Novi telefon je še vedno enormen, toda z 227 g mase za gram lažji od predhodnika, medtem ko bodo razliko najbolj občutili tisti, ki bodo nanj presedlali z Z60 Ultra, saj je ta tehtal zajetnih 246 g. Zaslon OLED je zelo verjetno enak, z diagonalo 17,4 cm (6,85 palca), ločljivostjo 1216 x 2688, svetilnostjo 2.000 kandel in osveževanjem do 144 Hz (vendar ne LTPO, ki bi se lahko spustil na vsega 1 Hz). Ohišje je odporno proti vodi, prahu in pritisku po standardnih IP68 in IP69. Čitalnik prstnih odtisov je tokrat ultrazvočni, ne optični, zaradi česar bi lahko bil hitrejši in bolj zanesljiv (čeprav denimo pri Z60 Ultra s tem nisem imel težav).

Ključna nadgradnja, vsaj z vidika proizvajalca je kakopak v procesorju, sam bi sicer prej izpostavil kaj drugega. Telefon namreč poganja najnovejši Snapdragon 8 Elite pete generacije, tokrat so mu zagotovili tudi hlajenje, povzeto po igričarskih telefonih Redmagic (a brez ventilatorja). Baterija bo na Kitajskem imela kapaciteto kar 7.200 mAh, kar pomeni povečanje za dobrih tisoč mAh, seveda po zaslugi silicija v anodi. Kakšna bo v evropski različici, bomo šele videli, a ne bom presenečen, če bo v skladu s tradicijo pri kitajskih proizvajalcih zaloge nekoliko manj. Polni se z 90 W žično, to je »pohitritev« za 10 W, in tokrat tudi brezžično, vse do 80 W, kar zagotovo predstavlja eno večjih nadgradenj v primerjavi s prejšnjo generacijo.

Sklop kamer še naprej vztraja pri 35 mm goriščnici glavnega objektiva, kar pozdravljam, in se je vrnil k formuli izpred dveh let. Ob tem so osrednjo tudi nadgradili z večjim tipalom površine 1/1,3 palca, še naprej s 50 milijoni pik. Zaslonka pa je malenkost »slabša« z vrednostjo f/1,7 namesto f/1,6. Za širokokotni objektiv so vrnili takega z goriščnico 18 mm, tudi tipalo je znova večje, 1/1,55 palca, kar ima veliko več smisla, saj je 13 mm pri majhnem tipalu predstavljalo preveliko razliko od glavnega objektiva, in pri novem-starem je mogoče tudi s spodobno kakovostjo fotografirati v izrezu s 24 mm, kar da enak pogled kot ga ima glavna kamera pri večini ostalih telefonov. Škoda je le, da so pri širokem kotu tokrat izpustili optično umirjanje, ki ga je Z60 Ultra imel. Potem je tu še vrnitev na stari teleobjektiv s 85 mm, tudi precej bolj smiselno kot lanskih 70 mm, vendar hardver ni napredoval v primerjavi s tistim izpred dveh let. Vseeno se zdi celota veliko bolj premišljena.

Selfijevska kamera je znova skrita pod zaslonom, zato slednji nima luknje, in ima veliko boljšo vrednost zaslonke, f/2,0 (namesto f/2,5), toda enako velikost 16-milijonskega tipala.

Povezljivost – NFC, bluetooth 5.4, Wi-Fi 7 – se zdi ustrezna, manjka pa vsaj v kitajski izvedbi še vedno podpora za eSIM, upajmo, da jo dodajo v evropski. Pomnilniško naj bi se začelo pri 12+256 GB in šlo vse do 16 GB + 1 TB. Za evropske cene pričakujem, da bo izhodišče malo pod 700 evri, kot je pri predhodniku.

Risbe: Nubia

The post Lepo, da so se vrnili k uspešni formuli appeared first on Tehnozvezdje.

Pixel 9 Pro je v zunanjih merah in videzu (pa tudi masi) popolnoma identičen Pixlu 9, zgolj na (minijonskem) izrastku zadaj ima en dodaten objektiv. Tudi ovitki za oba so skupni. Pixel 9 Pro XL je prav tako oblikovno enak, vendar kar opazno večji in težji. V bistvu je zelo zajeten in če sta mala dva prav prijetna za uporabo, tudi ob malenkost debelejšem ohišju od nekaterih konkurentov, je povečani že kar nekoliko neroden in neprijazen. Nič nimam proti večjemu zaslonu, toda vedno znova sem raje segal pa manjšem Pro-ju, ker je preprosto bolj prijazen dlanem. Skoraj idealne velikosti. Morda bi lahko zaslon povečali za približno pol cm (torej še dodatne 0,2 palca, kolikor so ga že tako ali tako v primerjavi z osmico) in izdelovali eno samo izvedbo Pro. Od zdajšnjih dveh pa bi vsekakor raje imel manjšega, navsezadnje je tudi cenejši.

Materiali, zelo kvalitetni, in vse ostalo je prav tako enako, telefona se zdita res dobro izdelana. Všeč mi je premaz stranic, vsaj na otip, na njem se namreč precej poznajo prstni odtisi. Se pa skoraj nič na hrbtišču, ki se ponaša z matiranim steklom in izpade odlično. Pas z izboklino za foto-video module je lepo razpotegnjen čez skoraj celotno širino, zaradi česar se telefon ne pozibava, če ga uporabljamo na mizi. Nikakor se ne morem navaditi na to, da imajo Googlovi telefoni obrnjeno razporeditev stranskih tipk. Tista za vklop in izklop je na vrhu, kjer pričakujem tipko za glasnost, zato se vedno znova zmoti in ugasnem zaslon oz. zaklenem telefon.  

V zaslonih sta oba Pro-ja nekoliko naprednejša, vendar se to opazi s sokoljim očesom in ob neposredni primerjavi. Nudita sicer višjo ločljivost (ta se stopnjuje od »standardne« devetice prek manjšega Pro-ja do XL-a), toda dobrobit tega je le redko zaznavna in marsikdo bo verjetno imel, ne da bi sploh vedel, imel nastavljeno polno visoko ločljivost. Tudi razlika v svetilnosti je tako majhna, da jo ima komaj pomen omenjati. Osveževanje gre pri vseh do 120 Hz, le da je pri dražjih dveh spremenljivo v več stopnjah, kar pa je bolj pomembno za avtonomijo baterije kot za samo uporabniško izkušnjo. Vsekakor je glede zaslona že najcenejši Pixel 9 odličen. Kar bi lahko Google izboljšal, je frekvenca ugašanja in prižiganja s čimer zaslon regulira nivo svetlosti. Samo nimamo težav zaradi njegovega utripanja, tega ne opazimo, a nekateri so občutljivi na to. Čitalnik prstnih odtisov, integriran v zaslon, je tokrat ultrazvočen namesto optičnega, in deluje mnogo bolje. Povsem brezhibno in hitro, medtem ko so bile pri prejšnjih Pixlih z njim vedno težave. Zvočniki so pri vseh enaki, kar pomeni zelo dobri, saj premorejo presenetljivo veliko basov in globine zvoka. Morda bi bili lahko še za odtenek glasnejši.

Skozi zmogljivosti in trajanje baterije je šel že Marjan in tega ne bom ponavljal, zgolj to povem, da so telefoni izredno odzivni in za običajno uporabo super, vendar pa se pri zahtevnejših opravilih pozna, da trajajo dlje časa. Baterije je dovolj za dan do dan in pol, polni se dokaj počasi, ne glede na način in napajalnik. Pri povezljivosti tokrat deluje vse (5G, VoLTE, tudi VoWiFi), edino klic na številko 113 telefon samodejno »preusmeri« na 112, kar seveda ni v redu.

Za resne snemalce

Fotografsko je Pro v osnovi seveda enak kot »običajni« Pixel 9. To pomeni zelo dober, vendar morda ne bo povsem po okusu množic. Primerjava z iPhonom 16 Pro pokaže, da imajo Pixli večinoma sicer tendenco do bolj živahnih barv in so v prednosti glede dinamičnega razpona, kar se denimo opazi pri detajlih v strukturah določenih objektov ali pri tem, koliko odtenkov (gradientov) posamezne barve je ohranjenih na posnetku, vendar so njihove fotografije tudi nekoliko temnejše in bolj kontrastne, medtem ko bo večina za svetlejšo rekla, da se jim »zdi boljša« (ali »lepša«). Google v tem pogledu ohranja filozofijo, ki jo ima že od začetka, kajti vedno je Pixel izdeloval malce podosvetljene fotografije, ravno z namenom, da se izogne nevarnosti presvetljenih delov (območjem skoraj popolne beline). Medtem je sicer na žalost, ker tako velevajo »trendi,« povečal ostrenje in fotografije odmaknil od naravnega izgleda, toda osnovne principe je ohranil.

Kjer se Pro razlikuje od osnovnega modela in pride do izraza, sta teleobjektiv in sprednja kamera. Prvi omogoča zelo kakovostne fotografije s petkratno optično povečavo (cca 120 mm) in dobre ali vsaj uporabne vse tja do desetkratne. Zgledno se drži v primerjavi s konkurenti, kot sta že omenjena in denimo še Samsung Galaxy S24 Ultra, vsekakor pa je v veliki prednosti pred vsemi ostalimi Galaxyji S24 s trikratno optično povečavo in majhnim tipalom.

Še večja pridobitev bo za določen profil uporabnikov sprednja kamera. Za fotografiranje pred različnimi znamenitostmi je, roko na srce, dovolj dobra tudi tista pri najcenejši devetici. Toda za snemanje je Pro mnogo boljši in se lahko zdaj kosa z iPhonom ter bistveno prekaša Samsungovo Ultro, potem ko je korejsko podjetje z lansko generacijo prešlo na tipalo z manj megapikami (S22 Ultra je bila namreč odlična za »samosnemanje«). Video je nasploh končno na takem nivoju, kot se za drag telefon spodobi. Morda je slika nekoliko »umetna,« preveč ostra, vendar vseeno predstavlja napredek v primerjavi s prejšnjimi Pixli, je konsistentno kvalitetna, ne glede na razmere, in se jo da uporabljati še za kaj več kot zgolj za ogled v krogu družine ali prijateljev.

Pixli so bili pred dnevi že deležni nadgradnje na Android 15, ki med drugim omogoča »skrivanje« aplikacij v zaseben, zaklenjen prostor, nastavljanje zaščite podatkov ob kraji telefona, prilagodljivo vibriranje, dinamično prilagajanje zvoka in končno tudi možnost izbiranja, kam se predvaja zvok. Googlov Android je še vedno zelo čist, brez načičkanega in pretiranega vmesnika, tak, kot ga imamo radi.

V kakšnem primeru oz. za kakšen namen se splača kupiti 9 Pro (XL) namesto običajnega Pixla 9? V prvi vrsti, če vam je pomembna selfijevska kamera, še posebej, če z njo snemate (vlogate), in če zaradi kakršnega koli razloga potrebujete ali želite teleobjektiv. Višja ločljivost zaslona je v praksi precej neopazna in nepomembna, prav tako večja količina pomnilnika, dosti drugih razlik med telefonoma pa ni. Seveda tudi zaradi prednosti še večjega zaslona pri izvedbi XL, s še višjo ločljivostjo (ki v bistvu ohranja enako gostoto pik), vendar je ta žal precej manj prijazna za rokovanje. Najboljša izbira za večino kupcev, ki s telefonom ne bodo vlogali, se mi tako zdi standardni Pixel 9, ki je tudi daleč najcenejši od trojice.

HVALIMO:

• Ravno pravšnja velikost telefona (9 Pro)
• Kakovostna izdelava
• Odličen zaslon
• Vsestranske in kakovostne kamere
• Vključenost storitev umetne inteligence

GRAJAMO:

• Procesor ni najbolj hiter
• XL je velik in težak
• Napačno postavljene tipke
• Hitrejše polnjenje je še vedno počasno
• (Pre)visoka cena v Sloveniji!

The post Google Pixel 9 Pro (XL): »Profesionalne« pridobitve so dokaj majhne appeared first on Tehnozvezdje.

Modeli so torej trije, Pixel 9, Pixel 9 Pro in Pixel 9 Pro XL. Prva dva predstavljata nadaljevanje ponujanja telefonov z manjšimi zasloni, saj imata zaslonsko diagonalo 6,3 palca (16 cm), medtem kot Pro XL zamenjuje prejšnjega Pro z večjim in naprednejšim, 6,73-palčnim zaslonom. Oba Pro-ja sta sicer po lastnostih pretežno identična, se pa razlikujeta v kapaciteti baterije in zaslonu. Ne zgolj glede diagonale, temveč tudi glede ločljivosti. In seveda v velikosti ter masi, pri čemer pa je zanimivo, da »osnovni« Pixel 9 kljub eni kameri manj tehta praktično enako kot Pixel 9 Pro. Kar pa je glede na enako velikost baterije in enake materiale morda tudi logično. V Alphabetu oz. Googlu sicer poudarjajo, da so telefoni pretežno slični, razlikujejo se dejansko zgolj v že omenjenih zaslonih ter v tem, da ima ne-Pro malo manjšo baterijo, 12 GB delovnega pomnilnika namesto 16 GB in nima teleobjektiva v foto-video modulu.

Vse tri tako poganja procesor Tensor G4, ki so ga znova razvili sami na Samsungovi osnovi, in je še posebej prilagojen poganjanju storitev na osnovi umetne inteligence (o teh več kasneje). Pri vsakdanjih opravilih naj bi bili telefoni zaradi njega za 20 odstotkov hitrejši in hkrati porabljali manj energije. Dizajn je nov in vsaj od strani aluminijasto ohišje spominja na večnega konkurenta. Značilna ležeča izboklina za foto-video sklop zaseda skoraj celotno širino steklenega hrbtišča, vendar se ne stika s stranicami telefona. Vsi trije so certificirani za vodoodpornost in zaščito pred peskom po standardu IP68.

Zaslonom so za približno tretjino zvišali svetilnost v primerjavi s prejšnjo generacijo, tako standardno kot najvišjo točkovno pri vsebinah HDR oz. kratkotrajno na močnem soncu. Pri kapacitetah baterije sicer ni večjih sprememb, naj bi pa varčnejši procesor pripomogel k daljši avtonomiji, medtem ko je žično polnjenje še vedno dokaj počasno, saj dosega 27 W ali 37 W z ustreznim polnilnikom. Vsi trije podpirajo »hitro« brezžično polnjenje (Qi), vendar znova s polno hitrostjo le na podstavku Google Pixel Stand druge generacije.

Linija Pixel je bila vedno v vrhu fotografske kakovosti in funkcij, navsezadnje je Google eden od utemeljiteljev načina HDR in nočnega »sestavljanja« fotografij v uporaben posnetek. Tokrat so se pohvalili, da so povsem prenovili oboje, kot tudi nočno snemanje videa (med snemanjem videa je tokrat mogoče zajeti fotografije z ločljivostjo 30 MP). Poleg tega so izboljšali zajemanje panoramskih posnetkov v slabi svetlobi in ponudili novo funkcijo Dodaj me, pri kateri posnamete dve fotografiji, umetna inteligenca pa ju nato združi, da so na njej vsi, tudi fotograf. Dodelani sta tudi funkciji Čudežni urejevalnik, ki zna brisati s fotografij in dodajati nanje, in Najboljši posnetek, ki iz različnih posnetkov z več ljudmi skombinira takega, na katerem se vsi lepo »držijo.«

Strojno sicer vsi telefoni ponujajo glavni objektiv s 50 milijonskim tipalom velikosti 1/1,31 palca in ultraširokega z 48-milijonskim tipalom velikosti 1/2,55 palca. Oba modela Pro ima poleg tega še teleobjektiv s petkratno optično povečavo in vsaj po lastnostih enakim tipalom kot pri ultraširokem objektivu. Za vse objektive naj bi veljalo, da omogočajo dvakratno digitalno približavo brez izgube kakovosti. Selfijevska kamera pri devetici ima 10,5-milijonsko tipalo z vidnim kotom 95 stopinj, pri obeh Pro-jih pa 42-milijonsko tipalo in širši, 103-stopinjski kot.

Poleg umetne inteligence pri fotografiranju in snemanju videa ter obdelavi oz. predrugačenju posnetkov (kaj danes sploh še je »fotografija«?) bo na voljo še kopica drugih možnosti s tega področja. Vprašanje sicer, v katerih jezikih, toda kdor bo pripravljen to uporabljati v angleščini, bo morda deležen česa koristnega. Pomočnik Gemini lahko odgovarja na vprašanja (izgovorjena, posneta ali zapisana), išče informacije, sproti prevaja oz. tolmači, daje kontekstualne nasvete, naredi povzetke (denimo vremenske napovedi iz vremenske aplikacije), sestavlja nakupovalne spiske, organizira posnetke zaslona glede na njihovo vsebino in še kaj. Pri tem naj bi večinoma podatki ostajali na telefonu in se ne bi pretakali nikamor.

Na začetku bo na telefonih še Android 14, bodo pa prvi na vrsti za posodobitev na različico 15 enkrat jeseni. Obljubljajo sedem let posodobitev programske opreme. To velja od datuma začetka prodaje, ne od takrat, ko posameznik dejansko kupi telefon.

Vse tri klasične telefone je od danes naprej že mogoče prednaročiti, ne bodo pa vsi trije na voljo hkrati. Prva na prodajne police 22. avgusta prihajata Pixel 9 in Pixel 9 Pro XL, manjši Pro pa nato enkrat septembra. Izhodiščne cene za različice s 128 GB podatkovnega pomnilnika (škoda, da ne premorejo že v osnovi 256 GB) naj bi bile po Googlovem sporočilu za javnost 929, 1.129 in 1.239 evrov v prosti prodaji. Toda pogled na ponudbi Big Banga in Telekoma razkrije, da se Pixel 9 začne pri 1.040 evrih (oz. točno tisoč v spletni trgovini drugega) in Pixel 9 Pro XL pri 1.500 evrih (oz. 1.450, vendar za 256 GB), pri čemer pa v predprodaji kupec dobi različico s podvojeni količino podatkovnega pomnilnika, torej Pixel 9 256 GB ali Pixel 9 Pro XL 512 GB.

Še četrti telefon, po katerega bo verjetno treba v tujino oz. ga od tam naročiti, denimo iz Nemčije, je Pixel 9 Pro Fold. Prepogljivi model ima enak zunanji zaslon kot Pixel 9, notranji pa je 8-palčni, 80- svetlejši kot pri prvi generaciji, z ločljivostjo 2076 × 2152 (torej skoraj kvadraten) in osveževanjem od 1 do 120 Hz. Navedeno tudi pomeni, da so zadevo spremenili, iz prejšnje oblike, podobne beležnici (bil je nekako čokat, nizek in širok), je postal skoraj enak kot vsi ostali tovrstni s prepogljivim zaslonom. Telefon prav tako poganja Tensor G4 in ima konfguracijo 16/256 ali 16/512 GB. Fotografski del ni enako napreden kot pri običajnih treh telefonih, ima pa prav tako tri objektive, vendar so tipala manjša. Zadeva tehta 257 g in ima odpornost po standardu IPX8. Nemška izhodiščna cena je 1.899 evrov.

Tehnični podatki:

Fotografije: Alphabet

The post Telefoni Google Pixel 9 so popolnoma prenovljeni in prek uradnih partnerjev naprodaj v Sloveniji appeared first on Tehnozvezdje.

Tradicijo, ki jo omenjamo, sicer po novem vzdržujejo znamke, ki si še vedno šele prizadevajo priti v »prvo ligo.« Z izdelki tja pogosto sodijo, morda pri renomeju še vedno nekoliko zaostajajo. Honor se mora dokončno postaviti na svoje temelje in Magic6 Pro bi bil lahko eden od teh. Zagotovo bo bolj množični izdelek kot sicer v več vidikih neverjetni, vendar za marsikoga nedosegljivi Magic V2.

Znova je bila v ospredju predstavitve besedna zveza umetna inteligenca, ki jo poudarjajo tako pri fotografskih funkcionalnostih kot pri taki ali drugačni pomoči uporabniku. Tako denimo aplikaciji Magic Capsule in Magic Portal poskušata razumeti različna sporočila in uporabnikove navade ter na osnovi tega predlagati nadaljnje korake (npr. iz besedila v navigacijo, iz fotografije v spletno trgovino). Zelo verjetno ju tistim, ki nočejo, ni treba uporabljati, in tudi tu se bomo osredotočili na to, kaj telefon nudi v strojnem smislu, saj v tem pogledu bistveno bolj izstopa.

Gre kajpak z velik telefon z zaslonom diagonale 17,27 cm (6,8-palčnim) in maso 225 g. S tem se lepo vklaplja v družbo glavnih konkurentov, kot so Apple iPhone 15 Pro Max, Samsung Galaxy S24 Ultra in Xiaomi 14 Ultra. Poganja ga Qualcommov procesor Snapdragon 8 tretje generacije, kot tudi druga dva androidna modela izmed naštetih (Apple seveda uporablja lastne procesorje), pomnilniška konfiguracija pa je 12 + 512 GB. Očitno letos pri kitajskih znamkah 512 GB postaja običajnih.

Zaslon je menda nekaj posebnega, saj OLED zmore kar 5000 kandel najvišje (točkovne) svetilnosti, standardna pa je prav tako izjemno visokih 1600 kandel na m². Še nedolgo tega so najboljši zasloni v mobilnikih tega niso dosegali niti na manjši površini in pri določenih vsebinah, kjer gre lahko zaslon v tem Honorju še trikrat višje. Ločljivost zaslona je sicer 1280 x 2800, prikaže milijardo barv, osveževanje prilagaja od enega do 120 Hz, ena najvišjih med vsemi je tudi frekvenca izklapljanja in vklapljanja za zniževanje svetilnosti (PWM).

Baterija, pri čemer se Honor znova hvali z drugačno kemijsko sestavo ob običajne, premore kapaciteto 5.600 mAh in naj bi zato, pa tudi zaradi drugih optimizacij, nudila več avtonomije od konkurenčnih telefonov. Edini podobno zmogljiv, ki je verjetno vsaj tam-tam, je Nubia Z60 Ultra s kar 6.000 mAh zaloge. Žično polnjenje z največ 80 W sicer ni super hitro, a še vedno dovolj hitro, da je mogoče v desetih minutah baterijo napolniti dovolj za vsaj pol dneva uporabe. Zato pa je brezžično polnjenje s kar 66 W eno hitrejših (seveda na ustrezni kombinaciji napajalnika in polnilnega podstavka, ki so dokaj redke).

Že pri predhodnikih je Honor dal velik poudarek fotografiji in tudi tokrat je ta vidik pomemben, čeravno morda ne povsem v ospredju. Hrbtišče vsebuje tri objektive, med katerimi je morda najbolj zanimiv tisti z 2,5-kratno optično povečavo, saj premore zaslonko f/2,6 in skriva tipalo s kar 180 milijoni pik, medtem ko nekateri telefoni pri teleobjektivih še naprej vztrajajo na skromnih osmih ali desetih milijonih pik. Tudi površina tega tipala je velika z 1/1,49 palca. Glavni objektiv vsebuje še nekoliko večje tipalo, 1/1,3  palca, s 50 milijoni pik. Tu je zaslonka spremenljiva med f/1,4 in f/2,0, goriščnica pa klasičnih 23 mm. Želel bi si nekoliko ožje. Ultraširoki objektiv prav tako upravičuje ta naziv z goriščnico 13 mm, tipalo je prav tako 50-milijonsko, vendar bistveno manjše, površine 1/2,76 palca, zaslonka je z f/2,0 zelo spodobna. Prav tako ima tudi selfijevska kamera s 50 milijoni pik v nekakšnem iphonovskem »otoku«.

Predprodaja tega telefona se je že začela, na voljo je v črni ali zeleni barvi, in stane 1.299 evrov. Do 13. marca kupci dobijo še tablico Honor Pad X9, ki sicer stane približno 200 evrov.

Fotografije: Honor

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST

The post Honor Magic6 Pro želi biti najboljši v več kategorijah appeared first on Tehnozvezdje.

Že lani mi je bilo »všeč«, kako so izdelani modeli Xiaomi 13, zmotilo me je dvoje. Da po pol leta nobenega ni bilo več mogoče kupiti, ter preveč barvito, na trenutke kičasto oblikovano okolje. Ne vem, ali bo glede dobavljivosti letos bolje, a vsaj androidno okolje je spremenjeno. Tako zelo, da zdaj so ga preimenovali v sistem HyperOS. Ne se prehitro veseliti. Xiaomi ničesar ne obrača na glavo, še manj začenja od začetka. Še vedno je osnova sistem Android, a naj bi naredili nekaj sprememb na sistemski ravni ter okolje prilagodili uporabnosti na različnih napravah, od pametnih ur in gospodinjskih aparatov do avtomobilov. Tega ne boste opazili. Bosta pa opazili, da je vmesnik manj »risankast«, za moj okus ne bi bilo nič narobe, če bi ga še bolj izčistili, ter da je prednameščenih manj nepotrebnih aplikacij.

Običajni zadostuje, »ultra« zažiga

Kot lani, sta tudi letos v ponudbi dva modela. Manjši Xiaomi 14 z dobrih 16-centimetrskim (6,36-palčnim) zaslonom in večji Xiaomi 14 Ultra s 17-centimetrskim (6,73-palčnim). Manjša razlika je še v razločljivosti, medtem ko so druge lastnosti zaslonov, med katerimi je manj pomemben prikaz 68 milijard barv, saj jih oko ne opazi, ter bolj odlična vrhnja svetilnost 3000 kandel in osveževanje do 120 hercev, enake. Telefona se zaradi različno velikih ohišji razlikujeta še v bateriji. 4.610 proti 5.300 miliamperskih ur. Oba podpirata 90-vatno hitro polnjenje, s tem, da je pri večjem brezžično z 80 proti 50 W spet v prednosti. Procesor je v obeh Snapdragon 8 tretje generacije, kot se za premijski telefon s sistemom Android spodobi. Glede na to se mi prek prsta zdi, da je baterija manjšega telefona za moj okus vseeno za odtenek premajhna, a drugače ne more biti. Praktično vsi telefoni takšne velikosti imajo baterijo podobne kapacitete.

Razlike so večje v kamerah, pri katerih je kot lani sodelovalo podjetje Leica. Podobno kot v Samsungovi družini Galaxy S24, tudi v Xiaomovi za razred ali dve izstopa model »ultra«, ponajprej zaradi enopalčnega tipala, vse zadnje kamere v obeh modelih imajo 50-milijonska, in nato zaradi boljše optike. Na mestu je seveda vprašanje, koliko od vas potrebuje dodano periskopsko kamero s 5-kratno optično povečavo poleg telefoto kamere s 3,2-kratno ter boljše zmogljivosti glavne kamere. V fotografski »govorici« ultra pokriva goriščnice med 12 in 120 milimetri, Xiaomi 14 pa med 14 in 75 milimetri. Še v nečem se razlikujeta. Xiaomi 14 Ultra uvaja brezstopenjsko nastavljivo zaslonko med f/1,63 in f/4,0, kar je nekaj, kar boste fotografiranja vešči znali izkoristiti.

Saj ne, da bi res potrebovali, a je dobro vedeti. Xiaomi 14 Ultra omogoča snemanje v razločljivosti 8K z vsemi štirimi kamerami, medtem ko je glavna kamera sposobna zajeti 120 sličic na sekundo v razločljivosti 4K, kar je ekvivalent 4-kratni upočasnitvi dogajanja v prizoru.

Xiaomi 14 v pomnilniški konfiguraciji 12+512 GB v črni, beli ali zeleni barvi je že na voljo za priporočeno ceno 1.099 evrov, prvi kupci dobijo 200 evrov popusta. Model Xiaomi 14 Ultra v konfiguraciji 16+512 GB v črni ali beli barvi pa bo na voljo aprila za 1.499 evrov.

Brez umetne inteligence tudi tokrat ni šlo

Telefoni družine Xiaomi 14 so pričakovano opremljeni z algoritmi umetne inteligence. Vgrajeni so v različne funkcije, med drugim zagotavljajo pretvarjanje govora v besedilo ali iskanje fotografij z govornim opisom. Xiaomi je obenem napovedal popolnejšo integracijo Googlove storitve za hranjenje fotografij v oblaku z galerijo, ki je nameščena na telefonu. Algoritmi vam tudi naredijo nov portret z manipulacijo že posnetih ter realistično razširijo obstoječe fotografije.

Xiaomi je velik poudarek tokrat namenil sistemu HyperOS, v ozadju je sicer Android 14, saj uvaja napredne možnosti upravljanja datotek in pomnilnika, prenovljen in obogaten uporabniški vmesnik, nemoteno povezljivost med napravami v ekosistemu Xiaomija ter celovite funkcije varnosti in zasebnosti.

Že tako razmeroma dobra tablica postaja še boljša

Že tako dobra tablica Xioami Pad 6 je dobila črko S v imenu, večji 32-centimetrski (12,4-palčni) 144-herčni zaslon razločljivosti 3K in zmogljivejši procesor Snapdragon 8 druge generacije. Ko ji dodate pero in brezžično tipkovnico, nastane zmogljiva mobilna rešitev, ki v določenih primerih lahko zamenja prenosni računalnik. Tako za resno delo, kot za zabavo oziroma igranje grafično zahtevnejših iger, kjer poleg velikega pomnilnika do izraza pride še baterija kapacitete 10.000 miliamperskih ur s 120-vatnim hitrim polnjenjem. Xiaomi Pad 6S Pro 12.4 bo na voljo aprila v grafitno sivi barvi po priporočeni ceni 699 evrov.

Uri in zapestnica

Poleg dveh telefonov in tablice je Xiaomi predstavil še športno zapestnico Xiaomi Smart Band 8 Pro ter pametni uri Watch S3 in Watch 2 s sistemom HyperOS in Watch 2 z Googlovim sistemom. Lahka in nadvse tanka (22,5 grama in 9,99 milimetre) zapestnica ima kvadratni 4,42-centimetrski (1,74-palčni) 60-herčni zaslon ter baterijo kapacitete 239 miliamperskih ur, ki energijo ob običajnih funkcijah, kot je štetje korakov in spremljanje srčnega utripa, ter beleženja vadb, zagotavlja do 14 dni. Zanjo bo treba odšteti 69 evrov.

Razen različnih operacijskih sistemov (Google Wear OS denimo omogoča tudi brezstično plačevanje), avtonomije in zamenljive lunete pri Xiaomi Watch S3, sta si drugače novi uri razmeroma podobni. Obe imata 36-milimetrski (1,43-palčni) zaslon AMOLED, dvopasovni satelitski sprejemnik, podpirata več kot 150 vadbenih načinov in nudita običajne funkcije spremljanja zdravja. Zaradi različne zasnove, Xiaomi Watch 2 je prava pametna ura z možnostjo nameščanja aplikacij, nudita različni avtonomiji. 15-dnevna Watch S3 proti 65-urni Watch 2. Razlike med cenama obeh ur niso tako velike. 149 proti 199 evrov.

Konec oktobra je podjetje Xiaomi napovedalo celovito nadgradnjo strategije, s katero je prešla s pametnega telefona in naprav interneta stvari, na pametni ekosistem »človek – avto – dom«, saj so avtomobili postali nova in ključna strateška usmeritev podjetja. Pametna telefona Xiaomi 14, z algoritmi umetne inteligence podprte naprave interneta stvari (AIoT) in pametne nosljive naprave s sistemom HyperOS so zgolj prvi korak v gradnji tega novega ekosistema. Le na zadnji mozaik, na električno limuzino Xiaomi SU7, bomo v Evropi še kar nekaj časa čakali.

The post Je mar Xiaomi ravnokar predstavil nekaj za »hêjterje« Appla in Samsunga? appeared first on Tehnozvezdje.

Fotografije je v ateljeju Dobnik s telefonom Xiaomi 13T Pro, ki se ponaša z objektivi Leica, posnel priznani slovenski fotograf in Xiaomijev ambasador Peter Irman. V fotografski razstavi je skozi 13 vrhunskih, zrcalno čistih fotografij, ujel čustva v kompleksnem procesu izdelovanja čokoladnih pralinejev, predanost in ljubezen do dela.  

»Po dolgih letih uporabe zrcalnorefleksnih digitalnih fotoaparatov sem med preizkušanjem novega pametnega telefona Xiaomi 13T Pro začutil, da je tudi s telefonom možno posneti kakovostne posnetke, ki omogočajo velikoformatne povečave za razstavo. Kamera te naprave ujame izvrstne detajle. Izpostavil bi pro focus, ki nudi odlične makro bližinske posnetke kulinarike zelo realističnih naravnih barv in detajlov. Navdušen sem, da sem lahko takšne trenutke ujel v objektiv skozi lečo Leica telefona Xiaomi 13T Pro,« je povedal Irman, ki se sicer s profesinalno fotografijo ukvarja že 28 let. Med drugim sodeluje z najboljšimi restavracijami in njihovimi kuharskimi chefi. Njegove kulinarične fotografije so tako v Michelinovem vodniku kot v Gault & Millau.

»Živimo v času, ko je večina fotografij ustvarjenih s pametnimi telefoni, zato je kakovost fotoaparata ključnega pomena. S sodelovanjem Xiaomija in Leice smo pravkar vstopili v novo poglavje mobilne fotografije. Menim, da smo s fotografijami, posnetimi s serijo Xiaomi 13T, uspeli ujeti, kako edinstven je proces ustvarjanja unikatnih čokoladnih pralinejev. Želeli smo pokazati, da so sodobna tehnologija pametnih telefonov ter tradicionalne in unikatno ročno delo lahko močna kombinacija, ki združuje sodobnost in tradicijo ter ju tako približa novim generacijam,« je povedala Mirela Polić, vodja marketinga Xiaomi za Hrvaško in Slovenijo.

The post Xiaomi 13T Pro se je izkazal v čokoladnici appeared first on Tehnozvezdje.

Preden se zapodimo v fotografske lastnosti, ki so nekako v ospredju pri tem telefonu in ki bi tudi verjetno zamikale največ potencialnih kupcev, si na hitro oglejmo še nekatere druge vidike. Kot je Marjan ugotavljal že pri Xperiji 10 V, so proporci nenavadni. Telefon je ozek in dolg, podobno kot npr. Samsungovi prepogljivi modeli Galaxy Z Fold, le da gre tu za povsem običajno napravo. Težko bi rekel, da mi tako razmerje stranic ustreza, tudi zaslonskih 21:9 ni idealnih, raje bi videl, če bi ga, figurativno rečeno, od zgoraj nekoliko udarili. Nekaj širine vsebina in predvsem zaslonska tipkovnica le morata imeti, pa tudi v hlačnem žepu zelo dolg telefon ni najbolj zaželen.

Samo ohišje deluje kar kakovostno, priča smo klasični gradnji iz kombinacije aluminija in stekla, robovi so tokrat lepo zaobljeni in se ne zajedajo v dlani, morda zgolj tekstura na hrbtišču ne deluje najbolj v sozvočju z željo po prestižnosti in ceno tega izdelka. Telefon je vodoodporen po standardu IP68 in to kljub predalu za kartico SIM, ki ne zahteva igle, temveč ga je mogoče izvleči z nohtom. Zaslon OLED ima razločljivost kar 4K, ki pa je ne izkorišča vedno, samo v določenih primerih, denimo pri tovrstnem videu. Pa še takrat je težko opaziti razliko. Zaslon je sicer zelo lep in tudi dovolj svetel za uporabno na soncu, čeprav so nekateri v konkurenčnih telefonih še precej svetlejši. Seveda pa na račun nižje razločljivosti. Osveževanje gre do 120 Hz in barve so res lepe. Xperije višjega razreda so med redkimi telefoni z zvočnikoma, obrnjenima proti uporabniku. Tudi njuna kakovost je izvrstna, saj dajeta res čist in poln zvok, še posebej visoki toni so na povsem drugem nivoju kot pri večini ostalih. Kombinirati ju je mogoče še z dinamičnim vibriranjem, kar po mnenju nekaterih doda še eno dimenzijo v večpredstavnostni izkušnji, osebno pa me bolj nervira kot kaj drugega. Žal zvočnika nista posebej glasna.

Baterijski del je podoben kot pri Applu ali Samsungu. Vzdržljivost dobra, fleksibilnost tudi – na voljo je brezžično polnjenje, tudi povratno –, toda hitrost polnjenja je za današnje standarde uborna. Pri povezljivosti nimam pripomb, imam pa jih pri embalaži, saj ta ne vključuje niti kabla, zgolj telefon (igla zaradi drugačne zasnove pladnja za kartico ni potrebna). V programskem pogledu Sony nadaljuje z dokaj čisto namestitvijo Androida, kar mu štejem v dobro. Kot tudi, da na začetku zdaj ponudi, katere njegove in Googlove aplikacije želi uporabnik dodatno namestiti. Nedolgo nazaj je bila množica aplikacij prednameščena in se jih niti ni dalo odstraniti. Na žalost nimam podobno pozitivnega vtisa o fotografskih in videografskih aplikacijah, ker so prekompleksne, nepregledne in rahlo konfuzne.

Pri fotografiji preveč in premalo

Fotografska Photo Pro želi čim bolj posnemati fotoaparate Alpha, kar bo verjetno všeč tistim, ki želijo čim več ročnih nastavitev, manj pa ostalim, ki večinoma fotografirajo v samodejnem načinu. Pri slednjem je težava že v tem, da sta pravzaprav na voljo dva, dokaj različna po obnašanju aplikacije, vendar s pretežno identičnimi končnimi rezultati. Za snemanje pa so na voljo kar tri aplikacije. V osnovnem načinu fotografske je mogoče preklopiti na video. Za dodatne nastavitve je treba preiti v Video Pro, za zares profesionalne možnosti, kot je snemanje v logaritemskem načinu (brez kakršne koli obdelave slike), pa v Cinematography Pro.

Objektivi so na hrbtišču sicer trije in glavni je tokrat dobil 48-milijonsko tipalo, medtem ko ultraširoki in teleobjektiv vztrajata pri 12-milijonskem. Zum je tu dejansko pravi zum, saj nudi spremenljivo goriščnico od 85 do 125 mm (3,5x do 5,2x) in točno takega smo preizkušali že pri predhodniku. S tem daje razlog za razmislek o tem telefonu, kajti kakovost je enaka ali vsaj zelo podobna po celotnem omenjenem območju, medtem ko drugod dobimo »pravo« samo na točno določeni vrednosti povečave, vse ostale pa so zgolj digitalni zum bistveno slabše kakovosti. Kot rečeno, pa ta objektiv ni letošnja novost. Sprememba je torej zgolj pri glavni kameri, ki ima še nekaj dodatnih pik za zalogo pri umirjanju videa, kar se dejansko izkaže za pridobitev, saj je slika res mirna, pa tudi z zelo lepimi detajli. Za video, če se želi kdo resno ukvarjati s postprodukcijo ali snemati v načinu HDR (format HLG), je ta telefon lahko zelo zanimiv in fleksibilen. Všeč mi je tudi to, da Sony poleg Appla edini omogoča izbiro snemanja s 25 sličicami na sekundo, s čimer se posnetki lepo skladajo v projekt, ki vključuje še uporabo fotoaparatov oz. kamer.

Zum je vsekakor zanimiv, saj doslej ni bilo prav veliko telefonov s pravim, premikajočim optičnim, običajno dobimo zgolj teleobjektiv s fiksno goriščnico, toda rahla težava je v tem, da optika v tako majhnem prostoru ne more delati čudežev. Nekatere fotografije so (zelo) dobre, druge pa dokaj povprečne, odvisno od svetlobe. Na njen padec je ta kamera še bolj občutljiva kot tiste z optično povečavo v drugih telefonih. Vsekakor je treba imeti mirno roko.

Pri glavni kameri sem nad rezultati nekoliko razočaran. Pri nezahtevni osvetlitvi motiva so lahko odlični, tudi v zahtevni z ukvarjanjem z nastavitvami najmanj uporabni (za nadaljnjo obdelavo), toda samodejno Sonyjevi telefoni še naprej ne zmorejo tega, kar zna konkurenca. Kljub obilici načinov, o njih več malce kasneje, v nobenem 1 V (in že pred njim 1 IV) ni sposoben izdelati (»razviti«, če hočete) fotografije v slogu večine drugih. Torej s konkretnim HDR-jem, kjer nekaj zelo svetlega na motivu ni presvetljeno, ali nekaj temnega, v senci, ni skoraj nevidno. Lahko se strinjamo, da Sony cilja na tiste, ki se jim fotografije HDR zdijo umetne, toda hkrati tudi, da jih je večina uporabnikov navajena in jih pričakuje. V določenih razmerah se mi da ukvarjati in vidim smisel v kakšni ročni nastavitvi, da pridem do želenega videza ali učinka, marsikdaj pa od telefona želim in pričakujem, da bo sam poskrbel za v redu posnetek in tudi neko predvidljivost. Tu sem se moral pogosto igrati z nastavitvami in trikrat ali štirikrat poskusiti, da sem nazadnje dobil kolikor toliko spodoben rezultat, kakršnega mi marsikateri cenejši telefon da v prvem ali najkasneje v drugem poskusu. Pa ne gre samo za všečnost, ampak za osnovno kakovost. Če je pol fotografije izrazito temne ali so določeni deli povsem svetli, to pač ni v redu. Drugi telefoni znajo to odpraviti ali vsaj omiliti, Xperije še vedno ne. Sumim, da ne zaradi kakšne nekompetentnosti inženirjev in/ali programerjev, ampak zaradi njihovega elitizma, ker promovirajo uporabo na klasičen fotografski način. V tem vidiku imam veliko raje Applov ali Samsungov pristop z naprednim načinom RAW, pri katerem se lahko kasneje sam odločam o ostrini, kontrastih, barvah in ostalem, toda za dinamični razpon in pravilno osvetlitev poskrbi kombinacija zmogljivega procesorja in naprednih algoritmov. Med drugim je to pomembno zato, ker je majhna tipala treba znati obvladati in iz njih iztisniti kar največ. Pri fotoaparatih z velikimi tipali je drugače, tam marsikaj zelo kompetentno opravijo programi za obdelavo načina RAW, algoritmi za telefonska tipala pa morajo biti visoko optimizirani. Sonyjev pristop v tem pogledu žal ni na nivoju konkurence. Lahko ponuja vse ročne in druge možnosti, nič nimam proti fotografiranju brez konkretne obdelave, celo pozdravljam to možnost, vendar naj bo zgolj dodatna opcija poleg zelo dobrega samodejnega načina, ki bi bil glede na ceno in tudi pričakovanja uporabnikov nujen.

Za fotografije v mraku ali temi – posebnega nočnega načina telefon nima – velja podobno kot za tiste v zoprnih dnevnih razmerah. Nekatere so take, kot bi jih pričakoval, pri drugih imajo algoritmi težave, predvsem, znova, s presvetlitvami. Objektiv z zelo široko goriščnico pa je, pričakovano, najšibkejši člen trojice. Fotografije so precej temnejše od tistih z glavnega objektiva, čeprav se vidi, da poskuša sistem ohranjati barvno konsistentnost, in proti robovom dokaj neostre zaradi slabše optike. Selfiji so povsem zadovoljivi, morda v slabši svetlobi nekoliko »mehki«, toda tu ni kakšnega odstopanja od konkurence.

Posvetimo se še malo fotografski aplikaciji. V njej so na voljo podobni načini kot pri fotoaparatih, torej PASM – program, nastavljanje s prioriteto na zaslonko ali čas osvetlitve ter povsem ročne nastavitve – in še »osnovni« (Basic) ter samodejni (Auto) s prepoznavanjem prizorov. Predvsem prva dva sta konfuzna in ni jasne ločnice med njima. Basic denimo ponuja fotografiranje z zaslonsko tipko za sprožilec in snemanje videa, pri načinu Auto pa sprožilec izgine v vodoravnem načinu in je nujno treba uporabljati fizičnega – tega Sony ohranja – ter se znova pojavi z navpičnem pogledu, hkrati ni možnosti snemanja, pa tudi ne izbire načina zapisa RAW. Že samo iz tega lahko sklepam, da je to telefon za tiste, ki točno vedo, kako bi z njim fotografirali, in ki jim HDR, nočni način in podobne pridobitve zadnjih let ne pomenijo kaj dosti.

Po ogledu tehničnih lastnosti in opisih proizvajalca bi mogoče lahko sklepal, da je Xperia 1 V (peta generacije Xperije ena, če prevedem to oznako) kot ustvarjena za uporabnike, kakršen sem sam, ki potrebujemo »profesionalni« telefon za fotografiranje in snemanje. Vendar ni. Profesionalna je predvsem naboru možnosti, ki jih daje pri fotografiranju in snemanju, in morda tudi v strojni opremi foto-video sklopa. Nikakor pa ne v obdelavi signala s tipal, v pomoči uporabniku pri doseganju »lepih« posnetkov (kakorkoli si že to razlagamo), v umetni inteligenci. Nazadnje me zato prej frustrira kot navdušuje, morda pa je kje kdo, ki bo čutil ravno obratno. Glede ostalega je sicer zelo všečna, z izjemo proporcev, vendar draga. Bomo videli, če bo kaj drugače s cenejšim in nekoliko manj ambicioznim modelom Xperia 5 V.

HVALIMO:

• Fleksibilen fotografski hardver
• Prava video mašina
• Lep zaslon
• Kakovostno ohišje
• Odlična zvočnika
• Čista različica Androida

GRAJAMO:

• Samodejni načini kamer so daleč za konkurenco
• Telefon je predolg in preozek
• Zaslon 4K nima prave vrednosti
• Visoka cena

The post Sony Xperia 1 V: Zanimiv, ampak komu je namenjen? appeared first on Tehnozvezdje.

V Huaweiju so si pred približno desetletjem utrli pot med pomembne in priljubljene znamke pametnih telefonov prav s serijo P in se malo pred ameriško blokado z modeloma P20 Pro in P30 Pro utrdili v zavesti kupcev kot ponudnik najbolj naprednih mobilnikov za fotografijo. Z novim P60 Pro poskušajo ohranjati tradicijo in še premikati meje, tudi zaradi milijardnih vlaganj v razvoj in raziskave, med drugim se je novinec uvrstil na prvo mesto lestvice francoskega laboratorija DXOMark.

P60 Pro

Pri P60 poleg fotografije poudarjajo dizajn. Osrednji objektiv je postavljen v veliko (Sauronovo?) oko sredi pokončno postavljene izbokline, ki sicer vsebuje še širokokotni in teleobjektiv. Spredaj sta zaslon in posledično steklo ukrivljena na vseh štirih straneh, vendar tudi ob strani precej rahlo, kar verjetno ne bo zmotilo niti najbolj zagizenih ljubiteljev ploskih zaslonov. Hrbtišče pa je pri belem različno od telefona do telefona, saj nekakšen prah razmažejo pod steklom, da dobijo edinstven izgled. Črn je nekoliko manj izstopajoč, a z učinkom brusilnega papirja še vedno dovolj poseben.

V fotografskem pogledu je pri glavnem objektivu, ki vsebuje 48-milijonsko tipalo s filtrom RYYB (z rumenimi namesto zelenih pik), je podobno, kot smo že videli v Mate 50 Pro, zaslonka spremenljiva v desetih korakih od vrednosti f1,4 do 4.0. Pri tem gre sicer bolj za to, da jo je mogoče zapreti v močni svetlobi kot dobiti več svetlobe v slabi, kajti pri vseh telefonskih objektivih se proizvajalci trudijo doseči kar najboljšo (najnižjo) vrednost zaslonke. Pri tem je P60 Pro z f1,4 v vrhu, treba pa je opozoriti, da nima ravno največjega tipala (po površini), kar jih dandanašnji vgrajujejo v pametne telefone.

Teleobjektiv s prav tako 48-milijonskim tipalom vsebuje pet leč, ki se premikajo za možnost ostrenja na bližinske (makro) posnetke, in z zaslonsko f2,1 omogočajo zbiranje nekajkrat več svetlobe od konvencionalnih periskopskih objektivov. O ultraširokem objektivu s 13-milijonskim tipalom na predstavitvi niso povedali ničesar, kar sledi trendu zapostavljanja tega fotografskega vidika, ki ga že nekaj časa opažamo pri večini proizvajalcev. V fotografskem pogledu so sicer omenili še poseben način za posnetke Lune in umirjevalnik (»stabilizator«), ki se lahko tudi malce zavrti v vsako smer, ne zgolj premika v ravni liniji, po drugi strani pa se na video niso osredotočali, kajti temu področju je pri Huaweiju namenjena serija Mate.

Zaslon P60 Pro je sicer 6,67-palčni OLED s prilagodljivim osveževanjem od enega do 120 Hz. Prekriva ga utrjeno steklo Kunlun Glass, izdelek Huweijevega lastnega razvoja, na katerega so zelo ponosni. Telefon je kovinski in težak natanko 200 g, je tudi vodoodporen po standardu IP68. Baterija ima kapaciteto 4815 mAh, priložen je novi 88-vatni polnilnik, ki ima dva izhoda (USB-A in USB-C) in lahko hkrati polni dve napravi, tudi prenosnik. P60 Pro sicer podpira tudi brezžično polnjenje do moči 50 W.

V prodajo P60 Pro prihaja v drugi polovici meseca, priporočena cena za različico z 256 GB podatkovnega pomnilnika bo v prosti prodaji 1199 evrov.

Mate X3

Huawei je prvi prepogljivi telefon Mate X predstavil pred štirimi leti. Kasneje je dodal še dve liniji tovrstnih naprav, zdaj pa je na vrsti tretja generacija originala, torej Mate X3, ki ima zunanji zaslon in notranjega prepogljivega. Slednji ima diagonalo 7,85 palcev in razločljivostjo 2496 x 2224. Zunanje je velik 6,4 palcev, (1080p), oba sta seveda vrste OLED in podpirata osveževanje do 120 Hz. Telefon je v primerjavi s konkurenco predvsem tanjši in tudi lažji, saj je razprt debel vsega 5,3 g, tehta pa 239 g. To so dosegli z uporabo lažjih, a hkrati dražjih materialov. Tudi tu zunanji zaslon prekriva steklo Kunlun, notranji pa ima novo zasnovo iz štirih plasti. Priključek USB-C narekuje, koliko je lahko telefon tanek in tokrat so to debelino znižali skoraj na minimum možnega.

Za razliko od večine drugih prepogljivih telefonov, ki imajo v najboljšem primeru klasičen teleobjektiv z dokaj majhno optično povečavo, premore Mate X3 periskopskega s petkratno povečavo, resda z 12-milijonskim tipalom in dokaj povprečno vrednostjo zaslonke f3,4. Baterija je velikosti 4800 mAh, polni s 66 W, brezžično pa z največ 50 W.

Kot prestižni in najbolje izdelan telefon Mate X3 nikakor ne bo poceni. Priporočena cena zanj bo v Sloveniji 2399 evrov, vendar ga prosti prodaji niti ne bo mogoče kupiti, na voljo bo pri operaterju A1 Sloveniji.

Watch 4 (Pro)

Na predstavitvi so se predstavniki podjetja pohvalili, da ponujajo najbolj obsežno paleto nosljivih naprav, pri katerih lahko vsako najde pravo (ali prave) zase. Verjetno niso upoštevali Garmina in še koga, toda v vsakem primeru imajo v ponudbi več modelnih linij, ki pa se v mnogočem tudi prekrivajo. Novi uri Watch 4 in Watch 4 Pro sta v mnogočem podobni kot denimo Watch GT 3 Pro ali Watch Ultimate, med drugim je zaslon OLED enak ali vsaj podoben s premerom palca in pol. Prekriva ga sicer sferično safirno steklo in se nekako zliva v ohišje, saj okrog njega ni klasične, fizične lunete. Različica Pro ima titansko ohišje velikosti 48 mm, pašček je lahko iz enakega materiala (za kar 150 evrov višjo ceno) ali usnjen, vendar se slednji oblikovno ne nadaljuje enako lepo iz ohišja. Watch 4 je v velikost 46 mm in iz nekoliko manj prestižnih materialov. Obe uri pa sta dokaj debeli, kar sicer nekaterim ustreza (meni ne).

Funkcijsko prinašata test oz. preverjanje dihanja, ki na osnovi več podatkov iz tipal ure izračuna, če je vse v redu, povezljivost v mobilna omrežja prek vgrajene »kartice« eSIM – to v Sloveniji verjetno ne bo delovalo, kot ni že pri Watch 3 –, zaznavanje padcev in klic na pomoč z enim dotikom, pregled zdravstvenega stanja v sedmih točkah in že znane zadeve, kot so merjenje EKG, spanja in zaznavanje otrdelosti arterij. Uri preneseta tlak do pet atmosfer in sta tako primerni tudi za kakšne potapljaške podvige. Za baterijo pri polni funkcionalnosti obljubljajo do štirih dni in pol trajanja z enim polnjenjem, vendar verjetno brez vedno vključenega zaslona.

Huawei Watch 4 bo stala 449 evrov, Watch 4 Pro pa 549 ali 699 evrov.  

The post P60 Pro za fotografe, Mate X3 za direktorje in uri za vse z dovolj presežka na transakcijskem računu (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Res zanimive in včasih težko razumljive so poteze proizvajalcev in še toliko bolj njihove obrazložitve, zakaj so se odločili zanje. Na predstavitvi telefonov Xiaomi 13 v Barceloni smo najprej slišali, da so pri trinajstici prešli z ukrivljenega, kot ga je imela dvanajstica, na raven zaslon, »ker je to večini uporabnikov bolj všeč.« Toda le nekaj minut kasneje sta sledila 13 Pro, ki je ohranil ukrivljenost zaslona, in 13 Lite, ki jo je pridobil v primerjavi s povsem oglatim 12 Lite (tak je po novem 13). Kako si torej razlagati take poteze, ki vsaj na prvi pogled nimajo nikakršnega smisla in logike? Nimamo odgovora. Na srečo vsaj 13 Pro ohranja nekakšno kontinuiteto in to se mi zdi prav. Znano je tudi, da imam zaradi ergonomije in izgleda raje telefone z ukrivljenimi zasloni. Lažje držim takega z ožjim ogrodjem in zaobljenost pri robovih je preprosto seksi. Tako mi je novinec po godu, a vendar glede zunanjosti ne povsem.

Ni mogoče zanikati, da gre za veliko napravo, vseeno pa so se pri načrtovanju dimenzij kar dobro držali nazaj, kajti nekateri drugi so še večji. Tudi težji in manj udobni za (dolgotrajno) držanje ter z bolj izrazito izboklino za foto-video sklop. Seveda ne vsi, Samsungova Ultra ima denimo dokaj diskretne posamične objektive, je pa večja, oglata in vsekakor manj udobna za rokovanje. Najbolj me, kot že pri običajnem 13 moti, da so se pri Xiaomiju odrekli matiranemu hrbtišču (kakršnega je imel 12 in kot ga premorejo korejski konkurenti) ter tokrat znova izdelali svetlečega, menda naj bi bilo keramično, ki neizbežno razkriva, kako pogosto ga obrišete, hkrati pa tudi bolj drsi iz rok, kot bi bilo nujno potrebno. Na srečo je v škatli prozoren silikonski ovitek za prvo silo, da prebrodite tisto obdobje, dokler ne najdete kakšnega bolj atraktivnega.

Na sprednji strani je eden od zvezdnikov celotne predstave, 6,73-palčni zaslon OLED z odličnimi »papirnatimi« oz. obljubljenimi lastnostmi. Za razliko od nekaterih v podobno dragih telefonih ponuja 10-bitne barve, torej prikaže bistveno več odtenkov barv, in ločljivost QHD (1440 x 3200), čeprav jo je mogoče v imenu varčevanja baterije brez pomembnega vpliva na samo sliko znižati na FHD (polno visoko ločljivost). Skoraj samoumevno, glede na ceno in umeščenost telefona, je dinamično prilagajanje osveževanja od 1 Hz do 120 Hz in tudi ekstremno visoka svetilnost. Zaslonu res ni česa očitati, je izredno lep, svetel tudi na soncu, pomikanje vsebine je gladko, če kaj, sem opazil edino malce manj poudarjen učinek HDR kot denimo pri Galaxyju S23 Ultra pri določenih vsebinah. Še vedno so za oči fantastične, a malo manj izstopajoče, za odtenek temnejše, kar pa je povsem lahko tudi zato, da ni presvetlitev. Podobno taktiko, le da za ustvarjanje, ne za prikazovanje vsebin, Xiaomi 13 Pro zagovarja še pri fotografiranju.

Veliko prednosti, a tudi kakšna slabost zaradi enopalčnega tipala

Fotografiranje in snemanje je seveda v ospredju pri tem telefonu, kako ne bi bilo, če ga oglašujejo s t. i. enopalčnim tipalom v glavnem fotografskem objektivu. Tako velikost smo lani že videli v 12S Ultra in čeprav je slednji imel še precej bolj poudarjeno izboklino, so tehnikalije v osnovi enake. Goriščnica 23 mm in zaslonka f/1,9. Samo tipalo oz. pike na njem – 50 milijonov jih je – so sposobne zajeti veliko svetlobe, ker so velike 1,6 µm, medtem ko zadnja leta srečujemo take okrog enega mikro metra. Po drugi strani vrednost zaslonke ni nič posebnega, toda za npr. f/1,6 bi moral biti objektiv še precej debelejši. Prav tako za izkoriščanje celotne površine tipala, kajti zdaj je nekaj izreza, kar se vidi že pri fotografiranju v načinu RAW. Še večji, za moj okus že kar pretiran, je izrez pri videu. Tam je zato dobrodošlo, da je goriščnica v osnovi zelo široka, kar mi tudi ni preveč všeč, raje bi videl kakšnih 28 mm. Še bolj idealna možnost pa bi bil dodaten objektiv, poleg obstoječega, s 35 mm. Bolj prav bi mi prišel kot ultraširoki že malo pretiranimi 14 mm (in prav tako 50-milijonskim tipalom). Po drugi strani se mi teleobjektiv (spet 50 MP) s 75 mm, kar pomeni 3,2-kratno povečavo glede na glavno goriščnico, zdi kar blizu idealne vrednosti. Morda bi njegovo goriščnico podaljšal na 85 mm, potem bi bila res prava za portrete in tudi kot »zum« bi še malenkost bolj približala. A že s 75 mm je čisto v redu. Vsekakor mnogo bolje kot pri telefonih, ki še vedno ponujajo 2-kratno povečavo (denimo Vivo X90 Pro), kajti to se da zelo spodobno izvesti z izrabo presežnih pik na glavnem tipalu, kajti v osnovi fotoaparat združuje v gruče po štiri, kar daje ločljivost malo čez 12 milijonov pik.

Glavni objektiv z enopalčnim tipalom zna poskrbeti za odlične rezultate. Detajli so za mobilniške fotografije izvrstni, dinamični razpon odličen, risba je za moje oči veliko bolj všečna, bolj naravna kot pri manjših tipalih, kjer jo morajo bolj »likati« algoritmi in (pretirano) ostrenje robov. Barve in nasploh osvetlitev je zelo odvisna od izbranega načina. Leica Vibrant da nekoliko bolj živahne, a še vedno dovolj realne, kot smo pri Xiaomiju že dolgo navajeni, nebo in še kaj rahlo vleče na vijolično, a ne prehudo, medtem ko način Leica Authentic, ki bi moral prikazati avtentično, verno »kopijo« resničnosti, vse skupaj malce preveč potemni in naredi dokaj neprivlačno. Precej sem poskušal s tem načinom, a se nazadnje odločil, da je »živahni« boljša izbira za večino primerov. Velika prednost večjega tipala je doseganje učinkov z globinsko neostrino (zamegljenim ozadnjem oz. osprednjem motiva). Pri tem sicer goriščnica in zaslonka ne pomagata najbolj, a če fotografiramo nekaj z dovolj majhne razdalje (toda še vedno take, ki omogoča ostrenje), je mogoče dobiti posnetke, ki jih večina drugih telefonov ne omogoča.

Malo sem vseeno presenečen, kako hitro se začne poznati ne najboljša svetloba, pa tudi ponoči so fotografije temnejše, kot bi pričakoval. Nočni način jih seveda spravi na nekaj konkurenčnega temu, kar sproducirajo ostali podobno dragi, pri čemer ne pretirava z ustvarjanjem »dneva«, ampak obdrži črno temo, vseeno pa sem pričakoval za odtenek več. Verjetno se vendarle pozna, da zaslonka ni tako odprta kot pri kakšnem drugem telefonu.

Teleobjektiv, logično, ni na enaki ravni, a je zelo dober. Mislim, da večinoma daje boljše rezultate od Samsungovega s trikratno optično povečavo, še posebej glede barva, kontrastov in detajlov. Toda ostale vrednosti »zuma« niso tako impresivne, še posebej navzgor in pri 10-kratni, za katero ima denimo konkurenčna Ultra še dodaten objektiv, se izrazito pozna razliko. Tja do približno 4- ali 5-kratne pa je 13 Pro zelo konkurenčen. Ultraširoki objektiv je od vseh treh najšibkejši. Barvna usklajenost je sicer kar zgledna, toda fotografije so temnejše in proti robovom se preveč pozna padanje kakovosti optike. Sprednji objektiv daje zelo solidne rezultate, na voljo sta dve goriščnici, pri čemer je seveda ena digitalno izrezana, toda podrobnosti in dinamika so za selfijevsko kamero dobre, edino barve so nekoliko blede. Fotografsko je tako Xiaomi 13 Pro zelo močan, ponekod čisto v vrhu (detajli, globinska neostrina, možnost prilagajanja izgleda), drugod pa mu malce zmanjka (»zum«, kakovost ultraširokega objektiva), tako da ga za najbolj vsestranskega in fleksibilnega vseeno ne morem razglasiti.

Pri videu bi se dalo bolje

Potem pa je tu snemanje videa, kjer 13 Pro na žalost ne blesti. Dobro, video 4K z glavnega tipala je v osnovi lep, z detajli, kot pritičejo tipalu, spodobnim umirjanjem in brez ekscesnega ostrenja robov, ki smo ga videli pri običajnem 13. Težave so drugje. Kot rečeno, je izrez pretiran, na sliki je videti še manj kot pri večini konkurentov, pa tudi ti imajo v videu bistveno ožjo goriščnico kot pri fotografiji. Z ostalih dveh tipal je kakovost bistveno slabša, še posebej ultraširokega, kajti teleobjektiv na svoji primarni goriščnici da spodobne rezultate. Težko pa je priti do nje, kajti za razliko od Appla ali Samsunga ni mogoče enostavno preklapljati med posameznimi objektivi, temveč zgolj postopno drseti, zumirati po skali. To sicer počne lepše od obeh konkurentov, a obstaja velika možnost in verjetnost, da bo uporabnik večino časa, če se bo šel približevanje ali oddaljevanje od glavnega pogleda (1x), na eni do digitalnih vrednosti, in bo tako slika daleč od optimalne kakovosti. Medtem ko je sprednja kamera omejena na polno visoko ločljivosti, za kar ni nikakršnega opravičila pri telefonu, ki stane 1300 evrov. Kot ga ni niti za počasen prenos podatkov po kablu, saj podpira zgolj hitrost USB 2.0! Za oboje lahko rečem samo – Kaj za vraga, Xiaomi???

Kakšen je fotografski zaključek? Samsung ima drugačno filozofijo, uporablja nekoliko manjše tipalo, vendar z veliko več pikami na njem. Kateri pristop je komu bližje, je pretežno stvar okusa, pa tudi tega, kaj želi s fotoaparatom početi. Ne morem reči, da je eden a priori boljši od drugega, se pa vendarle malo nagibam na stran Xiaomija (pa tudi Viva, ki ima v X90 Pro enako veliko tipalo, ter Honorja, ki je z Magic5 Pro tudi kar blizu). Čeprav je ne čislam tako zelo kot nekateri fotografi, mi je malo bolj poudarjena globinska neostrina z umetniškega vidika in tudi z vidika splošnega izgleda fotografij všeč, tudi risba se mi pri večjih tipalih zdi lepša, manj umetna, dobra je dinamika fotografij (vsaj v »živahnem« načinu). Da bi v polnosti izkoristili, kar tipalo omogoča, bi sicer morali vgraditi še večji objektiv, s tem bi verjetno izkoristili njegovo polno velikost in zagotovili boljšo vrednost zaslonke, denimo 1,6 ali vsaj 1,7, kar bi se poznalo tako pri svetlobi kot še dodatno pri globinski neostrini. Mogoče tudi pri videu, ki pa ga je zelo očitno lažje »spedenati« pri manjšem tipalu. Xiaomi mora pri enopalčnem tipalu še malce dodelati spremljajočo optiko in tudi obdelavo signala.

Tehnični podatki:

Kaj pa vse ostalo?

Drugod se telefon večinoma obnese vrhunsko. Za procesor Snapdragon 8 druge generacije že vemo, da je odličen, izjemno zmogljiv in dovolj energijsko učinkovit, da lahko nekaj časa zagotavlja vsaj 90 odstotkov tistega, kar ponuja na kratke proge, da se telefon ne segreva pretirano in da baterija zlahka zdrži cel dan. Polnjenje s 120 W je noro hitro. Četudi nekateri mobilniki že nudijo tudi dvakrat hitrejšega, sem že pri tem le redko ujel trenutek, da sem zadevo odklopil preden je dosegla 100 odstotkov. Dejansko gre tako hitro, da zgolj vmes nekaj postoriš in je telefon napolnjen. Omogoča tudi precej hitro brezžično polnjenje, toda noben od mojih polnilnikov ne gre čez 15 W, zato je bilo pridobivanje odstotkov na njih občutno počasnejše. Kot pri 13 so vendarle podprli eSIM.

Zvočnika sta boljša kot pri običajnem 13, imata lepši, bolj poln in prijeten zvok, morda pa za odtenek tišji. Čitalnik prstnih odtisov v zaslonu ne izstopa ne v dobrem ne v slabem. Deluje, kot je treba, sem pa kje že videl večjo površino in primernejšo postavitev. Uporabniški vmesnik MIUI pa že standardno ponuja mešanico pozitivnih in negativnih občutij. Da se ga zelo poljubno prilagoditi, ločitev obvestil (poteg navzdol na levi polovici) in kontrolnikov (desna polovica) bo nekomu všeč in drugega nervirala, čakanje 10 s na potrditev določenih nastavitev še toliko bolj, vedno vključen zaslon je dobro implementiran, razdeljevanje zaslona na dve aplikaciji pa zahteva klik preveč. To je samo nekaj opažanj, mislim pa, da programski vidik ni odločilen, ker je zadeva pač Android in se da marsikaj spremeniti, če komu ni po godu. Pomembno bo, da štiri leta prihajajo posodobitve.

Podobno kot pri »osrednjem« modelu 13, je Xiaomi tudi pri 13 Pro uspel popraviti nekatere napake predhodnika in izboljšati določene vidike, kjer je slednji še malce zaostajal za najhujšimi konkurenti. Hkrati so določene pomanjkljivosti ostale, prikradla se je še kakšna nova, in seveda tudi ostali proizvajalci ne stojijo križem rok, četudi se kdaj navzven zdi, da veliko napredka v posamezni generaciji izdelkov ni. Tako je Xiaomi 13 Pro eden najbolj vsestranskih in celovitih telefonov, pa vendar na določenih področjih (snemanje videa, zaslon pri vsebinah HDR, nočna fotografija, hitrost priključka USB-C) ni vse tako izpiljeno, kot bi pričakovali, in morda je nujnost uporabe enopalčnega fotografskega tipala snovalce (ali marketingarje) nekoliko zanesla, še posebej ob hkratnem prioritiziranju ne prehude izbokline na hrbtni strani (z njo bi bila potem to Ultra), kar ohranja nekoliko prehud kompromis pri vrednosti zaslonke. Hkrati ne bi bilo odveč posvetiti nekaj pozornosti še širokokotnemu objektivu.

Kot sem dejal v uvodu, je za tovrstne modele vedno kočljiva cenovna umeščenost. S 1300 evri je Xiaomi 13 Pro 250 evrov višje kot Xiaomi 13 in to ni malo. Prav tako je 100 evrov nad Galaxyjem S23+ in Vivom X90 Pro ter zgolj sto evrov pod Galaxyjem S23 Ultra. Za to ceno bi moral biti ali skorajda brez opaznih pomanjkljivosti, kar žal ni, ali pa bi ga morali za sto do dvesto evrov poceniti (in z njim vred tudi 13).

HVALIMO

• Fotografije z glavnega objektiva imajo zelo lepo risbo
• Globinska neostrina omogoča več fotografske kreativnosti
• Zelo soliden teleobjektiv
• Izvrsten zaslon
• Hiter in energijsko učinkovit procesor
• Bliskovito polnjenje

GRAJAMO

• Fotografije v slabši svetlobi so temnejše kot pri pričakoval
• Prevelik izrez pri videu
• Selfijevska kamera ne omogoča snemanja v 4K
• Ultraširokokotni ni niti na ravni teleobjektiva, kaj šele glavnega
• USB 2.0?!
• Cena na ravni modelov »Ultra«

The post Xiaomi 13 Pro: Je »Pro« že dovolj »Ultra«? appeared first on Tehnozvezdje.

Oblika je že prva temeljita sprememba. Verjetno bo marsikomu bolj robustno, debelejše ogrodje v iphonovskem slogu vzbujalo več zaupanja v vzdržljovost ob morebitnih padcih, zaslon pa je seveda bolje izkoriščen, ker ukrivljenost ne omejujejo njegove uporabnosti ob robovih. Vseeno pa žalujem, ker v dlan ne sede enako lepo. Hrbtišče je pri testnem primerku svetleče in kar konkretno privlači prstne odtise.

Zaslon OLED je sicer za odtenek večji, še vedno polne visoke ločljivosti in spremenljivim osveževanjem med 60 in 120 Hz. V primerjavi z lanskim ima bistveno bolj pravilno, manj umazano belo in je tudi konkretno svetlejši, zato ga lahko ocenim za izboljšanega.

Največji napredek je telefon definitivno doživel v procesorju Snapdragon 8 druge generacije ter z njim povezanimi vidiki. Zmogljivosti so bistveno izboljšane, predvsem pri daljših obremenitvah, saj lahko sistem pusti procesor pri skoraj polnem taktu tudi po več deset minut. Sam telefon se sicer počasi segreje, toda deluje konstantno hitro. Hkrati je tudi energijska učinkovitost konkretno boljša kot pri lanskem Snapdragonu 8 prve generacije, zaradi česar je imel Xiaomi 12 dokaj skromno trajanje baterije. V tem pogledu je trinajstica naredila konkreten korak naprej in zlahka zdrži cel dan torture. Polnjenje sicer enako hitro z največ 67 W (polnilnik je priložen), prav tako brezžično, ki gre vse do 50 W.

Veliko v Xiaomiju govorijo o fotografiji, saj so z novo serijo 13 razširili nabor izdelkov, ki so deležni znanja iz partnerstva z znanim fotografskim podjetjem Leica. Zaradi tega imajo fotografije kar precej drugačen  izgled. So kar opazno temnejše in bolj kontrastne, a tudi z manj poudarjenimi barvami, še posebej v načinu Leica Authentic. Drugi je Leica Vibrant in uporabnik lahko v vsakem trenutku preklaplja med njim. Dejansko je avtentični način precej bližje temu, kar vidijo oči, kot smo bili navajeni pri prejšnjih telefonih tega proizvajalca. Lahko bi fotografije sicer označil tudi za nekoliko anemične in puste, a puristom bo to prav gotovo všeč. Ostali pa bodo izbrali živahni način, ki vse skupaj opazno posvetli, poveča učinek HDR in nekoliko poudari barve, vendar ne preveč, kar se mi zdi pohvalno. Tehnično gledano, glede podrobnosti, dinamike in ostalega sicer ne vidim velikega napredka v primerjavi z lani, seveda pa ima tokrat telefon tudi prav teleobjektiv z goriščnico 75 mm oz. 3,2-kratno povečano glede na glavnega. Slednji ima znova 50-milijonsko tipalo, vendar širšo goriščnico. Lahko bi bili detajli na fotografijah bolje razvidni, sicer pa je kakovost dokaj dobra, vendar ne izjemna ali izstopajoča. Enako opažam pri nočni fotografiji, kjer aparat zelo očitno poskuša ohraniti vtis, da so fotografije posnete v temi, ne da bi poskušal narediti dan, zagotovo znova vpliv Leice, a tudi tu nisem navdušen nad prikazanimi detajli. Podobno velja za teleobjektiv z 10-milijonskim tipalom, ki je bistveno bolj »mehak« v primerjavi s Samsungovim trikratnim teleobjektivom. Ultraširoki objektiv z 12-milijonskim tipalom je manjše razočaranje, saj je fotografije zdijo korak nazaj glede lani. Predvsem pa me moti neusklajenost vseh treh objektivov, ki niso niti najmanj barvno in nasploh usklajeni glede videza fotografij.

Pri videu, ki gre sicer do 8K (vendar tam samo s 24 sličicami na sekundo), bi bil s sliko in tudi umirjanjem zadovoljen, če ne bi, v popolnem nasprotju s fotografijami, do onemoglosti »navili« ostrenja robov, da vse skupaj izpade že malo umetno. Upam, da lahko to in še kaj pri fotografiji v prihajajočih posodobitvah programske opreme še nekoliko prilagodijo.

Dobrodošla novost letošnjega modela je podpora za eSIM, saj je lanski podpiral zgolj fizične kartice. Pri zvočnikih so bistveno povečali glasnost, vendar s tem zvok naredili nekoliko preoster in ne najbolj prijeten.

O Xiaomiju 13 imam mešane občutke. Nekateri vidiki so konkretno izboljšani, še posebej zmogljivosti in trajanje baterije, delno tudi zaslon, pozdravljam podporo za eSIM in pravi teleobjektiv. Fotografski prispevek Leice ni povsem nepomemben, toda sama kvaliteta ni bistveno napredovala ali celo nazadovala, video mi nikakor ni všeč, prav tako žalujem za zaobljenim zaslonom, ki ga model 13 Pro še ohranja, in za nesvetlečim hrbtiščem. Malce me skrbi tudi cena, saj za različico 8/256 GB zahtevajo 1049 evrov v prosti prodaji. Toda z določenimi akcijami in morda kakšno prilagoditvijo pri fotografiranju in snemanju videa to vseeno zna biti zelo zanimiv telefon.

HVALIMO:

• Odlične zmogljivosti, tudi pri daljših obremenitvah
• Precej daljše trajanje baterije kot pri predhodniku
• Svetlejši, bolje kalibriran zaslon
• Bolj trpežno ohišje
• Prispevek Leice z obdelavi fotografij
• Glasnejši zvočniki
• Podpora za eSIM

GRAJAMO:

• Z ukrivljenim zaslonom bi bil telefon lepši in prijetnejši za uporabo
• Pravega napredka v fotografiji ni veliko
• Oster zvok
• Optimistično postavljena cena

The post Xiaomi 13: Popolnoma drugačen kot predhodnik (#video) appeared first on Tehnozvezdje.