim trikom (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.

The post Test: DJI Osmo+ appeared first on Tehnozvezdje.