Samsung je v preteklosti poskušal z ukrivljenimi zaslončki izdelati zapestnice, ki bi se lepo prilegale zapestju. Prva generacija teh naprav (Gear Fit) mi je bila všeč, a se mi je s približno dvestoevrsko postavko zdela predraga, potem pa so v korejskem podjetju nekoliko izgubili štreno in cenovno še bolj pretiravali. Zato je lepo videti, da so naredili korak nazaj, tokrat ubrali bolj klasičen pristop in (več kot) prepolovili ceno, ki bo verjetno kmalu v trgovinah še nižja, to se običajno dogaja s tovrstnimi napravami tega proizvajalca. Galaxy Fit je zapestnica z ravno zgornjo površino (kjer je zaslonček), precej ožja od prejšnjih Fitov in zato še lažja in skoraj neobčutna na roki. Upravlja pa se jo s kombinacijo dotikanja zaslona in tipke ob strani.

Mogoče je izgled dokaj klasičen in ne prav posebej izstopajoč, ne dosti drugačen od konkurenčnih zapestnic, še posebej ene zelo priljubljene kitajske, a hkrati nevsiljiv (Gear Fit je mogoče celo preveč bodel v oči) in dovolj estetski, da je mogoče zadevo nositi ob skoraj vsaki priložnosti. K temu zagotovo pomaga kovinska obroba zaslona, vsaj dokler ne dobi preveč prask, ki so žal neizbežne. Nanjo sta pritrjena oba dela gumiranega paščka, ki sta zamenljiva, kar je tudi fino, saj se ta silikon prav tako odrgne in vsem ne ustreza enaka velikost paščka. Pri testni zapestnici sem denimo kljub mojemu ozkemu zapestju moral uporabljati drugo ali tretjo luknjico, če bi imel nekoliko močnejšo roko, bi mi že zmanjkalo možnosti. Všeč mi je, da je zapenjanje izvedeno z vtikanjem enega dela paščka v luknjice na drugem delu, ker me take zapestnice precej manj motijo, kadar roko nekam naslanjam od onih, ki uporabljajo klasično urarsko zaponko. Toda sama izvedba je zoprna, ker je treba preostanek ne preveč upogljivega paščka vtakniti v luknjo, potem pa še spraviti ven ob jemanju zapestnice z roke. Pri cenejši Fit e, ki je sicer v celoti plastična, je del z zaponko premičen, kar precej olajša celotno proceduro jemanja z roke. Tudi zgornji del bi bil lahko malenkost tanjši, a ne glede na vse to je nošenje udobno, material paščka pa ni povzročal kakšnih srbečic ali drugih znakov na koži, kar se občasno dogaja pri cenejših zapestnicah.

Zgornja površina je v bistvu nekoliko prevelika, a taka je verjetno zato, da na zapestju ne bi izpadla čudno. Zaslon namreč ni ravno velik in ne zaseda celotnega prostora, ki ga ima na voljo, a je lep in svetel, 60 odstotkov zadošča v vsakršnih razmerah. Večinoma kar lepo reagira na premike roke, včasih pa je treba ukrepati s pritiskom stranske tipke. Želel bi si, da bi se z vnovičnim pritiskom nanjo tudi izključil, tako pa je treba počakati tistih nekaj sekund na samodejno ugašanje. Za takrat, ko je svetenje s tem zaslončkom nezaželeno (denimo med kakšno predstavo, v postelji – če imaš zapestnico na roki za spremljanje spanja – in še kje), pa obstaja nastavitev »ne prižigaj zaslona«, ki jo prepoznaš po ikoni z luno in zvezdicami. Zaslon reagira na dotike, torej lahko s prstom upravljaš zapestnico in se sprehajaš po vmesniku, za razliko od Fit e, kjer samo z dotiki zaslona krožiš med informacijami. Poleg pripomočkov – kateri so prikazani, se lahko odločiš v aplikaciji na telefonu – imaš s potegom od zgoraj navzdol še nekaj podobnega, kot je obvestilni razdelek na telefonih. Tam notri je informacija o bateriji, nastavljanje svetilnosti zaslona, ugašanje vibriranja (»ne moti«), omenjena nastavitev za neprižiganje zaslona in podobne zadeve. Večinoma je upravljanje enostavno in priročno, se pa zgodi, da reč napačno interpretira poteg prsta, denimo dol namesto levo.

Na telefonu je treba imeti nameščeni dve aplikaciji. Galaxy Wearable služi nastavljanju uporabniškega računa in same zapestnice, vključno s prikazom glavne številčnice. V Samsung Health pa se stekajo podatki, ki jih naprava zabeleži, in tam je potem to mogoče pregledati, interpretirati, preveriti povzetke. Nisem pa dobival kakšnih predlogov, kaj naj počnem (drugače), a morda česa nisem obkljukal oz. dovolil. Zapestnica sicer poleg štetja korakov ter preračunavanja prehojenih stopnic in porabljenih kalorij še meri srčni utrip, ugotavlja raven stresa in spremlja spanje, ročno pa lahko uporabnik vnaša podatke o tem, koliko vode in kave je spil. S telefona dobiva in prikazuje še vremensko napoved (in trenutne podatke) in obvestila. Pri tem je lahko telefon tiho in opozarjanje uporabnika v celoti prevzame reč na roki. Da se tudi odgovarjati na sporočila z vnaprej pripravljenimi povedmi, ki jih tudi spišeš v aplikaciji. Ne da pa se pogovarjati, za to je še vedno treba poseči po telefonu. Toda vsa sporočila in prikazi klicajočih so bila brezhibna, ne glede na to, da nisem uporabljal Samsungovega telefona, za Huaweijevo uro Watch GT tega denimo ne morem trditi.

V Samsungu zelo poudarjajo »zdravstveno« in rekreacijsko plat, a tu zapestnica ne blesti tako zelo. Kadar je uporabnik aktiven, sama zazna »vadbo« in deset minut po njenem začetku vklopi vadbeni način, kar poznamo že iz prejšnjih Samsungovih ur. Seveda pa lahko spremljanje vadbe sprožiš sam(a) in pri tem izbereš dejavnost. Vendar si naprava na žalost ne more pomagati s satelitskimi podatki. Vgrajenega sprejemnika za GPS in ostale tovrstne sisteme nima, pa tudi telefonovega ne izkorišča, četudi je v bližini. Natančnosti nisem primerjal s kakšno drugo podobno napravo, po občutku pa bi rekel, da je bil Galaxy Fit nekoliko preoptimističen glede tega, koliko sem prehodil ali pretekel, tudi srčni utrip imam običajno nižji. Zagotovo to ni pripomoček za resno merjenje rekreacije, zadošča pa za občutek, kaj je uporabnik počel. Poskusil sem tudi plavanje v morju in zapestnica je zdržala dva krajša izleta v ne pregloboko modrino, ne vem pa, ali jo je pametno stalno izpostavljati slani vodi, četudi jo potem opereš s sladko. Vsekakor pa vodotesnost je ena od oglaševanih lastnosti. V vsakem primeru za moj okus najboljša rekreativna zapestnica (z GPS-om) ostaja Garminova Vivosport.

Močna plat Galaxy Fita je trajanje baterije. Zaloge je skoraj zanesljivo dovolj za cel teden, mogoče še za kakšen dan več. Malce je odvisno, koliko je vmes vadbe in ali jo nosiš tudi med spanjem ali ne, toda nekje od deset do petnajst odstotkov baterijske energije popije vsak dan. Polni pa se na svojem induktivnem »podstavku«, ki je pravzaprav samo zaključek kabla. Proces je bil med testom počasen, a naj bi ga zdaj uspeli nekoliko pohitriti. Ni najbolj elegantno, a na srečo tega ni treba početi prav pogosto in zapestnica lahko ostane na roki, kjer ne moti in daje ravne tiste informacije, ki jih tak pripomoček mora zagotavljati.

HVALIMO

• Manj pretenciozna od prejšnjih Samsungovih zapestnic
• Lep in tudi na soncu dobro viden zaslonček
• Polnjenje baterije enkrat na teden
• Veliko funkcionalnosti, ki so tudi dobro izvedene
• Cena ni pretirana

GRAJAMO

• Zelo podobna mnogim drugim zapestnicam
• Na (androidnem) telefonu zahteva dve aplikaciji
• Nima vgrajenega GPS-a in ni najbolj natančna pri spremljanju vadbe

The post Samsung Galaxy Fit: Manj domišljavosti za boljšo zapestnico appeared first on Tehnozvezdje.

Pri urah vidimo več različnih pristopov. Apple Watch ter Samsungove Gear S in zdaj Galaxy Watch so zasnovane z mislijo na razvijalce aplikacij in čim več dogajanja. Uporabniki lahko neprestano preizkušajo nekaj novega, spreminjajo osnovni izgled, upajo na nove funkcionalnosti. In polnijo uro najmanj na dva dni, če ne celo vsak dan. Zapestni računalniki z Googlovim sistemom Wear OS so kot nekakšen pomanjšan tok kartic Googlovega pomočnika, ki ga poznamo tudi s telefonov (levo od domačega zaslona). Tudi zanje obstajajo aplikacije, toda v ospredju je tisto, kar servira umetna inteligenca omenjenega butlerja. Potem so tu prave športne ure, prednjačijo znamke Garmin, Polar in Suunto, pri katerih so inženirji dodali še nekaj povezljivosti, da lahko prikazujejo obvestila s telefona in mogoče počno še kaj. V splošnem pa je njihova naloga dajati od sebe kar najbolj natančne in kar največ informacij o vadbi, hkrati pa z enim polnjenjem zdržati čim dlje, tudi pri vključenem GPS-u.

Nazadnje pa imamo na sredi ure, ki se izdajajo za pametne, po logiki delovanje pa so bolj podobne športnim. Tudi po trajanju baterije. Na videz ponujajo enake fukncionalnosti kot tiste »prave«, med njimi števec gibanja in spanja, merjenje srčnega utripa, vremensko napoved, branje obvestil in sporočil, mogoče celo odgovarjanje nanje, spremljanje vadbe, štoparico, alarm in še kaj. Pa seveda menjavo številčnice in nekaj nastavitev, vključno s tem, kako in kdaj se vklaplja zaslon. Toda tu se ustavi. Kaj novega pride samo takrat, ko proizvajalec blagovoli izdati kakšno nadgradnjo programske-strojne opreme oz. po angleško firmwarea. Aplikacij ni, dodatnih številčnic, brezplačnih ali plačljivih prav tako ne, če nečesa v osnovi niso predvideli, tega ura verjetno nikoli ne bo omogočala. Huawei Watch GT ali Amazfit Pace sta taka primera. Hecno pa je, da sta kljub temu ali pa mogoče ravno zato prav prijetna izdelka.

Stvar je v tem, da na zapestju ni potrebe po ne vem čem vsem. S telefoni je drugače. Androidni modeli in iPhone so z vse večjim naborom aplikacij hitro pokazali, kaj vse je mogoče z njimi početi, odprle so se do takrat neslutene možnosti. Te naprave pa so postale precej več kot digitalni posnemovalci švicarskih nožičev. In telefoni, ki so sicer izgledali atraktivno in moderno, pa zaradi zaprtega, »nepametnega« operacijskega sistema vsega naštetega niso omogočali, so se izjemno hitro izpeli.

Mogoče se ure ne bodo. Pred Watch GT, ki jo nosim zadnji mesec, sta bili moji glavni zapestni napravi najprej Gear S2 in nato Garminova zapestnica Vivosport. Čeprav so to precej različne naprave, od vseh dobim približno enako. Kar pa je še pomembneje, niti pri Samsungovi uri, čeprav je bilo možnosti morje, nisem uporabljal kaj dosti več funkcionalnosti kot zdaj pri Huaweijevi ali vmes pri zapestnici. Poleg časa in datuma (tako Watch GT kot Vivosport slednjega kažeta samo na določenih številčnicah) me zanima gibanje, vreme, mogoče srčni utrip, občasno rabim štoparico ali budilko, všeč mi je, da se ob menjavi časovnega pasu ura premakne samodejno in da lahko kakšno notico preletim na uri, namesto, da bi vedno jemal v roko telefon. Pa tudi, da vidim, kdo me kliče, še preden izvlečem telefon iz žepa. Kakšnega smisla v tem, da bi telefoniral s pomočjo ure pa ne vidim, ker je roko prav tako treba držati ob ušesu in tako ni nobene pridobitve. Popolnoma brezžične slušalke so odgovor, kaj se v taki situaciji obnese bolje, ne ura.

Pametne in športne ure so lahko zelo koristen pripomoček za zdravje, če le od njih ne pričakujemo, da bodo povsem nadomestile trenerje in zdravnike.

Še zadnja, pa nikakor najmanj pomembna lastnost ure ali zapestnice, pojavna oblika navsezadnje ni tako zelo pomembna, je beleženje rekreiranja z GPS-om. Tega pri Gear S2 še ni bilo vgrajenega, zato ta ni mogla biti moj univerzalen pripomoček. Ostala dva sta lahko in se v tej vlogi tudi obneseta zelo podobno, mogoče celo bolje kot Polarjeva namenska ura (ta tudi zna prikazovati obvestila s telefona, vendar je predebela in premalo »stajliš« za vsakdanji zapestni okras). Ironično so ti vmesni modeli, ki jim sicer manjka »pameti«, za šport precej boljši. Od njih dobim več informacij kot denimo od čistokrvnih pametnih ur. Le še izvoz teh podatkov bi bil lahko boljši. Ampak resnici na ljubo teka, kolesarjenja ali smučanja ne spremljam zato, da bi kasneje za nazaj pregledoval rezultate, ampak da sproti in po koncu rekreacije vem, koliko sem pretekel ali prekolesaril, kakšno višino sem premagal in kako mi je šlo.   

Vsaj trenutno, dokler se pri pametnih urah ne zgodi kaj revolucionarnega, se mi zato zdijo povsem ustrezna ali mogoče za določene potrebe še boljša izbira tiste z manj pameti ter več športnega pedigreja in bistveno daljšim trajanjem baterije. Pri Watch GT že kar pozabim, kdaj sem jo nazadnje polnil, in jo potem skoraj panično odlagam na polnilnik pri četrtinski napolnjenosti. Pa bi s toliko zaloge zdržala še tri do štiri dni. In to je na koncu verjetno odločilno. Seveda ob predpostavki, da je zadeva dobra na pogled in na otip, tehnološko atraktivna (s čimer mislim predvsem na zaslon) in deluje, kot je treba. Tudi Pebble in še kakšen drug primerek iz ne tako davne preteklosti je ponujal dolgotrajno baterijo, ampak na vseh drugih področjih to ni bilo to.

The post Za uro »pamet« ni najpomembnejša vrlina appeared first on Tehnozvezdje.