Enoznačnega nasveta seveda ni, zelo je odvisno od primera do primera. Najbolje si je prebrati ali ogledati teste, preveriti, katere so ključne spremembe, tako izboljšave kot poslabšanja glede na prejšnji model, in se vprašati, kaj mi je pri določenem izdelku pomembno in katere lastnosti so bolj obrobnega pomena. Kajti za nekoga bo končni odgovor drugačen kot za drugega, pač odvisno od potreb, navad in želja.

Absolutno starega! No, mogoče bi vseeno prišel prav novi …

Konkreten primer, ki sem ga zajel tudi v videu, so Samsungovi telefoni serij Galaxy S20 in Galaxy S21. Pred prihodom S21 Ultre sem približno pet mesecev za primarni telefon uporabljal S20 Plus. Kakšen se mi je zdel, sem povedal v videu, je pa že Marjan v testu S21 Plus zaključil z mislijo, da je lahko dvajsetica boljši nakup. Ali drugače povedano, da S21 ne prinaša res omembe vrednega napredka. A vse to je treba postaviti še v cenovno perspektivo. Kajti če sta ceni dovolj blizu, je najbrž bolj smisel nakup novejšega telefona. Razen, če ti je, tako kot meni, bolj všeč stari. Po drugi strani pa med S20 Ultra in S21 Ultra sploh ne imel dileme. Letošnji model je v toliko vidikih izboljšan, lepši in navsezadnje cenejši, kot je bil lanski ob začetku prodaje, da na slednjega niti slučajno ne bi pomislil.

Tipičen primer, kjer je (skoraj) vse odvisno na namena in načina uporabe, so fotoaparati. Ironično so starejši modeli dober nakup za marsikaterega resnega fotografa, medtem ko ljubiteljskim zaradi bistveno lepše delujočega samodejnega ostrenja in sledenja obrazom ter očem vsekakor bolj priporočam aktualno generacijo (ta je lahko v nekaterih primerih »stara« že več kot eno leto). Enako velja za tiste, ki nameravajo predvsem snemati video, kajti na tem področju je zadnje čase napredek največji in se percepcija gledalcev najbolj spreminja. Zato je treba vsaj snemati s sodobnim orodjem, četudi je končni video še vedno v »zgolj« polni visoki ločljivosti.

Pri pametnih oz. športnih urah je kupovanje prejšnje generacije kar dobra strategija. Večina teh izdelkov ima na začetku nekoliko pretirane cene in šele čez približno eno leto ali ob predstavitvi novega modela se toliko spustijo, da so zanimive za širši krog kupcev. Velikih tehnoloških napredkov iz generacije v generacijo pa običajno ni, kvečjemu kakšna dodatna ali malo bolj natančna tipala, drugačni zasloni in mogoče kakšna sprememba v dizajnu.

Televizorji so nekje vmes. Lani denimo ni bilo bistvenih preskokov in kdor se je odločil za model z letnico 2019, sploh pri OLED-ih in še nekaterih dražjih, ni nič zgrešil. Letos pa utegne biti z novo tehnologijo mini LED, vgrajevanjem priključka HDMI 2.1 in še kakšno novostjo – vsaj za nekatere kupce, predvsem igričarje – situacija nekoliko drugačna.

Ni dileme, novi poseka starega v vseh vidikih

So primeri, ko je preskok tako velik, da prejšnja generacija v trenutku postane nezanimiva, četudi bi jo prodajali za polovično ceno (pa je običajno ne). Najbolj pogosto se kaj takega zgodi pri računalnikih, še posebej zaradi procesorjev. Najočitnejši primer v zadnjem času je Applov procesor M1, zaradi česar sta Macbook Air in »osnovni« Macbook Pro neprimerno zmogljivejša in hkrati baterijsko učinkovitejša, pa še tišja povrhu vsega, od vseh prejšnjih Applov prenosnikov. Malo manjši, a vseeno kar konkreten skok je bil pri Intelovih procesorjih Core osme generacije, ki so prišli s štirimi namesto dveh jeder, ali pri AMD-jevih Ryzen serije 4000. Slednja je presegla vsa pričakovanja in tudi konkurenco, potem ko so še procesorji Ryzen z oznakami 3000 pri določenih opravilih pogosto frustrirali uporabnike, čeprav so bili v nekaterih drugih že med boljšimi. Pri Intelu je znova kar opazen napredek pri enajsti generaciji (za prenosnike), saj je hitrostna pridobitev blizu 20-odstotne, grafična skoraj 50-odstotna, pa tudi poraba energije je manjša. Zato so prenosniki s procesorji desete generacije zdaj zanimivi kvečjemu še zato, ker tisti, ki bi jih res želeli kupiti, niso dobavljivi.

Kaj podobnega se lahko zgodi tudi drugod. Denimo pri telefonih s konkretnim napredkom pri fotoaparatu, kot od iPhona XS/XR na 11/11 Pro ali od Galaxyja S10 na S20. Lahko tudi pri zaslonu ali kakšni drugi pomembni lastnosti. Brezpilotni letalniki (droni) so prav tako področje, kjer je napredek skokovit in prejšnje generacije hitro postanejo neatraktivne. Enako baterijska vozila (skiroji, avti, …). V zadnjem času so bili tudi monitorji, miške, tipkovnice in predvsem popolnoma brezžične slušalke deležni toliko dodelav in boljše tehnologije, da bo zagotovo marsikoga zamikalo nekaj iz rubrike novo. Sploh slušalke brez kablov so kategorija, ki še ni dosegla dokončne zrelosti, in trenutna generacija je skoraj svetlobna leta bolj izpopolnjena kot izdelki izpred dveh, kaj šele treh let. A to se hitro spreminja in zdaj že marsikatere izpolnjujejo večino standardnih zahtev. Podobno velja za pametne zvočnike.

Kako so lahko novega tako »zašuštrali«?

Še tretja možna situacija pa so (v vsaj eni ključni lastnosti) odkrito slabši nasledniki. Takrat je nakup prejšnjega modela ne samo boljša, ampak skoraj edina smiselna izbira. Če se proizvajalec odloči za napačen mehanizem tipkovnice (prenosniki Macbook), način prijave v telefon (Google Pixel 4), velikost baterije, oblikovni element ali celoten koncept izdelka (Renault Twingo), potem je to težko premostljiv problem. Dokler ne popravijo zmote in znova predstavijo nekaj uporabnega.

Problem je le, da lahko ena ali dve slabi generaciji zapečatita usodo izdelka. Vendar seveda niso krivi kupci, ti se resda pogosto odločajo neracionalno, pa vendar vedo, kaj jim je pomembno in čemu se ne bodo prilagajali. Kajti pomembno je, da pripomoček omogoča nemoteno delo, če zraven nudi še veliko užitka ob uporabi, toliko bolje. Kadar se da to tega priti s cenejšim izdelkom prejšnje oz. starejše generacije, super. Če to v polnosti omogoča zgolj aktualna, pa tudi nič narobe. Nekdo mora kupovati tudi tisto bleščeče in novo, sicer ne bo denarja za nadaljnji razvoj.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Bleščeč novi model ali stari za bistveno nižjo ceno? (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

S20 Plus je ekstremno dolg telefon, je pa za svojo velikost tudi neverjetno lahek, še posebej ob upoštevanje kapacitete baterije, ki znaša 4500 mAh. Nizka masa ali vsaj njena razporeditev gre najbrž na račun tega, da ne kovina ne steklo ne dajeta občutka prestižnosti ali vsaj velike trpežnosti, čeprav moram slednji v zagovor povedati, da mi je telefon zdrsnil iz žepa jopice s približno metra višine in se mu padec na tla ni čisto nič poznal. Oblika je tudi v glavnem enaka kot prej (pri S10 in nazaj), kar pa ne daje tako dobrega učinka, ker zaslon ni več ukrivljen čez rob. To je glede ergonomije bolje, glede atraktivnosti pa korak nazaj.

Še najbolj je Samsungov marketing upravičen pri zaslonu. Ta ima enako ločljivost kot prej (1440 x 3200), a pri malo znižani (1080 x 2400) se lahko osvežuje 120-krat na sekundo. Teh 120 Hz prinaša res gladko drsenje vsebine čez ekran, pri 60 Hz je opaznega nekaj zatikanja. Glede ostrine prikaza pa nisem opazil kakšne večje razlike, tudi pri 1080p je slika enako lepa. Zaslon kot tak je zelo lep, se mi je pa zdel nekoliko manj svetel kot sem jih bil pri Samsungih navajen prejšnja leta. Vprašanje je seveda, ali se splača za svilnato pomikanje po besedilu ali časovnici družabnega omrežja žrtvovati nekaj trajanja baterije. Po mojem se, ker drastične razlike med porabo nisem opazil, še posebej, če bi pri 60 hercih imel vključeno višjo ločljivosti. Baterija pa je dovolj velika, da zlahka pride skozi dan in še kaj ostane, pa vmes se jo da brezžično napolniti, na kablu, s priloženim polnilnikom, pa pride nazaj do stotih odstotkov (z denimo tretjine) v eni uri. Nobenih baterijskih težav, torej.

Niti hitrostnih, četudi v telefonu spet ni Snapdragona, ampak Samsungov lastni Exynos. Še posebej pri 1080p ta res nima težav premikati pik na zaslonu, ne v aplikacijah, ne igrah ali kje druge, ga pa občutno utrudi in segreje snemanje videa 8K (o tem malo več kasneje). Pomnilnika se tudi zdi dovolj, vsaj delovnega, shramba pa je s 128 GB na spodnji meji sprejemljive, mislim, da bi osnova morala biti 256 GB.

Za fotoaparat so se v Samsungu hvalili, da so ga popolnoma prenovili, kar najbrž drži, pa tudi rezultati večinoma predstavljajo lep korak naprej. Vendar ne v vseh pogledih. Osnova je od daleč še vedno enaka – trije objektivi, poleg osnovnega še ultraširokokotni in teleobjektiv. Z glavnim so nekako ujeli tekmece, če gledamo po hdr-ju, detajlih in ostalih lastnostih fotografij, kakšnega dodatnega preboja pa niso naredili. Zdi se, kot da so vsi prišli do določenega nivoja, zdaj pa čakamo, kdo bo uspel stopiti korak višje. Ultraširoka kamera je dobra, glede na druge podobne, še vedno pa trpi za določenimi slabostmi, kot so slabši hdr, izgubljanje ostrine proti robu in rahlo popačenje. So pa fotografije v osnovi zelo podobne tistim z glavne kamere. Kar pa težko trdim za povečavo, pa naj bo »privzeta« trikratna ali s katerim drugim faktorjem glede na izhodiščno goriščnico. Že v primerjavi s to so fotografije drugačne, razlikujejo pa se tudi me seboj, saj denimo trikratna povečava da drugačne rezultate (še posebej glede ostrenja robov) kot štirikratna. Za vse to telefon opravlja nekakšno kombiniranje malenkostnega optičnega »zuma« (1,1x) in izreza iz tipala s 64 milijoni pik, da na koncu nastane fotografija z 12 milijoni kot pri ostalih dveh objektivih. Vse tja do štirikratne povečave ni slabo, a ne tako dobro, kot če bi za vse poskrbela optika. Desetkratna povečava je še uporabna, 20- in 30-kratna pa sta eni od tistih možnosti, ki so ju dodali samo zaradi marketinga. Digitalni zum, kakršnega se da doseči s čimerkoli in kjerkoli.

Za razliko od kakšnega konkurenta ima Samsung dober ročni način (»Pro), ki med drugim omogoča ročno izostritev. Ta pride prav pri fotografiranju na blizu, saj aparat sicer nima makro načina in tudi noče ostriti na majhne razdalje. Si pa lahko za te namene pomagaš z zumom. Nočni način so prav tako pretežno spravili na raven konkurence, kar lepo izboljša dinamiko in detajle, lahko pa včasih tudi malo zgreši, in je končni učinek precej temna fotografija ali pa s tako ostrimi robovi, da finih podrobnosti sploh ni več. Sprednji aparat je povsem spodoben in omogoča tudi snemanje 4K, ni pa na ravni tega, kar da od sebe iPhone 11 Pro.

Video naj bi bil tudi nekaj posebnega. Kako ne, če pa zmore snemanja kar v razločljivosti 8K? To se sicer že samo po sebi sliši najmanj odveč, če ne celo nesmiselno. Najprej zato, ker skoraj nihče ne more posnetka pogledati v izvirni razločljivosti, pa tudi zato, ker je z običajnimi napravami skoraj nemogoče početi karkoli več s tem posnetkom, ker preprosto nimajo dovolj procesorske moči. Evidentno pa je tudi, da enako velja za samo telefon, saj so videi 4K v resnici lepši od posnetkov 8K. Pri teh je slabša dinamika, slika je bolj svetla in manj kontrastna, ima pa tudi več šuma, če je svetloba slabša. Priporočam, da ostaneš pri 4K, ki daje res dobre rezultate. Mogoče ga je snemati pri 60 sličicah na sekundo, je pa pri 30 fps več fleksibilnosti, saj aparat prikaže ikone za spreminjanje objektivov, ki jih pri 60 fps ni.

Lepa pridobitev je, končno (!), solidno delujoča prepoznava prstnih odtisov. Če sem imel pri vseh lanskih Samsungih s čitalnikom v zaslonu težave, je S20 plus odklepal zanesljivo in dokaj, ne pa rekordno hitro. Treba pa je povedati, da je bilo to brez zaščitne folije na zaslonu. Ta je sicer že tovarniško nameščena in z njo, kot pišejo trdijo tuji kolegi, stvar funkcionira precej manj zanesljivo. Vsekakor je Samsungova odločitev, da (kot edini) vztraja pri ultrazvočnem čitalniku, medtem ko vsi ostali uporabljajo optičnega, vprašljiva. Stereo zvočnika sta tradicionalno dobra, odšel pa je izhod za slušalke, kot že pri Note10.

Programska oprema temelji na Androidu 10 in vmesniku One UI 2.1. Če prestaviš na upravljanje s kretnjami in temen pogled ter vključiš uro in obvestila na izklopljenem zaslonu, je vse skupaj kar v redu. Treba je še odklopiti določene zadeve, denimo zaslon z novicami levo od glavnega in pomočnico Bixby ob dolgem držanju tipke za vklop, utišati obvestila, nastaviti, da gre na zaslon več ikon in da se zgoraj prikaže odstotek baterije, pa se da povsem solidno živeti s to androidno preobleko.

Če tudi mi je, kot sem omenil v uvodu, ta telefon všeč, pa sem vseeno pričakoval malce več. Sloga, inovacij, izpopolnjene tehnologije, odpravljenih preteklih slabih odločitev. Fotoaparat je zanesljivo naredil korak naprej, saj so fotografije z glavnega in širokega objektiva boljše, a realno gledano tudi pol koraka nazaj pri teleobjektivu, kajti hibridni zum pač ni enak optičnemu, pa naj nas proizvajalci še tako poskušajo prepričati v nasprotno. In še vedno je prisotnega preveč ostrenja robov. Zaslon s 120 Hz je izredno fin, ni pa to zares nujna izboljšava. Baterija se končno polni hitro in je dovolj velika, ne pa tudi shramba, in čitalnik prstnih odtisov dobro deluje zgolj brez zaščitne folije na zaslonu. Dobili smo torej zelo dober paket, a bila je priložnost še za kaj več, še posebej ob imenskem skoku z deset na dvajset, zdaj pa imajo drugi proizvajalci priprta vrata, da vskočijo in pokažejo, kaj se še da ponuditi v telefonu za tisoč evrov.

The post Samsung Galaxy S20 Plus – Nekaj napredka in veliko marketinga (#video) appeared first on Tehnozvezdje.