Nisem velik oboževalec lestvice DXOMark, toda v enem vidiku je kar povedna. Med telefoni z najboljšimi ocenami, ni niti enega, ki ne sodi (ali v času svojega aktualnosti ni sodil) v višji cenovni razred. Vse tja do 40. mesta so bolj ali manj zgolj paradi modeli zadnjih treh let, šele nato se pojavijo nekateri srednjerazredni izzivalci. Podobno sliko dajejo testi potrošniških organizacij, pa nenazadnje tudi naše ugotovitve. Pri najboljši volji lahko le Googlovega Pixla 6 izpostavim kot telefon, ki ne stane 900 evrov (ali mogoče 800), a kljub temu ponuja primerljivo fotografsko in skorajda tudi video kakovost. Sicer z »le« dvema objektivoma, toda drugi v njegovem cenovnem razredu (če upoštevamo priporočeno ceno, ki v tujini velja tudi v praksi) so s katero koli kamero po kvaliteti precej zadaj.

Še celo pri običajnih fotoaparatih je bilo, dokler so še obstajali cenejši od tisoč evrov, mogoče z nekaterimi povsem dostopnimi priti do zelo podobnih rezultatov kot z nekajkrat dražjimi. Za to je bilo potrebnega nekaj znanja in spretnosti, a s telefoni niti to večinoma ne pomaga. Pri večini drugih naprav tudi ni treba nujno izbirati v najvišjem cenovnem razredu (OK, pustimo pri telefonih ob strani tiste s prepogljivimi zasloni), da dobimo denimo vrhunski zaslon, izvrstno aktivno dušenje hrupa ali najnovejše asistenčne sisteme, če stopimo še na avtomobilsko področje.

Telefoni pa zgolj t. i. paradni ponujajo kvaliteto, ki jih lahko uvršča visoko na lestvice in daje dobre rezultate v primerjavah, hkrati pa le tu najdemo tisto pravo vsestranskost. Jasno, da je pri fotografiji veliko subjektivnega, pa vendar so nekateri vidiki, npr. izris detajlov, dinamični razpon, barvna dinamika in pravilnost, konsistentnost in še kaj tudi dovolj objektivno merljivi, da lahko ločimo odlične od zgolj dobrih. Jasno je seveda tudi, da je marsikateri »dovolj dober«, toda to še ne pomeni, da je zares kakovosten. Povsem neizpodbitno pa je, da v nižjem in srednjem cenovnem razredu skorajda ne najdemo teleobjektivov, temveč kvečjemu makro in globinske objektive, ki so v večini primerov odveč in zgolj za marketinške namene (»četverna kamera!«).

Verjetno je to tudi povsem logično. Napredna tipala, dobra optika, umirjevalnik slike, optimizacija algoritmov in vse ostalo stane. Precej več kot večina sestavnih delov, ki se jih da preprosto naročiti, vgraditi in uporabiti že izdelane gonilnike za operacijski sistem.

Če pomislimo, kakšen bi bil hipotetičen telefon srednjega cenovnega razreda, ki bi bil odličen v fotografiji (in videu), kje bi imel ključne kompromise za doseganje nižje cene? Pri procesorju verjetno ne, razen če bi srednje zmogljivemu dodali zelo napreden lastni procesor za obdelavo signala s fotografskih tipal. Zaslon prav tako mora biti najmanj zelo dober, če že ne izvrsten, drugače se za telefon, ki zajema najboljše fotografije, skorajda ne spodobi. Prostora za podatke mora biti dovolj, prav tako delovnega pomnilnika, kajti če katera funkcionalnost, ga veliko potrebuje prav fotografska aplikacija s svojimi računskimi triki. Varčevanje pri zvočnikih, materialih ali dizajnu ni najbolj zaželeno, je pa nekoliko bolj razumljivo. Morda izpade še kaj pri povezljivosti (npr. Wi-Fi 6E, UWB ali dvopasovni satelitski sprejemnik), vprašljivo je brezžično polnjenje in vodoodpornost, malo manjša je baterija in počasnejše žično polnjenje. Tako v pretežni meri dobimo Pixel 6, ki določene od naštetih lastnosti, godnih za izpad, celo premore. Hkrati pa sta tudi objektiva v foto-video sklopu zgolj dva, optična povečava (»zum«) je rezervirana za dražji model Pro.

Skratka, tovrstnih telefonov nihče ne izdeluje, ker je v njih malo smisla. Pri igričarskih in tudi mnogih, ki so namenjeni širšim množicam, in želijo pri zmerni ceni nagovarjati z zmogljivostmi, hitrim polnjenjem, naprednim zaslonom in podobnimi lastnostmi, so fotografske ena najbolj očitnih žrtev. Tipala so manjša in starejšega datuma, optičnega umirjanja slike ni, o teleobjektivu lahko le sanjamo in o vrhunski obdelavi signala prav tako. Proizvajalci bodo na predstavitvi seveda ustvarjali pomp okrog fotografskih in snemalnih zmožnosti, marsikdo bo tudi v praksi verjetno navdušen, a zahtevni uporabniki in poznavalci bodo hitro ugotovili, da se zadeva ne more zares primerjati s tistimi, ki cenovno stopnico višje. Kajti prav tako so spredaj v kakovosti.

• 
  Digitalne inovacije za boljše življenje – junij 2026
• 
  Skeletorju vedno uspe ukrasti pozornost
• 
  Po toči nima smisla zvoniti
• 
  Preprosto omreževanje brez velikih naložb
• 
  Renault 4 Iconic: S Katro do Malinske in nazaj brez postanka za polnjenje

The post Nikjer drugje ni kakovost tako odvisna od cene naprave kot pri fotografiranju in snemanju s telefonom appeared first on Tehnozvezdje.

Pixel obstaja v dveh velikostih, razlika med njima pa je samo v diagonali ter ločljivosti zaslona in velikosti baterije, vse ostalo je bolj ali manj enako. V drugi generaciji je bil absolutno bolj zanimiv večji XL, ker je Pixel 2 imel še zaslon stare šole z majhno diagonalo in ogromnimi robovi spodaj in zgoraj. V tretji inkarnaciji pa je zadeva ravno obrnjena. Mali Pixel 3 je simpatičen, z ravno pravimi proporci in 5,5-palčnim zaslonom 18:9. Pixel 3 XL ima resda precej večji zaslon, a tudi ogromno, neprivlačno zarezo, medtem ko je pri malem lepši, skoraj simetričen rob zgoraj in spodaj, ki seveda znova vključuje stereo zvočnika. Pa tudi dvojni selfijevski fotoaparat. Velikost je stvar osebnih preferenc, osebno pa sem po prehodu z 2 XL na manjšo trojko kar malo osvobojen. Telefon je res prijeten za držanje, gre v vsak žep in avtomobilski predal, tudi v ovitku za na kolo ali kakšno drugo zunanjo dejavnost ni prevelik, uporabnost zaslona pa se mi ne zdi kaj dosti slabša. Mogoče kdaj storim kakšno napako pri tipkanju, sicer pa je vsa vsebina dovolj velika in enako velja za videe. Toda to je moje videnje. Zagotovo se bo komu zdel premajhen, ker smo se navadili na orjaške zaslona. So pa tudi ljubitelji starejših iPhonov in drugih malčkov, ki jim bo, vsaj na začetku, celo Pixel 3 prevelik.

Oblikovno ta fon ni presežek, kot že prejšnji, vključni z Nexusi, niso bili. Je pa vsaj zelena tipka pri belem modelu simpatična poteza, zaobljenost je dobra in ohišje so ob strani lepo oblekli v steklo, zadaj pa ta material premazali z nečim manj drsečim. Zato večino časa ne čutim potrebe po kakršnem koli ovitku. Za črnega se je na začetku govorilo, da precej hitro pridobiva praske, moj beli po več kot treh mesecih nima niti ene. Tudi iz rok mi še ni zletel. Še precej lahek je, zato mi je glede ergonomije všeč, me pa še vedo moti, da je tipka za vklop nad tisto za glasnost. No, obe vsaj dajeta dober občutek. Stiskanje za priklic Googlovega Pomočnika sicer deluje, a ne, kadar je jezik nastavljen na slovenščino. Zaščita proti vodi in prahu po standardu IP68 pa je zdaj med dragimi telefoni že skoraj obvezna.

Prejšnjič je še posebej na večjega letelo veliko pripomb glede zaslona. Meni se sicer ni zdel tako zelo slab, to pot pa moja glavna pripomba leti na svetilnost. Polna visoka ločljivost je za to diagonalo čisto ustrezna in prednosti OLED-a so zelo očitne, moram pa svetilnost ves čas držati na precej visoki nastavitvi, kar vpliva na trajanje baterije. Na soncu ravno še gre z vidljivostjo. Zanimivo je tudi, da so barvne nastavitve zelo podobne kot pri tistem »povprečnem« zaslonu iz 2 XL. Z nastavitvijo naravno so barve popolnoma blede, bolj anemične od bolnika, z ostalima dvema (poudarjeno in prilagodljivo) pa pretirano nasičene. Želel bi se kakšne srednje možnosti, ki bi bila bližje pravilnim barvam, a je žal ni. Kot že prej so spet na voljo informacije na izključenem zaslonu (always-on display), ki bi pogosto prišle prav, a sem to zadevo izklopil, ker pobere prevelik odstotek baterije. Tako se pač zanašam na dvojno trkanje po ekranu oz. preverjanje novih obvestil ter ostalih informacij na uri.

Baterija je zelo verjetno eden glavnih pomislekov pri odločanju za malega piksla. Kapaciteta nazivno ni nič posebnega, v praksi pa ima vzpone in padce. Najbolj jo obremenjuje fotoaparat, ker je očitno to najbolj intenzivna kombinacija zaslona in delovanja procesorja na najvišjih obratih. Ko sem na sejmu veliko fotografiral in/ali visel na mobilnem internetu, sem moral proti večeru posegati po zunanji bateriji. Drugače pa zlahka zdržim tudi dan in pol. Vendar sem se navadil, da ga na vsake toliko časa odložim na brezžični polnilnik, zato se niti ne obremenjujem, koliko odstotkov še imam. Pri induktivnem polnjenju je škoda samo to, da je hitri način rezerviran za »certificirane«, kar pomeni drage polnilnike. Na vseh, ki jih premorem, se telefon polni počasi, pri petih vatih.

Mislim pa, da ni dileme, zaradi česa bi moral Pixel 3 v ožjem izboru. Tudi čisti Android je na tem seznamu, vendar ta ni več tako pomemben, zdaj je Googlov fotoaparat  tista izstopajoča in nikjer drugod dosegljiva posebnost. Dobro, določeni tekmeci v teoriji ponujajo več (objektivov) in na marsikateri telefon se da (ročno) namestiti aplikacijo, vendar to ni to, ker je pomembna usklajenost programske in strojne opreme. Po samih »specifikacijah« bi lahko ta telefon kar takoj odpisal v družbi vrhunske konkurence, ampak to bi bila huronska napaka. Po mojih opažanjih ima najbolj napredne algoritme za obdelavo slike, tipala in objektivi pa so, čeprav na prvi pogled izgledajo, kot bi jih vzeli iz kakšnega telefona srednjega razreda, popolnoma prilagojeni tej obdelavi. Rezultati so z eno besedo – odlični.

Ekspertiza Googlovih inženirjev se je začela kazati tam nekje z Nexusom 6P. Ta je že zajemal izjemno lepe fotografije, mogoče z malo preveč šuma, njegova težava pa je bila počasnost. Nato so do prvega Pixla hitrost spravili v red in zdaj vsaka naslednja generacija še malo napreduje glede kvalitete in zmožnosti. V osnovi pa imajo fotografije zelo širok dinamični razpon (veliko podrobnosti tako v temnih kot v svetlih delih fotografije), naravne barve in lepo ohranjene detajle. Z redko katerega drugega mobilnika prihajajo fotografije, ki izgledajo tako “netelefonsko”. Večinoma se sicer algoritmi na vsak način izogibajo presvetlitvam, zato so pogosto posnetki nekoliko temnejših kot pri kakšnem drugem telefonu, še posebej Samsungovih. Vendar se to da hitro “popraviti”, medtem ko se fotografij s slabo dinamiko ne da z nobeno obdelavo spraviti na tak nivo, kot ga da od sebe Pixel. Deluje pa ta telefon daleč najbolje kot čista “trotlca”. Izbiranje točke izostritve ali spreminjanje osvetlitve pogosto daje slabše rezultate, kot če telefon samo usmerim v motiv in pustim “avtomatiki”, da postori, kar ima storiti. Večina vmešavanja kvečjemu poslabša dinamiko, razen če je res treba nekaj temnega toliko posvetliti, da se sploh vidi, pa naj v ozadju nastane karkoli.

Glede na Pixel 2 (XL) velike razlike ni. Podrobnosti v fotografijah je nekoliko več, dinamika za odtenek boljša, pretežno so se znebili kromatične aberacije v močnem soncu, še nekoliko sta izboljšana portretni način in nočni vid. Pri prvem Pixel še naprej izziva dogme, da se z enim samim objektivom ne da dobro izračunavati globine in tako aparat ne more razločiti med izostrenim objektom iz ozadjem, ki ga je treba umetno zamegliti. S kakršnimi koli softverskimi triki in zalogo informacij v oblaku telefon že to počne, je pogosto uspešnejši od katerega koli drugega, ki si pomaga z več lečami oz. tipali. Ne samo za prave portrete ljudi ali živali (te zazna samodejno), ta način – ki se mu zaradi napačnega prevoda reče pokončno – pogosto uporabljam tudi za fotografiranje različnih predmetov. Res je uporaben in osupljivo dober.

Nočni vid pa je nekaj podobnega, kot poznajo tudi Huaweijevi in v zadnjem času še nekateri drugi telefoni, ki zajemajo svetlobo dlje čas, lahko tudi nekaj sekund, in vse pridobljeno združijo v skoraj dnevno fotografijo v temi. Zelo je odvisno od okoliščin. Kadar svetloba niti ni tako slaba,  ni veliko razlike med običajnim načinom in nočnim vidom, kadar pa je res temno, slednji pokaže svoje čarovniške sposobnosti. Ne samo, da se vidi bistveno več, celo barve in detajli so pogosto na čisto spodobnem nivoju.  In zanimivo je tudi, da je zadeva zelo odporna na premikanje rok, skoraj vedno izpljune uporaben rezultat. Le tisto, kar se na motivu premika, se bo videlo kot črta. Včasih se celo podnevi splača fotografirati s tem načinom, vendar so razlike v resnici tako majhne, da tega večinoma ne počnem. Tudi zato, ker je skrit pod razdelkom Več, kajti med ostalimi načini se uporabnik enostavno pomika s potovanjem prsta levo-desno ali klikanjem na enega od njih.

Obstaja še način super res zoom, ki pa deluje samodejno, kadar se fotograf odloči, da bo približal motiv. V bistvu je to digitalni zum, ki izkorišča premikanje telefona v svoj prid, saj naj bi združevanje posnetkov, zamaknjenih za nekaj “pikslov”, dalo nekaj dodatnih podrobnosti. Rezultati so uporabni, a vendarle niso na ravni optičnega zuma, je pa izbiranje povečave izvedeno zanimivo. Najprej je treba dvakrat tapniti s prstom, tako kot za povečanje fotografije v galeriji, potem pa se pokaže skala s petimi poudarjenimi točkami od osnovne goriščnice do petkratne povečave. Če že, uporabljam dvakratno, včasih trikratno. Če mi kaj pri Pixlovem fotoaparatu ni všeč, je to zajemanje panoram, kjer se riše nekakšen nepregleden kvadrat, namesto fotografija v traku, kot pri večini ostalih. Pa tudi rezultati niso nič posebnega.

Morda bo koga zmotil en sam objektiv, medtem ko se marsikateri konkurent ponaša že s tremi ali celo štirimi. Ne rečem, včasih bi bilo zanimivo imeti širši kot ali pravi optični zum, vseeno pa imam raje najboljšo možno kvaliteto in zanesljivost pri enem objektivu kot kompromise pri večih. Sta pa, zanimivo, dva objektiva spredaj. Tako so selfiji lahko širši in to pogosto pride prav. Kakovost tam nekoliko zaostaja, a je vseeno kar solidna.

Pri videu je Pixel nekoliko bolj vsakdanji kot pri fotografiji. Snema 4K (vendar samo pri 30 sličicah na sekundo) in videi so v redu, z odličnim umirjanjem slike, vendar se kakšen iPhone ali Galaxy S v tem pogledu odreže še bolje. Tako glede slike, še posebej pa glede zvoka. Pri Googlu se pač osredotočajo na fotografijo in verjetno je tako kar prav.

Zvočnika, ki zavzameta kar lep del sprednje strani telefona, sta v tej generaciji podobno glasna kot v prejšnji, imata pa nekaj več posluha. Še posebej pri nizkih tonih sta boljša, kajti tam je dvojki precej zmanjkalo. Ni to Razer Phone 2, toda med “običajnimi” telefoni se malokateri približa Pixlovemu zvoku. Ali je to vredno kar zajetnega čela in brade namesto še malo večjega zaslona, pa je že vprašanje. Kljub prostoru spredaj in napredku tehnologije pa je čitalnik prstnih odtisov na zadnji strani in seveda deluje tako, kot od njega pričakujemo. Za odklepanje telefona, kadar je na mizi, lahko delno pomaga nastavitev pametnega odklepanja na lokacijo in/ali po bluetoothu povezane naprave. Ni pa več odklepanja z obrazom, ki je pri predhodniku še obstajalo v teh istih nastavitvah. Verjetno je bilo premalo varno.

Android na Pixlu je popolna Googlova predstavitev tega operacijskega sistema. To ni več »čisti« Android, ima določene dodatke, še posebej na osnovnem zaslonu. Z njega preprosto ne moreš umaknit iskalne vrstice in pripomočka z datumom in vremenom (ki pa včasih lahko izgine in ostane samo informacija o dnevu), pa tudi način upravljanja je ni ravno univerzalen. Pixli in telefoni s sistemom Android One zdaj uporabljajo to metodo s srednjo tipko, ki jo lahko ali pritisneš za domov ali povlečeš desno (in nato lahko še levo) za pomikanje med odprtimi aplikacijami, ter tipko nazaj, ki se prikaže po potrebi. Zadeva je malo konfuzna, tisto vlečenje je nenatančno in poteg navzgor, ki ali prikaže odprta okna ali predal z aplikacijami, prav tako lahko vnaša zmedo. Menda naj bi v desetici uvedli nekaj popravkov tega sistema in dobra novica za uporabnike Pixlov je, da bodo tega deležni prvi. Posodobitve so ažurne, po navadi nekje okrog petega v mesecu pride paket z varnostnim in določenimi drugimi popravki.

Kdor bo zdaj kupil Pixla, bo še naslednji dve leti deležen posodobitev, Google jih zagotavlja tri leta po prihodu novega modela v prodajo. Vsak kupec pa tri leta lahko izkorišča neomejen prostor v Googlovem oblaku za shranjevanje fotografij s Pixla v originalni ločljivosti. Pa tudi vsebina škatle je bogatejša kot pri večini konkurence. Poleg prilagojevalnika z USB-C na 3,5 mm, zvočnega izhoda pač ni, so zraven zelo solidne žične slušalke in še adapter na običajni USB.

Zelo pozitivno je tudi dejstvo, da je to daleč najbolj estetska in najmanj »najedljiva« izvedba Androida. Z nepotrebnimi obvestili večinoma obremenjuje samo aplikacijo Google Foto, ostale pa dajo mir. Prava milina v primerjavi s Hauaweiji, Samsungi in ostalo azijsko falango. Moja najljubša funkcionalnost, čeprav bo kdo zgrožen zaradi stalnega poslušanja mikrofona v telefonu, pa je prepoznavanje pesmi v ozadju. Kadar Pixel prepozna »komad«, to informacijo izpiše spodaj »vedno vključenem zaslonu« in med obvestili, kjer je potem mogoče klikniti za več informacij o pesmi in izvajalcu, v nastavitvah pa je celotna zgodovina preposlušane glasbe.

Ob telefonih s šestimi, osmimi, desetimi gigabajti pomnilnika ter 256 ali več gigabajti prostora za podatke ne morem mimo tega, da je tu osnovna konfiguracija 4/64 GB. Spet bi lahko kdo sklepal podobno kot pri fotoaparatu, še posebej glede pomnilnika. Glede na ceno bi zagotovo lahko vgradili dodatna dva gigabajta in mogoče bo za prihodnost s štirimi res šlo na tesno, za zdaj pa bi težko rekel, da je to premalo. Delovanje je hitro in gladko, mogoče je pri prvem zagonu fotoaparata (daleč najlažje je to storiti z dvojnim pritiskom na tipko za vklop) čakanja za kakšne pol sekunde preveč. Osebno s 64 GB brez težav shajam, vendar večino glasbe ter video vsebin sproti pretakam ter precej več snemam z drugimi napravami. Kdor želi na telefon spraviti obsežno zbirko, nameščati grafično intenzivne igre in podobno, bo najbrž bolj v stiski. Toda v Sloveniji različica s 128 GB ni naprodaj. Zanimivo bo videti, ali bo Telekom podprl e-SIM v tem telefonu. Ta se mi sicer zdi bolj uporaben za kakšen roaming, saj je lahko aktivna ena ali druga »simka«, obe naenkrat pa ne.

Ne bom okolišil. Pixel 3 nikakor ni idealen telefon. Nima najlepšega zaslona, ne dolgotrajne baterije, vprašanja glede zadostne količine pomnilnika za prihodnost so na mestu, manjka tudi kakšna fensi nova tehnologija, kot je prepoznava prstnih odtisov, integrirana v zaslona.  Vseeno pa je povsod dovolj dober, da ga njegov fantastičen fotoaparat zame povzdigne nad ostale. Dodaten bonus je prijeten in vedno posodobljen Android.

The post Google Pixel 3: Fotoaparat nad vsem in vsemi appeared first on Tehnozvezdje.

Uvoznik po naših informacijah že dobavlja omenjena telefona vsem operaterjem, kot prvi pa je Pixla 3 v prodajo dal Telemach.  Prihodnji teden naj bi sledil Pixel 3 XL pri Telekomu Slovenije, kmalu pa bo manjša trojka menda prišla tudi v ponudbo operaterja A1.

Dve glavni odliki krasita te telefone. Prva je čisti Googlov operacijski sistem z rednimi posodobitvami. Android je brez kakšne proizvajalčeve preobleke, v primerjavi z odprtokodno različico (AOSP) ima le določene Googlove elemente v uporabniškem vmesniku, denimo iskalno vrstico, hitri priklic Pomočnika, od različice devet naprej nov način upravljanja s potegi prsta namesto zaslonskimi tipkami, datumom in vremensko informacijo na vrhu zaslona ter »novičarskim« zaslonom levo od glavnega. Pixli prvi dobijo novo izdajo Androida in vsaka generacija ima zagotovljeni najmanj še dve naslednji generaciji operacijskega sistema, začetek vsakega meseca pa pride varnosti popravek, ki s seboj prinese še nekatere druge posodobitve in izboljšave. Poleg tega kupci dobijo neomejen prostor v Googlovem oblaku za nalaganje fotografij v polni ločljivosti.

In prav fotografija je druga odlika telefonov Pixel. Mogoče na prvi pogled enojen fotoaparat z dokaj majhnim tipalom ne obeta kaj posebnega, toda ta vtis ne bi mogel biti dlje od dejanskih rezultatov. Kajti ti so večino časa, to lahko potrdim kot uporabnik zadnjih dveh generacij teh telefonov, izvrstni. Googlovi inženirji so začeli trend t. i. računske fotografije in jo nedavno povzdignili še nivo višje. Algoritmi, optimizirani za fotografski sklop in procesor v telefonu, obsežne podatkovne zbirke in obdelava posnetkov z mislijo na kolikor toliko realističen končni rezultat, so korak pred vsemi ostalimi proizvajalci. Predvsem telefoni s svojim načinom HDR+ uspejo doseči večji dinamični razpon od tekmecev, portretni način kljub le enemu objektivu daje boljše rezultate kot aparati, ki »globino« merijo z dvema in več tipali, »nočni vid«, ki fotografijo zajema dlje časa, pa dobesedno spreminja noč v dan. Ročnih nastavitev, tako kot pri iPhonu, sicer ni, zato pa se da fotografirati v način RAW, in uporabnik je lahko ob pritisku na »sprožilec« prepričan, da se telefon ne bo zmotil. Mogoče določeni tekmeci ponujajo več fleksibilnosti, noben pa boljše kvalitete.

Tudi po ostalih karakteristikah sta trojki trdno v višjem razredu, res pa je, da zdaj prihajajo na trg modeli z novejšo generacijo procesorjev in da kakšna lastnost tudi manjka. Od tistih, ki so prisotne, velja izpostaviti še stereo zvočnika na sprednji strani, za oči, otip in oprijem prijeten premaz steklene zadnje strani, solidna zaslona OLED, brezžično polnjenje, podporo za e-SIM (vendar je lahko aktivna zgolj ena od obeh »simk« v telefonu, ne pa obe hkrati kot pri klasični dual SIM izvedbi) ter priložene zelo solidne slušalke USB-C. Zadnji podatek že nakazuje, da klasičnega izhoda za slušalke ni, kot tudi ne reže za pomnilniško kartico. Vgrajene shrambe je 64 ali 128 GB, Telemach za zdaj prodaja 64-gigabajtno različico, kar pa je v resnici čisto dovolj za veliko večino uporabnikov, tudi zame. Tudi glede pomnilnika, ki ga je 4 GB, bi se lahko kdo zmrdoval, da ga je premalo, a dejanska uporaba ne podpira takega zaključka.

Podobno kot pri Samsungovih Galaxyjih S10 in S10+ tudi tu ni resnejših razlik med malim in velikim modelom. Pixel 3 je za tiste, ki imajo rajši manjše telefone in jim s svojim 5,5-palčnim zaslonom (razmerje 18:9 in brez zareze) še vedno ponuja dovolj površine tako za zabavno vsebino kot za resnejša opravila. Tudi polna visoka ločljivost je čisto zadostna. Pixel 3 XL ima precej večji, 6,3-palčni zaslon z razmerjem 18,5:9 in ločljivostjo QHD+, vendar tudi eno največjih zarez sploh. Precejšnja razlika je še v bateriji, saj XL prinaša dodatnih 515 mAh, kar bi se moralo poznati pri daljši avtonomiji, pri čemer glavni porabnik ni zaslon, ampak fotoaparat. Kar glede na vso obdelavo, ki takrat poteka v ozadju, niti ni presenetljivo. Vse ostalo je pri obeh modelih enako.

Pri Telemachu so cene za Pixel 3 nekje na ravni Huaweija Mate 20 Pro in malo nad iPhonom XR z enako kapaciteto shrambe. Kako bosta Googlova telefona pozicionirana pri ostalih dveh operaterjih, pa bomo šele videli.

The post Googlovi Pixli so vendarle našli Slovenijo appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej je tu fotoaparat. Lahko se zapletemo v akademsko debato, ali je najboljši ali ni. Pa tudi, ali do konca izkoristi hardver, ki ga ima na voljo. Nekaterim so njegovi rezultati všeč, drugim malo manj zaradi še vedno pretiranega poseganja umetne inteligence in algoritmov za zapisovanje v datoteke jpg. Toda take fleksibilnosti, kot jo dobiš s tem telefonom, drugod večinoma ni. Že rezultati s samodejnim načinom so na visokem nivoju in za dodatek je še nočni način, kadar običajni zajame premalo svetlobe. Kdor namesto naprednega hdr-ja želi več nadzora in manj vmešavanja »pameti«, lahko fotografira v ročnem načinu. Tiste fotografije imajo poleg take osvetlitve, kot si jo je zamislil fotograf, tudi manj izrazite kontraste in poudarjene robove objektov, iz surovega zapisa (dng) pa se tudi da izvleči marsikaj, seveda z nekaj ukvarjanja v ustreznem programu za obdelovanje fotografij. Za igranje je na voljo še zamegljevanje ozadja (zaslonka) ter portretni način.

Predvsem pa fleksibilnost omogočajo trije objektivi. Poleg običajne goriščnice sta na voljo še ekstremno široka (približno 16 mm) in teleobjektiv (80 mm) ter dodatno kombinacija optične in digitalne povečave (135 mm). Še posebej široka je dobrodošla, ker je kakovost res spodobna, skoraj taka kot pri glavnem objektivu. Seveda so posnetki rahlo »sodčkasti«, pa spet ne pretirano. Pri »zumu« se pozna manjše tipalo in manj točk, še vedno pa je lahko uporaben, posebej v dobri svetlobi. Odločitev za opustitev črno-belega tipala in vključitev širokokotnega objektiva je bila zagotovo dobra in pravilna. Zanimivo pa bo videti, če lahko Huawei skozi programske nadgradnje še kaj izboljša ta fotoaparat in kako ga bo razvijal naprej v prihodnjih modelih.

Naslednje področje je biometrija. Verjetno je Apple, ko je snoval lanski iPhone X, predpostavil dvoje. V prvi vrsti, da v zaslon integrirani čitalniki prstnih odtisov, čeprav se je takrat o njih že precej govorilo, še niso tako blizu množični resničnosti. In poleg tega še, da bo imel s tehnologijo Face ID, pomanjšanim Kinectom, znova nekaj let prednosti pred konkurenco. In se je zato odločil za prehod na prepoznavanje obraza namesto (začasne) prestavitve čitalnika prstnih odtisov s sprednje strani telefona, dokler ne bi omenjena tehnologija postala dovolj zrela. Izkazalo se je, da sta bili obe predpostavki precej pesimistični. V prodaji je namreč že več telefonov, pri katerih je prepoznava prstnih odtisov neposredno v zaslonu, pa tudi povsem enakovredna obrazna biometrija je že tu.

Prav Mate 20 Pro ponuja oboje. Glede čitalnika prstnih odtisov v zaslonu so mnenja deljena. Kritiki poudarjajo, da je počasnejši kot tisti, ki smo jih bili navajeni v zadnjih letih – še posebej Huaweijevi so bili že od nekaj izjemno hitri in tudi zanesljivi –, in da pogosteje ne prepozna prsta kot se je to dogajalo pri klasičnih. Toda osebno mi je nova rešitev povšeči. Res je, da prepoznava traja malo dlje, nekje med pol sekunde in sekundo. Vendar s tem nimam problemov, pustim prst dovolj dolgo na steklu, pa kaj. Zanesljivost pa je pri meni odlična, zadeva zataji samo, kadar imam mokre prste, kar pa velja tudi za vse ostale. Pa še animacija je zanimiva in po nekaj dneh že točno veš, kam položiti prst, še preden se nariše krogec. Čitalnik na sprednji strani pa se mi zdi priročen zato, ker pogosto hočem kaj preveriti na telefonu, ki leži malo stran od mene na mizi, pa ga nočem prijemati v roke.

Toda vsem, ki se jim ne ljubi čakat, priporočam obrazno odklepanje. Z njim je telefon pogosto odklenjen v hipu, vsekakor še preden bi sploh uspel kaj pritisniti. Deluje pa praktično v vsem razmerah. V normalni svetlobi, v temi, na soncu, s kapo, z očali. Ne opazim kakšne zaznavne razlike v primerjavi z jabolčno implementacijo, le da je Huaweijeva verjetno še hitrejša. In da ni treba (če tako nastaviš) nič s prstom potegniti po zaslonu, temveč je ta neposredno odklenjen.

Kakovost zaslona pa zaradi prepoznave prstnih odtisov nič ne trpi. In čeprav mogoče na osnovi specifikacij tega ne bi bilo mogoče sklepati, je tokratni OLED bistveno boljši od lanskega v Mate 10 Pro. Malo pa tudi od tega v P20 Pro. Še posebej črna je tokrat veliko bolj črna, saj lani kljub zaslonski tehnologiji, ki obljublja čisto črnino, ni bila taka. Precej izboljšana pa je tudi kalibracija ostalih barv. Bela je tokrat bela, ne vleče na modro ali rumeno, kot se rado dogaja. Lepo pa bi bilo, če bi Huawei ponudil še kakšno dodatno možnost prilagajanja velikosti ikon in besedila (angl. scaling), ker je zdaj ponekod visoka ločljivost dobro izkoriščena, drugod pa malo manj.

In nenazadnje še baterija ter polnjenje. Kar 4200 mAh kapacitete je več kot dovolj za cel dan, v enem mesecu nikoli nisem prišel blizu temu, da bi moral telefon dodatni polnit pred spanjem. Kar pa sem občasno vseeno storil na brezžičnem polnilniku. Kadar si eden za drugim sledita ne pretirano intenzivna dneva, baterija lahko zdrži do konca drugega, sicer pa se na dvodnevno avtonomijo vseeno ne gre zanašati. Je pa žično polnjenje res hitro, že s kakšnim univerzalnim polnilnikom, ki podpira enega od hitrih protokolov, kaj šele s priloženim. Z njim telefon od 30 do 80 odstotkov napolnjenosti pride v približno pol ure. Hitrega brezžičnega še nisem uspel preizkusiti, ker Huaweijev polnilnika še ni prišel do mene. Z ostalimi pa sicer ni brzinsko, zato pa je lahko telefon dovolj pogosto na elektriki, da je vedno, kadar se z njim nekam odpraviš, na stotih odstotkih. Kar seveda velja za vsakega, ki podpira induktivno polnjenje, nima pa vsak tako velike baterije kot Mate 20 Pro in enako učinkovitega procesorja, kot je Kirin 980.

Obratno brezžično polnjenje se mi zdi luštna ideja, je pa za zdaj nisem uspel konkretno izkoristiti. Mislim, da bi najbolj prav prišla za polnjenje ure ali škatlice s popolnoma brezžičnimi slušalkami. Vendar nobena od tovrstnih naprav, ki jih uporabljam, ne podpira takega načina pridobivanja energije. Vedno je problem, če nekaj predstaviš brez konkretnega ekosistema v ozadju. Za polnjenje drugega telefona bi sicer šlo, to sem preizkusil, vendar z nekaj omejitvami. Prva je ta, da bi skoraj morala biti oba v ovitku in po možnosti še nekako speta skupaj, drugače se tisti, ki naj bi dobival energijo, zelo hitro odpelje z elegantnega, a drsečega Mate 20 Pro, in veselja je konec. Kar tudi pomeni, da se greš lahko nekaj takega samo nekje, kjer telefona počivata na mizi, denimo med kavo ali kosilom. V žepu ali nahrbtniku takega polnjenja ne moreš izvajati. Bi pa na ravni podlegi dobil tistih nekaj odstotkov za kak nujen klic ali poslano sporočilo/e-pošto, kaj dosti več pa verjetno ne. Pri uri ali slušalkah si predstavljam, da bi lahko dodal soka za nekaj ur delovanja, hkrati pa telefonu ne bi odvzel toliko, da bi bil potem tam v škripcih.

The post Prej je dohiteval, z Mate 20 Pro Huawei že prehiteva appeared first on Tehnozvezdje.

Fotografska aplikacija na pogled ni kaj dosti drugačna. Tipka za spreminjanje goriščnice je zdaj spodaj. Lahko jo pritiskaš, da se pomikaš med 1x -3x – 5x in 0,6x, lahko pa vlečeš desno ali levo za poljubno nastavitev »zuma« od 0,6 do kar desetkratne digitalne povečave. Do tja je seveda nesmiselno, ker je to samo digitalni zum s hudim poslabšanjem kakovosti. Petkratna povečava pa daje še sprejemljivo kvaliteto. Po svoje je hecno, da je z 1x označen osrednji objektiv, ki ima goriščnico 27 mm (preračunano na polni format), ultraširokokotni s 16 mm pa ima oznako 0,6x. Verjetno je to zato, da uporabniki ne bi bili pod vtisom, da je ta objektiv glavni. Ker dejansko je pri njem kakovost slabša kot pri 1x s precej večjim tipalom.

Vseeno, če bi vzeli celoten razpon, ima ta aparat dejansko petkratni zum, s tem, da se začne res široko. Tista hibridna možnost 5x, kjer telefon vzame informacije še iz presežka točk na osrednjem tipalu – 40 milijonov jih je, a privzeto je velikost fotografij nastavljena na 10 MP – pa je tako skoraj 8,5-kratna povečava. Tule so primeri, kako to izpade:

Še ena novost, s katero so se pohvalili na predstavitvi, je makro na razdalji vsega nekaj cm. Torej je mogoče rožice in še kaj fotografirati povsem od blizu. To se res da, če je vključena nadrejena umetna inteligenca (Master AI). Ta potem ugotovi, kaj poskušaš storiti in pomaga pri ostrenju na tako kratki razdalji. Da se pri 1x, še bolje pa s širokokotnim objektivom. Rezultati so malenkost umetni, a vseeno blizu osupljivim:

Sicer je umetna inteligenca privzeto izključena, kar se mi zdi dobra odločitev. Pri P20 Pro je pogosto pretiravala poudarjanjem določenih barv, še posebej zelene, pa tudi kontrastov in še česa. Zdaj sicer prve primerjave kažejo, da je razlika veliko manjša ali pa skoraj nezaznavna. Kar je dobro in pomeni, da so inženirji ter programerji prišli k pameti. Enako so na sprednji, selfijevski strani omilili glajenje kože. No, tule je nekaj primerov.

Pri običajnih fotografijah je prav tako obdelava na malo bolj znosni ravni. Še vedno je ostrenje robov (sharpening) nastavljeno na višjo vrednost, kot bi si želel. Rad bi kakšno nastavitev, kot jo ponujajo pravi fotoaparati, da bi to ostrino znižal za kakšno stopnjo. Na -2 ali -3 bi bilo kar v redu. Nekaj podobnega bi dobili, če bi vzeli fotografije Googlovega Pixla, ta daleč najmanj ostri od vseh, in jih »nadgradili« s funkcijo Unsharp mask v Photoshopu. Ne glede na to je podrobnosti precej, se mi pa zdi, da bi jih bilo lahko še več. Vse, kar se pri povečevanju vidi tu, se vidi tudi na Pixlovih fotografijah, pa ima ta telefon bistveno manjše tipalo. Huawei je napredoval v lagoritmih za HDR, saj je zdaj ta prav tako primerljiv s Pixlom in iPhonom XS, ki je tudi ujel googlovskega konkurenta (vsaj lansko izdajo, za trojko bomo še videli, koliko je boljša). Korak naprej torej, ne pa tudi korak pred konkurenco.

Googlov telefon sicer fotografije namerno pušča malo temnejše, da se popolnoma izogne presvetlitvam na nebu in podobnem. Vseeno pa v teminah pusti dovolj podrobnosti, da je mogoče sliko še ročno posvetliti. Mate 20 Pro to stori že samodejno, hkrati pa so nebo in ostalo, kar bi bilo lahko belin, še vedno dobro prikazani. Mogoče so barve malo manj tople. Nekaj primerov:

Prednost je seveda v širokem kotu in »zumu«. Prvega ponujajo še LG-ji, novi Samsung Galaxy A9 in še kakšen redek primer drugih znamk, toda prav veliko telefonov s to lastnostjo ni. Upam pa so tudi trditi, da Mate 20 Pro ponuja daleč najboljšo kvaliteto na široki strani. Fotografija ne razpade takoj ob prvem povečevanju na posamezne »piksle«, podrobnosti je presenetljivo dosti, dinamika prav tako ne zaostaja za tisto pri glavnem objektivu, popačenja nekaj je, toda vsaj stavbe zna sistem malo poravnati in tako ni vse skupaj pretirano sodčkasto.

Približevanje motiva ponuja veliko konkurentov, vendar večinoma z goriščnico okrog 55 mm (torej 2x), ne 80 mm. Tu je kvaliteta opazno slabša, ločljivost tipala je manjša in točke na njem tudi, kar se neizbežno pozna. Še vedno je vse skupaj neprimerno bolje od digitalnega izreza in povečave, ker je to pač optično približanje, toda detajli, barvna živahnost in vse je na nižjem nivoju. In ker je globinske ostrine že nekaj manj, je treba biti pozoren, kam aparat ostri.

Po svoje presenetljiv pa je »hibridni« zum, ker sploh ne da takih rezultatov, da bi jih lahko že tako označili za digitalno, umetno zadevo. Zagotovo je vse skupaj malo polikano, kot pravzaprav vse pri tem telefonu oz. fotoaparatu. (Google ima precej manj težav s tem, da kje pusti kakšen šum, namesto da bi z njegovim odpravljanjem poslabševal kvaliteto prikaza detajlov) Vseeno pa zna biti dobrodošlo in uporabno.

In preden kdo začne s temo “pravega fotoaparata ne rabimo več,” lahko navdušenje malo ohladim z izrezom iz dveh fotografij pri 81 mm. Prva je kajpak z Mate 20 Pro, druga pa z resnim aparatom, Sonyjevim RX100 VI.

Še posebej v temi pa ta aparat blesti. Že v samodejnem načinu je odličen. Tu je primerjava s Pixlom 2 XL.

Huaweiju, verjetno zaradi večjega tipala, ni treba posegati po nadosvetlitvi (recimo +2/3) in se tako lažje izogne »prežganim« točkam na motivu – tam, kjer je močan izvir svetlobe. Barve in podrobnosti sicer tudi Pixel lepo ohranja, a Mate 20 Pro je včasih še za odtenek boljši. Ponoči sta sicer vlogi zamenjani. Pixel mora prisilno svetliti, kar povečuje nevarnost za prežganost na določenih delih in obenem še šum, Huaweiju pa ni treba, ker ima zalogo v večjem tipalu in točkah na njem. Vse skupaj tudi izgleda bolj ostro, kar pa je dejansko zaradi prej omenjenega »sharpeninga«. Tule je še en primer:

Še malo primerjave, tokrat ne samo s Pixlom, ampak še s Samsungovim Galaxyjem S9+, ki se prav tako mora zatekati k svetljenju fotografije, toda njegova kombinacija tipala, objektiva in algoritmov ni tako napredna, zato je precej tega, kar Mate 20 Pro prikaže lepo, Pixel pa srednje lepo (denimo krona na mostu, osvetljeni nosilci ali pa luči v stolpičih), popolnoma presvetljeno.

Mate 20 Pro ponuja še nočni način. Pri tem ostane tipalo vključeno nekaj sekund. Privzeta nastavitev je štiri, lahko pa jo sproti prilagodi tako uporabnik kot fotoaparat. Možno je postopek kadarkoli končati in sistem potem izpljune fotografije iz tega, kar je do takrat zajel. Končni rezultat je večinoma svetlejši in z več podrobnostmi. Nekako tako, kot poskušata Samsung in Google, vendar s precej boljšimi rezultati. Se pa lahko zgodi, da je končna fotografija pri predolgem držanju »zaklopa« odprtega (zaklopa seveda ni, a tako najlažje ponazorim) malenkost premaknjena. Zato je mogoče treba poskusiti večkrat. Pri čemer pa mogoče razlika v primerjavi s klasično samodejno fotografijo sploh ne bo zelo velika. Nekaj primerov običajnega in nočnega načina:

Z vsem tem se bom še ukvarjal in verjetno sproti še kaj novega ugotovil, mogoče tudi ovrgel katero od začetnih hipotez. Čakajo me tudi še nekateri načini, denimo portretni ali »spreminjanje zaslonke«, ki se jih še nisem dotaknil. In seveda video. Že zdaj pa je jasno, ima Mate 20 Pro izjemno fleksibilen in vsestranski fotoaparat, a ne nujno prepričljivo najboljšega, kar se jih trenutno dobi v telefonih.

The post Prvi vtisi in primerjave fotografskih sposobnosti Huaweija Mate 20 Pro appeared first on Tehnozvezdje.

Kitajski proizvajalec je sicer predstavil štiri modele – Mate 20, Mate 20 Pro, Mate 20 X in Porsche Design Mate 20 RS. Toda v Sloveniji se bo po odločitvi korporacije prodajal samo Pro, četudi je vsaj en operater potencial videl še v cenejšem Mate 20, ki pa bi lahko jemal kupce P20 Pro. Ta podjetja vedno sama sebi skačejo v zelje s tolikšno paleto telefonov.

Letošnji adut je nekoliko večji od lanskega in tudi malo podoben Samsungovim paradnim izdelkom, res pa ga na zadnji strani od konkurence loči v kvadrat postrojena trojica fotoaparatov z bliskavico. Zato pa je oblikovanje, čeprav novo in drugačno za tega proizvajalca, z zaslonom čez rob malo podobno kot pri kakšnem konkurentu. Na vseh straneh je telefon lepo usločen. Nekatere barve pa se znova prelivajo iz ene v drugo, kar so uvedli že pri P20 Pro. V Sloveniji bodo sicer od petih na voljo tri – črna, modra in t. i. twilight. Zaščita pred vodo in prahom je IP68.

Fotoaparatski del bo ena od glavnih prodajnih lastnosti. Za razliko od tistega pri P20 Pro bo tukaj namesto črnobelega tipala, v katerem nikoli nisem videl veliko smisla, glavnemu s 40 milijoni točk in teleobjektivu z osmimi megapikami družbo delal še ultraširokokotni objektiv, pod katerim bo dvajsetmilijonsko tipalo. Torej bo nekako tako kot pri LG-j V40 in Samsungu A9 pokrit celotnem spekter od širokega kota pred standardnega pogleda do zuma. Toda potencialno na precej višjem nivoju, tako zaradi fizično večjih tipala, vsaj glavnega, kot tudi zaradi procesorske moči in algoritmov. Fotoaparat bo počel marsikaj s svojim obdelovanjem in umetno inteligenco, končno bo tudi Huawei posvojil tehnologijo, ki jo že nekaj let obvlada Google, zdaj pa je na to področje stopil še Apple. Mate 20 Pro bo namreč zajel do deset posnetkov naenkrat, z različnimi nastavitvami, seveda, in jih združil v končno fotografijo. To so poimenovali Super HDR. Skupaj z drugimi triki, tudi pri videu, kjer obljubljajo hollywoodske učinke, nas čaka veliko preizkušanja pri tem telefonu.

Telefon poganja novi Huaweijev procesor Kirin 980, ki naj bi z zmogljivostmi in sposobnostmi umetne inteligence pariral ali celo prekašal Qualcommovega Snapdragona 845, ki ga vgrajujejo v večino dražjim pametnih telefonov, ter Applov A12 Bionic. Bomo videli. Obenem naj bi zaradi tega, ker je proizveden s samo sedmimi nanometri razmaka med osnovnimi elementi, porabil manj energije. Poleg tega pa bo baterija večja, s kapaciteto 4200 mAh, kar naj bi zagotavljajo odlično dolgoživost z enim polnjenjem. So pa tokrat omogočili še brezžično polnjenje, ki so ga lani brez potrebe izpustili. Letos pa celo omogoča polnjenje v drugo smer. Uporabnik bo lahko na telefon položil Huaweijevo uro, škatlico z brezžičnimi slušalkami ali menda celo drug telefon, in se bo ta naprava polnila. Počasi, toda za uro in slušalke naj bi bilo tudi na ta način soka dovolj. Poleg tega telefon podpira superhitro polnjenje s kar 40 vati, kar je primerljivo s polnjenjem prenosnikov. Induktivno pa s 15 vati, kar je tudi hitreje kot denimo pri Applu. Nasploh so se s tem konkurentom na veliko primerjali.

Zaslon bo imel diagonalo 6,39 palcev, tako veliko jim je omogočila prav ta razpotegnjenost čez rob in razmerje strani 19,5:9. Kajpak z zarezo zgoraj, kjer je selfijevski fotoaparat in še precej tehnologije za varno obrazno odklepanje. To bo tako uporabno tudi za potrjevanje plačil s telefonom. Toda, nazaj k zaslonu. Ta je vrste Oled in ima ločljivost WQD+, kar je drugo ime za razpotegnjeno ločljivost 1440p. Podpira HDR.

Pod zaslonom pa je tokrat – končno – čitalnik prstnih odtisov. S tem je ta izginil z zadnje strani, tipalo pa podpira deset nivojev pritiska. Zelo zanimivo bo videti, kako se bo obneslo med vsakdanjo uporabo. Prav tako bomo pozornost namenili zvočnikoma. Tistega na spodnji strani telefona so skrili kar v priključek USB-C oz. skozenj prihaja zvok. V navezi z zgornjim omogoča stereo učinek.

Sistem EMUI 9 je nekoliko prenovljen in prečiščen. Še posebno nastavitve. Novo je navigiranje po sistemu. Uporabnik lahko izbere upravljanje s potegi prsta, pri čemer je poteg navzgor skok domov, v sredino od leve ali desne nazaj, navzgor s pridržanjem pa odpiranje seznama odprtih aplikacij. Vse skupaj temelji na sistemu Android 9 Pie.

V Sloveniji bo Mate 20 Pro imel šest gigabajtov pomnilnika in 128 GB prostora za podatke, priporočena maloprodajna cena pa bo 999 evrov.

The post Huaweijev telefon, ki lahko zatrese establishment v zgornjem razredu (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.

Veliko tipalo

Nokia 808 Pureview in  NokiaLumia 1020

Telefona, ki sta si tipalo sposodila pri takratnih zmogljivih žepnikih, saj je bila velikost 1/1,7 palca. No, imelo je 41 milijonov točk, tako da neposredno sposojeno ni bilo, fotoaparat s čim podobnim nismo srečali. Zato sta omogočala »hibriden« zum, kar je pomenilo fotografije z manjšo ločljivostjo (pet megapik) in uporabo »presežnih« točk na tipalu za izboljševanje slik pri digitalnem povečevanju. Model 808 je temeljil še na sistemu Symbian in je bil zato skoraj neuporaben kot pametni telefon. Kaj naj z najboljšo mobilniško fotografijo, če jo z muko kam pošljem ali naložim? Lumia 1020 je bila prav tako omejena s sistemom Windows Phone in se ni mogla pohvaliti s hitrostjo. Obe je pestila tudi precejšnja izboklina zaradi tega tipala in ustreznega objektiva. Podoben princip, a brez izbokline in ustrezno zmogljivim procesorjem je letos posvojil Huawei P20 Pro, tudi zaradi nekdanjih Nokijinih inženirjev, ki so zdaj zaposleni v kitajski korporaciji.

Panasonic CM1

Japonci so šli še korak dlje, saj so vgradili kar enopalčno tipalo, kakršne srečamo v superžepnikih serije TZ ali FZ. Toda vse ostalo glede tega telefona, ki je bil za tiste čase salamensko drag – danes se devetsto evrov niti ne bi slišalo tako pregrešno veliko –, ni bilo na nivoju iPhonov ali Galaxyjev S. Reč je ostala tako nišna in spregledana, da ne vemo niti tega, ali je bila kakovost fotografij zares kaj posebnega.

Notranji zum

Asus Zenfone Zoom in Oppo 5X

Se kdo še spomni Sonyjev fotaparatov serije T? Bili so res tanki, a so ponujali večkratni optični zum, ki je bil skrit v ohišju. Enak trik z notranjimi premičnimi lečami so poskušali izvesti najprej v Asusu in potem še v Oppu. Pri prvem je bil razpon trikraten, pri drugem kar petkraten. Toda znova so bili kompromisi prehudi. Asusov telefon je bil debel in izbira Intelovega procesorja je bila nasrečna. Tudi kupiti se ga ni dalo skoraj nikjer. Kar je še bolj veljalo za Oppov izdelek.

Nokia N93

Še pred omenjenima je bila morda najbolj fotografska Nokia, kar so jih kdaj naredili. Vlogerski telefon deset let pred vlogerji. Premičen objektiv se je ponašal s trikratnim optičnim zumom in napisom Zeiss, tipalo je premoglo tri megapike, kar za leto 2006 sploh ni bilo slabo. V modernem obdobju pametnih telefonov ni nihče več poskušal s čim podobnim.

Telefon-fotoaparat

Samsung Galaxy Camera in Galaxy K Zoom

Zato pa je Samsung pred leti izdeloval fotoaparate, ki so bili hkrati telefoni. Ali obratno. Na pogled sta bila oba modela vsekakor povsem fotografska, a z večjim zaslonom, kot je običajno pri teh napravah, ter vso povezljivostjo in androidnimi zmožnostmi. Ponujala sta desetkratno optično povečavo in ksenonsko bliskavico, kakovost fotografij je bila zelo spodobna. Žal pa sem pri obeh imel občutek slabe integracije, kot da bi preprosto zlepili skupaj telefon in fotoaparat. Tudi večini kupcev se ideja, da bi ves čas nosili s seboj »fotič« namesto tankega in elegantnega fona, ni zdela posebej privlačna. Samsung pa je koncept nato opustil.

Modularen fotografski dodatek

Hasselblad True Zoom

Obuditi ga je poskušal Lenovo oz. Motorola. Prav na prej opisan način – fotoaparat se magnetno pritrdi na telefon. Zadeva je v praksi obupna in nikakor ni vredna znamke, pod katero jo prodajajo. Približno polovica posnetkov, ki sem jih naredil z njo, ni bila ostrih, saj je bilo samodejno ostrenje katastrofalno slabo. Tudi aplikacija je zaostajala za običajnimi in za enako ceno (tristo evrov) se dobi veliko boljši samostojen fotoaparat.

Rdeča nit pri vseh omenjenih, na kakšno noro idejo pa sem verjetno še pozabil, je tako slaba izvedba ne nujno napačnega koncepta. Ali fotoaparat ni ponujal bistvene prednosti pred običajnimi, vgrajenimi v telefone, ali je bila naprava prevelika in predebela, skoraj praviloma je bil sam telefon povprečen. Če dobimo kombinacijo teh dejavnikov in še odbijajoče cene, pa je jasno, kam pridemo. Nikamor. To so ugotovili tudi računovodje pri vseh omenjenih projektih in preklicali razvoj morebitnih naslednikov, četudi bi bili mogoče že bistveno bolj privlačni.

The post Saj tak telefon so že naredili, pa se ni prijel appeared first on Tehnozvezdje.

Še skoraj bolj pomembno kot samo število »fotoaparatov« (seveda delujejo kot zaključena celota) je dejstvo, da so korenito izboljšali glavno tipalo glede na predhodnika in G7 ThinQ, saj ima po novem ob odlični vrednosti zaslonke f/1,5 točke velikosti 1,4 µm namesto 1 µm pri G7. To vsaj v teoriji omogoča precej boljše zajemanje v slabi svetlobi in manj šuma v vsakršnih razmerah. Še vedno največ posnetkov zajamemo s standardno goriščnico (nekje okrog 28 mm) in pri tem so LG-jevi telefoni po kakovosti malo zaostajali za konkurenco.

Za široki kot in zum je bolj pomembno, da sploh imamo to možnost, dokler industrija ne iznajde načina, kako vgraditi večjih tipal in svetlobno močnejših leč. Ostala dva modula sta tako nekoliko manj zmogljiva, širokokotni je enak, kot ga že poznamo iz LG-jevih prejšnjih telefonov, »teleobjektiv« pa ponuja dvakratno približanje motiva glede na standardni pogled in 3,7-kratno glede na širokokotnega. Po ločljivosti pa gre takole – 16 megapik za široko zajemanje in po 12 za ostali dve možnosti. Video je mogoče snemati v 4K s 60 sličicami na sekundo. Spredaj sta objektiva z običajno in širokokotno goriščnico, vendar manj megapikami (osem in pet).

V osrčju telefona sicer kraljuje zaslon OLED z diagonalo 6,4 palcev in ločljivostjo QHD+. Upamo, da nekoliko boljše kakovosti kot pri V30 ali Pixlu 2 XL, ki barvno in glede vidnih kotov ni blestel. Na vrhu je zareza, brez tega skoraj ne gre več. Procesor je zdaj za vrhunske mobilnike že standardni Snapdragon 845, kapaciteta baterije solidnih 3300 mAh, a bi bila lahko glede na velikost zaslona tudi zmogljivejša. Verjetno so nekaj prostora žrtvovali zaradi resonančnega učinka »boom box«, ki ojača zvok iz zvočnika, še posebej base. So pa prvič vključili hitro brezžično polnjenje (Qi).

Za odpornost ima V40 ThinQ certifikat IP68 in ustreza ameriškemu vojaškemu standardu 810 G. Ker je to LG, je telefon obdržal izhod za slušalke in 32-bitni pretvornik zvoka (DAC). Pomnilnika je šest gigabajtov, za podatke pa 64 ali 128 GB. Znova so v programski opremi (žal še Android 8.1) dodatki »umetne inteligence«, zato oznaka ThinQ. Tudi brez ne bi bilo nič drugače. Pričakujemo maloprodajno ceno okrog 900 evrov, kdaj prihaja v Slovenijo, pa trenutno še ni znano.

Zraven je LG predstavil še hibridno uro LG Watch W7 za »vse tiste, ki cenijo izgled klasične ure, želijo pa priročnost povezane pametne ure.« Tako lahko W7 prikazuje obvestila s telefona, lahko pa deluje povsem mehansko. V tem načinu njena baterija zadostuje za tri mesece, s polno pametno funkcionalnostjo pa največ dva dni.

Fotografije: LG

The post LG s petorčkom fotoaparatov v telefonu V40 ThinQ appeared first on Tehnozvezdje.

Največja novost pri Nikonovem Z-ju je majhna razdalja med tipalom in robom navoja za objektive – ta ima tudi zelo velik premer -, kar vsaj v teoriji omogoča izjemno svetlobno močne in ostre objektive. Fotografi ob teh navedbah takoj zastrižejo z ušesi in če se bo teorija, tudi s pomočjo neodvisnih proizvajalcev objektivov prelila v prakso, bodo kupci nedvomno zelo zadovoljni. Kot bodo verjetno z zmogljivostmi aparatov Z 7 in Z 6 ter – končno! – videografskimi sposobnostmi. Ob vsej optični naprednosti in vsestranski foto-video uporabnosti pa se vseeno ne morem znebiti občutka, da japonska korporacija, prosto po najboljšem hokejistu, ne drsa tja, kamor gre plošček, ampak tja, kjer je zdaj. Ali, še bolj natančno, kjer je bil zadnjih nekaj desetletij. Zdaj pa ga Apple, Google, Huawei in še kdo vztrajno odbijajo v drugo smer.

Nedvomno v profesionalnem razredu resnega vpliva »računske fotografije« (angl. computational photography) še nekaj časa ne bo prav zares čutiti. In v tem vmesnem obdobju lahko Nikon zasluži milijone od fotografov, ki se jim bo zdelo vredno presedlati na novo opremo. Vendar pa se novi sistem zanaša skoraj izključno na fiziko (optiko). Česa zares visokotehnološko novega niso prikazali. In tako procesorske zmogljivosti ter tehnološka naprednost prej ali slej ostaja v domeni Sonyja. Panasonic omogoča kopico trikov z uporabo videa 4K, česar se uči tudi FujiFilm. Proizvajalci telefonov pa znajo zajemati po več fotografij naenkrat in jih združevati v posnetek z velikim dinamičnim razponom, puščati »zaslonko« v več objektivih odprto nekaj sekund in nazadnje izpljuniti skoraj neverjetno fotografijo (v nočnem času) in nasploh premagovati optične ovire s preračunavanjem, strojnim učenjem in algoritmi. Rezultati so včasih celo boljši, kot jih je mogoče dobiti s fotoaparatom »ljubiteljskega« cenovnega razreda, tudi pri obdelavi surovih posnetkov (raw). Nekateri »vmesni« fotoaparati, podobno kot telefoni, navdušujejo s tipali z vgrajenim predpomnilnikom za hitro branje informacij in s tem snemanje superpočasnih posnetkov. Ponekod se da nameščati aplikacije in s tem dodajati funkcionalnosti. Take lastnosti sistemu Z večinoma manjkajo.

Dandanašnji je kar velik tehnološki razkorak med ljubiteljsko in profesionalno fotografijo. Prvo že obvladujejo novi koncepti in načelo dovolj dobrega. Namenski fotoaparat niti približno ni več nujen. Telefon ne samo, da je bolj priročen, včasih celo ponuja več. Tudi za objavo na spletnih straneh so fotografije, posnete s telefoni, več kot dovolj kakovostne. Edino za najbolj zahtevne je še nujna odlična optika in pridejo do izraza velika tipala. V tej coni je ostal Nikon, ki je že pred časom, kot eden zadnjih, pretežno opustil vstopne fotoaparate. Profesionalci bodo s sistemom Z dobili precej, ostali pa si od njega težko kaj dosti obetamo. Ne prinaša namreč konceptov in tehnologij, ki bi se postopoma selile v nižje cenovne razrede in manjše izvedbe. Gre za maksimalno optimizacijo starega, ki naj bi še naslednjih x let v profesionalnem razredu odganjala novo.

The post Veliko za profesionalce, malo ali nič za vse ostale appeared first on Tehnozvezdje.

Nexuse sem vsaj testiral skorajda vse, izmuznila sta se mi, kolikor se spomnim, čisto prvi in pa Motorolina enormna šestica. Zadnjega med njimi, Huaweijevega 6P, sem tudi malo konkretneje in dlje časa uporabljal. In me je navduševal ter hkrati frustriral s fotoaparatom. Dajal je izvrstne rezultate, fotografije pa je obdeloval kriminalno počasi za telefon zgornjega cenovnega razreda. Če se ne bi tako obiral pri zame eni najpomembnejših funkcionalnosti in če bi baterija zdržala malo dlje, bi ga mogoče celo posvojil za primarni telefon. Tako pa sem se sčasoma brez pretiranega obotavljanja poslovil od njega. Toda Galaxyji, P-ji, Tovariši, Xperije in ostali vsi prinašajo s seboj določene probleme, ki jih ne bi bilo, če bi se proizvajalci bolj osredotočili na bistveno in se manj posvečali dodajanju vedno novih vprašljivo uporabnih funkcij in možnosti. Pri Pixlu je v ospredju pristop »manj je več«, kar meni ustreza. Tako nimam neodstranljivih podvojenih aplikacij, kupa možnosti v nastavitvah in drugod, ki jih nikoli niti povoham ne, konstantnih nadležnih obvestil, risankasto preoblikovanih ikon in še česa. Res tudi izgubim kakšno priročno bližnjico tu in tam, toda minimalistična eleganca vse to odtehta.

Treba pa se je zavedati, da tudi zunanja podoba odseva to filozofijo in je bolj podrejena funkciji kot formi. Kar me pravzaprav ne moti. Mogoče je reč res rahlo velika, toda robove ima lepo zaobljene, da jo je prijetno držati, in osrednji del iz trdne kovine, kar daje dober občutek trdnosti. Zadnja stran je na vrhu steklena, večina pa je prav tako kovinska, vendar s prijetnim premazom, ki poskrbi, da telefon ne drsi pretirano iz rok in da ne zbira prstnih odtisov. Kako se bo ta barva sčasoma spraskala, bomo še videli, v prvem mesecu uporabe ni kakšnih sledov. Všeč mi je nesvetleča (»mat) črna. Bele raje nisem naročil, ker nisem bi prepričan, kako bo »panda« – zgornji del je v vsakem primeru črn, izpadla v živo. Malo so ga vremensko zaščitili, kar je dobro za podzavest, v vodo pa ga seveda raje ne mečem. Velikost gre vsaj delno na račun stereo zvočnikov zgoraj in spodaj, ki tako v navezi z zaslonom »dve proti ena« podaljšujeta telefon. Sta pa zvočnika predvsem glasna, medtem ko ju za kakovost ne morem ravno pohvaliti. V redu sta za podkaste, serije. filme in določene glasbene zvrsti, denimo pop, za rock in še kaj drugega pa jima absolutno manjka basov.

Kljub začetnim slabim ocenam in pritožbam nad zaslonom sem se odločil, da je XL tisti od Pixlov druge generacije, ki si zasluži pozornost. LG-jev zaslon OLED sem pred tem že videl v modelu V30 tega korejskega proizvajalca in res ni navdušil, a tako grozen spet ni bil. In vseeno je velik in v koraku s trendi, manjši Pixel 2 pa ima majhen ekran še klasičnega razmerja 16:9 ter enormne robove okrog njega. Res je, da ta prikazovalnik OLED ni idealen. Še najbolj v njegov prid govori ločljivosti, ki je višja, kot pri mnogih tekmecih. A zato trpi t. i. uniformnost zaslona, kar se vidi pri slabši svetilnosti, ko sploh bela ni povsem enakomerna. Prav pri beli podlagi (denimo pri branju besedila) je opazno tudi razvpito spreminjanje barve v modro, če telefon malo zasučem po navpičnici. Ampak to se da preživeti in res je vidno samo pri belini, pri fotografijah skoraj ni razlike. Na začetku se je Google soočal tudi s precejšnjimi kritikami, da je zaslon anemičen. Zato so prvotnima načinoma naravne barve in poudarjene barve dodali še nasičene barve, ki pa gre v drugo skrajnost. Če z »naravnim« načinom barvitosti praktično ni, je pri nasičeni nastavitvi pretirana. Ravno nekje v sredi bi bilo idealno, toda domnevam, da to pri tem konkretnem zaslonu in njegovi tehnologiji preprosto ne gre. Vseeno pa je to OLED z večino svojih prednosti, od omenjenih živahnih barv do pravih črnin. In to je še vedno bolje od velike večine LCD-jev.

Velika prednost Pixla, vsaj zame, je v tem, da ne nadleguje uporabnika na čisto vsakem koraku. Večina drugih androidnih telefonov ves čas cinglja z obvestili – preveri to aplikacijo, poskusi ta trik, oni program porablja baterijo, ta galerija je na voljo za ogled, itd Tu sem na začetku dobival obvestila »galerije«, aplikacije Google Foto, odkar pa sem še ta »prepovedal«, imam blažen mir. Telefon zažvrgoli res samo takrat, ko pride sms ali še kakšna novost v aplikacijah, ki jim izrecno dovolim obveščanje. Tudi izgled se mi zdi za raven ali dve nad tisto pri večini preoblek. Če Googlova estetika pri strojni opremi ni nič posebnega, pri programski definitivno prekaša Huaweijevo, LG-jevo, Samsungovo in ostale. Ikone so lepe, niso prevelike, iskalna vrstica zavzame nekaj prostora in je najraje ne bi imel, a je okusno integrirana na domači zaslon, obvestilno polkno ima prijetno kombinacijo bele in črne, enako nastavitve. Še vedno navijam za črno ozadje po celotnem sistemu, toda že zdaj se mi oči kar spočijejo, kot po uporabi katerega od testnih telefonov spet primem v roke Piksla. Ušesa prav tako.

Pomirja me še dejstvo, da je na telefonu vedno najnovejša različica Androida, skupaj z aktualnim varnostnim popravkom. Vsaj do jeseni 2020. Moram sicer pošteno priznati, da je zelo malo razlike med Oreom 8.1 ali npr. Nougatom 7.0. In da bi lahko kdo pogrešal katero od funkcionalnosti, ki jo dodajo proizvajalci. Osebno je ne, še posebej, ker je na voljo trkanje po zaslonu za njegovo zbujanje, dvakratni pritisk na tipko za vklop za skok v fotoaparat in prikaz ure ter obvestil na izključenem zaslonu (t. i. always-on display). Zoprno je samo, da se tega ne da nastaviti na določene ure. Brez dvoma pa se odsotnost navlake in integracija strojne in programske opreme pozna pri hitrosti. Ne na »sintetični« v meritvah, ampak pri občutku, kako hitro se odpirajo aplikacije, kako gladko vsebina drsi po zaslonu in podobno. Pri nobenem drugem androidniku ni take mehkobe brez najmanjšega cukanja.

Kot sem omenil, se pri Nexusu 6P kaj takega ni poznalo pri bateriji, tokrat pa je kar precej bolje. Večinoma zdrži dan in pol, preden jo, še ne v oranžnem ali rdečem območju, spet dam polnit. Včasih se lahko to raztegne tudi na dva cela dneva, če zelo veliko »kurim« podatke na terenu, pa je soka ravno dovolj za uporabo do večera. Vzdržljivost ni na ravni kakšnega Huaweija Mate 10 Pro, zagotovo pa vsaj primerljiva ali celo boljša, kot jo imata npr. Galaxy S9 in iPhone X.

Ampak … Vse to je v resnici postranskega pomena. Mogoče bi kdo kupil Piksla zaradi čistega Androida in posodobitev, toda za take želje zdaj obstajajo tudi telefoni iz programa Android One, npr. Xiaomi Mi A1 ali prihajajoči Nokii 6 in 7 Plus. To niso vrhunske naprave, toda v resnici dovolj dobre za večino potreb. Fotoaparat je tisti, ki dela razliko in kjer se kaže Googlova superiornost. Fotografski hardver niti ni kaj zelo poseben. Po en sam objektiv zadaj in spredaj, povprečna velikost tipala in solidna, ampak nič kaj izjemna vrednost zaslonke (f/1,8 in f/2,4 za selfije). Čarovnija je v programskem delu.

Sama fotografska izkušnja je sicer taka kot pri najbolj osnovnem žepnem fotoaparatu. »Trotlci«. Na voljo je nekaj načinov, bistveno manj kot pri večini ostalih, in zgolj izbira, s kakšno stopnjo algoritmov hdr+ sistem obdeluje posnetke, ter drsnik za pod/nadosvetlitev. Kot pri iPhonu. Ročnih nastavitev ni, prav tako ne zapisovanja v raw. Pa tega niti ne pogrešam, ker so rezultati večino časa res osupljivi. In, kar mi je še najbolj všeč, ne zaradi nasičenih barv, močnih kontrastov, izredne ostrine ali neverjetno svetlih fotografij v mraku. Vse to počnejo ostali, mogoče izgleda všečno, po strogo fotografskih kriterijih pa gre v večini primerov za večje ali manjše goljufanje in navijanje določenih parametrov. Pixel tega ne počne, pa so vseeno po mojem mnenju njegove fotografije korak pred ostalimi. Barve so v glavnem precej pravilne, ostrenja robov je ravno prav, predvsem pa je neverjeten dinamični razpon. Telefon v kratkem času zajame dovolj posnetkov, da jih lahko združi v enega, na katerem svetli predeli motiva niso »prežgani« in se v temnih še vedno zelo dobro vidi marsikatera podrobnost. To počnejo tudi drugi, a noben niti pol tako dobro kot Googlovi algoritmi. Ker včasih raje malo podosvetlijo, da se izognejo zažiganju motiva, in ker ne odstranjujejo šuma tako agresivno kot algoritmi pri drugih znamkah, bo na prvi pogled marsikdo fotografijo konkurenčnega telefona razglasil za »lepšo«. Lepota je v očeh opazovalca, o dinamiki pa kaj dosti razprave ni, kdor zna pogledati, bo hitro videl, kateri je boljši. In kar se tiče lepote, imam raje fotografije, ki izgledajo naravno in jih lahko z nekaj potegi drsnikov v katerem od urejevalnikov še malo dodelam, kot pa že v osnovi pretirane, ki se jih ne da kaj dosti več popravljati. Edino področje, kjer je pri mojih primerjavah kdo konsistentno Pixla premagoval, so bili »nočni« posnetki s Huaweijem P20 Pro, pa tudi tam razlika ni bila drastična.

Še toliko bolj impresivna pa je koda, podprta z umetno inteligenco in strojnim učenjem, pri izdelavi »portretov«. Takih, z umetno zamegljenim ozadjem. Pri tem početju se večinoma kolikor toliko spodobno odrežejo samo naprave z dvookim fotoaparatom, ki lahko malo bolje izmerijo »globino«. Toda Google je z vsemi podatki, ki jih ima v svojih bazah, znova blizu čudeža. Portreti so pogosto osupljivi, z lepim ozadjem in zelo malo izgubljenimi lasmi in ušesi, in zajeti jih je enostavno, ker telefon sam prepozna obraz. Če pa hoče uporabnik na ta način fotografirati kaj drugega, mora zlesti precej blizu in dlje časa poskušati.

Seveda pa večina tega rokohitrstva odpade pri snemanju videa. Tam ni mogoče zajemati več vzporednih posnetkov in jih združevati, zato je kot snemalno orodje Pixel soliden in nič več kot to. Kakovost in umirjanje slike sta sicer v redu, tudi na videih slika ni pretirano sprocesirana, toda nekateri telefoni dajo še kvalitetnejši 4K in nekateri ponujajo bistveno več možnosti prilagajanja. Zato je Googlov fon pretežno za fotografe, kdor pa bi se rad šel vloganje ali kaj podobnega, bo kje drugje našel primernejšo napravo.

Na koncu koncev tako kljub Googlovim željam prebiti se v »mainstream«, Pixel samo nadaljuje in nadgrajuje zapuščino Nexusov. Optimizacija je boljša, hardver malo bolj izpopolnjen, ampak še vedno z opaznimi pomanjkljivostmi glede na konkurenco v najvišjem cenovnem razredu. Ta telefon, pa tudi manjši model z menda bolj kakovostnim zaslonom, bodo še vedno pretežno cenili puristi. Uporabniki, ki se zmrdujejo nad neestetskimi različicami Androida iz Koreje in Kitajske. In fotografi, ki jim pretiravanje pri obdelovanju fotografij z istih koncev sveta para živce. Pa še tretja skupina – zadovoljni prebivalci Googlovega ekosistema aplikacij in storitev. Osebno mi gre za prvo in drugo (tretje pretežno ignoriram) in zato je zame Pixel 2 XL skoraj perfekten telefon. In hkrati se zavedam, da je za veliko večino kupcev bolj primeren kakšen Galaxy S9 Plus. Vseeno pa bi rad videl, da bi Google razširil svojo distribucijsko mrežo in da bi program Android One dobil še več predstavnikov, tudi med bolj zmogljivimi modeli.

The post Google Pixel 2 XL: Samo za puriste, ampak zanje idealen appeared first on Tehnozvezdje.