Prvo srečanje z novim Samsungovim Galaxyjem A5 (2017) je bilo nekakšen deja vu. Čakaj malo, to sem že nekje videl. In potem mi je bilo hitro jasno, kaj so Korejci poskušali narediti. Res so Galaxy S mini opustili že pred nekaj leti, ampak A5 in tudi manjši A3 sta kot S7 lite, če bi vzeli poimenovanje v slogu kitajskega konkurenta.

Telefona sta na pogled in otip dejansko skoraj kot sedmica. Enake linije, zaobljenost in črte. Prav tako kovinski obod in steklena zadnja stran, podobna velikost (vsaj pri A5). In tudi podobno dober občutek v roki. V glavnem, v vseh pogledih kot cenejši S7. Tudi vodoodpornost sta povzela po njem. Od njega pa se razlikujeta v priključku (USB-C namesto micro USB) in v tem, da je zvočnik na nenavadnem mestu ob strani, nad tipko za vklop zaslona. Kar so verjetno storili z mislijo na igričarje.

Strojno se telefona precej razlikujeta. Zaslon, fotoaparat (brez izbokline, ki je ni niti pri čitalniku prstnih odtisov), procesor, baterija. Vse govori v prid približno sto evrov dražjemu, a tudi večjemu A5. Programska preobleka je standardna Samsungova, ki pa se je je mogoče v veliki meri znebiti (uporabnik pač izbere drugo temo), sistem pa je še stari android 6.0.1, upamo na čimprejšnjo nadgradnjo na sedmico. Ob ustrezni ceni, še posebej pri operaterjih vsaj A5 izgleda kot atraktivna možnost v srednjem cenovnem razredu. Malce bolj rezerviran sem glede okrnjenega A3.

The post Samsung Galaxy A5 je kot S7 lite appeared first on Tehnozvezdje.

Letos so telefoni, ki nas najbolj zanimajo, pritegnejo, ki jih najtemeljiteje preizkušamo, taki z dvojnim. Fotoaparatom, seveda. Najprej je prišel LG-jev G5, za njim Huawei P9 (in Honor 8) in zdaj še večji od dvojice z oznako iPhone 7. Samo Plus ima na zadnji strani dve tipali – in zato večjo izboklino – in še tretji različen pristop. Na papirju in tudi med samo uporabo po mojem mnenju kombinacija, ki jo ponuja, prinaša največ koristi.

LG-jeva ideja je bila v ultraširokokotnem objektivu. Poleg že tako dovolj širokega pogleda z, recimo temu osnovnim fotoaparatom. Saj izjemno široki posnetki dodajo svojevrsten učinek, lahko so dramatični, ampak taka perspektiva pride prav manj pogosto kot približevanje motiva. In zateči se je mogoče tudi k funkcionalnosti panorame. V vsakem primeru se je treba sprijazniti z optičnim popačenjem. Huawei si je zamislil, da bi drugo tipalo zajemalo dodatne informacije in izboljševalo kakovost fotografij, kar se je po naših prvih testih poznalo predvsem v slabši svetlobi. Upamo na priložnost za dodatne preizkuse teh obljub. Ampak tu je iPhone 7 Plus, ki ima običajen širokokotni objektiv (preračunano 28 mm) in dvakratno optično povečavo (56 mm). Omogočal pa naj bi tudi trike z globinsko (ne)ostrino. Kako je z vsem tem med vsakdanjo uporabo telefona?

Večji iPhone se od manjšega v fotografskem načinu loči po dveh funkcionalnostih. V običajnem pogledu in pri snemanju videa ima možnost zumiranja, od različice iOS 10.1 naprej pa še portretni način (portrait mode), ki pri fotografiranju bližnjih motivov zamegli ozadje za bolj “fotografski” učinek. Zumiranje deluje na dva načina. S preprostim pritiskom na številko v krogcu uporabnik preklaplja med širokokotnim (1x) in približanim (2x) pogledom. Takrat deluje optika in toplo priporočam, da se uporabnik drži tega načina. Če prst pridrži na številki in ga potem premika gor ali dol, pa lahko zvezno, po desetinkah spreminja goriščnico. Vsaj tak vtis bi lahko dobil, ampak v resnici je to čisto navadni digitalni zum, tudi med ena in dve. Njegovo uporabo odsvetujem, saj ne stori drugega kot naredi izrez iz fotografije in jo poveča, interpolira v ločljivost fotoaparata. Kakovost v takem primeru neizbežno trpi, čeprav večinoma, po pravici povedani, ni slabo.

Sama uporaba teh funkcionalnosti je enostavna, čeprav »zumiranje« ni očitno na prvi pogled in si je treba zapomniti, v katero smer se motiv približuje in v katero oddaljuje. Ampak, kot rečno, najbolje se je omejiti na preklapljanje med ena in dve. Vse ostalo je mogoče enako kvalitetno storiti v postprodukciji. Portretni način po drugi strani zahteva nekaj vaje in prilagajanja. Aplikacija pove, kdaj je telefon v pravi oddaljenosti od motiva, da vse skupaj sploh deluje – rumeno se izpiše depth effect (globinski učinek) ali pa z belo napotek, da se je treba malo približati ali oddaljiti. V nastavitvah (kdaj bo Apple vse to končno prestavil v fotografsko aplikacijo?) pa je mogoče določiti, ali telefon shrani obe fotografiji, izvirno in zamegljeno, ali samo slednjo.

V redu, kaj pa rezultati? Splošna kakovost posnetkov je taka, kot pri sedmici z enojnim fotoaparatom. Na dnevni svetlobi med boljšimi, barve so precej naravne, včasih celo nekoliko blede, ostrenja robov je dokaj malo, detajlov in dinamike glede na velikost tipala dovolj, zajemanje fotografij je hitro. Razen pri digitalnem zumu lahko traja nekoliko dlje. Zanimivo je, da tipali isti motiv lahko zajameta malo drugače, z različnima nastavitvama beline, kar pomeni, da barvni odtenki niso enaki. Kar je po svoje logično, ker pri širokokotnem pogledu lahko na oceno samodejnega načina vpliva še kakšna svetloba v ozadju, ki pri približanem motivu odpade. V slabi svetlobi je iPhone zdaj za konkurenco, na kar je nakazoval že naš prvi test. Ko je svetlobe premalo, morajo algoritmi toliko zviševati občutljivost tipala, da vse skupaj postane pastelno in se podrobnosti drastično izgubljajo. Samsungov Galaxy S7 (edge) se takrat odreže občutno bolje. S portretnim fotoaparatom (2x) je v mraku še slabše. Manjše tipalo in slabša zaslonka pomenita še več šuma, še manj podrobnosti in še bolj obledele barve. V običajnih svetlobnih razmerah sicer ni velike razlike v kakovosti, treba se je zelo potruditi pri iskanju kakšnih malenkosti v podrobnostih.

Dvojna optična povečava prinese nekaj manevrskega prostora, ni pa tako zelo nepogrešljiva, kot smo mogoče upali. Še najbolj pride prav takrat, ko dejansko fizično ni mogoče več stopiti naprej, recimo zaradi ograje, vode ali česa drugega. In je lahko tisto, kar fotografiramo, večje, bolj izpostavljeno. V večini primerov, ko takih preprek ni, pa se da stopiti nekaj korakov naprej z osnovnim fotoaparatom doseči isti učinek. Kot rečeno, vse tisto, kar je vmes, kar aplikacija ponuja kot zvezno zumiranje, je digitalni trik. Kako to vemo? Ker imajo vse fotografije do 1,9-kratne povečave v metapodatkih (exif) kot goriščnico označeno 3,99 mm, kar pomeni, da je zumiranje doseženo z izrezom in povečevanjem iz osnovnega širokokotnega motiva. Pri dvakratni optični povečavi in naprej je goriščnica 6,60 mm. Poleg tega pa je v primerjavi fotografij z enojno ali dvojno povečavo in tistih z vmesno očitno, da so slednje digitalno obdelane, rezultati so enaki ali podobni, kot če na računalniku izvedemo isti proces. Vseeno pa poslabšanje kakovosti ni drastično in na prvi pogled komaj opazno.

Slabše se odrežejo Applovi algoritmi za zamegljevanje ozadja. Jasno je, da iPhone nima dovolj velikega tipala in objektiva za doseganje globinske neostrine. Iz originalne fotografije je dobro razvidno, kako malo je v bistvu neostrine. Nekateri telefoni jo že brez trikov ponujajo več. Bluranje ozadja pa je včasih bolj, včasih manj učinkovito. Odvisno od motiva in oddaljenosti tistega zadaj. Včasih je zamegljeno vse, včasih skoraj nič, včasih samo določen del ozadja. Skoraj brez izjeme pa se ob tem izgubi nekaj podrobnosti ob robovih motiva, ki naj bi bil oster. Lahko so to lasje (za ilustracijo imamo primer fotografije od zadaj, pravega portreta zaradi varovanja zasebnosti ne bomo objavljali), lahko rob obleke ali kaj drugega. Včasih je izguba že skoraj prevelika. Kako pri vsem skupaj pomaga drugi objektiv ne vem, daje pa denimo S7 z enim samim fotoaparatom podobne rezultate. Tudi tam je ob robovih sprednjega motiva opaziti napake, včasih hujše, drugič pa manj očitne kot pri jabolčnem telefonu. Mislim, da bo s portretnim načinom podobno kot z živimi slikami. Uporaben je za marketinške materiale, zanimiv za začetno preizkušanje, potem pa gre kmalu v pozabo, ker to pač ni to.

Za video je iPhone še vedno odlična naprava. Kakovost je zgledna in pri videu tudi z zumiranjem ne trpi pretirano, ker je tako ali tako v uporabi največ osem milijonov točk. Se je pa treba zavedati, da je rezerve hitro konec, ker je ločljivost tipala 12 milijonov točk. Predvsem navdušuje odlično umirjanje posnetka, pa tudi hitro prilagajanje svetlobnim spremembam. Se pa pri preklopu na portretni objektiv – tudi med snemanjem delujejo vse možnosti zumiranja – pozna padec svetlobne moči. Če je malce bolj temačno, je kakovost videa hitro bistveno slabša, v ospredje spet stopi pastelni način. Če je svetloba dobra in si privoščimo še nekaj digitalnega zuma od dvakratnega naprej, pa je lahko motiv že spodobno približan.

Pred začetkom preizkušanja sem upal, da bo 7 Plus pokazal, zakaj se splača nujno kupiti novi iPhone, ne cenejšega 6s ali celo 6. Pa nisem prepričan, da mu je to res uspelo. Drugi objektiv je dobrodošel in bi ga rad imel v vsakem telefonu, a dokler se ne pogovarjamo o konkretni optični povečavi, je še vedno pogrešljiv. Še posebej, ker je njegova svetlobna moč v Applovi implementaciji dokaj povprečna. In boljša pri tako majhnem objektivu tudi ne more biti. Portretni način je podobno umeten kot pri vseh drugih telefonih, ki ga omogočajo. Vse ostalo pa enako dobro (ali manj dobro) počne manjši iPhone 7, še vedno veliko prijetnejši telefon za vsakdanjo uporabo od predimenzioniranega Plusa, ki ga niti v tretje niso uspeli (niti poskusili!) prav nič zmanjšati in je za določene priložnosti, ko bi človek vzel s seboj fotofon za v žep, nobene druge fotografske navlake, s svojo širino že kar malo nadležen.

The post Dvojni fotoaparat v iPhone 7 Plus prinaša manj od pričakovanj appeared first on Tehnozvezdje.

Predhodnika med testom nismo imeli pri roki, smo pa iPhone 7 in njegove fotografske sposobnosti primerjali s Samsungovim Galaxyjem S7 (Edge). Celokupno se je jabolčni telefon odrezal slabše od pričakovanj in tudi slabše od korejskega konkurenta. Med njima je sicer pomembna razlika, kako algoritmi za zapisovanje v jpg obdelajo fotografije. Applovi pustijo barve precej v nevtralnem spektru in skorajda ne ostrijo robov (t. i. sharpening). Tako da je rezultat, vsaj dokler je fotografija čez cel zaslon in je ne povečujemo, dokaj »naraven«, čeprav so barve včasih preveč medle. Samsung ima povsem nasproten pristop. Barve so nasičene, kontrasti naviti in ostrenje že kar malo pretirano. To fotografije dela všečne, niso pa nujno najbolj veren prenos realnosti na zaslon (in mogoče naprej na papir). Kljub temu pa so Samsungovi izdelki pogosto tehnično kakovostnejši, skoraj nikoli pa slabši.

Oba v večini svetlobnih razmer uspeta zajeti uporabno fotografijo, se pa s padanjem svetlobe počasi povečuje Samsungova prednost. V dnevni ali večerni svetlobi so razlike predvsem v kontrastih in reprezentaciji barv. Pri S7 je vse skupaj precej bolj dramatično, pri iPhonu pa umirjeno. Podrobnosti je podobno veliko, povečevanje pa razkrije, da Samsungovo ostrenje te podrobnosti malo bolje ohranja, saj je pri iPhonovih fotografijah ob 100-odstotni povečavi pogosto videl pastel. Denimo listi na drevesih in še kakšne druge površine obdržijo samo še barvo, ne pa tudi prave oblikovne prepoznavnosti. Na zunanjih fotografijah ni veliko razlik glede dinamičnega razpona in delovanja (samodejnega) načina hdr. Iphone privzeto malo bolj posvetli senčne predele in pri tem tvega, da bo kaj svetlejšega presvetljeno, S7 raje pušča malo temnejše sence, da se mu ne dogajajo prehude presvetlitve. Zato pa ima, recimo temu agresivnejšo odpravljanje šuma, in tako so tudi ti črni predeli res črni, ne pa sestavljeni iz niza točk (pikslov) različnih barv.

V notranjosti, v slabi in mešani svetlobi, ima iPhone večje težave. Pri fotografiji peugeota 3008 se dobro vidi, da so ostale nekatere sence (maska, spodnji del odbijačev in vrat), svetlobni napisi renault v ozadju pa so presvetljeni. In celotna fotografija je temnejša, barva pa premalo živa. Samsungu je uspelo hkrati bolj posvetliti omenjene temne predele in lepo izrisati tudi napis v ozadju. Glede podrobnosti je samsung rahlo spredaj, ampak pri obeh se da na sprednjem kolesu razbrati velikost pnevmatike (205/55 R19).

Pri naslednjem posnetku, resda kadriranem rahlo drugače, je iPhone poskušal z drugačno taktiko svetlejšega posnetka, kar pa je povsem presvetlilo sprednji del konceptnega volkswagna. S7 je dokaj lepo ohranil luči na tem avtu. Pri konceptnem renaultu sta telefona precej izenačena, mogoče je iPhonu uspelo celo za odtenek bolje izvesti hdr, se pa risba ob povečevanju znova malo poslabša.

Tudi ostali posnetki, ki smo jih s sedmico naredili v dnevni svetlobi in mraku so nas malenkost razočarali. Celozaslonsko izgledajo v redu, povečevanje pa razkrije kar nekaj slabosti. Poleg tega so barve preveč nevtralne, nekoč je Apple znal fotografijam vdihniti nekoliko več življenja. Fotoaparat v Applovi sedmici je dober, povsem na ravni najboljših androidnih modelov, jih pa nikakor ne presega, in tudi ni kakšen kvantni preskok glede na prejšnje generacije.

Videa nismo primerjali, smo pa z novincem posneli precej materiala na pariškem avtosalonu. Ugotovitve so podobne kot pri fotografiranju. V splošnem videi izgledajo dobro, tukaj so mogoče barve celo bolj nasičene, umirjanje slike je zgledno, tudi zajemanje zvoka v hrupu zelo dobro. Močne luči predstavljajo določen problem in v slabi svetlobi je šuma kar precej. Toda tipalo je majhno in vse to je pričakovano. Ko dobimo v roke na konkretnejši preizkus še iPhone 7 Plus bomo šele videli, ali je Apple fotografsko v tej generaciji res naredil preskok.

***

Testne posnetke v skoraj izvirni ločljivosti si lahko ogledate v fotogaleriji.

The post Kako se iPhone 7 po kakovosti fotoaparata primerja z Galaxyjem S7? appeared first on Tehnozvezdje.

Induktivno polnjenje je tipičen primer tehnologije, kjer so naprave s podporo zanjo prišli v roke kupcev malo prezgodaj. Ustreznega polnilnika ni prilagal noben proizvajalec, kdor ga je hotel kupiti posebej, pa je zanj plačal kar precej, tudi sto evrov in več. Polnilnih mest ni bilo niti nikjer drugje in zato večjega interesa ni bilo. Čeprav je kar nekaj telefonov podpiralo brezžično polnjenje, pri katerem je treba napravo samo položiti na ustrezno polnilno ploščo. Nokia (Microsoft), Motorola (tudi z nexusom 6), v zadnjem času Samsung, vmes še LG in celo Sony so vsi dajali na trg ustrezne telefone.

V zadnjem času pa jih je večina obupala, usmerili so se na kovinske telefone, ki jih induktivno seveda ni mogoče polniti, ker tok skozi aluminij ne teče. Letos je ostal samo še Samsung s svojima sedmicama. In to ravno zdaj, ko možnost brezžičnega polnjenja prihaja na uporabna mesta. V mize in pulte ga integrirajo restavracije, še posebej ameriške hitroprehranske verige.Vse več avtov (kia optima, seat ateca, škoda octavia, toyota prius, …) možnost ponuja kot serijsko ali dodatno opremo. Ikea prodaja pohištvo, izdelano z mislijo na indukcijske plošče. Navsezadnje slovenska Xvida razvija celo paleto nosilcev s to funkcionalnostjo. In polnilniki so se pocenili, kitajske različice je mogoče naročiti že za par evrov, imenski (Samsungovi) pa so tudi že krepko pod 50 evri.

Polnjenje med kosilom, kavo ali v avtu je še najbolj smiselna uporaba te tehnologije. Telefon za tiste pol ali tričetrt ure postaviš na tuljavo in mu dodaš kakšnih 15, mogoče 20 odstotkov energije v baterijo. Ravno dovolj, da brez težav zdržiš do konca dneva. Da bi ga vedno polnil na takem polnilniku nima smisla, ker je približno trikrat počasneje kot na hitrem žičnem, pa še telefon se precej bolj segreva. In vse skupaj oddajaj nekaj sevanja. Ampak zdaj imamo situacijo, ko se infrastruktura končno pojavlja in je uporabna, tistih, ki jo lahko izkoristijo, pa je malo. Vprašanje je, kdo bo na svoj telefon, če ni galaxy s7 (edge) dal ovitek s podporo za qi. Bo za preboj spet moral poskrbeti Apple?

The post Z induktivnim polnjenjem telefona je kot s kuro in jajcem appeared first on Tehnozvezdje.