Tehnološka krilatica, ki povezuje igre in resno delo, je »igrifikacija« (gamification). Prevod morda res ni najbolj posrečen, je pa zato posrečena ideja. Gre za koncept, po katerem je mogoče elemente, ki delajo igre zabavne, vključiti tudi v dejavnosti, ki same zase niso ravno zabavne. V teoriji je mogoče »igrificirati« skoraj vsako dejavnost, vključno z izobraževanjem, zdravstvom, delom in še s čim.

Igrifikacija sama po sebi ni ne negativna ne pozitivna, pojavila pa se je leta 2004, ko jo je »ustvaril« Nick Pelling.

Učenje je lahko tudi zabavno?

Lee Sheldon, razvijalec iger, ki je tudi profesor na univerzi v ameriški Indiani, je pred leti naredil eksperiment. Opustil je sistem, po katerem študentom najprej odpredava snov, jih zaposli z vajami in podobnimi nalogami, na koncu pa ti opravljajo izpite iz tega, kar so delali. Zadevo je obrnil. Vsi študentje so imeli najprej najnižjo oceno, nato pa po sistemu »izkustvenih točk« pridobivali točke, se vzpenjali na višje stopnje in dvigovali ocene. Izkustvene točke so pridobivali na različne načine – z eseji, testi in podobnimi projekti. Podobno kot v igrah skupinskega igranja so projekti vsebovali tudi skupinske naloge, pri katerih ob uspešno opravljeni nalogi napredujejo vsi sodelujoči v skupini. Sheldon je za neki avstralski časopis dejal, da »elemente predmeta podaja na način, ki je sodobnim študentom, ki so zrasli z računalniškimi igrami, razumljiv, in tako, da ga študentje bolj istovetijo z zabavo kot učenjem.« In kakšne so bile ugotovitve Sheldonovega eksperimenta? Prisotnost na predavanjih se je zvišala, študentje bolj sodelujejo, naloge in projekti so prej končani in bolj kakovostni, uspeh na izpitih pa boljši.

In če lahko igrificiramo izobraževalni sistem in zaposlovanje, potem lahko verjetno tudi druge elemente življenja. Recimo nakupovanje, gledanje televizije in druge načine potrošnje. No ja, saj je zadeva že tukaj. Skoraj vsaka veriga supermarketov in tudi drugih trgovin nam za nakupe daje nekakšne točke zvestobe, s katerimi imamo potem določene ugodnosti, anketarji nam ponujajo nagrade, če bomo izpolnili njihove vprašalnike, pri letalskih družbah zbiramo preletene milje in še kaj bi se našlo.

Igre nam dajejo občutek zadovoljstva

Da je industrija računalniških iger ena najmočnejših gospodarskih panog na svetu, je jasno. Toda zakaj je tako? Preprosto – ljudje se radi igramo, smo tekmovalni, igralni uspehi pa nas motivirajo in dajejo občutek uspeha. Tako je z vsemi igrami, ne le računalniškimi. 

Radi smo uspešni in se lotevamo stvari, ki nam nudijo pravšnji izziv za doseganje dobrih rezultatov, tudi če to zahteva veliko vloženega truda. V resničnem življenju je težko najti pravi izziv, saj se srečujemo z nalogami, ki so prelahke ali pa neizvedljive. Računalniške igre pa so načrtovane, merijo v povprečje. Igralca ohranjajo v ozkem okviru med pretežkim in prelahkim izzivom ter nam nudijo povratne informacije (točke, stopnje, dosežene naloge), ki jih običajno v resničnem življenju zelo težko izluščimo. In če so dobro načrtovane, nam vedno dajo občutek, da lahko z več truda dosežemo naslednjo stopnjo, smo še boljši, dosežemo več točk ali kaj podobnega, kar nas podzavestno sili, da se redno vračamo in poskušamo doseči več. 

Priznati je treba, da je igra najboljši način za pridobivanje kakovostnega znanja. Otroci raje spoznavajo črke prek računalniške igre, kot z gledanjem učiteljice, ko nekaj čečka po tabli, nato pa morajo oni to prepisovati v svoje zvezke. Ne samo otroci, tudi odrasli se raje igrajo, kot delajo nekaj suhoparnega, resnega, če pa pri tem usvojijo nova znanja in veščine, toliko bolje. Igrifikacija ima zato sama po sebi velik pozitivni potencial. 

Katere igre igra naša mladina sem opisal v članku na portalu Vse bo v redu zavarovalnice Triglav.

The post Življenje je igra in igra je življenje, sprejmite že to! appeared first on Tehnozvezdje.