Proizvajalci se lahko hitro ujamejo v zanko lastne želje po višjem zaslužku, ponujanju čim večjega nabora funkcionalnosti in tudi pretiranega poslušanja odzivov kupcev. Apple je v tem, četudi zadnje čase bolj upošteva kritike kot kadarkoli prej, verjetno najbolj neizprosen. Postavlja dokaj jasne ločnice med posameznimi modeli oz. cenovnimi razredi in če kupcu pri cenejši uri kaj manjka, preprosto mora poseči po dražji. Po drugi strani Garmin zdaj ponuja dve skoraj popolnoma enaki uri za popolnoma enako ceno – 550 evrov – in s tem dokončno briše meje med posameznimi produktnimi linijami.

Venu 4 se od predhodnice razlikuje po tem, da ima še nekoliko svetlejši zaslon, dvokanalni satelitski sprejemnik (s čimer se konkurenca že dolgo hvali pri bistveno cenejših urah), vgrajeno svetilko, kovinsko ohišje (prej zgolj luneto, vse ostalo pa je bilo plastično) in dobiva kopico dodatnih možnosti meritev in drugih funkcionalnosti za vadbo ter podporo za dodatna zunanja tipala. Slednje dvoje je stvar programske opreme in tu bi proizvajalec lahko še naprej »umetno« ustvarjal razliko, vendar se je odločil, da tega v pretežni meri ne bo več počel. Resda na račun zviševanja cene iz generacije v generacijo.

Liniji Forerunner in Venu sta bili sicer že od začetka dokaj blizu, vendar so bile razlike vseeno jasne. Prva je najbolj nagovarjala zavzete tekače, druge pa tiste, ki so želeli podobne funkcionalnosti, vendar morda ne tako zelo športno osredotočene, a v bolj modnem ohišju. Še Venu 2, ki sem jo nosil več let, je bila primer »ravno dovolj dobre« ure na večini področij (z izjemo zdravstvenega, saj tam ni ponujala skoraj ničesar). Rekreativnim športnikom je dala ključne informacije o vadbi, prikazovanje obvestil s telefona in druge »pametne« funkcionalnosti je obvladala v tolikšni meri, da nisem česa zelo pogrešal (četudi denimo ni omogočala odgovarjanja na sporočila, telefonskih pogovorov in še česa), dalo se je brezstično plačevati, predvsem pa na zapestju ni izgledala športno, ampak elegantno. Bila je večnamenska ura, primerna tudi za bolj svečane priložnosti, za dokaj ugodno ceno. Poleg tega je Venu imela zaslon OLED, medtem ko je Forerunner takrat še vztrajala pri reflektivnem (MIP). Nato je Garmin bolj ali manj povsod prešel OLED, v Venu začel dodajati marsikatere specifične športne meritve in druge dodatke, nazadnje svetilko, in ji dvigovati ceno.

Med praktičnimi razlikami sta poleg nekaterih podrobnosti ostali le še upravljanje prek tipk (Forerunner) ali (tudi) zaslona na dotik (Venu) in možnost merjenja Elektrokardiograma (EKG), ki ga nudi druga. Tako Garmin zdaj nima več v ponudbi ure, ki bi bila na ravni Huaweijeve linije Watch GT, Oneplus Watch ali Samsungove Galaxy Watch (Classic). Take z večino pomembnih zmožnosti, vendar brez specifičnih za napredne športnike, z nešportno estetiko in privlačno ceno. Mislim, da je to škoda in da je podjetje s tem odtujilo določen del kupcev. Morda pa mu za to ciljno skupino niti ni mar.

The post Garmin Venu 4: Je sploh še komu jasno, kaj počne Garmin? appeared first on Tehnozvezdje.

Forerunner (FR) 570 je naslednica modela FR 265, medtem kot 970 nadomešča 965. Obe uri sta tokrat na voljo zgolj z zaslonom OLED, prva v dveh velikostih, in verjetno predstavljata dokončen konec reflektivnih zaslonov v liniji FR. Ohišje ostaja plastično, kar je verjetno smiselno za tekaški pripomoček, imata pa cenejša aluminijasto in dražja titansko luneto. Prav tako vsebujeta LED sijalko v ohišju, ki lahko pride prav marsikdaj ponoči ali mraku, še posebej če uporabnik pri sebi nima telefona ali kakšne druge svetilke. In obe premoreta zvočnik in mikrofon za telefonske pogovore prek povezave bluetooth, povezovanja v mobilna omrežja namreč ne omogočata.

Velikost zaslona pri 970 in večji (47 mm) 570 znaša 1,4 palca oz. 3,5 cm, medtem ko ima manjša 570 (42 mm) 1,2-palčni zaslon (3,05 cm). Pri obeh 570-icah to predstavlja 0,1-palčno povečanje premera v primerjavi z 265. Zasloni so tudi svetlejši kot prej, vendar Garmin ne razkriva točnih podatkov.  

Druga glavna strojna sprememba oz. nadgradnja je uporaba tipal pete generacije tega proizvajalca, ki so že v nekaterih drugah modelih (denimo Fenix). Tipala omogočajo natančnejše meritve in denimo merjenje kožne temperature med spanjem. Zanimiva pa je odločitev, da FR 970 nudi merjenje elektrokardiograma (EKG-ja), FR 570 pa te zmožnosti nima, čeprav bi jo pri ceni 549 evrov skorajda pričakovali. Druga, še bolj umetna ločnica med urama, kajti gre zgolj za programsko opremo, je zmožnost uporabe zemljevidov (navigacije) brez povezave, ki jo nudi samo 200 evrov dražja FR 970. Pri obeh pa je mogoče poslušati glasbo z določenih pretočnikov brez povezave (če jo seveda pred tem pretočimo v pomnilnik naprave).

Glede avtonomije baterije Garmin navaja do 15 dni v načinu »pametne ure,« s stalnim prikazom ure (always-on display) pričakujem kakih pet do mogoče sedem dni. Še vedno ostaja stari priključek za polnjenje, počasi bi bil čas za prehod na kakšno brezžično (induktivno) rešitev, ki ne bi zahtevala fizičnega vtiča.

Med možnostmi oz. metrikami, ki bodo zanimale tekače, je denimo tekaška učinkovitost (Running economy), ki računa, kako uporabnik trošiš energijo. Druga pa je merjenje upočasnitve pri udarcih noge na tla (Step speed loss metric). Če to specifično ne zahteva novih tipal, gre za tako za meritve, ki bi jih lahko s programsko posodobitvijo dobile tudi starejše ure iz te linije.

The post Garminova zagonetna nadgradnja linije ur Forerunner appeared first on Tehnozvezdje.

Morebiten problem in pravzaprav glavna razloga, zakaj jo bodo nekateri že na prvi pogled odpisali, drugim pa bo zelo po godu, sta velikost in uporabljeni materiali. Tako velikost same ure kot zaslona. Oboje je namreč majhno (zaslon ima premer 30,4 mm oz. 1,2 palca in ločljivost 390 x 390). Na mojem zapestju, na katerem je tudi sicer zadnja leta večino časa skoraj enako velika oz. majhna Venu prve generacije, še nekako izgleda, na kakšnem bolj možatem pa bo delovala kot igrača. In kdor malce slabše vidi, hoče večje zaslonske elemente, več informacij na zaslonu ali prave aplikacije, tudi sam se po treh letih nagibam v to smer, bo tudi moral poseči po čem drugem. Prav tako, kdor hoče elegantno, kakovostno kovinsko ohišje. Tukaj nekaj sledi kovine menda celo je v luneti, toda vse ostalo je plastično, pašček pa silikonski, še kar soliden. Seveda je mogoče namestiti tudi drugega velikosti 20 mm, kar bo po kakšnem letu ali dveh neizbežno, ko se bo izvirnemu že preveč poznala obraba.

Zaslon je sicer zelo lep in svetel, za razliko od moje ure ima svetlobna leta naprednejšo, bolj podrobno in atraktivno grafično podobo, tudi na soncu se ga bolje vidi. Nisem pa čisto prepričan, da tipalo zunanje svetlobe karkoli počne. Morda prilagaja svetilnost znotraj nastavljene vrednosti, vsekakor pa v nastavitvah ni možnosti samodejnega prilagajanja svetlosti zaslona, kot ga v maniri pametnih telefonov poznajo mnoge druge ure in ki bi ga zelo rad videl, saj v določenih prostorih in predvsem priložnostih ni najbolj primerno in olikano, če zaslon ure »na polno« zasveti vsakič, ko premaknem zapestje. V vsakem primeru pa je lepo videti, da se tehnologija OLED pomika tudi proti vstopnemu razredu linije Forerunner, če ceno, kakršna je, lahko označimo za vstopni razred.

Nova era?

V zadnjih letih je Garmin potisnil cene svojih ur konkretno navzgor, denimo za Venu 3 in Forerunner 265 ju je postavil na 500 evrov, potem ko smo bili navajeni, da tovrstni modeli stanejo morda malo čez 300. Zato smo bili skoraj ekstatični, ko je ameriško podjetje poslalo v prodajo novinko Forerunner 165 z zaslonom OLED za »samo« 280 evrov (330 v izvedbi Music, kakršno sem tudi testiral), še posebej glede na to dokaj malo kompromisov za dosego tega cilja. Ni denimo meritve elektrokardiograma (EKG-ja), bolj zavzete športnike bo lahko zmotila nezmožnost povezovanja z merilniki moči, manj tekaških meritev, odsotnost »triatlonskega« načina (merjenje različnih športov v eni vadbi) in dvofrekvenčnega satelitskega sprejemnika, pa seveda manjši zaslon (pri podobni velikosti ure) in baterija. Morda za nekoga povsem sprejemljive »degradacije«, za koga drugega prehude. Vsekakor pa mislim, da dražji uri težko upravičita približno dvesto evrov pribitka.

Najprej še malo o upravljanju, kajti ta ura ima ob strani kar pet tipk, dve na desni in tri na levi. Večinoma srečamo zgolj dve, mogoče tri (vse na desni). Da se celo nastaviti, da denimo med vadbo dotikanje zaslona sploh ne reagira in je treba vse s tipkami. Kar sem nastavil, a nato pozabil in se vedno čudil, zakaj zaslon ne reagira. Za hiter dostop do česa so tipke v redu, za pomikanje po sistemu in potrjevanje izbir pa imam raje druge načine, kot je denimo kombinacija vrtljive lunete ali krone in dotikanja zaslona. Tu sem se še posebej motil pri tipkah za gor-dol, to sta spodnja in srednja na levi, saj se mi je ves čas zdelo povsem logično, da sta spodnja in zgornja za pomikanja, srednja pa za potrjevanje. A ni tako, za potrjevanje je denimo zgornja na desni. Sicer pa leve ob dolgem pritisku prikličejo – spodnja glasbo, srednja  številčnice in nastavitve in zgornja hitri dostop do pomembnih funkcij, tudi denarnice, ki tako nima več svoje tipke in je dostop do nje zamudnejši, zaradi česar je skoraj bolj priročno iz žepa vzeti telefon.

Še ena glede ergonomije in priročnosti se dotika polnjenja. Garmin vztraja pri svojem priključku, na uri je ženski, na kablu moški, ki ga je treba vtakniti v prvega, le da so zdaj na drugo stran kabla dali USB-C, na uri pa je vtič(nica) na drugi strani kot pri moji. Samo zato, da mi zmede rutino. USB-C je fin za novejše napajalnike in za priklop na prenosnik. Toda, če želite uporabljati isti napajalnik, kot ste ga dobili s telefonom, in je zelo verjetno iz izhodom USB-A, ali kabel priključiti na namizni računalnik brez priključka tipa C, vam ne preostane drugega, kot da si zagotovite dodaten kabel s starejšim priključkom, v kolikor ga nimate na zaloge od katere od prejšnjih ur iste znamke. Čakam pa na dan, ko bo ameriško podjetje prešlo na kakršno koli obliko (magnetnega) induktivnega polnjenja.

Sama baterija naj bi omogočala do 11 dni uporabe, kar je tudi z izklapljanjem zaslona težko dosegljivo, razen če ure ne nameravate uporabljati za njen osnovni namen, torej spremljanje vadbe. Z vedno vklopljenim zaslonom, to je zame edini smisel ure, da jo lahko ošvrknem z vsakega kota in brez obračanja zapestja, in približno uro satelitskega določanja položaja na dan, sem jo polnil na tri dni ali tri dni in pol. To je podoben dosežek kot na začetku pri že omenjeni, enako veliki Venu (prve generacije), ta je morda dosegla celo štiri dni, ki po treh letih že kaže nekaj znakov pešanja, a še vedno nudi dva in pol do tri dni avtonomije.

Veliko, mogoče celo preveč

Forerunner 165 torej daje obilo informacij iz vsega, kar izmeri. Mogoče celo preveč. Iz aplikacije (Garmin Connect) imam tako dolg posnetek zaslona, da sem ga moral konkretno razsekati za objavo. Seveda lahko poleg srčnega utripa ves čas meri nasičenost krvi s kisikom (pulzni oksimeter) in stres, ponoči spanje, potem so tu še »nadstropja« in še kaj, ura pa to vsako jutro zapakira v »jutranje poročilo,« vmes pa še v podatek o zalogi energije v telesu (body battery) in različne predloge. Kar nato umešča med »pripomočke«, do katerih pridemo s potegom z zgornjega ali spodnjega roba proti sredini zaslona. In tam je hitro vsega preveč, kot je tudi v aplikaciji. Dozdeva se mi, da bo veliko uporabnikov podobnih meni in bo samo sproti približno spremljalo številke, kakšne resne analize in vpogledov za nazaj pa ne bodo opravili nikoli.

Spremljanje vadbe je na nivoju, edino športnih profilov se mi zdi dokaj malo. Ker se v času testiranja še nismo povsem poslovili od zime, sem denimo pogrešal smučanje in druge športe na snegu. Tudi kolesarjenje ima en sam profil. Toda merjenje je natančno, pri čemer je mogoče izbirati, kateri satelitski sistemi so »vklopljeni«, in kako pogosto ura osveži signal, in na koncu podatkov veliko. Še posebej mi je bilo všeč, da za pravilne o srčnem utripu ni bilo treba močno zategniti paščka kot pri nekaterih drugih urah. Pri dolžini moje najbolj običajne pohodne poti (v klanec) ni bilo bistvenega odstopanja od večine drugih ur ali telefonov, morda za deset metrov v dveh kilometrih. Prav tako je skoraj povsem pravilno izmerila višinsko razliko, pri čemer ji najbrž pomaga tudi barometer (tega denimo zelo podobna Vivoactive 5 za skoraj enako ceno nima) Ura seveda lahko vmes daje govorjena obvestila o napredku in mogoče je spremeniti polja, kateri podatki so prikazani med vadbo, a je oboje treba spremeniti ali izklopiti preden začnemo, kar je nekoliko zoprno.

Pametne funkcije ima Garmin že leta dokaj spodobno pokrite. Obvestila s telefona prihajajo brezhibno, se pa na sporočila ne da odgovarjati. Telefonske klice je mogoče prevzeti, vendar ni mikrofona za pogovore (zvočnik seveda je, kar potrjujejo »prekinitve« vadbe in različni piski, vendar ni omogočen za ta namen), pa tudi samostojno ne more delovati ura, ker nima modema za mobilna omrežja in podpore za kartico eSIM. Mobilno denarnico Garmin Pay – v Sloveniji sta vključeni finančni storitvi mBills in Curve – že dobro poznamo in prav tako deluje perfektno, je pa priklic »plačevanja« na zaslon zdaj malo bolj zamuden, kot je bil včasih, in vpisovanje kode PIN po namestitvi ure na roko je treba opraviti s tipkami, medtem ko gre na moji uri z dotikanjem številk na zaslonu, kar je bolj priročno in hitreje.

Da se namestiti nekatere preproste programe in pripomočke, toda težko bi rekel, da so na voljo prave aplikacije, kot jih poznata platformi Watch OS (Apple Watch) in Wear OS (ure Samsung, Xiaomi, itd). Tudi že nameščene oz. vgrajene funkcionalnosti, kot so različne (zdravstvene) meritve (SpO₂, dejavnost, kalorije, spanje, stres), ali drugo (vreme, obvestila, klici, itd), nimajo seznama »aplikacij«, temveč se vse skrivajo med pripomočki, do katerih se pride s potegom od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol. To je nekoliko zoprno, kajti ta seznam, ki ga je sicer mogoče prilagajati, se hitro preveč razbohoti, če pa ga uporabnik namenoma pušča zelo osredotočenega na nekaj ključnih zadev, mora za vse ostale informacije odpirati aplikacijo na telefonu. Rad kaj preverim na sami uri in mi je všeč, če je na enem, od dostopa do obvestil in »hitrih zadev« ločenem seznamu vse tisto, kar ura nudi. Všeč mi je tudi premikanje po »karticah« v levo ali desno na nekaterih urah, toda tega tukaj prav tako ni. Prav tako bi lahko obvestila ura postavila na začetek seznama pripomočkov, vsaj z ene strani, kar na moji starejši Garminovi še obstaja, zdaj pa se obvestila vrinejo nekam na sredino.

Za glasbo podpira pretočnike Apple Music, Deezer in Spotify, medtem ko »mojega« Tidal ne. Zato sem poskusil zgolj s prenašanjem glasbe z računalnika, za kar je treba nanj namestiti program Garmin Express, toda potem ga niti ni treba uporabljati, saj je mogoče datoteke premikati kar v Raziskovalcu. Uro je seveda za poslušanje glasbe treba povezati s slušalkami bluetooth. Ker ne tečem in ker nasploh zunaj skoraj nikoli nimam slušalk v ušesih, če pa že, imam tudi telefon v žepu, bi se brez pomislekov odločil za osnovno izvedbo brez dodatnega pomnilnika za glasbo.

Forerunner 165 ves čas prehaja med pozitivnimi in negativnimi vidiki posameznih odločitev snovalcev te ure. Ker je majhna, je simpatična in ne predraga, a za koga s premajhnim prikazom in morda premalo šik za poslovne in »gala« priložnosti. Upravljanje s tipkami je lahko udobno, a skoraj istočasno nadležno. Veliko možnosti in podatkov je dobrodošlih, toda zelo hitro jih postane preveč. In odsotnost klasičnih aplikacij po eni strani ohranja vmesnik ure dokaj čist, toda seznam pripomočkov, kjer je potem treba poiskati izmerjene podatke (ali pa v aplikaciji), se lahko pretirano podaljša. Ta ura mi je bila všeč z vidika funkcionalnosti in tudi vrednosti za ceno, toda prav zares spoprijateljila se nisva. Sam bi najbrž še vedno ciljal na Venu 3, četudi se mi zdi obupno precenjena.

HVALIMO:

• Lep, svetel in grafično dobro izkoriščen zaslon
• Ogromno funkcij in meritev
• Natančna tipala
• Stranske tipke za vse, ki ne marajo zaslonov na dotik
• Možnost brezstičnega plačevanja
• Razumna cena (sploh za dotično znamko)

GRAJAMO:

• Zaslon je dokaj majhen
• Ni možnosti popolnoma samodejne svetlosti zaslona
• Ni grajenih zvočnikov in mikrofona
• Prenatrpan vmesnik in kombinacija upravljanja prek zaslona in s tipkami
• Vztrajanje pri polnilnem priključku (ki ima zdaj po vrhu vsega kabel USB-C)

The post Garmin Forerunner 165: Zelo veliko športne ure za zmerno ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Vsake toliko časa pride na trg ura, pri kateri se nekako poklopijo funkcionalnosti in cena, česar za zadnje Garminove ne bi mogli ravno trditi. Neposredna naslednica v uvodu omenjenih, tokrat z zaslonom OLED, Forerunner 265, nosi priporočeno ceno 500 evrov, kar mnoge, ki bi morda res počasi zamenjali svojo uro starejšega datuma, odbija. Prav toliko stane funkcionalno podobna, a nekoliko bolj šik Venu 3, ki se za razliko od predhodnic resda ponaša z večjim zaslonom (zaradi česar je tudi kot taka večja, premera 45 mm) in nekateri dodatnimi meritvami, vendar se je cena razbohotila od začetka te serije pred štirimi leti. Malo kasneje so ponudili še Vivoactive 5 za 300 evrov, ki pravzaprav gradi na osnovi prve generacije Venu, ima enako velik 1,2-palčni zaslon OLED, vendar ji denimo manjka barometer. Zdaj  pa je tu Forerunner 165 za 280 evrov oz. 330 evrov v različici Music, ki nedvomno ponuja več kot Vivoactive 5 in ki bi prav lahko bila tista z »vsem«, kar velika večina želi od športne in pametne (pa tudi zdravstvene) ure.

Znova je v središču 1,2-palčni zaslon na dotik vrste OLED, barvit in svetel, vendar ima (palstično) ohišje ob strani kar pet tipk za upravljanje namesto dveh pri Venu 3. Upravljanje zaslona z dotikanjem je mogoče tudi popolnoma ali delno izklopiti. Nekatere ure, denimo Amazfit Balance, ki smo jo testirali nedavno, za enako ceno nudijo precej večji zaslon (prav tako OLED), vendar ne nujno tudi enakega nabora funkcionalnosti, sploh tekaških metrik, pa tudi spremljanja drugih športov. Pri teku denimo kar iz zapestja izračunava podatke o kadenci, dolžini koraka in času dotikanja tal, kot je že običajno pri tovrstnih urah tega proizvajalca, so na voljo tudi napotki glede regeneracije ter »trenersko« svetovanje za izboljšanje vadbe ter predlogi za naslednje teke.

Ura kajpak meri vse običajno za tak pripomoček, tipalo srčnega utripa je Garminove četrte generacije, nekatere ure višjega cenovnega razreda imajo vgrajeno že peto generacijo. Poleg srčnega utripa ponuja tudi podatek o variaciji (HRV), čas med utripi, če iz njega znate kaj izvleči. Skozi dan lahko samodejno meri raven kisika v krvi, seveda podrobno meri spanje in daje »jutranji povzetek,« zaznava tudi dremež, izračunava »telesno energijo« in barometer je ostal, tako da so na voljo tudi znani podatki o tem, za koliko nadstropij ste se v tekočem dnevu že povzpeli.

Pametne funkcionalnosti, kot so obvestila s telefona, upravljanje glasbe na telefonu, odgovarjanje na klice in možnost nameščanja preprostih aplikacij in iger, so dokaj samoumevne. Nima pa ura zvočnika in mikrofona, da bi med pogovori nadomestila telefon. Izvedba Music nudi 4 GB vgrajenega pomnilnika za shranjevanje glasbe iz storitev Amazon Music, Deezer in Spotify. Na voljo je tudi uveljavljena možnost brezstičnega plačevanja z denarnico Garmin Pay, kamor slovenski uporabniki lahko digitaliziramo kartice mBills in Curve.

Avtonomijo baterije je proizvajalec po uradnih podatkih postavil na 11 dni in 19 ur spremljanja vadbe s satelitskim določanjem položaja. Nekatere konkurentke, denimo že omenjena Amazfit Balance in Huawei Watch GT 4 obljubljajo tudi kakšen dan več, druga (Xiaomi Watch 2 Pro ali Samsung Galaxy Watch 6) pa manj, pri čemer so vse naštete večje in imajo tako več prostora za baterijo z večjo kapaciteto. V praksi pričakujem kakih sedem do osem dni z izklapljanjem zaslona in ob povprečno uri vadbe na dan, ter tri do štiri dni z vedno vključenim zaslonom.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?
• 
  Začetek projekta ShieldHealthAdria: Telekom Slovenije vodi evropski projekt za večjo kibernetsko varnost in odpornost zdravstva
• 
  Pri izbiranju »televizijskih« vsebin sem očitno popoln dinozaver
• 
  Ali bo »streaming« ubil televizijo?
• 
  KRATKI TEST Huawei Watch Fit 5 Pro: Ko plavate, bodite pozorni, da je pašček zategnjen!

The post Je Garmin izdelal idealno uro za vsakogar, ki ne rabi specifičnih funkcij? appeared first on Tehnozvezdje.

Ko so pokojnega Steva Jobsa vprašali, kdaj bo Apple naredil pametno uro, je odgovoril z vprašanjem. »Ali potrebujete še eno napravo, ki jo morate polniti vsak dan?« Očitno je, da uporabniki Applovih naprav s tem nimajo nikakršnih težav. Hkrati nisem prepričan, da bo enakega mnenja nekaj odstotkov najbolj zahtevnih rekreativcev in športnikov, katerim želijo vsiliti Apple Watch Ultra. Vam, ki zdaj uporabljate športne ure Garmin, Polar ali Suunto.

Apple vedno stavi na vse ali nič. Ne pride mu na pamet, da bi po vzoru na primer Huaweijeve ure Watch 3 omogočil večtedensko življenjsko dobo baterije ob izklopu večine pametnih funkcij. Namesto tega Ultra nudi vse, kar premore bolj običajna Apple Watch serije 8, in še nekaj dodatnih funkcij in izboljšav. Posledica je avtonomija do 36 ur oziroma do 60 ur v načinu varčevanja, ko ura izklopi nekatere funkcije. Kot so vedno prižgan zaslon, Wi-Fi, zaznava nepravilnega srčnega ritma in spremljanje nasičenosti kisika v krvi. Skratka ničesar pretresljivo pomembnega, vendar je hkrati jasno, da lahko kar pozabite na varčevanje med snemanjem dejavnosti. Podatek o avtonomiji bo kar držal. V 24 urah, med katerimi sem slabo uro beležil hojo po gozdu, je napolnjenost baterije padla na 49 odstotkov.

Težava ni toliko avtonomija kot pozabljivost. Če je ne boste redno polnili in ob načrtovani športni dejavnosti raven napolnjenosti baterije ne bo blizu vrha, je ne bo sposobna spremljati. Če traja uro ali celo dve sicer ne boste imeli težav. Toda ne predstavljam si, da bi Ultro vzel na dvodnevno potepanje po gorah, večdnevnega namenoma raje ne omenjam, in polnilec ali dodatno baterijo pozabil doma! To pa je nekaj, kar zahtevni uporabniki hočejo in kar jim nudijo športne ure, kot je na primer Suunto 9 in nekatere izven te označbe (Huawei Watch GT 3). Celo Samsungove pametne ure Galaxy Watch 4 in 5, ki jih glede tega redno kritiziran, nudijo daljšo življenjsko dobo baterije!

Poglejmo še eno »razvpito« novo funkcijo – potapljanje. Apple po mojem dokaj nekritično trdi, da Ultra nadomesti potapljaške ure, kot sta na primer Suunto D5 oziroma podobna Garminova. Nedvoumno zagotavljata, kar obljubljajo. A čemu bi potapljači, katerim je natančnost in predvsem celovitost življenjskega pomena, zaupali v tem pogledu slabo preizkušeni noviteti. Ne bodo. O tem sem prepričan. Morda turisti, ki se na dopustu ob profesionalnem vodstvu spustijo ne pretirano globoko. Ali občasni potapljači na dah, ki iščejo školjke za svoje otroke. Koliko nas sodi med takšne? To sem se nazadnje vprašal poleti med preizkušanjem programa beleženja prostega potapljanja ure Watch GT 3 Pro. Takrat se mi je zdelo funkcija zanimiva. Kasneje zabeleženih podatkov nisem niti enkrat pogledal. Nekaj, kar je morda uporabno za peščico, a hkrati tudi nekaj, česar večina ne potrebuje.

Natančnost satelitskega sprejemnika je naslednja pomembna lastnost dobre športne ure. Težko bi dejal, da je dvofrekvenčni sprejemnik novost, saj sem ga videl že v kar nekaj urah. Strinjam pa se, da pomaga pri natančnejši navigaciji v gozdovih in predvsem urbanih »soteskah«. A kot sem dejal. Apple tudi v tem primeru bolj kot ne sledi dejavnostim drugim. Tistim, ki jim z Ultro želi speljati kliente.

Ultra kot tehnološka naprava nudi ogromno. Ampak kot naprava, ki je v prvi vrsti namenjena beleženju športnih dejavnosti, ima prekratko življenjsko dobo baterije!

Pomembna, a manjkrat izpostavljena lastnost športne ure, je trpežnost. Ohišje iz titana in safirno steklo. Verjetno dovolj, čeprav najbolj »žlahtne« športne ure stavijo na ohišje iz kompozitnih materialov. O estetiki bi lahko razpravljali na dolgo in na široko, a mi je bolj kot ne jasno. Občutki so »binarni«. Bodisi vam je nadvse všeč, ali pa se vam zdi škatlasta in milo rečeno čudna. Zmotil me je namreč podaljšani rob s krono in gumbom. Ultra ima na drugi strani še enega. Ne rečem, da boste imeli vsi z njim težave. Toda, zaradi načina, kako primem uro, da bi pritisnil krono, sem ga vedno znova nenamenoma pritisnil in zaradi tega je ura skočila v meni, ki ga pravzaprav nisem želel.

Glavna ovira pa je gotovo cena. Tisoč evrov je občutno preveč za športno ali pametno uro, naj bo še tako zelo sodobna, nadgrajena in sposobna, kdo ve, česa vsega. Za pol manj denarja namreč dobiš enako (ali celo bolj) zmogljivo športno uro oziroma, če razen »Appla« nič drugega ni vredno počenega groša, potem je po moje vseeno bolje, da se odločiš za Apple Watch 8.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?
• 
  Začetek projekta ShieldHealthAdria: Telekom Slovenije vodi evropski projekt za večjo kibernetsko varnost in odpornost zdravstva
• 
  Pri izbiranju »televizijskih« vsebin sem očitno popoln dinozaver
• 
  Ali bo »streaming« ubil televizijo?
• 
  KRATKI TEST Huawei Watch Fit 5 Pro: Ko plavate, bodite pozorni, da je pašček zategnjen!

The post PRVI VTIS: Zaradi tega me Ultra kot »športnica« ni prepričala! appeared first on Tehnozvezdje.

Resen tekač natančno ve, katera športna ali celo pametna ura najbolj uspešno izpolnjuje njegove potrebe. Njim ni treba soliti pameti oziroma jih izdelovalci s poudarjanjem primernosti za tek (ali nenazadnje za katerikoli drugi šport) ne morejo zvabiti na limanice. Za (nas) druge pa ni odveč, če vemo, da so naprave med seboj različne. A splošno načelo bi se lahko glasilo nekako takole. Pametne ure, mednje sodijo predvsem Applove, Samsungove in Huaweijeve, pa tudi modeli Amazfit (Zepp) in Xiaomi, želijo nuditi vse funkcije in biti primerne za vse uporabnike, medtem ko se športne ure Garmina, Polarja ali Suunta največkrat spogledujejo predvsem na beleženje športov. Ali drugače. Bolj so osredotočene na potrebe športnikov, zato zanemarjajo poslovno in estetiko glamuroznih zabav in s tem primernost za vse priložnosti, nudijo manj splošnih zdravstvenih funkcij in največkrat ne omogočajo nameščanje takšnih ali drugačnih bolj ali manj uporabnih aplikacij! Tečeš lahko z vsako uro z ustreznimi tipali in satelitskim sprejemnikom, vendar ne bo vsaka nudila enakega prikaza in analize zbranih podatkov, na podlagi katerih lahko načrtuješ naslednji trening.

Poleg nosljivih naprav tek zlahka beležiš s pametnim telefonom in aplikacijo zanj, o čemer sem več napisal v članku objavljenem na portalu Vse bo v redu zavarovalnice Triglav.

Razumevanje podatkov zahteva znanje, za katerega ne morem reči, da ga imamo vsi. Razumemo pretečeno razdaljo in čas, predlagani čas počitka, morda celo dojemamo kazalnik VO2max, od tu naprej pa se ustavi. Kako pravilno razumeti intervale srčnega utripa ali celo nekaj visoko zvenečega, kot je indeks tekaških sposobnosti.

Ko izbirate uro primerno za tek, jo potežkajte in nadenite, kajti le tako se boste prepričali, da se »stabilno« oprime zapestja, za kar ima veliko zaslug pašček, ter ni pretežka in preveč glomazna.

Kdor potrebuje naprednejše funkcije, jih pozna in zna oceniti njihovo uporabnost, medtem ko za druge preprosto nimajo praktične vrednosti. Bolje je, da se osredotočimo na res pomembne lastnosti, ki so nedvoumno razumljive in hkrati preprosto dojemljive. Ko iščemo uro izključno za tek, sta to velikost in masa. Čemu? Ker se manjša ura bolje oprime zapestja in manj plapola sem in tja, njeno tipalo natančneje spremlja srčni utrip. Zakaj teža je morda še bolj razumljivo. Ker razen profesionalnih športnikov nihče drug pri zdravi pameti ne želi teči z utežjo na roki. Zato so športne ure največkrat izdelane iz lahkih plastičnih materialov in ne iz aluminija ali celo nerjavečega jekla kot najbolj »čislane« pametne, čeprav bi bila potem estetika na popolnoma drugi ravni. Drugo je postranskega pomena. Marsikatera funkcija vam bo verjetno še prišla prav, toda ne odločajte se zanje na račun omenjenih.

Kot pa je omenjal že Matjaž, smo nekoč imeli po več ur za različne priložnosti. Morda se tudi pri športnih oz. pametnih lahko odločite podobno. Edina (pomembna!) razlika je v tem, da so nekdanje ure zdržale po več desetletij, novodobne pa bodo verjetno aktualne zgolj nekaj let.

Naslovna fotografija: DepositPhotos.

The post NEDELJSKI NASVET: Ste kdaj pomislili na velikost in težo? appeared first on Tehnozvezdje.

Ura je v osnovi enaka kot že znana Forerunner 945, model z vrha ponudbe za tekače in plavalce. Ponuja napredno spremljanje omenjenih in še kakšnega športa, merjenje vsebnosti kisika v krvi, izračunavanje učinkovitosti porabe kisika in drugih telesnih parametrov, prikaz zemljevida, shranjevanje glasbe, uporabo plačilnega sistema Garmin Pay. Za dodatnih sto evrov (649 namesto 549) z različico LTE prihaja še varnostni (zdravstveni?) vidik.

Dodatne povezljivosti niso vgradili, da bi lahko med tekom ali drugim športanjem »telefonirali«, pretakali glasbo ali objavljali napredek na družabnih omrežjih, vse brez prisotnosti telefona, temveč zaradi obveščanja o neljubih dogodkih.

»Če se uporabnik počuti slabo oz. v nevarnosti ali če ura zazna nezgodo, pošlje sporočilo z natančno lokacijo na izbrane kontakte iz imenika. Poleg tega lahko samodejno pošlje uporabnikovo ime in lokacijo Garminovega centru za nujne primere, ki deluje 24 ur na dan in vse dni v letu. Center pokliče reševalce in druge ter ostane v stiku z uporabnikom ure, dokler situacija ni razrešena.« Tako ključno funkcionalnost opisujejo v Garminu.

Poleg klica na pomoč ura omogoča še spremljanje rekreativčeve oz. tekmovalčeve lokacije v živo, pa tudi načrtovane poti. Med tekmo lahko uporabniki pošiljajo podatke o napredku svojim bližnjim in dobivajo spodbudo od navijačev.

Za vse to je potrebna naročnina, ki v ZDA stane šest oz. sedem dolarjev na mesec (odvisno, ali plačuješ sproti ali enkrat n leto) in ki vključuje tako storitve mobilnega operaterja kot Garminovega centra za ukrepanje. Iz tega je že mogoče sklepati, da zadeva ne bo na voljo povsod. V Evropi bodo zadevo na začetku uvedli v Belgiji, Franciji, Nemčiji, Španiji, Švici, na Danskem, Nizozemskem in Norveškem. Poleg tega pa še v nekaterih ameriških in azijskih državah.

V Slovenski podružnici Garmina so potrdili, da ure Forerunner 945 LTE ne bodo prodajali in da bo za zdaj naprodaj le v določenih državah. Tistih, za katere bo podjetje zagotovilo omenjeni center in dogovore z mobilnimi operaterji. Glede na sprejem storitve, ki jo bodo nedvomno v prihodnje ponudili še v kakšnem dodatnem modelu ure, pa se bo verjetno širila še kam drugam. Ali pa tudi ne.

Fotografije: Garmin

• SOBOTNO IZBIRANJE: Svetoskrunjenje ali balzam za ušesa?
• Začetek projekta ShieldHealthAdria: Telekom Slovenije vodi evropski projekt za večjo kibernetsko varnost in odpornost zdravstva
• Pri izbiranju »televizijskih« vsebin sem očitno popoln dinozaver
• Ali bo »streaming« ubil televizijo?
• KRATKI TEST Huawei Watch Fit 5 Pro: Ko plavate, bodite pozorni, da je pašček zategnjen!

The post Ura s povezovanjem v mobilna omrežja, ampak za nekaj drugega, kot si predstavljate appeared first on Tehnozvezdje.

Res so ure, kot sta Huawei Watch GT 2 Pro in Samsung Galaxy Watch 3, po dizajnu in materialih že zelo blizu temu, kar bi za podobno ceno kupili pri Švicarjih, primerne tudi za nošenje na poslovnih sestankih ali na kulturnih prireditvah, toda za nekatera zapestja so preprosto prevelike. Zanje je prava izbira Venu SQ. Ura je dokaj majhna in res prijetna, uporabnik komaj ve, da jo ima na roki. Mogoče ne deluje tako premijsko, čeravno so z aluminijastim okvirjem okrog zaslona (ki ni luneta) poskušali ustvariti tak vtis. Vseeno je dokaj očitno, da je zadeva plastična in da nima enake mase kot omenjeni, a z vidika udobja bi jo vsekakor imel raje. In če bi izbral eno od bolj zadržanih barvnih kombinacij (te so malo odvisne od tega, ali kupiš osnovno ali muzikalično izvedbo), bi jo brez zadržkov nosil za kakršno koli priložnost.

Pri Garminu nista nič neobičajnega dve različici ure – osnova in s podporo za predvajanje glasbe. Tako je tudi pri Venu SQ, testiral pa sem 50 evrov dražjo izvedbo Music Edition. Ta ima 3,6 GB podatkovnega pomnilnika, kamor je mogoče prenesti oz. shraniti pesmi, ki jih nato poslušaš prek slušalk bluetooth. S pomočjo programa Connect IQ Music lahko glasbo pretočiš z računalnika ali pa si jo neposredno, kadar je ura povezana v Wi-Fi, preneseš z ene od treh podprtih storitev. To so Amazon Music, Deezer in Spotify. V Sloveniji prideta v poštev drugi dve, seveda pa je treba biti naročnik, da lahko izkoristiš to možnost in potem poslušaš tudi med vadbo, ko na uri nimaš povezave v internet. Poskusil sem s svojo glasbo in slušalkami  Galaxy Buds+ in razen rahlo nerodnega uporabniškega vmesnika (na majhnem zaslonu) nimam pripomb čez delovanje. Komur je glasba med tekom ali kakšno drugo dejavnostjo pomembna, se mu vsekakor splača odšteti tistih 50 evrov več. Osebno pa te zmožnosti ne bi nikoli uporabil (tudi na moji siceršnji uri ostaja neizkoriščena), zato bi pač izbral cenejšo izvedbo. Je kar v redu, da obstaja možnost izbire, malo pa je škoda, da so na to vezane barvne kombinacije in da kasneje v življenjski dobi ur nimajo vse različice enake obravnave v akcijskih ponudbah.

Največja razlika je torej v zaslonu in težko je bi trdil, da se ne pozna. Sam po sebi ni napačen. Ima diagonalo 1,3 palca, kar je primerljivo z drugimi, a vseeno se zdi malo manjši. Pri uporabniškem vmesniku so se potrudili za čim več uporabe barv in animacije, vseeno pa se pozna, da barvne niso enako živahne, kontrasti tako prepričljivi in da je ločljivost nekoliko nižja. Še vedno pri prikazu napredek v primerjavi z reflektivnimi zasloni večine športnih ur, toda v primerjavi z OLED-i korak nazaj, še posebej glede porabe baterije pri stalnem prikazu časa (ali podatkov med vadbo). Vidnost na soncu je kljub vsemu presenetljivo dobra, pa tudi takrat, ko zaslon zmanjša svetilnost za varčevanje z energijo, se nanj večinoma še vedno vidi. Uporabnik se sicer lahko odloči, ali naj se zaslon izklaplja ali naj ves čas prikazuje (poenostavljeno) številčnico. Običajno slednje pri urah z zasloni OLED za približno polovico skrajša avtonomijo baterije. Tu pa je razlika še bolj drastična, kajti LCD ima enotno osvetlitev, ki se samo zmanjša. Če se sprijazniš s tem, da moraš dvigniti roko, preden se na zaslonu kaj prikaže, lahko baterija dokaj brez težav (in vmesnega mučenja s spremljanjem vadbe) zdrži en teden, v nasprotnem primeru pa boš težko dosegel tri dni uporabe med polnjenjema. Zanj pri Garminu niso spreminjali ničesar, znova so uporabili enak ovalni priključek kot ga že poznamo od drugih ur in zapestnic. Polnilnika pa ni v škatli, zgolj kabel.

Za športne namene je to dokaj običajen garmin. Na voljo je kopica športov, pri vsakem je mogoče določati, katere informacije se prikazujejo na enem od treh zaslonov, med katerimi se je mogoče s potegom prsta pomikati med vadbo. Prav tako se da izbrati, iz katerih satelitskih sistemov naj ura pridobiva podatke o lokaciji. Lahko je to samo GPS, lahko pa zraven tudi Galileo ali Glonass. Ura lahko vibrira ob vnaprej določenih dosežkih, lahko samodejno ustavlja merjenje, ko se ustavimo (denimo pri kolesarjenju), ali pa ne (med hojo). Možno je nalagati programe za vadbo ali sproti ustvarjati nove. Podatkov je kar precej in so v aplikaciji Connect lepo prikazani, številčno in z grafikoni, manjkajo pa nekatere napredne možnosti in zmogljivejših športnih ur, kjer se da še bolj natančno spremljati posamezne odseke in določene podatke, ki zanimajo resnejše športnike. Za svojo ciljno skupino Venu SQ pove povsem dovolj. Več kot konkurenca iz pametnih logov, pa tudi omogoča izvažanje podatkov v priljubljene storitve, kot je Strava, povezovanje zunanjih merilnikov in tipal (kadence, srčnega utripa, itd) ter nameščanje dodatnih športnih aplikacij, če komu privzeta Garminova ni najbolj po godu. Glede na ostale ure in zapestnice, ki jih premorem, je tudi izmerjeno dovolj natančno, edino podatku o srčnem utripu ne bi najbolj zaupal, ker se mi je zdel prenizek, kljub temu, da sem imel uro pripeto kar tesno okrog zapestja. Toda podobno obnašanje sem občasno opazil že pri zapestnici Vivosport, ki jo pogosto uporabljam med rekreacijo. Poleg srčnega utripa ura meri tudi raven kisika v krvi, kar je zdaj moderno. Le da to označujejo kot pulzni oksimeter, ne kot SpO2.

Tudi pri spremljanju vadbe je, žal, problem baterija. Ne za običajne dnevne tekaške podvige, pohode ali kolesarske ture do treh ur. Za take namene zdrži brez težav. Nekje štiri ure pa so glede na porabo (nisem opravil tako dolge rekreacije) že na limitu tega, kar ura z vključenim pridobivanjem pozicije iz satelitov in zaslonom, zdrži z enim polnjenjem. Seveda z izklapljanjem zaslona več, tako da bi najbrž zmogla tudi kakšno hribovsko odpravo ali smučarski dan. V vsakem primeru pa je primerna za uporabnike s krajšimi vadbami, medtem ko resnejši športniki tako ali tako vedo, kakšne ure so prave zanje.

Na pametni strani je seveda na voljo prikazovanje obvestil s telefona. Ta funkcionalnost deluje brez težav in tudi do teh sporočil uporabnik pride hitro, zgolj s potegom od spodnjega roba zaslona navzgor. Grafično pa bi se dalo pri tem prikazu še kaj izboljšati. Odgovarjati se da z vnaprej nastavljenimi povedmi, npr. Ne morem, sem na sestanku. Vendar zgolj, če je ura povezana z androidnim telefonom. Ura prikaže klic, se pa z njo ni mogoče pogovarjati, ker nima vgrajenih mikrofonov in zvočnika. Na voljo je še prikaz vremenskih informacij, vendar se je do njega treba prebiti skozi izbirnike. V trgovini Connect IQ pa je poleg aplikacij solidna zbirka številčnic in nekatere je mogoče še prilagajati po svoje, tako da ura prikazuje točno tiste podatke, ki jih uporabnik želi. Kar pogrešam pri kakšni drugi, sicer bolj prestižni uri.

Med dokaj velikimi pametno-športnimi urami je Garminova Venu SQ prava osvežitev. Je prijetna, lahka in udobna, omogoča veliko in ni predraga. Čeprav tudi zelo ugodna ne. Želel bi si lepšega zaslona in večje baterije, a potem bi verjetno dobil lanski Venu.

HVALIMO:

• Manjša od mnogih drugih konkurent in zato zelo udobna na zapestju
• Zna veliko tako na športnem kot na pametnem področju
• Možnost nameščanja aplikacij
• Veliko nastavitev in ves čas vključen zaslon med beleženjem vadbe
• Dosti podatkov o dejavnosti
• Podpora za tri naročniške glasbene storitve

GRAJAMO:

• (Pre)majhna baterija
• Zaslon LCD v vseh vidikih zaostaja za OLED-i
• Preveč plastično ohišje
• Barvne kombinacije so različne za osnovno in glasbeno izvedbo
• Garmin vztraja pri nepriročnem in na dolgi rok nezanesljivem načinu polnjenja

The post Garmin Venu SQ (Music Edition): Simpatična in nadarjena, toda brez vztrajnosti (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Najnovejša predstavnica, ki bo verjetno v igri, da pokrije vsaj dobršen del spektra želja, je Garminova Venu SQ. To je v osnovi, po zmožnostih bolj ali manj enaka ura kot lanska Venu, le da ima namesto okroglega zaslona OLED pravokotni LCD (1,3 palca diagonale namesto 1,2 palca premera) in da stane konkretno manj. V osnovni različici bo naprodaj za 200 evrov, v izvedbi Music, ki prinaša 3,4 GB prostora za glasbo in možnost predvajanja pesmi s storitev Deezer in Spotify tudi brez internetne povezave, pa bo stala 250 evrov. Razlika glede na prejšnji model je še v izgubi barometra za merjenje višinske razlike, sicer pa ponuja enak nabor spremljanja vadbe in prikazovanja obvestil s telefona. Med drugim satelitski sprejemnik poleg GPS-a podpira še sistema Galileo in Glonass za večjo natančnost. Baterija naj bi zdržala do šest dni in do 12 ur z vključenim beleženjem lokacije, z ves čas vključenim zaslonom pa je avtonomija seveda precej nižja. Ura ima tipala za merjenje ravni kisika v krvi (SpO₂), kar je velika novost pri Apple Watch Series 6, preračunavati pa zna tudi maksimalno aerobno kapaciteto (VO₂ Max). In seveda podatke poleg storitve Garmin Connect lahko dobijo še določene druge. Na voljo pa je tudi plačevanje na terminalih POS s karticami, ki jih je mogoče vnesti v storitev Garmin Pay. V Sloveniji so to denimo kartice Mastercard ponudnikov mBills, Curve, TransferWise in Revolut ter pri slednjem še Visa.

Ene za nekaj, druge za drugo

Meja med pametnimi in športnimi urami (ali zapestnicami) se vse bolj briše, še vedno pa lahko skoraj vsako uvrstimo primarno v eno ali drugo kategorijo, le ozek krog je takih, ki so nekje vmes. Posploševanje, kaj omogočajo in katere lastnosti so značilna za ene ali druge, zato niti ni pretirano. Močne plati športnih so natančno spremljanje dejavnosti in telesnih znakov, stalen prikaz informacij med vadbo, veliko informacij in možnost njihovega izvoza v »neodvisne« platforme, povezovanje z zunanjimi tipali, dolgo trajanje baterije, dobro viden zaslon na soncu in robustno ohišje. Po drugi strani so pametne boljše v prikazovanju obvestil s telefona in drugih informacij, ponujajo aplikacije, njihovi zasloni so precej bolj atraktivni, ohišja delujejo bolj prestižno. Slabost je kajpak avtonomija baterije, pa tudi obnašanje med vadbo, kjer po pravilu ugašajo zaslon, prav zaradi varčevanja z energijo, uporabniku pa ne ponudijo niti možnosti, da bi se odločil drugače. Tiste vmes, ki se pretvarjajo, da so pametne, a so v resnici bolj športne vrste, imajo isti problem. Njihov adut je bistveno daljše trajanje baterije, pa večinoma tudi nižje cene.

Vse to omenjam, ker me je zamikala najnovejša Huaweijeva predstavnica Watch Fit. Že znane dobre plati združuje v zanimivi in na roki komaj zaznavni obliki, zelo primerni tudi za namestitev na krmilo kolesa, hkrati pa je dovolj poceni, da bi jo že kupil kot impulzivni nakup v kakšnem trenutku manjšega proslavljanja. Toda tri ključne težave Huaweijeve serije Watch GT ostajajo tudi pri Fitu. Ne da se izvoziti izmerjenih vadb v Stravo, ne da se povezati zunanjega pasu za merjenje srčnega utripa in zaslon ne ostane vključen med merjenjem aktivnosti. Vse tri slabosti, še posebej pa zadnja, preprečujejo uporabo te naprave v vlogi kolesarskega »števca«, za kar bi bila sicer izjemno primerna. Večina kolesarskih računalnikov z GPS-om je namreč tehnološko daleč za urami in še dragih po vrhu. A tudi tekači in še kdo prisegajo na bolj natančno merjenje srčnega utripa na prsnem košu, pa tudi na Stravo ali kakšno drugo storitev za shranjevanje vadb, da imajo vse na enem mestu in niso vezani na določenega proizvajalca.

Podobno neprilagojene za resnejše rekreativce so tudi Samsungove ure, ki pa za razliko od Huaweijevih ponujajo možnost nameščanja aplikacij in s tem veliko širšega nabora funkcionalnosti. Tudi več prilagajanja številčnic in konstantnega prikaza časa omogočajo, pa nabor ohišij in paščkov je večji, toda trajanje baterije izrazito krajše. Applova ura je tista, ki združuje največ vsega iz enega in drugega sveta, je tudi najbolj osredotočena na zdravstvene vidike, a hkrati s kopico izbire barv ohišij in paščkov ter preprostim menjavanjem slednjih še na modo, obenem pa v glede na ostalo ponudbo niti cenovno ne odstopa. Toda njena huda omejitev je delovanje izključno v povezavo z iPhonom. Kljub temu je uspešnica, a verjamem, da bi si jo omislil še marsikdo, če bi se razumela še z androidnimi telefoni. Sam imam primarno kartico SIM v iTelefonu vsaj kakšen mesec na leto, ves čas pa zagotovo ne, zato Apple Watch zame žal ne pride v poštev ali pa le kot ena od ur, za kar pa vendarle ni dovolj poceni.

Pametne ure ali bolje rečeno ure s prikazovanjem obvestil s telefona ter samostojnim beleženjem vadbe in zdravja so se brez dvoma zasidrale, zdaj marsikdo ne more več nazaj na klasiko ali pa si to nadene le še za določene priložnosti, denimo za na predstavo (v letu brez pandemije) ali za k maši. Vseeno pa je konkurenca presenetljivo skromna. Poleg omenjene trojice je še nekaj podjetij oz. znamk, ki se pretežno neuspešno trudijo z modeli na osnovi Googlovega (požrešnega) operacijskega sistema Wear OS in Qualcommovihj zastarelih procesorjev, ter nekaj drugih s podobno zamislijo, kot je Huaweijeva. Tak primer je Amazfit izpod okrilja Xiaomija, a tudi za te ure bi težko trdil, da so blizu mojega ideala. Na športni strani pa imamo »veliko« trojico. Vodilni, tehnološko dokaj konservativni in pogosto cenovno vzvišeni Garmin je obkrožen s finskima Polarjem in Suuntom, ki v zadnjem času dajeta vtis, kot da ne vesta najbolje, kako naj se obrneta in na kakšen način naj izdelata nekaj zares prepričljivega, še posebej na programskem delu.

Vse skupaj je kar malo frustrirajoče, saj bi se verjetno dalo izdelek, ki bi nudil »vse«, izdelati s precej malo truda. V bistvu bi bila v mnogih primerih dovolj že samo dodelava programske opreme, strojni del v osnovi že vse omogoča. Zgolj proizvajalec se mora odločiti, da manjkajoče zmožnosti dejansko implementira.  

The post Kdaj bo kdo izdelal pametno ali športno uro, ki bo imela »vse«? appeared first on Tehnozvezdje.

Ta pa ne obstaja, saj ima vsak »meter« napako, da ne govorim o postopku merjenja, ki k napaki še nekaj doda. Ne verjameš? Nameniva se izmeriti razdaljo 1000 metrov, zato imava vsak svojo palico, ki naj bi bila dolga točno en meter. Začneva skupaj, položiva ju na tla, označiva kraja, prestaviva in tako naprej. Prepričan sam, da ne končava v isti točki, vsak dobi svojo, med njima pa je manjša ali večja razlika. Tako je z merjenjem. Ni namreč nujno, da sta palici do milimetra enako dolgi in da ju enako natančno premikava, pri kilometru pa se tudi majhna razlika pozna. Podobno je tudi z elektronskimi tipali. Vsako ima vgrajeno napako, pa tudi ko deluje, se zgodi, da zaradi vplivov okolice ne meri vedno enako. Ampak tega večina ne razume, krivda pa je tudi na strani izdelovalcev nosljivih naprav, ko nekritično hvalijo svoje, mi pa jim popolnoma verjamemo.

Razlogov za nenatančnost je veliko

Trditev, kot se jo slišal zadnjič, da odkar ima jabolčno uro (ali pa katero drugo, saj je v bistvu vseeno), šele ve, kaj je natančno optično merjenje srčnega utripa, je že v osnovi zgrešeno. S čim pa jo primerja? Z drugo uro, za katero se mu tako prek palca zdi, da kaže preveč ali z medicinskim merilnikom, ki deluje po istem principu? Ampak saj ima tudi ta večjo ali manjšo napako, še posebej, ker ga zdravniki uporabijo le za približne meritve, ko gre za res, te priklopijo na EKG. Slavospevi nosljivim napravam so, pa če ti je všeč ali ne, nekritična zaljubljenost vernika v neko znamko!

Kljub temu pa razburjanja nad nenatančnostjo tipal ne potihnejo. Kako to, da GPS sled cikcaka preko poti, po kateri sem hodil? Kako to, da ura pokaže manj korakov kot telefon, ki sem ga imel v žepu? Ali pa meni najljubša. Optično tipalo je zanič, ker ko začnem teči, skoči na 200 utripov na minuto, kar bi pri mojih letih pomenilo, da sem mrtev. Pa je zgolj posledica vplivov okolja, kako napravo nosimo, napake v tipalu in meritvi, pa tudi napake pri analizi signalov. Izdelovalci želijo, da bi bile naprave čim bolj natančne, ampak vsega ne morejo nadzirati. Seveda imajo poceni naprave manj zmogljivo elektroniko in so običajno manj natančne kot dražje, izdelovalci teh pa imajo tudi več izkušenj z razumevanjem podatkov tipal. Ni pa nujno, da je vedno tako. Manjša in lažje ura lahko natančneje izmeri srčni utrip od večje in težje, že zato, ker se trdneje drži kože in ne skače med tekom sem ter tja.

Za večino so bolj kot absolutni podatki, pomembni trendi

Vrhunski rekreativci in športniki imajo drugačne zahteve, njim pa so tudi namenjene natančnejše naprave in tipala, ampak za večino niso pomembni absolutni podatki. Popolnoma vseeno mi je, sem pretekel 10.3 ali 10.4 km oziroma sem prehodil 4356 ali 4458 korakov. Rad pa vem, da se tudi danes pretekel »desetko« ali prehodil več korakov kot včeraj. Razumem lahko, da ima srčni utrip večji vpliv na telo, kot kilometri ali koraki, ampak ko se sprijazniš, da optični merilnik lahko občasno »ponori«, je za prikaz trenda med vadbo dovolj dober. Preden pa se preveč razburiš nad pridobljenimi podatki in ti srčni utrip naraste prek vseh meja, odgovori na naslednje vprašanje. Si prav vnesel podatke o svoji teži in višini, ko te je ura ali aplikacija to prosila? Tudi ti namreč lahko vplivajo na na natančnost nekaterih meritev.

Flegma odnos do podatkov ni odveč, saj smo v zadnjih desetih letih postali kar malce odvisno od merjenja telesne dejavnosti in vitalnih znakov. Dolgo tega me je na kolesu zanimala samo hitrost, razdalja, morebiti še vzpon, srčni utrip merilnika na prsih pa sem opazoval na zaslonu merilnika. Nobene aplikacije ni bilo, nikamor nisem prenašal podatkov, ko sem šel naslednjič na kolo, so me stari podatki zanimali le toliko, kolikor sem se jih spomnil. Zdaj pa je drugače. Zabeležen sem, tudi če grem že s kolesom v trgovino. Kaj šele na daljšo vožnjo do središča mesta. Pa jih spremljam. To pa je že druga zgodba. Malo že, preveč pa ne, kajti za nekatere sem se moral zelo potruditi, da jih sploh razumem. Ampak podatke zbirajo in so na strežnikih nekje na spletu. Upam, da se ne bo pripetilo kaj takšnega. Zdrav kot dren boš zaprosil za posojilo, pa ti ga ne bodo odobrili, ker se menda premalo giblješ in vprašanje, če boš čez dvajset let še zdrav in sposoben odplačevanja. Zato gre pri vsej zadevi. Za zbiranje tvojih podatkov, ki jih nekdo drug lahko unovči.

Katere naprave so mi ostale v spominu?

Garmin Forerunner (okoli 2010)

Satelitske sprejemnike smo uporabljali, veliko preden so postali dovolj majhni za uro. To se je zgodilo nekje okoli 2010, dve leti kasneje pa so bile športne ure, zmožne določanja geografskega položaja in merjenja hitrosti ter razdalje, že nekaj popolnoma običajnega. Ne ravno poceni, a vseeno. Ker se je Garmin ves čas obstoja ukvarjal z napravami za satelitsko navigacijo, je normalno, da je med prvi sprejemnik vgradil v ure za tekače družine Forerunner. 

Fitbit Ultra (2011)

Ameriško podjetje Fitbit se je proslavilo z napravami za sledenje vadbam, prehodnicam športnim zapestnicam. Ultra je bil “sledilnik”, ki si ga je uporabnik zataknil za hlačni pas, da je ves čas meril njegovo telesno dejavnost. Znal pa je oceniti tudi kakovost spanja. Sinhronizacija z računalnikom je potekala brezžično do razdalje pet metrov od priključne postaje, ki je bila nanj priključena prek vmesnika USB.

Pebble (2012)

Tistega leta je spletno skupnost pretreslo zagonsko podjetje, saj je za projekt pametne ure na Kickstarterju zbralo več kot 10 milijonov dolarjev. Velja za predhodnico pametnih ur, ki so sledile. Kupci so jih sicer dobili šele dve leti kasneje, leta 2016 pa je podjetje prenehalo poslovati. 

Suunto Ambit (2012)

Suuntov model Ambit je pomemben, kajti z njim je to finsko podjetje združilo znanje beleženja zahtevnih športov s satelitsko navigacijo. V tem ni bilo prvo, saj je tekmec Garmin to storil že leta prej, vendar je Ambit uporabnike prepričal s stasom in kakovostjo delovanja. 

Samsung Galaxy Gear (2013)

Ni bilo treba čakati dolgo, da je svojo prvo pametno uro predstavil tudi Samsung. Ni imela satelitskega sprejemnika ali sposobnost beleženja športov, znala pa je prikazati sporočil s telefona. Kar je mimogrede počela tudi ura Pebble. Nič ne de, Samsung je bil prvi izmed izdelovalcev pametnih telefonov s svojo lastno uro.  

Sony SWR10 (2014)

Od omenjenih sem lahko do leta 2014 preizkusil tri, Forerunner, Ambit in Galaxy Gear, Sonyeva zapestnica pa je bila prva nosljiva naprava, ki sem jo brez prestanka nosil celo leto. In se ves čas uspešno meril. Nima sicer satelitskega sprejemnika ali tipala srčnega utripa, meri pa korake in na njihovi podlagi izračuna razdaljo. Na začetku je bila napaka velika, potem pa se je topila, meritev pa postajala bolj natančna. 

Apple Watch (2015)

Apple je tudi v tem primeru čakal, da je tehnologija dozorela in šele nato naredil svojo uro. Ko je bil Steve Jobs še živ, je na vprašanje odgovoril z nasprotnim vprašanjem. Ali si želite še ene naprave, za katere baterijo boste morali skrbeti? Pa so jo splovili, a dolgo po njegovi smeri. Kajpada je postala uspešnica in tako je še danes. 

Huawei Watch GT (2018)

Huawei me je z uro prepričal lani, ko je stopil korak nazaj s pametno uro, ki je boljši merilnik vadbe kot pametna ura v pravem smislu te besede. Ne pretirava v številu podprtih športov, prikaz obvestil s telefona pa je tudi omejen. Zato pa je med boljšimi, ko gre za natančnost merjenja srčnega utripa na zapestju, baterija pa brez večjih težav zdrži do dva tedna. Kar pa je za nekatere pomembnejše od golih zmogljivosti. 

Naslednje desetletje ne bo nič drugače

Nosljivih naprav bo vse več, na voljo pa bodo v vseh cenovnih razredih. Zaradi tehnološkega napredka in umetne inteligence bodo meritve na vseh ravneh postale bolj natančne in ves čas stabilnejše. Velja tudi za optično tipalo srčnega utripa ali števca korakov, pri katerih je največja težava iz signala tipala izluščiti pravilne podatke. Umetna inteligenca pa bo nastopila še na enem področju. Ni več daleč čas, ko te bo ura zbrcala s kavča in ti toliko časa tečnarila, da se boš zaradi miru pokoril in šel teč. Oziroma boš upošteval njene napotke za izboljšanje zdravja in pa tudi telesne pripravljenosti. Nosljive naprave nikamor ne bodo šle, žal pa to pomeni tudi nadaljevanje kopičenja podatkov na spletnih strežnikih izdelovalcev naprav.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post KONEC DEKADE: Začeli smo beležiti vsak korak in nekje vmes postali PICAJZLASTI! appeared first on Tehnozvezdje.