Iz Huaweijevega široka nabora naprav so v Telemachovi akciji prisotni telefoni, ure, prenosnik in tablica. Med njimi so verjetno najbolj prepričljive in nesporno dober nakup ure, moja najljubša pa je ekstra lahki prenosnik Matebook X.

Ure

Od ur za predstavnike moškega spola priporočam Watch GT 2 Pro. Ta je Huaweijeva najnovejša in tudi najbolj dovršena doslej. Počne večino tega, kar od takega pripomočka pričakujem, od prikazovanja obvestil s telefona, vremenskih informacij in seveda beleženje telesne aktivnosti, do zelo spodobnega merjenja vadbe. Zdaj pri nekaterih športnih tudi z vedno vključenim zaslonom. Poleg tega je sposobna merjenja vsebnosti kisika v krvi, ima mikrofone in zvočnik za priložnostne telefonske pogovore in ob stalnem prikazovanju časa ponuja cel teden baterijske avtonomije, tudi ob pogostejšem spremljanju vadbe z GPS-om pa še vedno večdnevno. Podpora s posodobitvami je zanjo prav tako najboljša od vseh v družini Watch GT, na pogled je najbolj šik, cena pa ni toliko višja, da bi se zares splačalo pogledovati proti ostalim, starejšim in cenejšim. Razen za uporabnice, njim se bo kajpak precej bolje podala »zlata« Watch GT 2.

Huaweijeve ure niso za športne piflarje, ki želijo imeti podatke v kateri od neodvisnih platform in povezovati zunanja tipala. Prav tako ne omogočajo plačevanja, sicer pa jim kaj dosti ne manjka. S tega vidika je zanimiva tudi Watch Fit, za oba spola, saj je nekakšna vmesna reč med zapestnico in uro, ponuja pa skoraj vse funkcionalnosti kot Watch GT 2 Pro. Manjka ji možnost pogovorov, trajanje baterije je krajše, sicer pa je to naprava z zelo malo konkurence.

Prenosnik

Prenosnik Matebook X tehta natančno 1001 g in je na pogled ter otip fantastičen, sploh zelen (srebrn je manj zanimiv). V torbi ali nahrbtniku se zgoraj ne čuti, enako v naročju, izdelava je na najvišjem nivoju. Tudi njegov 13-palčni zaslon z ločljivostjo 3000 x 2000, steklom čez celotno površino in 400 kandelami svetilnosti je izvrsten in velik razlog za uživanje tako med delom kot razvedrilom. Prenosnik je tudi povsem tih, saj nima ventilatorja, kljub temu pa procesor Core i5 desete generacije skrbi za dovolj odzivno delovanje, pri čemer mu pomaga še 16 GB delovnega pomnilnika in razmeroma hiter disk SSD s 512 GB prostora. Vseeno pa se je treba zavedati, da to ni resno zmogljiv računalnik. Vsakdanje naloge opravlja brez težav, toda resnejše, dolgotrajne naloge bodo končane počasneje kot s prenosniki, ki imajo konkretno hlajenje in lahko vzdržujejo višji takt procesorja. Prav tako to ni prenosnik za tiste, ki želijo cel delovnik oddelati s pomočjo baterije. Je bolj reč, ki jo je mogoče vzeti kamorkoli s seboj in bo brez zdržala kakšno uro dela ali zabave. Avtonomija baterije namreč sega do največ štirih ur. Priključka sta sicer samo dva, vendar enakovredna USB-C s polnjenjem, prenosom podatkov in slike ter po en na vsaki strani. Tipkovnica je prijetna in sledilna ploščica solidna, vendar prevečkrat potege prstov za pomikanje po spletnih straneh ali dokumentih interpretira kot željo po povečevanju pogleda. Najmanj od vsega mi je všeč kamera, skrita med funkcijskimi tipkami. Ob pritisku na tipko se odpre in snemo približno pod kotom 45 stopinj neposredno v nosnice. Ideja je bila inovativna, a se v praksi ni izkazala, zato bi jo moral Huawei upokojiti. Ne glede na to je Matebook X res prijeten in kakovosten prenosnik, ki v tej akciji tudi ne stane preveč.

Telefoni in tablica

Tu smo na področju, kjer je Huawei do dveh let nazaj kraljeval, odkar so mu ameriške oblasti onemogočile nameščanje Googlovega Androida pa je njegove mobilne naprave precej težje priporočati. Tablica Matepad Pro je strojno zelo dobra. Ima dovolj zmogljiv procesor, lep zaslon in glasne zvočnike, a vseeno je le delno primerna za zabavo, saj je nabor aplikacij v tržnici AppGallery omejen. Malo bolje se obnese za pisarniško uporabo, vendar že sama po sebi ni poceni, z ovitkom-tipkovnico in pisalom pa sploh ne.

Od telefonov tista iz nižjega cenovnega razreda nimata kakšnega posebnega smisla. Na voljo je precej drugih, ki ponujajo celovito izkušnjo in tudi precej boljšo strojno opremo. Mate 40 Pro je po zmogljivostih, kakovosti zaslona in foto-video sklopa blizu temu, kar ponuja Samsung Galaxy S21 Ultra, mogoče v določenih pogledih spredaj (baterija in polnjenje, procesor, čitalnik prstnih odtisov), je tudi opazno cenejši. Vseeno pa mislim, da ima Samsungov predstavnik nekaj očitnih prednosti, tudi če odmislimo programski del.

Samsungov kotiček

In tako pridemo do Samsungovih telefonov. Darilni Galaxy A02s je telefon nižjega cenovnega razreda, ki pa ga poganja procesor Snapdragon 450. Tudi ta je med manj zmogljivimi Qualcommovimi, a vseeno je veliko bolje videti ta čip kot katerega od Mediatekovih Heliov ali kaj podobnega. Zaslon tega telefona ima zgolj visoko ločljivost (720p) in delovnega pomnilnika je 3 GB, kar je danes že na spodnji meji za uporaben telefon, enako velja za 32 GB podatkovnega pomnilnika. Je pa vgrajen NFC in izdelava je verjetno korektna. Za nekoga, ki pametni telefon potrebuje za zelo osnovno uporabo, lahko zadošča.

Galaxy S21 Ultra povsem na vrhu cenovne lestvice je kljub nekaterim močnim izzivalcem verjetno še vedno najbolj dovršen in zaokrožen paket med vsemi novinci letošnjega leta. Še posebej med tistimi, ki so naprodaj v Sloveniji. Je prvak pri fleksibilnosti in vsestranskosti kamer s štirimi objektivi, pri čemer bi si želel, da bi »profesionalni« (lahko bi mu rekli ročni) video način omogočal tudi snemanje s teleobjektivoma in sprednjo kamero in da bi digitalni zum pri videu dajal lepše rezultate. Zaslon je preprosto najlepši v pametnih telefonih, izjemno všeč mi je tudi hrbtišče, ki ne drsi in ne nabira prstnih odtisov. Stereo zvočnika sta dobra in prepoznava prstnih odtisov je bistveno izboljšana glede na lani, še vedno pa ni idealna. Podobno velja za baterijo, ki ni vzdržljivosti šampion in bi se lahko polnila še hitreje, kot se, je pa na voljo tudi brezžično polnjenje, kar mnogokrat pride prav. Pohvalno je, da so v akcijo vključili različico z 256 GB prostora za podatke, kajti tisto s 128 GB pri takem telefonu odsvetujem, prostora bo tudi s stalnim brisanjem videov zmanjkalo.

Modela Galaxy S21 in S21+ je malo težje priporočiti kot Ultro. Ne zato, ker bi bila slaba, saj sta daleč od tega, vendar je premalo napredka v primerjavi s predhodnikoma, ponekod je Samsung celo storil korak nazaj, denimo pri materialih (plastično hrbtišče) in dizajnu, ker se je odrekel zakrivljenemu zaslonu (Ultra ga je še ohranila). Fotoaparat je ostal skorajda povsem enak in čeprav je še vedno dober, ga konkurenca začenja prekašati, skoraj enakega pa je mogoče dobiti v precej cenejšem modelu Galaxy S20 FE. V celoti gledano jima je težko kaj resnega očitati, hkrati pa z ničemer zares ne navdušujeta. Cena za manjši S21 se mi zdi sprejemljiva, za večji Plus pa nekoliko pretirana.  

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Katere naprave Huawei in Samsung v akciji so vredne tvoje pozornosti? appeared first on Tehnozvezdje.

Telefoni iz višjega razreda, kot so Galaxyji S21, Oneplus 9 Pro, linija iPhone 12 in še nekateri drugi, se vsi ponašajo z zaslonsko tehnologijo OLED. Še bolj kot to pa z različnimi zvenečimi marketinškimi imeni za te zaslone. Denimo Apple s »Super Retina XDR«, Oneplus s »Fluid Display 2.0« ali Samsung z  »Dinamični AMOLED 2X«. Te oznake se nanašajo na ločljivost, osveževanje, svetilnost in podporo formatom slike HDR.

Prva prednost teh zaslonov je v prikazu širšega barvnega spektra. Predvsem se to opazi na fotografijah, ki vsebujejo veliko odtenkov, na vzorcih in podobnem, saj je dejansko mogoče videti več teh odtenkov, ne zgolj peščice, in lepše barvne prehode. Še posebej primerki z 10-bitnimi barvami so tu v prednosti, saj so sposobni prikazati kar milijardo barvnih odtenkov namesto običajnih 16,7 milijonov na 8-bitnih zaslonih. Res pa je, da je treba te razlike iskati, še najbolje v neposredni primerjavi. Tudi črna je še nekoliko bolj izrazita, čeprav je črnina že v osnovi glavna stvar pri zaslonih OLED. Podobno kot pri fotografijah bi tudi tu lahko rekli, da je dinamični razpon večji in zasloni preprosto prikažejo več podrobnosti.

Podatek o 1200 (iPhone 12 Pro), 1300 (Oneplus 9 Pro) ali celo 1500 (Galaxy S21 Ultra) kandelah na m² najvišje svetilnosti je odličen. Še pred kakšnim letom je bila pri telefonih vsaka vrednost čez tisoč skoraj nepredstavljiva. Gre sicer za svetilnost, ki je je zaslon zmožen samo lokalno, ne po celotni površini, in za krajša obdobja. Za celoten zaslon je najvišja svetilnost v višjem razredu okrog 800 do 900 kandel, medtem ko cenejši zmorejo kakšnih 600 kandel. Mimogrede – običajno proizvajalci uporabljajo ameriško enoto nit, ki je ekvivalentna kandelam na m². Zelo svetli zasloni pa omogočajo dvoje. Skoraj enako dobro kot v notranjih prostorih se jih vidi tudi zunaj, na močnem soncu. Zato uporaba telefona ni nikoli otežena ali okrnjena, kar je še posebej pomembno za fotografiranje. Poleg tega pa lahko prikažejo živahno in kontrastno sliko pri predvajanju videa, in še posebej pri formatu HDR se v svetlih delih slike vidi več detajlov.

Naslednja prednost, ne sicer vseh, je v dinamičnem osveževanju. Zasloni mobilnih telefonov so, podobno kot računalniški monitorji, dolgo ponujalo osveževanje s 60 Hz. To pomeni, da se slika izriše 60-krat na sekundo. Pri večini letošnjih vrhunskih telefonov je maksimalno osveževanje s 120 Hz, igričarski pa gredo še višje, do 144 ali celo 165 Hz. Dvakrat več sličic vsako sekundo pomeni bolj gladko pomikanje vsebine po zaslonu. Ni nikakršnega »cukanja« in zatikanja v brskalniku, aplikacijah za družabna omrežja ali drugih, kjer veliko s prstom drsimo po vedno novo besedilo in fotografije. V igrah pa lahko gladek, povsem zvezen prikaz, brez »izpuščanja« sličic pomeni razliko med zmago in porazom. Za tiste primere, ko hitro osveževanje ni potrebno ali je celo v nasprotju z vsebino, denimo videu pri 24, 25 ali 30 sličicah na sekundo (kjer je optimalno osveževanje zaradi lepega premikanja dvakratnik omenjenih vrednosti), pa ga lahko zaslon samodejno zmanjša na 90, 60 ali 48 Hz, določeni gredo lahko celo na vsega deset osvežitev na sekundo, če je vsebina pretežno statična. S tem manj obremenjujejo procesor in varčujejo z baterijo. Tovrstno dinamično spreminjanje je za zdaj zgolj odlika vrhunskih zaslonov, pri ostalih se je namreč mogoče odločati zgolj za 60 ali 120 (oz. 90) Hz. V praksi je sicer težko izmeriti, koliko energije tako prilagajanje res prihrani, a verjetno manj, kot trdijo proizvajalci.

Nastavitev barv je običajno mogoče prilagajati po svoji meri, zaradi česar je lahko slika izjemno živahna ali pa zelo barvno pravilna, kot komu ustreza. Vidni koti so izvrstni, tudi če uporabnik še tako obrača telefon, barve in kontrasti ostajajo konsistentni. Pri nekaterih je slika vizualno povsem na zgornji površini, kot da bi prekrivno steklo kar izginilo. Zaradi tehnologije OLED je mogoče imeti na zaslonu ves čas (ali vsaj podnevi, kajti ponoči nima pravega smisla) prikazane ključne informacije, kot so ura, datum, obvestila, podatek o predvajani vsebini. Večina pik na zaslonu je namreč izključenih, svetijo zgolj tiste, ki so zadolžene za konkretni prikaz. S tem »vedno vključeni zaslon« porablja dokaj malo baterije. Cenejši telefoni ga običajno ne ponujajo. Vrhunski zasloni OLED imajo skoraj brez izjeme integriran čitalnik prstnih odtisov, pri tistih iz nižjega cenovnega razreda ga v določenih primerih najdemo v stranski tipki. Nekaterim uporabnikom je to celo bolj všeč, meni ne, saj se mi zdi sprednja pozicija bolj priročna.

To so torej poglavitne prednosti najbolj naprednih zaslonov v pametnih telefonih, ki se vse skupaj sestavijo v prvovrstno uporabniško izkušnjo. Zraven seveda sodita še kakovostna stereo zvočnika za popolno uživanje v video vsebinah in igrah. Vseeno pa ne gre kar tako odpisati cenejših OLED-ov, saj razlike v praksi niso tako dramatične, predvsem pa se bo vsakomur, ki prej ni imel tovrstnega telefona, zaslon zdel fantastičen.

The post Kakšne so dejanske razlike med zasloni OLED v telefonih? appeared first on Tehnozvezdje.

Nabor okroglin na zadnji strani modernih pametnih telefonov je v bistvu nekaj takega kot fotoaparat z objektivi s fiksnimi goriščnicami. Le da so vsi naenkrat na aparatu in na voljo, vrzel med njimi pa telefon zna zapolniti računsko, s kombinacijo podatkov z dveh ali več tipal naenkrat in standardnim digitalnim povečevanjem. Nimamo torej zuma v optičnem smislu, kajti zares optični pogled imamo samo pri tistih goriščnicah oz. vrednostih, ki jih ponujajo objektivi na telefonu, vmesni »zum« pa je sestavljen umetno. Izdelki, kot je bil Galaxy K Zoom s pravim desetkratnim zumom so bili predebeli, pa tudi fotografska kakovost je bila skromna. Z današnjo procesorsko močno bi se jo kajpak dalo izboljšati, mogoče bi bil tudi objektiv lahko manjši, a če bi želeli uporabiti večje tipalo, morda sploh ne, kar pomeni, da bi bil za zahteve večine kupcev tak telefon prevelika »opeka«. Vendar so tudi z optiko v zgolj določenih točkah in vmesno interpolacijo rezultati vse boljši in vsekakor uporabniki za najbolj pogoste namene, torej objavo na družabnih omrežjih.

Kljub temu, da nas večina verjetno najbolj pogosto fotografira z bolj širokimi koti ali pa tja do približno 50 mm v klasičnem (polnem) formatu, kar je tudi ustreznica našemu vidu, pa je vseeno kdaj fino motiv še dodatno približati. Standarden nasvet »stopi nekaj korakov naprej,« je v resnici bolj slab, kajti tistih nekaj korakov se kaj dosti ne pozna, včasih jih dobesedno ni mogoče narediti (ker bi denimo padel v jezero ali prepad, se nekam zaletel, kaj pohodil, itd) ali jih nočemo (ker stojim pod streho, hočemo že od daleč pogledati, kaj piše na znaku, …) in lahko tudi popolnoma pokvarijo perspektivo. Proizvajalci pa nam ponujajo precej različne rešitve, kako blizu »lahko pridemo« s posameznimi telefoni.

Za tokratni poskus sem vzel že znano trojico Apple iPhone 12 Pro, Huawei P40 Pro in Samsung Galaxy S21 Ultra. Apple nudi »zgolj« dvakratno približanje, Huaweijev teleobjektiv je v optičnem smislu »petkratni«, Samsung pa ima dva, »tri« in »desetkratnega«. Že to označevanje s kolikokratnikom osnovne goriščnice lahko fotografiramo s pomočjo optike, je nekoliko smešno. V fotografskem svetu smo poleg navajanja razpona navajeni še podatkov o točnih goriščnicah. Če bi pogledali, kako je s tem, so pri omenjenih treh razlike še malo večje. Iphone je z glavnim objektivom nekje na sredi, pri 26 mm, in njegov dvakratni »zum« je tako 52 mm. Samsung je najširši s 24 mm, tako da sta teleobjektiva 72 in 240 mm. Huawei pa ima že pri glavnem komajda še široki kot s 27 mm (vse te vrednosti so preračunane na format 35 mm), petkratna povečava je tako kar 135 mm. Pri taki vrednosti bi S21 Ultra ponujal že 5,6-kratni »zum«, desetkratni pri P40 Pro pa je tako 270 mm, kjer je Ultra že na 11,25x.

Dva primera, kako gre od širokega do zelo približanega pogleda:

Za veliko večino namenov je desetkratna povečava dovolj. Tudi za fotografiranje Triglava v sončnem zimskem jutru, padalca ob dnevni Luni ali blejskega gradu z Begunjščico v ozadju.

Tja do 30-kratne se je z S21 Ultro še za silo smiselno podajati. Bolj zato, da lahko nekaj pokažeš ali pogledaš z razdalje (denimo napis na znaku, klopco na hribčku ali avtocestni cestninski portal v daljavi), kot da bi fotografijo uporabil za kakšen resen namen.

In fotografiranje Lune, za kar ima Samsungov telefon poseben način, ko jo prepozna, je lahko zanimivo. Takrat pride v poštev največja, stokratna povečava. Pri desetkratni je vse skupaj še popolnoma neuporabno, pri 30-kratni pa prepoznava in uporaba namenskih nastavitev začne delovati.

Pogosto pa je 10- in tudi petkratni teleobjektiv že preveč. Motiv namreč ni tako daleč in je 3x, malo manj ali malo več, ravno prav. Zato se mi zdi, da so v Samsungu zadeli kar dobro kombinacijo.

Še posebej za fotografiranje rastlin ali živali od blizu je eden od obeh teleobjektivov zelo dober nadomestek namenskega makro objektiva, četudi je njuna svetlobna moč nekoliko manjša kot pri glavnem in tudi risba malenkost zaostaja. Je pa Samsung tokrat vsaj barvno in tudi sicer uskladil fotografije z različnih objektivov, v čemer je sicer še vedno najboljši Apple.

Kadar nismo na optični vrednosti, je vsaj pri Samsungu kar opazen padec v kvaliteti. Zato se pri Ultri večinoma držim 3- in 10-kratne povečave, razen kadar je moj položaj glede na motiv tak, da res ne gre drugače. Medtem P40 Pro dokaj lepo izriše tudi vmesne vrednosti, denimo trikratni zum, in vse do desetkratnega je kakovost zelo spodobna, potem pa kar hitro pade. Pri iPhonu je nekje do petkratne povečave še uporabno za določene namene, vidi pa se, da je digitalna.

Glede na izkušnje s tovrstnimi telefoni bi rekel, da je dvakratna povečava danes že malo premalo za najbolj zmogljive modele. Apple se sicer trudi z dobro digitalno kompenzacijo, a vseeno zaostaja. Samsungov pristop z dvema obejktivoma je pravi, tudi izboljšave pri ostrenju in reprodukciji barv na vseh objektivih v primerjavi z S20 Ultra so dobrodošle. Še vedno je preveč ostrenja, zaradi česar se izgubljajo detajli in fotografije izpadejo nekoliko nenaravno, pa tudi vmesne »goriščnice« nimajo tako lepe risbe kot pri ostalih dveh. Tako se tudi Huaweijev način pri P40 Pro (obstaja še P40 Pro+ z dvema teleobjektivoma) obnese v redu, saj ni pretiranega padva kvalitete, čeprav je optični »zum« samo pri 135 mm.

The post Kakšen »zum« rabimo v telefonu in kako se v tem pogledu izkaže Galaxy S21 Ultra? appeared first on Tehnozvezdje.

V Oneplusu trdijo, da bodo v izboljšanje fotografske izkušnje vložili 150 milijonov dolarjev in da bo triletno partnerstvo s Hasselbladom dajo uporabnikom več nadzora in možnosti, med drugim nov »profesionalni način« in možnost zapisa fotografij v 12-bitnem nestisnjenem formatu RAW. Poleg tega naj bi bile barve fotografij lepše, bolj »naravne«.

Prvi mož Oneplus Pete Lau poudarja, da so v podjetju vedno dajali v ospredje kar najboljšo možno uporabniško izkušnjo in da jo z novim partnerstvom pomembno izboljšujejo še na fotografskem in video področju. Med drugim neuradno informacije pravijo, da bo vsaj eden od prihajajočih telefonov uporablja Sonyjevo tipalo IMX789, ki bo največje doslej v mobilnikih Oneplus, in da bo zmogel snemanje v razločljivosti 4K pri 120 sličicah na sekundo in 8K pri 30 sličicah na sekundo.

Vse to se sliši obetavno, toda pogosto je dobro tovrstne marketinške navedbe pogledati malo manj obremenjeno. Pretekli poskusi »prodajanja« znamke Hasselblad, ki je nekoč s svojimi fotoaparati srednjega formata res pomenila aspiracijo za skoraj vsakega fotografa, so bili daleč od prepričljivih in uspešnih. Spomnimo se preoblečenih Sonyjevih brezzrcalnikov in dodatka za modularne telefone Motorola Moto Z. Ta »fotoaparat« z desetkratnim zumom, ki se je magnetno pritrdil na zadnjo stran telefona, je imel hude težave z ostrenjem, kvaliteta posnetkov pa je bila v najboljšem primeru na ravni najbolj poceni žepnih aparatov s podobnim objektivom. Po zgolj eni generaciji se je ta izdelek tudi potiho poslovil. Malce uspešneje sta se v mobilniški fotografiji pozicionirali znamki Leica in Zeiss, a tudi tam so rezultati precej mešani.

Glede 12-bitnega zapisa RAW pa lahko iz lastnih izkušenj trdim, da je za 98 odstotkov uporabnikov povsem vseeno, ali je na voljo ali ga ni, ostala dva odstotka pa morda kdaj z njim dobita kaj uporabnega, pa še to ne nujno. Lahko pogledamo primera s Samsungovega Galaxyja S21 Ultra, ki ima prav tako 12-bitni zapis RAW.

Bolj ali manj edina pridobitev je v tem, da se izogneš pretiranemu Samsungovemu ostrenju, sicer pa ni mogoče dobiti enakega dinamičnega razpona, kot ga nudi »računska« fotografija z združevanjem več posnetkov z različnimi nastavitvami v enega končnega (način HDR), zelo težko je ujeti barve, se izogniti določenim nepravilnostim (denimo vijoličnemu »cvetenju« ob določenih prehodih, čemur se v fotografskem žargonu reče kromatska aberacija) in nasploh bo težko komu bolj všeč fotografija, razvita iz zapisa RAW.

To je poskušal rešiti Apple s formatom ProRaw, ki tudi v »surovem« načinu obdrži ključne informacije za posnetek HDR. Tule je tak primer, dokaj ekstremen, ker je fotografiran proti soncu:

Applova fotografija RAW dejansko lepše izriše sonce in še kakšen detajl, a vseeno kakšne pridobitve v primerjavi s fotografijo samodejnega načina za običajnega uporabnika ni.

In zanima me še nekaj. Kdo v ciljni skupini potencialnih kupcev sploh (še) pozna to znamko Hasselblad ter ve, kakšne vrste fotoaparat je »hazel« in kaj (je) pomeni(l) v fotografski srenji? Mislim, da takih po letih počasnega umiranja fotografske industrije ni tako zelo veliko, kot si nova naveza verjetno domišlja.

The post Oneplus in Hasselblad – Še en marketinški poskus ali resen napredek pri fotografski kakovosti telefonov? appeared first on Tehnozvezdje.

Lanski Galaxy S20 Ultra ni bil najbolj posrečen poskus. Bil je celo eden redkih Samsungovih zgrešenih izdelkov z letnico 2020. Ni bil slab sam po sebi, toda obljube s fotoaparatom s 108-milijonskim tipalom in 100-kratno povečavo so bile pretirane, poleg tega pa je imel še težave z ostrenjem. Za naslednika so izbrali ostrenje s faznim zaznavanjem in pomočjo laserja, ki bi moralo delovati bolje in hitreje, vgradili pa so tudi drugo, izboljšano generacijo omenjenega tipala. Vse to vsaj v teoriji obeta boljše rezultate. V foto-video sklopu je še en dodaten objektiv, poleg glavnega, ultraširokega in periskopskega s tokrat kar desetkratno optično povečavo. Četrti namreč prinaša trikratno optično povečavo, tako da bodo kakovostni tudi posnetki vmes, med običajnimi in zelo približanimi, pa tudi od desetkratne povečave naprej bi lahko imeli več podrobnosti. Še posebej od 50x je bilo lani že precej slabo. Seveda fotoaparat prinaša vse izboljšave, ki sta jih zaradi novega procesorja deležna tudi S21 in S21+, pa še možnost zajema 12-bitnih fotografij RAW in snemanja videa 4K s 60 sličicami na sekundo z vsemi objektivi, tudi sprednjim, ki ima tipalo s 40 milijoni pik.

Samsung izumil pravi nič

Po videzu je sicer Ultra podobna ostalima dvema, je pa ta ploščica za foto-video del seveda večja in hrbtišče je stekleno. Poleg (fantomsko) sive bo na voljo še fantomsko črna barva. Zanjo so se v Samsungu še posebej pohvalili, kako posebna je, saj da so iznašli način, kako zmešati in nanesti res črno črno. Govorec v videu je celo pojasnjeval, kako so v njej zajeli vse barve. Toda vse barve vsebuje bela, črna pa v bistvu ni barva, ampak bi lahko dejali, da je (oz. ni) nič. Torej so v Samsungu izumili čisto pravi nič.

Na sprednji strani je zaslon z diagonalo 6,8 palcev, še vedno ob straneh malo ukrivljen, kar mi je všeč. Za razliko od zaslonov v ostalih dveh pa je ta ohranil ločljivost 1440p. Še več, celo pri tej ločljivosti lahko deluje z osveževanjem 120 Hz, gre pa tudi dinamično navzdol, vse do skoraj statičnih 10 Hz (slik na sekundo). Torej bo potencialno varčevanje z baterijo, ki ima kapaciteto 5000 mAh, še večje. Če kaj, pa pogrešam hitrejše polnjenje, kajti 25W je za 2021 precej počasi. In tudi tu menda ne bo polnilnika v škatli, kar je poteza, ki se jo da tako zagovarjati kot kritizirati. Zaslon bo sicer podpiral prikaz s formatom HDR10+, podatka o njegovi svetilnosti pa ni.

O procesorju Exynos 2100 smo glavno že napisali ob predstavitvi modelov S21 in S21+, predvsem pa upamo, da bo primerljiv s Snapdragonom 888, kajti dejstvo, da v Evropi dobivamo inferioren izdelek (za višjo ceno) se vleče že predolgo. Različici s 128 in 256 GB prostora za podatke imata po 12 GB delovnega pomnilnika, tista s 512 GB shrambe pa kar 16 GB pomnilnika.  

Prvič doslej kateri o telefonov iz linije Galaxy S podpira pisalo S Pen ali katero drugo z Wacomovo tehnologijo. Samsung bo ponudil dve pisali, osnovnega in dražjega s podporo za »zračne« geste, ki jih poznamo s podobnega pripomočka z telefone Galaxy Note. Pisala teh telefonov bodo seveda delovala.

Tu je seveda še podpora za 5G, ki jo je imel že S20 Ultra, vendar je tokrat bolj celovita. In malo manj vpliva na ceno. Tokratna izhodiščna izvedba bo stala 1249 evrov, medtem ko je predhodnik štartal na 1369 evrih. V prednaročilu, ki potega do 28. januarja, kupci dobijo še nove brezžične slušalke galaxy Buds Pro in iskalnik stvari Galaxy Smart Tag.

Fotografije: Samsung

The post Samsungov Galaxy S21 Ultra je najbolj črn telefon doslej appeared first on Tehnozvezdje.