Na nekaj fotografskih sprehodov smo vzeli naslednjo trojico telefonov: Xiaomi Mi 11 Ultra, Samsung Galaxy S21 Ultra in Mate 40 Pro. Prvi je zanimiv predvsem zato, ker se je povzpetniški kitajski proizvajalcev z njim konkretno zoperstavil Samsungovi Ultri in poskušal prevzeti fotografski tron. Navsezadnje so celo na zadnjo stran vgradili mali zaslon, vzet iz zapestnice Mi Band 5, ki pomaga pri zajemanju selfijev (pri snemanju videa žal ne pomaga, ker je takrat izključen). Huawei pa je bil v zadnjih letih trdno med vodilnimi fotografskimi znamkami in bi tam zagotovo še vedno vztrajal, če ga ne bi spodkopale ameriške sankcije. Pravzaprav bi lahko trdili, da še ni zares sestopil, toda ostali ga dohitevajo ali prehitevajo in pri njih ni omejitev, kaj s fotografijami početi.

Od tokratnih pretendentov najbolje poznamo Galaxyja S21 Ultra in ta ima tudi največ objektivov na foto-video sklopu. Poleg glavnega s 108-milijonskim tipalom in ultraširokokotnega z 12-milijonskim še dva teleobjektiva, oba z 10-milijonskim tipalom. Prvi ponuja trikratno optično povečavo, drugi, periskopski, pa desetkratno. Samsung se je letos pametno izognil napisu 100-kratni zum ali podobnemu na samem telefonu. Se je pa zdelo, da to mora poudariti Xiaomiju, ki se hvali s 120-kratnim približanjem motiva, kar je seveda popolna traparija, saj gre v veliki meri zgolj za digitalni zum. Ta aparat, na katerega se bomo najbolj osredotočili, ima sicer tri objektive. Glavni ima pod seboj tipalo s 50 milijoni pik, pri ultraširokem in teleobjektivu pa sta tipali 48-milijonski. Optična povečava je petkratna. V namembnosti ima Mate 40 Pro enak nabor, le da sta tipali pri ultraširokokotnem in periskopskem teleobjektivu 20- in 12-milijonsko. Huawei sicer na nekaterih trgih ponuja tudi model Mate 40 Pro+, ki ima enako kombinacijo 3- in 10-kratnega teleobjektiva kot Galaxy S21 Ultra, vendar z 12 in 8 milijoni pik. Žal do njega v Sloveniji nimamo dostopa, zato pač Mate 40 Pro, ki smo ga  pridobili za test. Zagotovo bo kdo vprašal, kje je iPhone. Takrat, ko se sem uspel za nekaj dni dokopati do Mi 11 Ultra, novih iPhonov še niti predstavili niso. Se pa ravno v teh dneh ukvarjam s primerjavo med iPhonom 13 Pro Max in Galaxyjem S21 Ultra.

Začnimo torej s konkretnimi primeri.

Že prva fotografija pokaže, da so telefoni po kakovosti dokaj izenačeni, razlike pa so v pristopu posameznega proizvajalca, kako se loteva obdelave signala in kakšno »upodobitev realnosti« želi prikazati. Pri fotografijah v običajni dnevni svetlobi seveda ni presenetljivo, da so primerljivo dobre, ne glede na razlike v velikosti tipal, največji zaslonki in podobnem. Precejšnja je razlika v barvah, kjer ima Xiaomi bolj poudarjene rumene tone, pri Samsungu je zelena precej bolj živa, medtem ko je Huawei, kot običajno, nekoliko bolj vijoličast (še posebej nebo) in v splošnem bolj temačen. Za slednjega bi tudi lahko rekli, da ima manjši dinamični razpon, kajti iglavci v sredini so denimo slabše vidni, podobno pri Xiaomiju, a to je lahko vsaj do neke mere namerno, da fotografija izgleda bolj »naravno« in manj umetno, kot morda Samsungova, kjer je tendenca po čim svetlejših motivih opazna že več let. Zato pa se zdi barva neba pri korejskem telefonu najbližje realnosti.

Tudi ta fotografija v manj ugodnih oz. precej neugodnih svetlobnih razmerah (prosvetlobi) pokaže, da se Mate 40 Pro dobro spopada z zahtevami visokega dinamičnega razpona (HDR). Najbolj očitno je izrisal oblake, vendar noben del fotografije ni pretemen, dobro se je spoprijel tudi z listi na svetlem ozadju, ki so povzročili nekaj težav Mi 11 Ultra.­­ Ta se tudi ne uspe vedno izogniti rahlim presvetlitvam. S21 Ultra je nekje vmes in za moj okus izpade dokaj v redu, se je pa treba znova sprijazniti z razlikami v barvnih preferencah proizvajalcev. Huawei »primeša« najmanj rdeče ali rumene (pot, listje na tleh), a najbolj poudari travo.

Kako zelo različno prezentirajo barve, še posebej v načinu umetne inteligence (pri Xiaomiju in Huaweiju) oz. prepoznave prizorov (Samsung), pokaže tale prizor. Pri Galaxyju S21 Ultra vse vleče na rdečo. Huawei je znova najbolj nevtralen, a nekateri opazovalci bi rekli anemičen. Xiaomi je bližje Samsungu, vendar ne tako izrazit. Znova je imel nekaj težav s sončno svetlobo v ozadju in odbleski. Detajle se zdi, da ima najbolj izrazite Mate 40 Pro.

Ta primerjava zgolj med Xiaomijevim in Samsungovim telefonom še enkrat potrdi že prej opisano. Drugi daje poudarek na tem, da je vse na motivu svetlo in dobro vidno, nič »v senci«, in da so barve žive, izstopajoče. Poudarjanje robov je močnejše kot pri prvem, vendar se pri Xiaomiju opazi več ostrenja (»sharpeninga«) za doseganje bolj izrazitih detajlov. Temu so znova ponagajali odbleski in dinamiko bi lahko ocenili za slabšo, ker je več predelov dokaj temnih. A to je znova lahko stvar preferenc.

Zanimivo je pogledati, kaj telefoni počno z vklopljeno umetno inteligenco oz. prepoznavo motivov ali brez. Zgornji primeri so s tem načinom in pri vseh je videti bolj živo zeleno Ljubljanico, bolj bele fasade, večje kontraste (denimo obrežje na sredini). Pri Xiaomiju je razlika največja, pri Samsungu za moje oči najmanjša.

To se še toliko bolj potrdi pri fotografijah s teleobjektivom. Spodnja Xiaomijeva in Huaweijeva posnetka ima bistveno bolj izrazito jezero, poudarjene kontraste pri gozdičkih, Mi 11 Ultra tudi povsem drugačne odtenke hribov za jezerom. Pri Samsungu se razliko prav tako opazi, a tako drastična.

Tule je še posamično Mi 11 Ultra, da se lepše razloči razlike. Na levi sta fotografiji brez »izboljšave« z umetno inteligenco, na desni pa z njo.

Če še podrobneje pogledamo izris detajlov, se jih največ vidi pri Huaweiju. Ali zaradi večjega in morda naprednejšega tipala ali zaradi bolj agresivnega ostrenja pri obdelavi, pa je težko reči. Dejstvo pa je, da tako Mate 40 Pro kot Mi 11 Ultra prikazujeta teksture, kjer so pri S21 Ultra bolj ali manj gladke ploskve. Vendar so po drugi strani še posebej pri prvem dokaj nenaravno, preostro izrisani listi bršljana. Sicer pa ta primer še pokaže, da umetna inteligenca (spodaj) na izris detajlov in ostrenje ne vpliva, od nje so odvisne le barvne krivulje in kontrasti.

V slabi svetlobi je, morda presenetljivo, najlepše detajle in najbolj »prave« barve zadel Galaxy S21 Ultra, ki pa ga tendenca po svetljenju prizora skoraj pripelje do presvetlitev (vmesna stena na levi in tudi na desni, pa zid v notranji sobi). Pri Mi 11 Ultra je povsem preveč modre na zunanjem zidu in rumene na povsem zadnji steni, zato pa je dinamika tokrat precej dobra. Mate 40 Pro je imel težave z zajemom dovolj svetlobe in je slab v detajlih, zato pa kar dober v dinamičnem razponu.

Tu je položaj nekoliko obrnjen. Tokrat je Mi 11 Ultra poskušal narediti svetlejšo fotografijo in se na steni ter na blazini že opazi, da je skoraj malo pretiraval. Tudi odeja je pretirano rdeča. Toda detajli so boljši kot pri Samsungu, prav tako je manj šuma v temnih predelih.

Ultraširokokotnemu objektivu nisem posvečal velike pozornosti. Pri vseh je soliden, dovolj dober za prikaz fotografij na zaslonu, in preslab za kaj več, noben pa ne izstopa. Znova se dobro opazi že znane razlike v barvah.

»Zumiranje« je pri tej trojici precej bolj zanimivo. Tu so v zgornji vrsti petkratna optična povečava pri kitajskih telefonih in trikratna pri korejskem. V spodnji pa desetkratna optična pri Galaxyju S21 Ultra in »hibridna« pri ostalih dveh. Za petkratno se na prvi pogled mate 40 Pro zdi bolj »mehak« in zato v zaostanku, toda podrobnejši pogled razkrije manj agresivno obdelavo, kar se opazi na ostrenju robov ter poudarjanju barv in kontrastov. Zadeva je še bolj vidna pri desetkratni povečavi, kjer je seveda korejska Ultra v veliki prednosti zaradi optike in tako lahko prikaže precej bolj natančne podrobnosti.

Tu je še zumiranje s 3- ali 5-, nato 10-, 20- in 30-kratnih faktorjem. Samsung je na začetku pri tovrstnih motivih v manjšem hendikepu, toda z desetkratnim teleobjektivom nato v prednosti. Precej je odvisno od tega, kako daleč je tisto, kar želimo fotografirati. Če ni predaleč ali če je zelo daleč, je Galaxy S21 Ultra najbolj primeren. Za tisto nekje vmes, pa se bolje obneseta druga dva s petkratno povečavo. Pri čemer je Mi 11 Ultra tu imela nekaj težav s svetlobo, čeprav je bilo še sredi (resda rahlo oblačnega) popoldneva. V vsakem primeru je že 20- in sploh 30-kratna povečava bliže narisanemu motivu kot pravi fotografiji. Vse nad vrednostjo 30 pa je tudi pri Galaxyju S21 Ultra, ki je sicer najdlje ohranja kolikor toliko spodobno kakovost, nesmiselno.

Tu je še primer, zakaj se mi zdi trikratni teleobjektiv (po možnosti še v kombinaciji z desetkratnim) pogosto bolj uporabna možnost. Pri vsakdanjem fotografiranju je po mojih izkušnjah več motivov, ki zahtevajo od dva do največ štirikratni »zum«, petkratni pogosto že preveč približa. Trikratni digitalni pri Mi 11 Ultra pa je očitno inferioren optičnemu pri Galaxyju S21 Ultra, čeprav tudi ta po kakovosti precej zaostaja za glavnim objektivom tega telefona in je podobno kot petkratni pri konkurentu v vseh pogledih preveč »navit«.

Za konec še portretni način. Pri tem je težko narediti primerjavo s fotografijami, ki bi izpadle enako ali vsaj zelo podobno, saj se vsak telefon obnaša drugače. Galaxy S21 Ultra je dovolil kader bolj od blizu in tudi naredil najbolj »umetniški« posnetek, z dobrimi kontrasti, brez presvetlih predelov, in najbolj zamegljenim ozadjem, pri čemer je tudi dokaj lepo ohranil ostro, kar je moral ohraniti. Pri drugih dveh je bilo treba stopiti malo bolj nazaj in Huawei je delo opravil bolje, z več »bokeha« in za evropske oči lepšim izrisom obraza.

Zmagovalca ne bom razglasil, to niti ni bil namen. Želel sem preprosto pokazati, v čem se najdražji telefoni fotografsko razlikujejo in v čem je kateri od njih res dober, v čem pa morda malo manj. Galaxy S21 Ultra se je zaradi dveh teleobjektivov po pričakovanjih izkazal za najbolj vsestranskega, večinoma tudi drži korak z drugima dvema ali ju v določenih veščinah celo prekaša, samsungovska estetika ni vsem všeč (nekaterim pa zelo, to je vedno tako), je pa predvsem ta telefon zelo konstanten in uporabnik običajno lahko kar dobro predvidi, kakšen rezultat bo dobil, tudi razlika med vključeno in izključeno prepoznavo motivov je običajno skoraj zanemarljiva.

Mi 11 Ultra je precej bolj nekonsistenten in Xiaomi čaka še nekaj dela pri piljenju algoritmov. Nekateri rezultati so odlični, drugi rahlo razočaranje. Obdelava je ponekod precej lepa, drugod pretirano agresivna in umetna inteligenca poskuša preveč ustvarjati (na zaslonu telefona) všečne rezultate. »Zum« je realno dober do 10-kratne vrednosti, vse naprej je opazno digitalno in 120-kratni je zgolj marketinška vaba. Huaweijev Mate 40 Pro medtem še enkrat dokazuje, do kam je ta znamka uspela priti in daje nov razlog za razočaranje, ker so jo nasilno ustavili. V določenih pogledih je ta telefon spredaj, barvno in po ostalih lastnostih gre v povsem drugo smer kot Samsung, vendar je pri tem enako dosleden. Če bi oba imela na voljo poln Android, bi bila stvar osebnega okusa, katerega izbrati. Tako pa je odločitev žal pogojena še s čim drugim, tudi dobavljivostjo, kjer je Galaxy S21 Ultra v veliki prednosti.

The post Kako se fotografsko primerjata Xiaomi Mi 11 Ultra in Samsung Galaxy S21 Ultra, pa še Huawei Mate 40 Pro za dobro mero appeared first on Tehnozvezdje.

Nalašč sem napisal, da želim izbiranje najbolj všečne fotografije. Ker zato večinoma gre pri fotografiji v zadnjem času. Vsi telefoni, sploh dražji, kot so ti, zaslužni za teh šest posnetkov, so toliko dobri, da med njimi ni veliko razlik. Razlik v smislu kakovosti fotografij. So pa velike razlike v pristopih. Nakar so še med opazovalci popolnoma različna dojemanja teh pristopov.

Sledita primera tega različnega dojemanja, ampak še prej povem, da sem uporabil tri telefone in da so fotografije v zgornji vrsti, torej A, B in C, zajete s samodejnim načinom ter vključeno umetno inteligenco oz. prepoznavo motivov, kjer je na voljo, spodnje tri (D, E, F) pa so “razvite” iz posnetkov RAW. Tako je dvojica fotografij, ki sta ena nad (oz. pod) drugo z istega telefona.

Za fotografijo A se je tako eden od komentarjev glasil, da ima najbolj naravne barve. Meni pa se zdi povsem pretirano vijolična in bi za “naravno” (četudi malo anemično, ampak taka trenutno narava je) označil kvečjemu njeno spodnjo različico, ki sem jo dobil iz posnetka, ki se ga ni dotaknila “umetna inteligenca.” Toda percepcije so od človeka do človeka različne, barv ne vidimo vsi povsem enako, precej je odvisno tudi od zaslona, na katerem gledamo (in vemo, da je večina fotografij v samodejnem načinu optimiziranih za zaslon samega telefona).

Drugo opažanje, ki je povsem drugačno od mojega, je denimo o “bolj izostrenih gorah” pri fotografiji E. To se mi zdi zanimivo zato, ker dotični telefon izjemno močno ostri in bi se to moralo poznati pri fotografiji B, medtem ko pri E tega ostrenja ni, saj s stopnjo “sharpeninga” pri razvijanju RAW-ja nisem pretiraval.

Marsikaj se znajde med vidiki, ki prevladajo, kaj je najbolj všečno. Poleg živahnosti, naravnosti in drugih posebnosti barv ter ostrine še kontrasti, belina, površina vode, detajli in še nekatere lastnosti. Kar se mi zdi problematično, če temu lahko tako rečem, pa je majhna možnost izbiranja pri nakupu in uporabi telefona. Na to, kakšen pristop aparat ubere v samodejnem načinu, uporabniki nimamo nikakršnega vpliva. RAW pa v resnici ni posebej uporabna opcija, bom pojasnil v enem od naslednjih tovrstnih člankov. In če bi že izbral telefon na osnovi tega, kaj počnejo njegovi fotografski algoritmi (pa tudi te proizvajalci ves čas nekoliko spreminjajo in se ne gre zanašati na kakšno kontinuiteto), bi me pri njem vsekakor motilo marsikaj drugega. Zato je verjetno najbolje nekoliko prilagoditi okus, kajti idealnega tako ali tako ni.

Aha, seveda, telefoni so bili:

A/D – Huawei P40 Pro

B/E – Samsung Galaxy S21 Ultra

C/F – Apple iPhone 12 Pro

The post Kateri telefon naredi NAJ fotografijo je zelo odvisno od tega, kdo ocenjuje appeared first on Tehnozvezdje.

Jasno je, da Samsungova prelomna serija telefonov obstaja šele devet let. Toda prišli so do desete inkarnacije in so na ta dosežek ter stotine milijonov prodanih v tem obdobju tako ponosni, da govorijo kar deseti obletnici. Trojica je za še vedno vodilnega svetovnega proizvajalca telefonov nadvse pomembna, zato jo preprosto moramo secirati, zgolj zaključek »zelo dobri so,« nikomur nič dosti ne pomaga. Zelo dobri so bili že vsi Galaxyji S vsaj od sedmice naprej, če šestico štejemo kot uspešno tranzicijo od neposrečenega S5 k res izstopajočemu dvojcu S7 – S7 Edge. In še zdaj ni z njimi nič narobe.

Na prvi pogled desetice niso dosti drugačne, sta pa najmanj dve ključni spremembi. Prva je čitalnik prstnih odtisov, ki je pri S10 in S10+ integriran v zaslon, pri S10e z ravnim zaslonom (ostala dva imata znova ob straneh ukrivljenega) pa ob strani, v tipki za vklop in izklop. O tem več kasneje, ker zahteva svoj odstavek in ker ne gre nujno za izboljšavo, četudi je bila prejšnja postavitev zadaj in blizu fotoaparata deležna veliko kritik, tudi mojih. Druga večja sprememba pa je postavitev sprednjega fotoaparata. Čeprav so zaslon potegnili še malo bolj proti vrhnjemu robu, so se izognili tako ali drugačni zarezi, ampak so se odločili za luknje v zgornjem desnem kotu. Cenejša dva imata enojen fotoaparat, zato je izrez dokaj majhen, s še vedno večji kot pri kakšnem drugem telefonu, denimo Honorju View 20. Plus pa premore dva objektiva, zato je ta luknja precej večja. Ni presenetljivo, da je zaradi tega med uporabo tudi bolj opazna, še posebej, ker se bolj zajeda v zgornjo obvestilno vrstico. Med gledanjem videa niti ne moti pretirano, se je pa ne da čisto ignorirat. Rešitev ni napačna, toda smiselno bi bilo, če bi se proizvajalci in Google vsaj dogovorili, kje naj bi bila ta luknjica. Honor View 20 jo ima na primer levo, kar pri videu pomeni levo spodaj, in ta lokacija mi je bolj všeč kot Samsungova levo zgoraj (v vodoravnem položaju telefona, če je »spodnji« del na desni). Še manj moteči pa sta Huaweijevi kapličasti zarezi na sredini, a sta zato P30 in P30 Pro na ošvrk manj prepoznavna.

Še ena, mogoče celo pomembnejša novost je vključitev dodatnega, ultraširokokotnega objektiva v fotografski sklop na zadnji strani. Tako imata S10 in S10+ zdaj trojen pogled, ostala sta namreč klasični in teleobjektiv, S10epa dvojnega, s klasiko in širokim kotom. Koliko je napredovala kakovost in uporabnost, pa tudi, koliko E zaradi enega objektiva manj izgubi, bom povedal v nadaljevanju. Najprej do konca preglejmo razlike glede na lani. Napredek pri procesorju je samoumeven, je pa tokrat tudi več pomnilnika – delovnega 8 ali 12 GB namesto 6 GB in shrambe vsaj 128 GB proti lanski osnovi s 64 GB. Večje so kapacitete baterij in brezžično polnjenje zdaj lahko deluje tudi v obratno smer, torej telefon lahko polni druge naprave, najsi bo to telefon, škatlica s slušalkami, ura ali kaj četrtega. Zadeva funkcionira, sta pa manjša problema enaka kot pri Huaweiju, ki je to uvedel že prej. Polnjenje je počasno in druga naprava se na drseči zadnji strani telefona kaj hitro popelje toliko stran od tuljave, da ni več stika. In nenazadnje še podpora za brezžični standard 802.11ax, ki se mu po novem reče tudi wi-fi 6. Njegovih pridobitev žal nisem imel kje preizkusiti tudi večina kupcev bo vsaj na začetku v povsem enakem položaju.

Če povzamem – novinci so hitrejši, imajo večje in lepše zaslone, bolj vsestranski (in kot bomo kasneje videli tudi nekoliko izboljšan) fotoaparat, vzdržljivejše baterije, več pomnilnika in še kakšno manjšo prednost. Ohranjajo pa tudi stare, kot sta reža za pomnilniško kartico in izhod za slušalke. Ali je to dovolj, pa je že vprašanje, kajti večino tega lahko naštejem pri vsakem novem modelu. Še najbolj utegne koga motiti dejstvo, da oblika ni dosti drugačna kot že pri S8 ali S9, le spodnjega in zgornjega robu je manj in celotna podoba je malce bolj v smeri Galaxy Note, ni več toliko krivine v kotih. Pa zadaj je fotografski sklop postavljen vodoravno, ne navpično. Najbolj izstopa S10e, ker ima ob strani resen kovinski obod in skoraj malo spominja na iPhone. Vsekakor ga je najlažje držati, ker je najmanjši, ampak tanek stranski del pomeni, da tudi z S10 kljub nekaj več širini nisem imel nobenih težav in glede razmerja med velikostjo telefona in velikostjo zaslona je srednji model moj favorit. Tudi barvna izbira je pri njem največja, pri večjem Plusu pa je najmanjša.

Samsung še vedno izdeluje najboljše in najlepše zaslone OLED za mobilne naprave in jih vgrajuje skoraj ekskluzivno v svoje telefone. Morda še iPhone pride blizu in Apple je seveda Samsungov kupec, toda barvna pravilnost, kontrasti, svetilnost in vse ostalo je tu na najvišjem nivoju doslej. Sploh barvni prikaz so res izboljšali. Še vedno se uporabnik lahko odloči za izjemno nasičenost, ampak naravni način je res uravnotežen. Če bi le Samsung podoben pristop ubral še pri fotoaparatu. Način HDR10+ še malo doda k prikazu ob večji svetilnosti, ampak večina uporabnikov tega verjetno nikoli ne bo videla, ker je vsebin malo in vse so plačljive. S10e ima najmanši in najožji zaslon, pa tudi ločljivost je nižja, ampak še vedno povsem zadostna, ne verjamem, da se slika in črke komu ne bi zdele povsem jasne. Je pa na drugih dveh več vsebine naenkrat, ne samo zaradi večje površine zaslonov, vse skupaj je tudi nekoliko manjše. Zato se mi tudi s tega vidika zdi srednji S10 najboljša izbira, S10e pa odlično nagovori ljubitelje majhnih telefonov, ki jih je še vedno veliko.

Glede hitrosti kakšnih razlik med njimi nisem opazil. Hitrostni napredek glede na lani je bolj garancija za dobro delovanje v prihodnosti, kot da bi se to res poznalo med vsakdanjo uporabo. Trajanje baterije pa je zagotovo nekoliko boljše. Težko bi rekel, kateri od trojice je v tem najboljši, ampak verjetno bi s Plusovo največjo kapaciteto prišel najdlje, čeprav še vedno težko na dva polna dneva uporabe. Vedno pa se za kakšne pol ure telefon odložiti na brezžični polnilnik, kjer sicer ne pridobiva energije ekstremno hitro, a vseeno. Ne morem pa mimo tega, da v testih Samsungovih paradnih telefonov na spletu vedno znova videvam hvalo za »odlično trajanje baterije«, česar sam nikoli in nikdar ne uspem potrditi med svojo uporabo. Zato ne morem postaviti drugačnega zaključka, kot da ameriške različice s procesorji Snapdragon zdržijo bistveno dlje od azijskih in evropskih s Samsungovimi lastnimi Exynosi. Ob tem, da je Qualcommov čip praviloma tudi hitrejši, ta dvojnost najpomembnejših telefonov vodilnega proizvajalca ni najboljša popotnica. Tako na področju, kjer bi morala biti primerjava vsaj neodločena, Galaxyji S celo izgubljajo točke.

Področje, kjer jih dobivajo, je zvok. Kot rečeno je za zdaj ostal izhod za slušalke, notranja zvočnika pa sta prav tako znova na nivoju. Zvok je več kot samo soliden, tako basi kot visoki toni so boljši kot pri večini konkurentov in celo nekaj stereo učinka ustvarjata. Verjetno pa bi se vseeno večina raje odločila za hitrejši in varčnejši procesor. V tej generaciji je Samsung nekoliko pokvaril prej zelo dobro ergonomijo. Tipko za vklop in izklop je postavil tako visoko, da ni več lepo na dosegu palca. Prepoznava prstnih odtisov pa je povsem na dnu zaslona, kar je enako neoptimalno. Podobno je pri P30 (Pro) storil Huawei, ki je pri Mate 20 Pro imel čitalnik višje na zaslonu, kar je precej lažje dosegljiva pozicija.

Dobro, preidimo k fotoaparatu, tistemu delu trojice, ki bi moral ponuditi največ razlogov za nakup novega telefona. S10 in S10+ imata zadaj tri objektive, S10e pa dva. Pri najcenejšem modelu se je treba odpovedati dvakratni optični povečavi (»zumu«) ostajata pa običajna in ultraširokokotna goriščnica. Spredaj ima samo Plus dvojni fotoaparat, vendar je drugo tipalo namenjeno merjenju globine, ne širšemu zajemanju. Fleksibilnost je torej zgledna, ali bolj prav pride širši kot ali teleobjektiv, pa je precej akademsko razpravljanje. Odvisno je od situacije in uporabnika, tudi sam se včasih nagibam v eno in včasih v drugo stran, večkrat pa mi vseeno bolj prav pride »zum«, zato bi se pri snovanju S10e verjetno odločil drugače, kot so se v Samsungu. Je pa vsaj kvaliteta fotografij pri vseh treh enaka in z eno besedo – dobra. Kar pa je tudi slabo. Glede na to, da je Samsung v zadnjih dveh generacijah začel zaostajati za konkurenco in da bi z desetico moral pokazati nekaj posebnega, nekaj izstopajočega, nekaj, česar pri drugih proizvajalcih še nismo videli, določenega razočaranja ne morem tajiti. Nič takega namreč ni prisotnega. V primerjavi z S9 je (marginalen) napredek, še posebej glede dinamičnega razpona, torej algoritmov hdr, kakšno drugo revolucijo pa smo pričakovali zaman.

Glavna pridobitev je torej, da je zdaj mogoče fotografirati motive s svetlim ozadjem, in se ni treba pretirano bati, da bodo presvetljeni. In podnevi so rezultati večinoma primerljivi s tistimi z najboljših Huaweijev in Pixlov, ali pa vsaj na prvi pogled ne zaostajajo veliko. Še vedno mi ni všeč Samsungova obdelava posnetkov in tukaj je škoda, da niso ubrali podobnega pristopa kot pri kalibraciji in nastavitvah zaslona. Barve so znova izjemno nasičene, kontrasti pretirani in ostrenja robov preveč, čeprav ga je nekaj manj kot nekoč. Poleg tega je nastavitev osvetlitve vedno na +2/3 ali nekaj takega, tako da so fotografije zelo svetle in tako na prvi pogled všečne. Huawei denimo omogoča izklop »umetne inteligence«, ki v bistvu pomeni prepoznavanje motivov in prilagajanje nastavitev na osnovi tega, S10 pa to ves čas počne v ozadju, in tako je trava izjemno zelena, rože živo rdeče ali vijolične in podobno. Uporabnik nima možnosti, da bi na to kakorkoli vplival, medtem ko P30 brez umetne inteligence izdeluje dokaj nevtralne, mogoče bi kdo celo rekel anemične fotografije. A se jih v kakšnem programu da hitro »popraviti«, če je koga želja, medtem ko je Samsungove težko spravit v bolj naraven videz, poudarjanje barv (in mogoče tudi omejitve same strojne opreme) pa pomenijo izgubljanje detajlov, kar se zelo dobro vidi v kakšnih teksturah, vzorcih in podobnem.

Kakovost z drugih dveh objektivov je zelo podobna tisti z osnovnega, vsaj dokler je dovolj svetlobe. Prav tako se aparat dokaj dobro odreže pri učinkih z zamegljevanjem ozadja, kjer v redu izpostavi in ohrani obraz ali objekt. Res pa je, da enako dobro to znajo tudi mnogi drugi, ki pa so bistveno boljši v slabši svetlobi. S10 je v mraku soliden, v temi pa bolj slab. V času testiranja ni imel namenskega nočnega načina, ki naj bi ga z najnovejšo posodobitvijo dobil, a ne vem, kaj konkretno bo prinesel. Tudi ponoči je taktika enaka kot podnevi. Čim bolj posvetliti fotografijo, da bi izpadlo, kot da se aparat odreže dobro, čeprav to v resnici lahko pomeni »prežgane« izvore svetlobe, izgubljanje podrobnosti in povečevanje šuma (ter dodatno zmanjševanje detajlov zaradi glajenja tega šuma). Vendar se tega na zaslonu fotoaparata ne vidi in nasploh se zdi, da je vse skupaj prilagojeno prikazu na odličnih Super AMOLED-ih. Ko fotografije gledaš kje drugje, vse skupaj ni več tako dobro.

Medtem ko s fotoaparati Samsung zadnja leta ni prav veliko telovadil, samo dodaja njihovo število, pa je s prepoznavo prstnih odtisov precej eksperimentiral. Sploh s pozicijo čitalnika, ki že od S8 naprej ni idealna. Zdaj ga ima S10 in S10+ integriranega v zaslon – kot rečeno, malce prenizko –, pri S10E pa je v tipki ob strani, za razliko od ostalih dveh previsoko. Zaslonski čitalnik je ultrazvočni in naj bi bil zaradi tega natančnejši in hitrejši od optičnih, kakršne premorejo Huaweiji, Oneplusi in še kateri telefon. Toda moje izkušnje tega ne potrjujejo. Pri omenjenih nimam nikakršnih težav, s tremi različnimi esdesetkami pa vse do konca testiranja nisem uspel ugotoviti, kakšen je najboljši pristop. Vedno, kadar sem v prvem poskusu zgrešil, so bili potem tudi vsi nadaljnji neuspešni, dokler se ni telefon za pol minute »zaklenil« in sem lahko prišel v sistem samo s kodo. Že vnašanje odtisa zahteva precej pritiskanja v zaslon, ne vem , čemu, in tudi kasneje sem bil s tako taktiko še najbolj uspešen, pa vseeno ne vedno. Popravki programske opreme so zanesljivost nekoliko izboljšali, vseeno pa se mi zdi vse skupaj korak nazaj. Celo čitalnik ob strani pri S10e, za katerega sem upal in pričakoval, da se bo odrezal bolje, ni popoln. Verjetno je preozek in je zato tudi pri njem treba pravilno zadeti del prsta, ki ga položiš za prepoznavo. Meni to ni vedno uspelo.

S programsko opremo, bolje rečeno Samsungovim Androidom, sem bil nekoliko bolj zadovoljen.  Vsi proizvajalci nekoliko zmanjšujejo obsežnost in razsežnost svojih preoblek, še najbolj se njihova roka nad vsem skupaj opazi pri (pre)pogostosti takih in drugačnih nepotrebnih in nepomembnih obvestil. Samsung je že dalj čas dober pri izkoriščanju dobre strani zaslonov OLED s temnim ozadjem v sistemu in aplikacijah. Zdaj so ponudili tudi nov način upravljanja, ki predpostavlja poteg z dna zaslona navzgor. Na sredi za »domov«, na levi in desni pa za nazaj ali za izbirnik odprtih aplikacij (to dvoje je zamenljivo, Samsung še vedno vztraja pri za mnoge uporabnike napačni poziciji tipke za nazaj na desni strani). Lahko mesto vlečenja po zaslonu označujejo tri črtice, lahko pa je zaslon popolnoma prazen. Sistem je boljši kot Googlovo upravljanje z gestami, vendar tudi ne idealen.

Odgovori na vprašanja iz uvoda so navsezadnje naslednji. Družina S10 je v prvi vrsti namenjena lastnikom modelov S8 in starejših, njim se bo nadgradnja poznala, v primerjavi z lani pa je razlike vendarle manj, kot smo upali glede na »desetletnico«. Še vedno so to zelo lepo zaokroženi izdelki, ki kakšne resne pomanjkljivosti nimajo in so del obširnega ekosistema, kar tudi ni zanemarljivo. Toda glavna razlikovalna prednost prejkoslej ostaja le še zaslon, pri fotografiji se zaostanek kvečjemu povečuje. Cene so resda ostale na lanski ravni, a bi jih težko označil za ugodne, pričakujem, da bodo proti koncu leta že precej nižje, zato z nakupom ni treba hiteti. Sam bi se verjetno določil za vmesni S10. Jasno je, da Plusa lahko priporočim samo tistim, ki na vsak način hočejo velik telefon. Vsi ostali za sto evrov manj dobijo enako napravo, ki bo večini dlani verjetno celo bolj ugajala. Za S10e bi bila lahko ciljna publika prav ljubitelji majhnih telefonov. Pričakoval sem, da se bo izkazal z najboljšim razmerjem med ceno in kakovostjo, a fotoaparat in zaslon pri večjih modelih vendarle prinašata dovolj razlike, da ta prednost bolj ali manj skopni. Poleg tega sta za kupce, ki želijo priti skozi čim ceneje, mogoče še boljša izbira kot S10e lanska S9 ali S9+, oba z res dobro delujočim čitalnikom prstnih odtisov, višjo razločljivostjo zaslona in bolj seksi obliko.  

HVALIMO

• Še vedno zelo lepo zaokrožen paket pri vseh treh modelih
• Nekatere lastnosti, ki jih drugi proizvajalci opuščajo
• Najlepši in najbolje kalibrirani zasloni v telefonih
• Boljše trajanje baterije kot pri lanskih modelih
• Dober zvok

GRAJAMO

• Fotoaparat, čeprav dober, je bil deležen premalo izboljšav
• V Evropi se moramo zadovoljiti z inferiornimi procesorji Exynos
• Samsungovim oblikovalcem zmanjkuje navdiha, inženirjem pa idej
• Cene niso nizke

The post Kako dobri so Samsungovi Galaxyji S10 in katerega izbrati? appeared first on Tehnozvezdje.

Za tokratno primerjavo smo nabrali peterico telefonov, poleg Samsungove dvojice Galaxy S9 in Galaxy S9 Plus, še tri druge iz zgornjega fotografskega razreda. Esdevetki smo sicer imeli na preizkusu eno za drugo, ne hkrati, toda glavni objektiv imata tako ali tako enak, razlika je zgolj v drugem objektivu za optično približanje motiva, ki ga premore Plus. Ves čas testa je bil zraven za primerjavo Huaweijev Mate 10 Pro (najnovejšega P20 Pro s trojnim fotoaparatom še nimamo v rokah). In večino motivov, ki smo jih zajeli z »malim« S9 (ter seveda Huaweijem), smo fotografirali tudi z Googlovim telefonom Pixel 2 XL, ki slovi kot ena najboljših izbir za fotografske namene. Za del primerjave pa je vskočil še glavni pretendent na drugi strani, torej najboljši neandroidni fon, Applov iPhone X. Namen je bil ugotoviti, kako se različni modeli obnesejo v različnih razmerah, kaj vse se z njimi v fotografskem smislu da početi in predvsem, kako se razlikujejo filozofije različnih proizvajalcev. Videa tokrat nismo primerjali, to morda pride na vrsto kdaj drugič.

Tale začetni motiv je precej dobra reprezentacija razlik med tremi androidnimi telefoni. Na prvi pogled in tudi v podrobnejši »inšepkciji« so vsi triji zelo dobri. Razlike so v malenkostih. Galaxy S9 naredi precej svetlo fotografijo, kar počne večino časa, čeprav je tule (samodejno) zaprl zaslonko na f2,4 – ostali te možnosti nimajo, ampak morajo bistveno bolj skrajševati čas osvetlitve. Dinamični razpon ni slab, a nekateri deli hišice že mejijo na presvetlene (»prežgane«), je pa zato zelo svetlo in tudi s precej detajli deblo zadaj. Nasploh je podrobnosti veliko, na fotografiji pa je bolj ali manj vse ostro, ker so Samsungovi algoritmi še vedno nastavljeni na dokaj močno ostrenje robov. Zaradi tega posnetki izgledajo bolj »živi«, padejo v oči, še posebej na telefonovem zaslonu, se pa s tem izgubljajo nekateri fini detajli in še bolj globinska neostrina. Primerjava s Pixlom tudi razkrije, da pri S9 barvni spekter vleče nekoliko v rumeno. Spet brez dvoma zaradi »všečnosti«. Pixlova fotografija je bolj nevtralna, morda celo bližje resničnim barvam, a zaradi tega tudi za marsikatere oči bolj pusta. Ima pa nekaj več globinske neostrine in detajlov je v resnici več, čeprav jih algoritmi ne poudarjajo tako kot pri S9. Predvsem pa je zelo dober dinamični razpon, na hišici gredo odtenki od zelo, a nikoli pretirano svetlih, do precej temnejših kot pri ostalih dveh. In tudi preostali deli fotografije na račun tega niso ne pretemni ne presvetli. Huaweijev izdelek je nekje vmes. Na pogled pravzaprav zelo podoben Samsungovemu, a z več rdečimi namesto rumenih tonov, ter (naj)več globinske neostrine – zamegljenosti ozadja. Je pa detajlov manj, kjer se pri ostalih dveh še vidijo določene podrobnosti v lesu, so tu le še ploskve z nakazanimi vzorci.

Čeprav smo tule fotografirali bolj pokrajinski motiv, ne nečesa od blizu, so rezultati zelo podobni. Znova je S9 izvrgel najsvetlejši in za oči najbolj prijeten izdelek. Toda nekateri stebri pri kozolcu in oblaki nad Stolom so že skorajda presvetli. Huawei je glede tega malenkost bolj »na varnem«, barvno pa fotografija pa skoči tako v oči kot Samsungova. Še malce bolj barvno enolična, čeprav verjetno bližje naravi, je Pixlova fotografija, ki pa nima težav s prehudim soncem in preveč belimi oblaki ter snegom. A je zato v nebu več šuma.

Čeprav ima S9 spremenljivo zaslonko in jo v sončnem dnevu striktno zapira na f2,4, se zaradi »želje« po čim bolj svetlih posnetkih precej trudi. In tale primer to dokazuje. Na nebu se vidi manj oblakov in linije stebrov niso najbolje vidne. Barve pa so, kot vedno, izjemno nasičene. Pixlove so precej bolj nevtralne, dinamika pa je znova odlična (glej oblake ali vzorec na sprednjem stebru). Toda če je S9 vsaj zadel modrino neba, ga je Huawei obarval vijolično. Ohranil je sicer večino oblakov, toda v stebrih ni kaj dosti vidnega. In tudi barve trave in zemlje so precej zgrešene.

Kaj pa, ko smo priključili še iPhone? Resda v slabših vremenskih razmerah, a to je bila priložnost, da damo pretendentom še kakšen dodatni izziv. Prav iPhone je brezjansko baziliko prikazal najbolj svetlo in dodal kar lepo svetlo modro nebo. Zelo všečno, a morda ne najbolj verno glede na dejansko vreme. Verjetno najboljši prikaz resničnosti je tokrat uspel Samsungu. Tudi njegova fotografija je še dovolj svetla, nebo je nekoliko bolj sivkasto, a cerkev je živahna, podrobnosti veliko in šuma malo. Prav slednji muči Pixlov izdelek, ki je tudi malce temnejši in manj barvit. Huaweijev telefon je izdelal najbolj temno fotografijo z izrazito sivim, že nekoliko mračnim nebom. A šuma je manj kot pri Pixlu.

In če pogledamo podrobnosti, je znova spredaj Samsung. Napisi so najbolje vidni, veliko je detajlov v vitražih, na strebrih in tako naprej. Applova desetica ne zaostaja veliko, zaradi manjšega ostrenja in verjetno tudi manjšega tipala je vse skupaj za odtenek manj ostro. Mate znova zadeve prikaže malce manj jasno in določene strukture (denimo stebri) nimajo prav veliko podrobnosti, a na koncu, če gledamo fotografijo celozaslonsko, še vedno izpade čisto v redu. Kot tudi Pixel, ki pa ima tokrat manj jasne podrobnosti in več šuma.

Scena s precej svetlim ozadjem in temnim glavnim motivom (kipom) je vedno dober pokazatelj, kaj zmorejo tipalo, optika in obdelava signala. V tem primeru je najboljši HDR uspel Pixlu. Vse »senčne« predele (kip, hišo zadaj, …), ki so jih ostali pustili bolj ali manj temne, mu je uspelo povsem osvetliti, in to tako, da se v njih dejansko vidi več podrobnosti, hkrati pa ni niti šuma niti ni presvetljeno nebo zadaj, kar je običajna posledica pri opisanem početju. Pravzaprav so teksture oblakov tu še skoraj najbolje vidne. Vsekakor dober prikaz, kaj zmorejo Googlovi algoritmi HDR+. Če je s to fotografijo kaj narobe, je mogoče dejstvo, da sceno prikaže v malenkost lepši, svetlješi luči, kot bi si glede na vreme zaslužila. Galaxy S9 in Iphone X sta malo bolje ohranila neprivlačnost tega (deževnega) dne. Vendar imata pri tem druge probleme. Samsungova dinamika ni ravno za pohvalo, ker se na nebu komajda vidijo posamezni oblaki, kip pa je precej temen. In barve so absolutno preveč nasičene. Applove morda izgledajo manj privlačno, a so bližje dejanskemu stanju, takrat pač še ni bilo barvite pomladi. Tudi dinamični razpon je pri iPhonu bistveno boljši, nebo je še lepše kot pri Pixlu, kip pa tudi zaostaja samo za Googlovim telefonom. Huaweija fotografija je znova dokaj blizu Samsungovi, celokupno gledano temnejša, a z boljšo dinamiko in barvnim pretiravanjem v drugi konec sprektra. Ampak sploh ne slabo in s kar pravim prikazom vremena.

Temačen prizor z nekaj svetlimi deli začenja povzročati resne težave. Samsung se je z izzivom spopadel kar dobro, na fotografiji se sploh ne vidi, kako temno je bilo v resnici v tem kotu, ohranjenih je veliko detajlov na ornamentu in posodici, le paličice so malce presvetljene, a še v mejah sprejemljivega. Toda Pixlova fotografija izpade, kot bi Samsungovo poslal skozi dodatne filtre. Googlovi algoritmi še enkrat več prikažejo svoje mojstrstvo. Dinamičnega razpona tako na palicah kot na jeklu je še več, podrobnosti pa nič manj. Po drugi strani je iPhone izdelal manj svetlo fotografijo, v nekaterih predelih se že opazi, da mu manjka svetlobne moči ali vsaj Googlove računske čarovnije. Vseeno pa posnetek ni slab, dinamika je še vedno dobra in podrobnosti na varni ostalih dveh. Huawei pa v teh razmerah zaide v težave. Vse skupaj je precej bolj temno in določeni deli so že tako temni, da se sploh ne razloči več nobenih detajlov. Pa tudi paličice ne izgledajo nič bolj ostre.

S9 ponuja ročni način in zapis RAW, kar je včasih uporabno. Še posebej takrat, kadar telefon pretirava z načinom HDR, pa mu kljub temu ne uspe izdelati zadovoljivega posnetka. Po navadi se to zgodi, kadar je preveč protisvetlobe ali je kontrast prehud. Torej pri fotografiranju proti soncu ali pri kakšnem sončnem zahodu. Tu sta dva primera.

Pri prvi fotografiji je komaj kaj ostalo od neba, kozolec pa je še vedno precej temen. Medtem ko je pri drugi polje spredaj povsem presvetlo, nebo pa ni v pravih intenzivnih barvah ob zahajanju sonca. Nobenega vzdušja ne prikaže ta posnetek. Način »pro« pomaga zmanjšati osvetlitev in tako izboljšati barve neba, toda spredaj je potem vse temno.

Če fotografiji razvijemo iz načina RAW – ker je zapis DNG ni potreben najnovejši Photoshop, temveč kateri koli program za obdelovanje fotografij – se da marsikaj izboljšati in rešiti.

Večji S9+ seveda ponuja še optični »zum«. Žal tokrat ni bilo priložnosti, da bi ga primerjali z Applovim (takrat, ko smo imeli iPhone X, je bil z nami manjši S9 s samo enim objektivom). Zato samo kratek prikaz, kaj se da z njim doseči. In koliko je optika boljša od algoritemske »povečave«, ki jo ponuja Mate 10 Pro.

Tule bi brez zuma zajeli kup nepomembnih podrobnosti in tudi osvetlitev bi bila povsem drugačna ter veliko odbleskov bi imeli na končnem izdelku. Z dvakratnim približanjem pa se znebimo večine odvečnega in precej se izboljšajo barve.

Izrez je že kar ekstremen, toda za prikaz, koliko bolje vse podrobnosti zvonika vidijo s pravim »zumom« v primerjavi s tem, da telefon zgolj uporablja »odvečne« megapike za približevanje motiva.

Nazadnje pa še »zamegljevanje ozadja«, ki ga ponujajo telefoni z dvema tipaloma. Gre za umeten učinek z vidnimi posledicami. Nikoli namreč algoritmi ne uspejo povsem zadeti celotnega motiva, temveč ga ob robovih malo odrežejo. Kako lepo zabrišejo tisto zadaj pa se tudi razlikuje od telefona do telefona. V temle primeru se je po našem mnenju najbolje odrezal Huawei. S9 je oddelal solidno, Pixel, ki je sicer svoje opravil v povsem drugačnem vremenu, pa je presenetil z zelo dobrih rezultatom, glede na to, da ima ta telefon en sam objektiv.

Na koncu lahko rečemo, da se Galaxyja S9 in S9 Plus na fotografskem področju lahko kosata z vsemi, ponujata veliko možnosti in prilagajanja in z nekaj ukvarjanja so rezultati lahko odlični. Pri fotografiranju v samodejnem načinu («trotlce) pa so sicer všečni, a bi bili lahko tudi boljši, kar dokazujeta tako Googlov Pixel 2 XL kot Applov iPhone X, eden s superiornim obdelovanjem signala s tipala drugi pa s kombinacijo dobrih algoritmov in kakovostne optike.

The post Kako dober fotoaparat je Samsungov Galaxy S9? appeared first on Tehnozvezdje.

Predhodnika med testom nismo imeli pri roki, smo pa iPhone 7 in njegove fotografske sposobnosti primerjali s Samsungovim Galaxyjem S7 (Edge). Celokupno se je jabolčni telefon odrezal slabše od pričakovanj in tudi slabše od korejskega konkurenta. Med njima je sicer pomembna razlika, kako algoritmi za zapisovanje v jpg obdelajo fotografije. Applovi pustijo barve precej v nevtralnem spektru in skorajda ne ostrijo robov (t. i. sharpening). Tako da je rezultat, vsaj dokler je fotografija čez cel zaslon in je ne povečujemo, dokaj »naraven«, čeprav so barve včasih preveč medle. Samsung ima povsem nasproten pristop. Barve so nasičene, kontrasti naviti in ostrenje že kar malo pretirano. To fotografije dela všečne, niso pa nujno najbolj veren prenos realnosti na zaslon (in mogoče naprej na papir). Kljub temu pa so Samsungovi izdelki pogosto tehnično kakovostnejši, skoraj nikoli pa slabši.

Oba v večini svetlobnih razmer uspeta zajeti uporabno fotografijo, se pa s padanjem svetlobe počasi povečuje Samsungova prednost. V dnevni ali večerni svetlobi so razlike predvsem v kontrastih in reprezentaciji barv. Pri S7 je vse skupaj precej bolj dramatično, pri iPhonu pa umirjeno. Podrobnosti je podobno veliko, povečevanje pa razkrije, da Samsungovo ostrenje te podrobnosti malo bolje ohranja, saj je pri iPhonovih fotografijah ob 100-odstotni povečavi pogosto videl pastel. Denimo listi na drevesih in še kakšne druge površine obdržijo samo še barvo, ne pa tudi prave oblikovne prepoznavnosti. Na zunanjih fotografijah ni veliko razlik glede dinamičnega razpona in delovanja (samodejnega) načina hdr. Iphone privzeto malo bolj posvetli senčne predele in pri tem tvega, da bo kaj svetlejšega presvetljeno, S7 raje pušča malo temnejše sence, da se mu ne dogajajo prehude presvetlitve. Zato pa ima, recimo temu agresivnejšo odpravljanje šuma, in tako so tudi ti črni predeli res črni, ne pa sestavljeni iz niza točk (pikslov) različnih barv.

V notranjosti, v slabi in mešani svetlobi, ima iPhone večje težave. Pri fotografiji peugeota 3008 se dobro vidi, da so ostale nekatere sence (maska, spodnji del odbijačev in vrat), svetlobni napisi renault v ozadju pa so presvetljeni. In celotna fotografija je temnejša, barva pa premalo živa. Samsungu je uspelo hkrati bolj posvetliti omenjene temne predele in lepo izrisati tudi napis v ozadju. Glede podrobnosti je samsung rahlo spredaj, ampak pri obeh se da na sprednjem kolesu razbrati velikost pnevmatike (205/55 R19).

Pri naslednjem posnetku, resda kadriranem rahlo drugače, je iPhone poskušal z drugačno taktiko svetlejšega posnetka, kar pa je povsem presvetlilo sprednji del konceptnega volkswagna. S7 je dokaj lepo ohranil luči na tem avtu. Pri konceptnem renaultu sta telefona precej izenačena, mogoče je iPhonu uspelo celo za odtenek bolje izvesti hdr, se pa risba ob povečevanju znova malo poslabša.

Tudi ostali posnetki, ki smo jih s sedmico naredili v dnevni svetlobi in mraku so nas malenkost razočarali. Celozaslonsko izgledajo v redu, povečevanje pa razkrije kar nekaj slabosti. Poleg tega so barve preveč nevtralne, nekoč je Apple znal fotografijam vdihniti nekoliko več življenja. Fotoaparat v Applovi sedmici je dober, povsem na ravni najboljših androidnih modelov, jih pa nikakor ne presega, in tudi ni kakšen kvantni preskok glede na prejšnje generacije.

Videa nismo primerjali, smo pa z novincem posneli precej materiala na pariškem avtosalonu. Ugotovitve so podobne kot pri fotografiranju. V splošnem videi izgledajo dobro, tukaj so mogoče barve celo bolj nasičene, umirjanje slike je zgledno, tudi zajemanje zvoka v hrupu zelo dobro. Močne luči predstavljajo določen problem in v slabi svetlobi je šuma kar precej. Toda tipalo je majhno in vse to je pričakovano. Ko dobimo v roke na konkretnejši preizkus še iPhone 7 Plus bomo šele videli, ali je Apple fotografsko v tej generaciji res naredil preskok.

***

Testne posnetke v skoraj izvirni ločljivosti si lahko ogledate v fotogaleriji.

The post Kako se iPhone 7 po kakovosti fotoaparata primerja z Galaxyjem S7? appeared first on Tehnozvezdje.