Ne bomo preveč brskali po zgodovini, a samo tako mimogrede, Fujifilm je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja imel srednjeformatne »žepnike« v svoji ponudbi. V digitalni dobi so konkretno orali ledino s serijo X100, ki je zdaj preskočila še v srednji format. Iz imena sicer ne moremo prav veliko sklepati, a če gledamo po ostalih oznakah, lahko ugotovimo, da so pomembni presledki. GFX je skupno ime za srednji format, številka lahko označuje število pik ali serijo in RF na koncu je za »Range Finder,« v tem primeru digitalni, ne optični, kot je v seriji X100. Lahko dodamo še prvi, saj je novinec za zdaj edini srednjeformatni digitalni fotoaparat brez možnosti menjave objektivov. Na prvi pogled ni ravno razumljiva odločitev, a se na koncu izkaže, da je smiselna.

GFX100RF (malce lomljenja jezika pride prav) je na prvi pogled velikan, a v resnici le malo večji kot Leica Q3, ki ima za osnovo tipalo velikosti »polnega« formata (35 mm). Slednja je na račun objektiva daljša za skoraj 5 mm in tudi višja, a rahlo ožja, tako da prvi vtis zaradi kvadratne oblike kar konkretno zavaja. Razlog za velikost je seveda tipalo in z njim povezan objektiv. Pri slednjem so prav tako morali sprejeti kar nekaj kompromisov, v prvi vrsti je to goriščnica, ki je primerljiva z 28 mm v klasičnem formatu, čemur sledi tudi zaslonka z vrednostjo f4. Ker so snovalci želeli narediti  fotoaparat čimbolj kompakten, je zadnja leča zelo blizu tipala. Temu je sledil naslednji kompromis z listnatim zaklopom (angl. Leaf Shutter), kot ga ima X100. Slednje je namreč dovolj tanko, da je lahko v samem objektivu in na njegov račun je novinec praktično neslišen, prav tako zaklop ne strese fotoaparata.

Sama velikost ohišja je na drugi strani prinesla tudi nekaj dobrot, kot je cel kup gumbov in ogromno elektronsko iskalo s povečavo 0,84x in ločljivostjo 5,76 milijona točk. Tudi zaslon je z diagonalo 3,15 palca med večjimi, še bolj pomembna pa je možnost obračanja navzgor ali navzdol. Glavni izbirniki so balzam za oči in dušo, za nastavitev časa in občutljivosti je treba, kot navajeni pri tej znamki, samo zavrteti zunanji ali notranji krog največjega kolesca na vrhu. Poleg je seveda na voljo tudi kolesce za nastavitev pod/nadosvetlitve, pod sprožilcem so še trije gumbi, na zadnji strani tudi štirismerni in preostalih devet (da, prav ste prebrali) različnih za nastavitve. Med zanimivejšimi je vsekakor izbirnik za razmerje stranic posnetka, kjer lahko izbirate od 4:3 do 16:9 in vse vmes. Nekaj podobnega, a veliko bolj omejenega smo nazadnje videli pri Panasonicu v seriji GH. Skoraj vse torej lahko opravite z vrtenjem in pritiskanjem, brez skakanja v izbirnike in dotikanja zaslona. Poleg omenjenih možnosti je še ena zanimiva, digitalni zum, česar pri resnejših fotoaparatih nismo vajeni. Pravzaprav gre za izrez, ki simulira goriščnice do 80 mm, a pri slednjem pade ločljivost na 20 milijonov točk, kar je še vedno več kot dovolj tudi za velike povečave.

Objektiv se prav tako drži klasične nastavitve zaslonke z vrtljivim obročem, ima celo dva opornika za slepo nastavitev, kar da na koncu zelo klasičen občutek pri rokovanju s fotoaparatom. Tu je še nekaj programabilnih gumbov, tako da so praktično vse nastavitve takoj pri roki. Omeniti je treba še en kompromis, fotoaparat nima umirjevalnika (»stabilizacije«), ne na tipalu niti na objektivu. Razlog je znova prostor, saj bi bil na ta račun fotoaparat večji, debelejši in težji. Umirjevalnik slike je ena od boljših iznajdb, a tokrat se bo potrebno zanesti na stare, prav tako zanesljive metode, če nič drugega vdih, izdih, pritisk na sprožilec oziroma vsaj monopod. Ker je goriščnica vseeno dovolj široka, se da z mirno roko doseči čase okoli 1/10s, za kaj več pa bo potrebna dodatna oprema.

Fujifilm za razliko od nekaterih drugih proizvajalcev ne spreminja menijev pri različnih modelih, vse je tam, kjer smo vajeni iz prejšnjih modelov. Že omenjenim gumbom lahko praviloma spreminjamo nastavitve, tudi celotne sklope, kot je recimo omejevanje občutljivosti, načine ostrenja, itd. Možnosti zna biti včasih že kar preveč, a lahko zapišemo – nič od novosti ne manjka. Točk za ostrenje 425, najvišja občutljivost ISO 102400, fizični zaklop se ustavi pri 1/4000 s, elektronski pa gre še dve stopnji naprej, do 1/16000 s. Snovalci so poskrbeli tudi za vgrajeni ND4 filter, ki skupaj z najnižjo občutljivostjo ISO 40 omogoča dolge čase praktično sredi dneva. Ne bo ravno na Huaweijevega čaranja s sestavljanjem slike za simulacijo dolgih časov pri sončni svetlobi, a za kanček kreativnosti zna priti prav. S šestimi posnetki na sekundo ta aparat ni ravno dirkalni konj, a niti ni namenjen športni fotografiji. Skratka, ima vse, kar imajo veliki zapakirano v majhnem ohišju.

Morda se sliši čudno, a o sami kvaliteti posnetkov še nismo rekli niti besede in razlog za to je preprost. Nimamo pripomb. Od srednjeformatnega tipala kaj drugega niti ne pričakujemo, prav tako dobro se obnese objektiv z več kot dovolj ostrine po večjem delu slike kot tudi globinska neostrina, ki je presenetljivo mehka za to goriščnico. Glede tega dela ste lahko brez skrbi, Fujifilm tu upošteva lekcije iz preteklosti in ne pretirava, raje ponudbi na prvi pogled kaj manj, a tisto dobro. To uporabniki praviloma cenijo.

Komu je GFX100RF pravzaprav namenjen? Če pogledamo ceno, s 5.500 evri ne bo ravno med tistimi napravami, ki jih spotoma damo v nakupovalno košarico med tedenskim nakupom živil, a po drugi strani je krepko cenejši kot denimo Leica Q3. Seveda sta to dve različni zverini, a nagovarjata dokaj podobno občinstvo. Če ima Leica prednost male rdeče pike, ima po drugi strani tudi Fujifilm ime in v tem primeru še srednjeformatno tipalo. Tu je njegova največja prednost, saj je GFX100RF ta čas najcenejša vstopnica v svet srednjega formata z uporabno goriščnico za pokrajinsko ali ulično fotografijo, z malo truda tudi portretno. Kakovost je vsekakor dovolj dobra, da upraviči ceno. Skratka, dokaj široko uporabna naprava, ki zna pridobiti kupce na svojo stran.

HVALIMO:

• Dokaj kompakten za aparat srednjega formata
• Izvrstno upravljanje s kolesci in gumbi
• Odločna kakovost fotografij
• Vgrajeni sivi filter

GRAJAMO:

• Zgolj šest posnetkov na sekundo
• Cena ni ravno nizka
• Retro oblika bo nekatere navduševala, druge pa odbijala

The post Fujifilm GFX100RF: Velik in besen v presenetljivo majhnem pakiranju appeared first on Tehnozvezdje.

Celo mi, ki sodimo v dejansko ciljno skupino za omenjene »videocentrične« aparate, imamo dokaj omejeno izbiro. Razen, če nameravamo odšteti nekaj tisočakov samo za aparat, in potem še kakšnega za prvi objektiv (v kolikor še nimamo nobenega primernega). Tudi zato, ker se ravno pri videu zadeve zelo hitro spreminjajo, in tisto, kar je bilo napredno in dobro pred nekaj leti, danes že ni več. Za fotografiranje je lahko povsem uporaben in solidno kakovosten deset let star aparat, za video je malodane zastarel in neuporaben skoraj vsak model izpred petih let, pa čeprav snema zelo lepo sliko. Tudi sam sem znašel v takem položaju.

Malo pred božičem, med eno zadnjih lanskih nalog, sem opazil čudno delovanje glavnega objektiva. Kasnejši pregled na servisu je potrdil okvaro sistema za ostrenje, seveda popravilo ni ravno poceni (čeprav glede na ceno objektiva tudi ne tako drago). Odpoved najboljšega objektiva, kar sem jih kdaj imel, me je spodbudila še k razmišljanju o samem aparatu. Čez kakovost fotografij in videa res nimam nobenih pripomb, z obojim sem že ves čas ekstremno zadovoljen. Prav tako s samodejnim ostrenjem, ki s prepoznavanjem obraza oz. oči doslej ni v studiu niti enkrat zatajilo. Izredno prav pride zaklepanje samodejne nastavitve beline, da se ta skozi video ostaja konstantna. Obračanje zaslona navzgor mi omogoča, da se lahko pravilno kadriram, res pa sem moral na aparat namestiti dodatno železje, da sem prestavil nastavek za mikrofon ob stran, sicer bi mi ta zakrival zaslon. Sony a6400 ima še eno drobno, a meni ljubo prednost pred drugimi aparati. Tipka za snemanje je točno tam, kjer običajno leži desni palec, pritisnem jo lahko na slepo, ne na vrhu, kjer jo ima večina, in za kar je treba premakniti prst ter jo poiskati.

Toda … Vedno pride v ospredje kakšen »toda«, še posebej pri aparatu, ki ga uporabljam že skoraj tri leta, sam model pa je še dobro leto starejši (predstavljen januarja 2019). Da se zaslon »odpira« narobe, sem že omenil. Pri večini se zdaj navzven, kar je veliko pametnejša možnost. Dotični aparat je odličen za snemanje s 25 sličicami na sekundo, za 30 fps, kar je standard pri telefonih (zgolj iPhone in Sonyji omogočajo 25 in tudi 24 fps), pa je treba preklopiti z evropskega (PAL) na ameriški standard (NTSC) in se sprijazniti s kar precejšnjim izrezom (približno faktor 1,3 glede na goriščnico objektiva, torej odpadejo širokokotni kadri). Zato je težko poenotiti posnetke. Povezovanje s telefonom je daleč od želene ravni. Največja težava pa je v priključku za polnjenje in povezovanje z računalnikom. Namesto predpotopnega mikro USB bi moral biti USB-C, kar bi omogočilo polnjenje s katerim koli kablom v hiši in tudi z zunanjo baterijo (celo med snemanjem) ter enostavno uporabo v vlogi spletne kamere (denimo za prenašanje v živo na Youtubu), hkrati pa še odpravilo potrebo po vsakokratnem iztikanju kartice za prenos datotek na računalnik. Tudi 4K pri 25 (oz. 30) sličicah na sekundo in 1080p pri 120 ni več vrhunec snemalnih načinov, kot ne 100-megabitni podatkovni tok, 8-bitno snemanje in zapisovanje v kodeku h.264.

Omenil sem samo nekatere lastnosti, profesionalni snemalci bi našli še marsikaj drugega. Navsezadnje moj aparat nima niti izhoda za slušalke, ki pa ga ne pogrešam, ker na videu ne morem imeti slušalk v ušesih in kablov čez kader, zato se pač moram v vsakem primeru zanašati na prikaz nivojev na zaslonu. Problem pri morebitni zamenjavi oz. nadgradnji opreme je, da modeli iz serije a6xxx niti po štirih letih še nimajo naslednikov. Malce sem že nehal verjeti, da jih bodo sploh dobili, ker se je Sony zelo očitno osredotočil na aparate polnega formata (serijo a7). Kamor ne grem. Je predrago, preveliko, pretežko in presega moje potrebe. Pred letom in pol je japonsko podjetje sicer poslalo v prodajo »vlogerski« ZV-E10, ki je v bistvu nekoliko prilagojena izvedba a6100. Ima priključek USB-C in vse njegove dobrobiti (juhej!), vstran vrtljiv zaslon (še enkrat juhej!) ter izhod za slušalke, še vedno pa je glede snemanja enak, ne premore zame odlične funkcionalnosti AWB lock (vem, da bi moral vrednost beline nastavljati ročno, a tega ne mislim početi, ker je avtomatika dovolj dobra), prodajajo pa ga z enakim podpovprečnim objektivom. Z nakupom tega aparata, na srečo je vsaj cena razumna, bi torej dobil nekaj takega, kar že imam, le da se je Sonyju končno zdelo vredno vgraditi novejši in boljši priključek. Tam nekje do tisoč evrov se najde še po en model pri Canonu (R10), Nikonu (Z30) in Panasonicu (G100), in od teh se zdi zanimiv predvsem Nikon, vse ostalo je bistveno dražje.

Podobno ali še bolj sušna situacija je za fotografe. Zanje, kot rečeno, sicer ni tako pomembno, da je aparat najnovejši, a prav tako obstaja velika verjetnost, da podobnega, kakršen je štiri ali pet let star model, ki je hkrati najnovejši v ponudbi na svojem področju, že imajo. Če spet pogledamo k Sonyju. Superžepnike RX100 je osveževal in spreminjal skoraj vsako leto, toda sedmica l. 2019 je bila doslej zadnja. Večji RX10 je bil s štirico nazadnje aktualen l. 2017. Canon je konkurenta RX100, G7 X (mk III) prav tako nazadnje predstavil v zadnjem »običajnem« letu pred vsem, kar se je dogajalo od začetka desetletja naprej. Enako velja za Panasonicove nekoč priljubljene modele TZ, FZ in GX. Malce aktivnejši je bil, vsaj z brezzrcalnimi Fujifilm, a ima verjetno bistveno manj pripadnikov svojega sistema. Kdor ima kakšne objektive in drugo opremo za določen sistem, bo verjetno ali počakal na kakšno novost v izbranem taboru, presedlal na nekaj s tipalom polnega formata ali povsem opustil fotoaparate. Omenil sem, da nekateri tega še nočejo, tudi podpiram tako odločitev, kajti večja tipala in konkretni objektivi še imajo svoje prednosti. Tako glede zajemanja svetlobe, kot glede risbe, globinske neostrine in še česa. Seveda to pride do izraza pri določenih nalogah, za vsakdanje fotografiranje so že dolgo najbolj primerni telefoni. Fotografska podjetja se, razumljivo, v krčenju svojega posla osredotočajo na tisto, kar je najbolj dobičkonosno. In to že davno niso več taki in drugačni entuziasti, temveč tisti, ki aparate (in kakovostne objektive, zunanje snemalnike, itd) potrebujejo kot svoja osnovna delovna orodja, zaradi česar se tudi ne ozirajo toliko na ceno, kot se množični trg. Preostali dinozavri pa smo nekje vmes in ne vemo, kaj nam je storiti.

The post Nekaj nujno rabim, a kaj naj kupim, če ni nič novega? appeared first on Tehnozvezdje.

Prvo v vrsti novosti pri X-H2 je 40,2-milijonsko tipalo, ki med drugim omogoča snemanje videa v ločljivosti 8K pri 30 posnetkih na sekundo. Inženirji so naredili korak naprej tudi pri najkrajšem času, ki sedaj znaša 1/80.000 s v načinu elektronskega zaklopa ter možnostjo še dodatnega povečanja ločljivosti posnetka s tehnologijo Pixel Shift Multi Shot. Povečali so tudi ločljivost elektronskega iskala na 5,76 milijonov točk, izboljšali samodejno ostrenje s pomočjo umetne inteligence ter dodali podporo pomnilniškim karticam CFexpress poleg že obstoječega formata SD.

Serija H je namenjena predvsem videosnemalcem, a tokratni skok z višjo ločljivostjo naredi novinca uporabnega tudi za klasičnega fotografa. ISO-občutljivost so znižali na 125, medtem ko s pomočjo tehnologije premikanja pik dvigne ločljivost na 160 milijonov točk. To doseže tako, da v seriji naredi 20 posnetkov, ki jih nato združi v enega. Pri tem naredi tudi zamik za eno piko, tako da v isti točki prebere svetlobno informacijo z vsemi tremi filtri, rdečim, zelenim in modrim.

Poleg formata zapisa RAW novinec podpira tudi zapis HEIF, ki prinaša 10-bitno barvno globino po kanalu in obenem manjše datoteke, kot v zapisu JPEG. Video v ločljivosti 8K snema v 10-bitni barvni globini z barvnimi informacijami 4:2:2, v normalnih pogojih pa naj bi to fotoaparat zdržal 160 minut. Kot dodatek je na voljo tudi dodaten zunanji hladilnik, uporaben pri višjih temperaturah snemanja.

Samodejno ostrenje s pomočjo umetne inteligence in strojnega učenja zna prepoznati ne le človeške obraze, ampak tudi živalske, poleg tega tudi prepoznava ptice, avtomobile, motorje, letala in druge predmete.

V Sloveniji se bo prodaja pričela 29. septembra s priporočeno ceno 2249 evrov za ohišje oziroma 2749 evrov s kit objektivom 16-80 mm.

Poleg fotoaparata X-H2 je Fujifilm napovedal tudi dva objektiva, prenovljenega XF 56 mm f1,2 ter  GF 20-35 mm f4. Prvi prinaša predvsem izboljšave pri najbližji točki ostrenja in povečanju ostrine, drugi je namenjen srednjemu formatu in pokriva kot 16-28 mm v primerjavi z 35mm formatom. Cena prvega se je zvišala za stotaka in znaša 1199 evrov, za drugega bo treba odšteti 2799 evrov, tako kot za objektiv 23 mm f4. Od slednjega je malo večji in daljši, obenem pokriva večji spekter goriščnic ter je tako zanimivejši za pokrajinsko fotografijo.

Skupaj s temi novostmi konec meseca v prodajo prihaja še motorizirani objektiv XF 18-120 mm F4 PZ, ki so ga predstavili že spomladi.

Fotografije: Fujifilm

The post Fujifilm X-H2 kot resna alternativa za napredne ustvarjalce video vsebin appeared first on Tehnozvezdje.

Japonsko podjetje je naredilo dobro potezo, ko je priljubljenega, a že malce ostarelega GH5 nadomestilo z dvojico aparatov. Z GH5 II je ustreglo večini želja tistih, ki so pri predhodniku pogrešali določene zdaj skorajda samoumevne lastnosti, kot so dodatni snemalni načini, boljše ostrenje in hitrejše delovanje, vendar ne potrebujejo in tudi nočejo plačati vseh tehnoloških in funkcionalnih novosti, ki jih prinaša šesta generacija. Pri tej je napredka res veliko, toda izkoristili ga bodo zgolj tisti, ki zelo natančno vedo, zakaj kupujejo točno ta aparat in v bistvu niti ne potrebujejo našega opisa.

Za napredne ljubiteljske in polprofesionalne snemalce je zagotovo pravšnja izbira GH5 II. Je manjši, lažji, cenejši (za približno 600 evrov), preprostejši za uporabo (težje se je izgubiti v množici nastavitev in funkcionalnosti, ki vplivajo na končni rezultat). Po drugi strani pa drži, da GH6 ponuja še boljšo kakovost posnetkov, širši dinamični razpon, naprednejše ostrenje, predvsem pri sledenju ljudem ali živalim, tudi možnost daljšega snemanja, lepši zaslon in elektronsko iskalo in še kakšno prednost, ki jo je mogoče izkoristiti brez zelo naprednega znanja in tudi s snemanjem v »običajnem« bitnem toku (100 Mb/s). Napredni uporabniki gredo seveda lahko veliko dlje, vse do 800 Mb/s (sami smo večinoma snemali pri 200 megabitih in v formatu, ki ga naš program za montiranje še prepozna ter računalnik približno zmore obdelovati) in razločljivosti 5,7K, tudi snemanja v način V-log, morda na kartico CFexpress (v drugo ležišče gre običajna SD) ali celo v 12-bitni obliki RAW na zunanji snemalnik prek priključka HDMI.

Ena glavnih prednosti je ne samo v neomejenem času snemanja, tudi pri razločljivosti 4K in 60 sličicah na sekundo. To v teoriji omogoča še kakšen drug aparat, toda praksa je zaradi segrevanja pogosto drugačna. GH6 je eden od redkih fotoaparatov z vgrajenim ventilatorjem za hlajenje, ta je med fleksibilno premičnim zaslonom in preostankom ohišja, ob strani so reže za odvajanje toplote. Deluje samodejno in dovolj tiho, da se ga na posnetkih ne sliši, a hkrati dovolj učinkovito, da se aparat v nobenem trenutku ne pregreva.

Najbrž največja težava GH5 in nasploh vseh Panasonicovih aparatov, niti ne toliko sama po sebi, temveč predvsem v primerjavi z res konkretno naprednejšo konkurenco, je bila samodejno ostrenje. Že res, da resni snemalci ostrijo ročno in da je bil aparat v marsikateri situacijo dovolj hiter in zanesljiv, toda drugi so bili še hitrejši in še bolj so se uporabniki lahko zanesli na to, da bo izostreno točno to, kar si želijo. Še posebej pa predhodnik ni imel dobrega sistema za sledenje obrazom in očem, kar je v zadnjih letih postalo nujno in nepogrešljivo še posebej za Youtuberje in podobne ustvarjalce vsebin, a prav pride še marsikomu drugemu. Zdaj je ostrenje v splošnem ter prepoznavanje in sledenje obrazom končno na nivoju, kot se za tak aparat spodobi. Rekel bi, da so Sonyjevi v tem pogledu še vedno vsaj pol koraka spredaj, a uporabniki Panasonica ne bo več imeli občutka, da so pri nečem bistveno prikrajšani.

Potem so tu še pridobitve, kot je štirikanalno snemanje zvoka, pa hitrejše branje s tipala, kar se pozna v »švenkih« (vzdolžnih premikih aparata), kjer se pokončni predmeti ne spremenijo v valovite vodne rastline, preverjanje izostrenosti med snemanjem (da se povečati izsek na zaslonu) in predvsem kakovost slike na nivoju aparatov s precej večjim tipalom APS-C. Res bi težko kdo ločil med enim in drugim, čeprav GH6 seveda ostaja pri z objektivi izjemno dobro založenem formatu mikro štiri tretjine (m4/3). Morda po »slabši« globinski neostrini, a tudi to se da doseči z dovolj svetlobno močnimi objektivi.

Navsezadnje je GH6 tudi po velikost in masi povsem na ravni tistih z večjimi tipali, celo primerljiv z aparati polnega formata. Tako odpade eden od argumentov, zakaj bi ga imel kdo, ki se s snemanjem ne ukvarja profesionalno. V manjših in lažjih aparatih namreč lahko dobi primerljivo kakovost, vsega potenciala GH6 namreč verjetno ne bo izkoristil (ali zaradi znanja ali zaradi omejitev v produkcijskem procesu, denimo neuporabi dragih kartic CFexpress ali premalo zmogljivega računalnika). Za napredne uporabnike seveda je obilo razlogov, zakaj izbrati ravno ta delovni pripomoček. Glede zmožnosti »ni da ni,« manjše tipalo in ventilator poskrbita, da ni pregrevanja tudi pri dolgotrajnem, neprekinjenem snemanju, objektivi so vendarle precej manjši in lažji od tistih za polni format, pa tudi izbira je večja in cene nižje. Glede na vsesplošno inflacijo mogoče niti višja cena (2200 evrov za ohišje in 2800 evrov za komplet z objektivom 12 – 60 mm f/2,8-4) za večino zvestih uporabnikov serije GH in še koga ne bo predstavljala težave.

Saj res, kaj pa fotografiranje?

Seveda se da s tem aparatom povsem spodobno fotografirati, rezultati so mi bili celo nekoliko bolj všeč kot pri GH5 II, in zanje se niti ni bilo treba pretirano potruditi, samo prave nastavitve slikovnega načina je treba najti (glede barv, kontrastov in ostalega). Vseeno pa glede na ceno v fotografskem pogledu ni nič posebnega. Niti glede kakovosti, niti pri hitrosti in čem drugem. To je aparat za uporabnike, ki jim je v ospredju ali morda celo edini vidik snemanje videa. Za enako dobro fotografiranje je mogoče izbrati aparat za tretjino, največ polovico cene.

Ta dva videa smo posneli z GH6:

The post Panasonic GH6 je treba znati izkoristiti, ni pa težko z njim narediti dobrih posnetkov appeared first on Tehnozvezdje.

Novi GH5 ne bo nikogar vrgel s stola ali ga spravil v delirij, to tudi ni namen. Morda kaj takega uspe aparatu GH6, ko se pojavi. Smisel vmesnega modela je ponuditi določene možnosti, ki jih napredni ustvarjalci vsebin danes od aparata pričakujejo. Če ob tem tudi cena ostane razumna, toliko bolje. Glavne med tem novostmi so snemanje z 10-bitnimi barvami (vse do barvnih informacij 4:2:2), tudi pri 4K s 50 oz. 60 sličicami na sekundo, možnost izbire nevtralnega barvnega profila V-Log, za kar je bilo treba prej doplačati, zmogljivejši procesor za obdelavo signala in izboljšano tipalo z 20 milijoni pik. Nekatere stvari, kot so ohišje, izbirniki, sistem samodejnega ostrenja, možnosti povezovanja z drugimi napravami pa so ostale enake. S to kombinacijo je GH5 II znova zelo vsestranska snemalna naprava, morda bi jo še najmanj priporočal za vloganje, in pa malo manj navdušujoč v primarni vlogi fotoaparata.

Govorimo seveda o aparatu sistema mikro štiri tretjine (m4/3). Tega so nekateri zaradi dokaj majhnega tipala že večkrat odpisovali, a se še vedno drži, sploh za snemanje videa je v bistvu zelo primeren. Omogoča namreč izdelavo majhnih in lahkih objektivov – v primerjavi s tistimi za polni format in tudi za APS-C – ter dobro razmerje med hitrim in natančnim ostrenjem ter še vedno nekaj globinske neostrine, ki jo pogrešamo pri snemanju z aparati z »enopalčnim« tipalom ter še posebej s pametnimi telefoni. V osnovnem kompletu, če se kupec ne odloči za zgolj ohišje, je objektiv 12-60 F/2,8-4 z napisom Leica, ki je presenetljivo kakovostno izdelan, nikakor cenena reč v slogu, »samo, da je nekaj priloženo.« Ponuja dobro optiko in solidne vrednosti zaslonke, razpon od 24 do 120 mm, če preračunamo na polni format, pa daje lepo fleksibilnost. Določenim uporabnikom tak objektiv lahko pokrije veliko večino potreb. Sam imam npr. na svojem aparatu skoraj ves čas objektiv 24 – 105 mm (znova preračunano, ker ni za polni format). Seveda nekateri niso navdušeni nad zumi in želijo vse postoriti z objektivi s fiksnimi goriščnicami, kar pa za nemoteno delo malodane zahteva vsaj dva aparata. Pri obeh vrstah steklovine je sicer v sistemu m4/3 veliko izbire, ne samo številčno, ampak tudi kvalitativno.

V primerjavi z nekaterimi drugimi za podobno ceno ima določene prednosti, ki jih bodo snemalci znali ceniti. Denimo dve reži za pomnilniški kartici, poleg vhoda za mikrofon še izhod za slušalke (za spremljanje, ali je z zvokom vse v redu), zaslon, ki so obrne vstran in popolnoma okrog, dovolj veliko baterijo za daljša snemanja (to je denimo težava določenih Sonyjev aparatov), in priključek USB-C, ki omogoča univerzalno in hitro polnjenje, pa tudi priklop zunanjih diskov ali snemalnikov. Enako slaba ali nedelujoča kot pri večini pa je brezžična povezljivost s pametnimi telefoni, ki je nisem uspel vzpostaviti. Fotoaparati prejkoslej silijo uporabnike k vztrajanju pri klasičnem principu uporabe s prestavljanjem kartic sem ter tja.

Pri snemanju je res na voljo obilica možnosti in predvsem snemalnih kodekov in načinov. Dobra novica v primerjavi z nekaterimi prejšnjimi Panasonici je, da lahko pri videu snemalec izkoristi polno goriščnico, saj ni izreza, razen seveda na razmerje 16:9 iz 4:3, kakršnega ima tipalo. Ne razumem najbolje, čemu za več kot 25 sličic na sekundo ali 10-bitno barvno globino Panasonic uporablja zapis MOV, vendar je to bolj zanimivost kot pomanjkljivost. Vsekakor se da dobiti odlične rezultate že pri 8-bitnem snemanju, kdor ima ustrezno programsko in strojno opremo za obdelovanje 10-bitnih datotek ali se zna poglobiti v napredno nastavljanje barv iz profila V-Log, pa se bo sploh na koncu lahko pohvalil z izvrstno sliko. Zanjo se je sicer treba nekoliko potruditi z nastavitvami kontrasta in še česa, kaj v osnovi je vse skupaj pretemno in s premalo dinamike, toda nekaj poskušanja in spreminjanja parametrov, uporabniki prejšnjih modelov imajo to verjetno že naštudirano, so posnetki lahko tako dobri, da vsaj za neprofesionalno uporabo komajda zahtevajo kakšne popravke v postprodukciji. (Za spodnji video sem z GH5 II posnel bližnji kader in vse posnetke telefona, t. i. b-roll)

Pri fotografiranju podobno velja zgolj v primeru razvijanja iz zapisa RAW. Ker pa tega v času testiranja noben od mojih dveh programov za obdelovanje fotografij (ne plačujem naročnine na Adobe Lightroom) zapisa z GH5 II še ni prepoznal, sem bil obsojen na datoteke jpg in pri teh nisem uspel priti do fotografij brez pretiranih črnin.

Samodejno ostrenje ni najhitrejše in pogosto je pri premiku aparata treba še pritisniti na sprožilec, da se izostritev prilagodi spremenjenemu motivu. Toda večinoma aparat ostri natančno in pravilno, tudi na obraze, čeprav nima enako zmogljivega prepoznavanja kot nekateri konkurenčni aparati. Prav Panasonici so s tem v preteklosti imeli težave, izostritev je begala med obrazom in ozadjem, zato sem zelo zadovoljen, da tokrat zadeva deluje, kot je treba.

Ergonomija aparata je taka, kot jo poznamo. Ohišje ni ravno majhno ali lahko, kar gre verjetno pripisati misli snovalcev na ustrezno hlajenje med zahtevnim snemanjem (z veliko bitno hitrostjo in/ali veliko sličicami na sekundo). Robustnost se zdi v redu in ne vidim razloga, da aparat ne bi preživel kar nekaj let intenzivne uporabe. Tipk in kolesc je veliko, moti edino kombiniranje slednjih in zaslona na dotik, ko uporabnik pričakuje, da bo nekaj postoril zgolj s tipkami, pa aparat zahteva še pritiskanje po zaslonu, da sproži ali potrdi to in ono. Tipka za snemanje je velika, ni pa postavljena najbolj posrečeno, še vedno so za moj okus glede tega najbolj priročni Sonyjevi aparati, ki jo imajo zadaj, nekoliko postrani, točno tam, kamor gre palec. Pozitivno je, da so vrata za vstavljanje kartic ob strani in ločena od tistih za ostale priključke ali baterijo.

Ta čas je mogoče GH5 II brez dodatkov kupiti za približno 1400 evrov, skupaj z omenjenim objektivom 12-60 pa za malo manj kot dva tisočaka. S tem prenovljeni model ni samo eden najboljših za snemanje videa v svojem razredu, ampak tudi med najboljšimi nakupi za tovrstne namene. Kdor bi prihranil še tistih nekaj sto evrov za starejšega GH5, naj si raje čimprej premisli, kajti novinec prinaša več kot dovolj izboljšav in dodatnih zmožnosti, da zlahka upraviči to razliko. Že zgolj doplačilo za V-Log pri starejšem jo popolnoma izniči. Fotografe pa bi vseeno morda raje preusmeril h kakšnemu izdelku, ki je bil v osnovi zasnovan zanje, kajti GH5 II je primarno in tudi sekundarno video »mašina«.

HVALIMO:

• Ogromna izbira kodekov in snemalnih načinov
• Zelo lep video (z nekaj ukvarjanja s parametri slike)
• Dobra cena (v trenutni akciji)
• Solidno trajanje baterije
• Kompleten nabor priključkov in tipk za upravljanje

GRAJAMO:

• Samodejno ostrenje je počasnejše kot pri konkurenci
• Brezžična povezljivost včasih ne sodeluje
• Manj primeren za fotografiranje

Tudi ta video je bil posnet z GH5 II, celo s 50 sličicami na sekundo pri razločljivosti 4K, da se je ujemalo s posnetki s kamere.

The post Panasonic GH5 II: Logična izbira za snemalce, manj za fotografe appeared first on Tehnozvezdje.

Sonyjev aparat A7C je zelo nazoren primer tega, kako želja dokaj glasne (čeravno mogoče ne zelo številčne) množice narekuje, kaj izdelujejo vodilne znamke. To je najmanjši in tudi najcenejši – vsaj med novimi modeli – aparat s tipalom polnega formata. Prvič doslej je na pogled skoraj enak kot aparati s tipalom velikosti APS-C iz serije a6xxx, nima osrednjega iskala in dvignjene »prizme«, ki v resnici ni prizma. Zanj želijo približno dva evrska tisočaka, brez objektiva, kar nikakor ni poceni, a dokaj malo v svetu polnega formata. Toda a6400, po zmožnostih v bistvu enakovreden ali celo zmogljivejši aparat, vendar s tipalom »neprave« velikosti, je pol cenejši (z objektivom vred). Če malo pustimo ob strani tisto obsesijo in pogledamo na zadevo neobremenjeno, se zastavlja vprašanje, kaj dejansko pridobimo z dvakrat dražjim aparatom?

Najprej je treba vedeti, da je A7C v osnovi pomanjšani A7 III. To je model iz l. 2018, ki ga imajo fotografi izredno radi in je bil prvi res dober iz serije A7 (če pustimo ob strani modele S in R, ki so namenjeni specifičnim nalogam). V določenih vidikih je novinec še celo boljši, zaradi uporabnega vrtljivega zaslona, novejšega sistema samodejnega ostrenja s prepoznavo obrazov, boljših video zmožnosti in izboljšane reprodukcije barv v zapisu jpg, ki smo jo videli že pri trojici novejših modelov a6xxx. Toda po drugi strani v nekaterih pogledih A7 III ostaja bolj profesionalno orodje, med drugim ima večje elektronsko iskalo, dve reži za pomnilniški kartici (za dodatno varnost posnetkov), več tipk in bolj robustno ohišje. Sony se pri A7C tudi ni potrudil, da bi namestil nove, precej bolj pregledne in priročne izbirnike, ki jih je bil deležen A7S III, kar je verjetno tudi neposredna posledica uporabe preizkušene strojne zasnove.

Razlike med obema aparatoma polnega formata, ki imata tudi precej podobno ceno, v bistvu na fotografskem področju dajejo prednost starejšemu in večjemu A7 III, pri snemanju videa pa novejšemu in manjšemu A7C. Za tiste, ki primarno nameravajo snemati ni dileme. Vrtljiv zaslon, prepoznava obrazov in zato zanesljivo ostrenje nanje, podatki o umirjanju iz žiroskopa, ki jih je mogoče uporabiti v postprodukciji, neomejena dolžina posnetkov in odpravljene težave s pregrevanjem pri dolgotrajnem snemanju (za oboje lahko rečem končno!) so očitne in izrazite prednosti novega modela. Ob tem, da Sonyjevi aparati tako ali tako snemajo izredno lep 4K brez pretiranega ukvarjanja z nastavitvami, četudi ta (recimo ji “neprofesionalna”) linija aparatov ne podpira 10-bitnega zapisa ali višjega podatkovnega toka od 100 Mb/s.

Pri fotografiranju je lahko A7C boljša izbira za tiste, ki se bodo pretežno zanašali na fotografije neposredno z aparata in si lahko privoščijo, da kdaj “odleti” kakšna kartica, medtem ko je za resne fotografe A7 III z dvema karticama in boljšim iskalom seveda v prednosti, fotografije pa bodo tako ali tako verjetno večinoma razvijali iz datotek RAW, zato drugačne obdelave barv v Sonyjevih algoritmih mogoče sploh ne bodo opazili. In samodejno ostrenje za obraz je pri fotografiji pomembno predvsem pri hitrem premikanju protagonistov, za portrete ali denimo poročne fotografije je pretežno nepomembno, mnogi fotografi še celo prisegajo na ročno ostrenje. Tu sta seveda še modela A7 in A7 II, ki sta še bistveno cenejša, a seveda tudi starejša. Za video sta v letu 2021 že skoraj predpotopna in ju nikakor ni več mogoče priporočati, a tudi za fotografijo sta primerna predvsem za uporabnike, ki sem jih ravnokar omenjal. Za te, ki večinoma ostrijo ročno in morda tudi uporabljajo različne (stare) objektivne z ročnim ostrenjem s pomočjo različnih prilagojevalnikov. Kdor se namerava zanašati na samodejno ostrenje, naj ta dva aparata preskoči. Seveda pa je tu še konkurenca, ki za dva tisočaka že zna ponuditi kakšen model, celo polnega formata, s še nekaterimi zmožnostmi, za kakršne je treba pri Sonyju precej višje po cenovni lestvici.

Primerjava z a6400 in a6100 pa je za A7C, vsaj z mojega zornega kota, manj ugodna. Razen za tiste, ki nimajo objektivov z optičnim umirjanjem, kajti A7C ima umirjevalnik (IBIS) vgrajen v ohišje. Za to funkcionalnost je pri liniji a6xxx treba poseči po modelu a6600. Sicer pa sta a6400 in a6100 odlična aparata s tipalom APS-C in predvsem imata že od prihoda na trg zelo pošteno ceno. A6400 jo še kar drži (vmes je bil še celo cenejši, kot je zdaj), medtem ko se je a6100 že nekoliko pocenil. Glede lastnosti sta pretežno izenačena z novincem, ta v resnici prinaša le večje tipalo, ki pomeni tudi debelejše ohišje. Pri a6400 celo najdemo določene možnosti, ki jih A7C ne ponuja, moja najljubša je možnost zaklepa samodejnega nastavljanje beline pred začetkom snemanja videa, tako da se barve med daljšim posnetkom ne spreminjajo, če se vmes spremeni svetloba (denimo posije sonce skozi okno ali se začne mračiti). Fotografi bodo lahko z večjega tipala izvlekli kaj več, predvsem tako čislane globinske neostrine, pa mogoče tudi kaj detajlov ob pomoči ustreznega objektiva, ki s svojo ostrino izkoristi tipalo v polnosti, vendar so že fotografije s cenejšega aparata zelo dobre. Pri videu pa sploh nisem opazil kakšne razlike. Še posebej pri t. i. kit objektivu 28-60 mm, ki je, milo rečeno, povprečen. Res ne omogoči tipalu, da bi pokazalo svoje vrline. Tako je slika s kombinacijo a6400 in objektiva z napisom Zeiss izpadla celo bolje, enostavno je imela lepšo, bolj podrobno, jasnejšo risbo. Objektiv 85 mm f/1,8 je dvignili video na pravi nivo, vendar mi pri mojem delu taka goriščnica ne pride zelo prav, zato sem moral večinoma snemati z 28-60, ker drugih objektivov za polni format nimam. Res je, da se pri a6400 zaslon obrne zgolj navzgor, ne navzven, in je to rahlo zoprno pri uporabi zunanjega mikrofona, pa vendar mislim, da je za tiste, ki bodo pretežno snemali, in jim je 8-bitni 4K pri sto megabitih in 25 (ali 30) sličicah na sekundo dovolj, pol cenejši aparat boljša izbira.

HVALIMO:

• Pravi vrtljiv zaslon
• Reža za kartico ob strani, ne spodaj ob bateriji
• Dokaj majhno ohišje za aparat polnega formata
• Izboljšane barve na v načinu jpg glede na predhodnike
• Dobra kvaliteta fotografij in videa

GRAJAMO:

• (Pre)plitvo držalo in (pre)debelo ohišje
• Premalo (nastavljivih) tipk za resne fotografe
• Še vedno stari izbirniki
• Konkurenca v tem cenovnem razredu ponuja več.

The post Sony A7C: »Full frame« je nuja, mar ni? appeared first on Tehnozvezdje.

Za Canon je skoraj življenjskega pomena, da ima spet fotoaparat, o katerem vsi govorijo, in je tehnološko nad konkurenco. Četudi za kratek čas, a bi lahko izstopal daljše obdobje, kajti trenutno ni na vidiku ničesar podobnega. Verjetno lahko edino Sony še letos pošlje v prodajo kakšnega resnega izzivalca, a je povsem mogoče, da to podjetje pri svojih naslednjih modelih ne bo šlo v enako smer kot Canon.

Novi in že nekaj časa pompozno napovedovani brezzrcalni fotoaparat polnega formata EOS R5 ima prav tako povsem novo tipalo s 45 milijoni točk. In tudi menda precej krajšim odčitavanjem podatkov z njega, zaradi česar se lahko nadejamo manj opaznega »učinka želeja« ali kot rečejo v angleščini fenomena rolling shutter. Ločljivost tipala seveda mora biti dovolj velika, da se izide s številom pik za snemanje 8K (pri formatu slike 16:9, medtem ko je samo tipalo v malo drugačnem razmerju 3:2). V 8K gre do 30 sličic na sekundo in v nekaj oblikah zapisal Log za enostavnejše »barvanje« v postprodukciji, medtem ko 4K lahko ta aparat snema s kar 120 sličicami na sekundo, kar obljublja počasne posnetke v fascinantni kakovosti. Zanimivo bo sicer videti, kako dobra bo slika 8K, še posebej, kakšni bodo dinamični razpon, kontrasti, barve in šum v primerjavi s sliko 4K. Naprave, ki imajo 8K bolj zaradi marketinških razlogov so v navedenih vidikih običajno opazno slabše pri tej razločljivosti in se v praksi bolj splača snemati v 4K ali celo stari dobri polni visoki razločljivosti. V vsakem primeru ima EOS R5 verjetno največ možnosti izbire z formate video snemanja med vsemi podobnimi napravami. Ima pa zadeva omenitev snemanja na pol ure, morda ne samo zaradi znane zadeve s plačilom »pristojbine« za videokamero, ampak tudi zaradi hlajenja.

Fotografe bo verjetno navduševalo vsaj troje. Najprej izjemna hitrost zaporednih posnetkov v polni ločljivosti, saj jih aparat pri elektronskem zaklopu zmore 20, pri mehanskem (s tem je običajno manj neželenih učinkov) pa 12. Nato vgrajeno petosno umirjanje slike, ki menda lahko pomaga za kar osem zaslonk. In kot tretje še v primerjavi s prvim EOS-om R zelo izboljšan sistem samodejnega ostrenja, ki pokriva celotno tipalo in ki zdaj zna slediti obrazom oz. glavam in očem, tako pri človeku kot pri živalih.

Ohišje ni dosti drugačno, kot ga poznamo že s kakšnega drugega Canonovega modela. Dobrodošel je popolnoma vrtljiv zaslon, tudi elektronsko iskalo s kar 5,76 milijoni pik bi moralo biti impresivno. Na zadovoljstvo mnogih se je Canon odrekel »sledilni ploščici« iz EOS-a R in tja nad zaslon raje postavil klasično paličico za izbiranje in potrjevanje različnih možnosti. Ena reža sprejema pomnilniške kartice SD, druga pa CFexpress. Za fotografiranje je poleg formatov jpg in raw sicer na voljo še heif. Napovedana cena za aparat (brez objektiva), ki bo menda na voljo že ta mesec, je 4600 evrov.

Za skoraj dva tisočaka manj (natančno za 2800 evrov) pa bo mogoče kupiti EOS R6, ki ne bo omogočal snemanja 8K in bo pri 4K šel »samo« do 60 sličic na sekundo, a bo vseeno v marsičem primerljiv z dražjim bratom. Denimo v umirjevalniku slike, sistemu samodejnega ostrenja, hitrosti »rafala« in vrtljivem zaslonu. Njegovo tipalo bo sicer imelo 20 milijonov točk, elektronsko iskalo bo imelo nižjo ločljivost in na vrhu ohišja ne bo zaslončka s ključnimi informacijami.

Za tiste, ki ne rabijo 8K, bo tako tudi R6 verjetno zalo atraktiven aparat. Verjetno pa marsikdo misli, da je taka razločljivost videa nasploh nepotrebna. Morda za končni izdelek, za material, iz katerega nastane video 4K, pa nikakor ni nesmiselna, če je seveda ustrezne kakovosti, kot sem omenjal zgoraj. Tako je mogoče delati izreze, premike v različne smeri in druge učinke brez kakršne koli izgube kvalitete.

The post Canon EOS R5 je tehnološka ekstravaganca na kvadrat appeared first on Tehnozvezdje.

Dolgo časa je bila ta znamka pojem v fotografskem svetu. Še v analognih časih so bili modeli Pen pojem oblikovanja in inženirskih dosežkov. Malo kasneje so bili med majhnimi, preprostimi fotoaparati izjemno priljubljeni modeli mju. Od leta 1996 se je podjetje ukvarjalo z digitalnimi fotoaparati in v tem času prikazalo nekaj inovacij, ki so spremenile panogo, med drugimi sistema štiri tretjine in mikro štiri tretjine (m4/3) ter petosni umirjevalnik slike. Toda zadnja leta je prodaja še bolj padla kot večini konkurentov, podjetje pa so pretresali še računovodski škandali.

Olympus je tako objavil, da je blizu dogovora s podjetjem Japan Industrial Partners (JIP) za odprodajo fotografskega oddelka do konca leta. Pogodbo naj bi podpisali najkasneje septembra. V Olympusu pa so izpostavili vzpon pametnih telefonov v zadnjih letih, zaradi česar se prodaja fotoaparatov skrčila na številke iz začetka stoletja. Fotografski posel je tako ustvarjal izgubo namesto dobička. JIP je pred leti že prevzel linijo prenosnikov Vaio od Sonyja.

M4/3 za vzpon in padec

Seveda pa telefoni še zdaleč ne povedo vsega in so tudi najlažji, najbolj priročen izgovor. Prav tako so odnesli prodajne številke ostalim proizvajalcem, ki pa se še vedno držijo v poslu. Ob začetkih sistema m4/3, ki je res zmanjšal digitalne aparate z izmenljivimi objektivi, sta Olympus in Panasonic povzročila manjši pretres in pridobila veliko oboževalcev. Toda s pojavom enopalčnega tipala in vztrajanjem profesionalcev pri polnem formatu, Olympus ni več imel pravega orožja za večje prodajne številke. Panasonic se je pri m4/3 pametno usmeril v videu in s serijo GH uspel prepričati resne snemalce, kasneje pa je skupaj z Leico in Sigmo zasnoval še nov brezzrcalni sistem polnega formata.

Zanemarjanje videa

Prav video je bilo področje, kjer je Olympus najbolj zaostal. Praktično nihče, ki je želel s fotoaparatom še kaj resnejšega snemati, ni niti pomislil, da bi si omislil kateri koli model te znamke. Panasonic in Sony sta bili logični izbiri, v zadnjem času se je pridružil še Fujifilm, pa tudi s Canoni in Nikoni se je vedno dalo posneti kaj uporabnega. Ko so v Olympusu zavedli zaostanka in se odločili nekaj storiti v zvezi s tem, je bilo že prepozno.

Vsi niso za retro sceno

Na množičnem delu trga, kolikor ga je ostalo, se je Olympus zanaša predvsem na model Pen in OM-D, oboje precej retro oblikovane in na pogled manj moderne kot so v tehnološkem smislu nedvomno bili. Nekako je potencialni kupec skoraj moral biti navdušenec nad eno od teh linij že iz »starih« časov, ostali pa so raje izbrali nekaj, kar je imelo sodobnejši pridih. Olympus bi vsekakor moral imeti bolj raznoliko paleto modelov.

Naslovna fotografija: Olympus

The post Olympus se umika s fotografskega področja, krivi pa niso samo telefoni appeared first on Tehnozvezdje.

Sony pravi nasprotno. Pravzaprav je to pred njim rekel že Olympus, a njega nihče (več) ne jemlje resno, še najmanj reporterski fotografi. Če je glavni problem Olympusa majhno in s tem nekonkurenčno tipalo, Sony te težave nima. Zato je bila odločitev tega podjetja s prvim A9, ki je še v neposredno borbo s profesionalnimi Canoni in Nikoni, dokaj pogumna in upamo si trditi, korak v pravo smer. Ker naj bi bile letos olimpijske igre, so se odločili za osvežitev, ki je bolj kot ne kozmetične narave, čeprav prinaša tudi nekaj konkretnega napredka.

Kot rečeno je A9 II (fizično) malček v deželi velikanov. Postavite ga poleg Nikona D6 ali Canona 1DX in vse bo jasno. Še bolj bode dejstvo, da nima vgrajenega pokončnega držala, ampak ga je potrebno dokupiti. Vseeno ima kljub manjšim meram vse, kar imata velika dva, tudi cel kup gumbov, ki omogočajo lažje delo. Vsi pomembne nastavitve so blokirane z dodatnim gumbom, ki preprečuje, da bi kaj po nesreči premaknili. Držalo je po novem še malo debelejše in pravzaprav nismo pogrešali pokončnega držala. Če bi imeli na preizkusu še kakšen objektiv 400mm f2.8 ali kaj podobnega, bi bila druga zgodba, tam je pokončno držalo tako rekoč obvezen element.

Novinec ima odlično elektronsko iskalo z 3,68 milijona točk, posamezne pike se praktično ne vidi več. Za natančno ročno ostrenje bo še vedno potrebno poseči po povečavi oziroma »cvetenju« robov, a ta del brezzrcalni aparati že zelo dobro obvladajo. Zaslon na zadnji strani je občutljiv na dotik in ga lahko izkoristimo za hitro izbiro točke za ostrenje, čeprav bo večina raje uporabljala poseben večsmerni gumb. Ostale tehnikalije so zelo sonyjevske, s toliko različnimi izbirniki, da človek skoraj prej prebere Vojno in mir kot se pretolče skozi njih. Po svoje to ni slabo, a po drugi plati bi lahko bilo bolj enostavno.

Znova uporabljeno 24-milijonsko tipalo na prvi pogled ni nič posebnega, dokler ne pridemo do pomembnega podatka, ki se mu reče hitrost pobiranja slike s tipala. Slednje je namreč pomembno pri elektronskemu zaklopu, ki nima brisanja tipala pred ponovnim fotografiranjem. Zaradi običajno uporabljenega načina (linijsko branje) je to dokaj počasno za današnje razmere, fotoaparat porabi okoli 1/150s, da prebere celo tipalo. Tako večina aparatov trpi za učinkom »želeja«, ko je lahko zaradi gibanja fotoaparata ali objekta ta na fotografiji nenaravno zamaknjen oz. ukrivljen. Sonyu je uspelo to pohitriti na zavidljivih 1/980s, kar je še hitreje, kot to opravi klasični mehanski zaklop (praviloma 1/250s, najhitrejši 1/500s). Še bolj pomembno pa je, da to lahko počne, ne da bi vmes prekinil predvajanje žive slike.

O tem, da fotoaparat dela z 20 posnetki na sekundo, nam sporočata le hitro spreminjanje številke nastalih posnetkov ter tih elektronski zvok, ki ponazarja sprožilec. Nič, kar bi spominjalo na nabijanje zrcalca oziroma odpiranje in zapiranje zaklopa pri klasičnih fotoaparatih. Še lepše je spremljati ples točk za ostrenje, ki se trudijo slediti objektu, in tako narediti čim več uspešnih posnetkov. Rekord na testu je 163 posnetkov z ostrino na željenem premikajočem se objektu v eni seriji, kar nas na koncu pripelje do dodatne težave, izbire uspešnega posnetka. A to so na eni strani sladke težave, izkaže se, da postane ozko grlo pomnilniška kartica. Fotoaparat namreč zmore do 336 posnetkov vmesnega pomnilnika oziroma tek na 100 metrov od štarta do cilja in še malo ostane za prve čestitke in objemanja, a potem se prične shranjevanje, ki zna trajati nekaj časa. Zakaj se je Sony odločil obdržati kartice SD, je velika neznanka, še posebej, če upoštevamo, da gre v tem primeru za izboljšano različico. Vsekakor, če se odločite za ta fotoaparat, potem izberite tudi najhitrejšo kartico oziroma dve, saj ima fotoaparat dve mesti. Slednje lahko izkoristimo na različne načine, na eno JPEG, na drugo RAW, na eno fotografije, na drugo video ali preprosto za rezervno kopijo prve. Če se vrnemo še malo nazaj, ob dvajsetih posnetkih na sekundo z elektronskim zaklopom je tu na voljo še deset posnetkov na sekundo z mehanskim zaklopom, če je komu to ljubše. Za nameček dodajmo 693 točk za ostrenje, ki so razporejene praktično po celem tipalu, prepoznavanje obrazov ter še bolj uporabno, prepoznavanje oči in ostrenje na njih. Novejši Sonyjevi fotoaparati z izostritvijo sledijo celo živalskim obrazom in očem, če komu to pride prav. Tu se pozna prednost stalnega živega ogleda slike, ki jo imajo brezzrcalni fotoaparati v primerjavi z klasičnimi zrcalno refleksnimi, ki morajo za to praviloma preklopiti v način žive slike, kar jim zmanjša uporabnost oziroma ogled le na zaslonu.

Tipalo sicer zmore ISO 51200, v sili lahko posežete tudi po ISO 204800. V nižjih občutljivostih je tudi dinamični razpon spodoben, barve pa tipično Sonyjeve. Že omenjeno samodejno ostrenje odlično opravi svoje delo, če je le kolikor toliko svetlobe, v slabih svetlobnih razmerah se pozna prednost večjih tipal za ostrenje v zrcalnorefleksnih fotoaparatih.

Če pogledamo profesionalno fotografsko srenjo, je ustrezen fotoaparat le en del enačbe, drugi del so seveda objektivi in tretji, ki prav tako pomemben, podpora. Tu v primerjavi s Canonom in Nikonom Sony caplja rahlo caplja, vsaj v Sloveniji. Kljub temu je A9 II resno reportersko orodje, ki je pripravljeno gristi, mlatiti in biti ves čas na preži za novimi posnetki. Z velikostjo in glasnostjo tega res ne pokaže, a tako kot nindže opravi svoje delo hitro in učinkovito. Vsekakor je Sony naredil nov mejnik in postavil letvico zelo visoko, kar za Canikon pomeni, da bosta morala konkretno pljuniti v roke.

HVALIMO:

• Odzivnost
• Hitrost
• Nobenega prekinjanja slike v iskalu
• Samodejno ostrenje (sledenje obrazom in očem)

GRAJAMO:

• Baterijsko držalo zgolj doplačljiva opcija
• Ostrenje v slabih svetlobnih razmerah
• Vztrajanje pri (počasnih) karticah SD

The post Sony A9 II: Nindža med profesionalnimi fotoaparati appeared first on Tehnozvezdje.

V osnovi naj bi bil to idealen aparat za vse vrste nalog, nekakšen vseznalec. Stopnica ali dve navzgor v primerjavi s serijo GX, a očitno pod GH v video zmožnostih, nekje vmes pa je še zmogljivejši in večji G9. Lumix G90 kar dobro odraža zrelost, vrline, rahlo nelagodno pozicijo in deloma neizpolnjene obete sistema m4/3. Aparat je na voljo v dveh različnih kompletih, v obeh primerih objektiv ponuja daljši zum kot pri večini konkurence. To pač omogoča manjše tipalo. Še veliko več objektivov, daleč največ med vsemi brezzrcalnimi sistemi, pa se da kupiti posebej. Testirali smo cenejši komplet z objektivom 12-60 mm (3,5-5,6), kar preračunano daje razpon od 24 do 120 mm. Enake goriščnice ima tudi objektiv v kompletu z G9, vendar je tisti svetlobno močnejši (2,8-4,0), sicer pa razen nekoliko plastične izdelave optično ni dosti slabši in je tako med boljšimi, ki jih proizvajalci prilagajo zraven ohišij. Morda se kljub vsemu splača razmisliti o nekoliko dražjem kompletu z ne dosti težjim objektivom 14-140, kjer sicer odpade najširši kot, vendar je precej več zuma. Za širokokotne namene se še vedno da dokupiti nekaj namenskega.

Ohišje je »klasične« oblike, ima zajetno držalo, precej tipk in kolesc za nastavljanje, solidno elektronsko iskalo in popolnoma vrtljiv zaslon. Zadnja lastnost mu daje prednost pred nekaterimi drugimi za samosnemanje. Bi bil pa aparat še bolj zanimiv za novodobne ustvarjalce video vsebin (»Youtuberje«), če bi imel poleg tega zaslona in vseh zmožnosti pri snemanju tudi naprednejšo tehnologijo za ostrenje s sledenju obrazu oz. očem in če bi ohranjal izvirno goriščnico med snemanjem 4K. Aparat namreč takrat naredi precejšen izrez, kar je lahko nerodno, saj denimo pri priloženem objektivu ni mogoče priti do kaj dosti širšega kota od 35 mm. S 14-140 bi bilo torej v tem oziru še slabše. Prednost pa je seveda ta, da se zaslon obrne navzven, na navzgor, in pogleda tako ne moti morebiten mikrofon na nastavku za bliskavico. Aparat na srečo ima mikrofonski vhod, pa tudi izhod za slušalke, kar je že precejšnja redkost med neprofesionalnimi modeli.  

Panasonicov aparat je tudi za uporabo precej bolj standarden kot bi morda pričakovali. Če so nekoč pri m4/3 zagovarjali minimalizem in čim manjša ohišja (spomnimo se modela GF3), zdaj glavnino pahljače predstavljajo modeli, kjer je mogoče vse nastavljati tako po starem kot prek zaslona na dotik. Na voljo so tipke za skok v nastavljanje beline, občutljivosti tipala (ISO) in osvetlitev (+/-), pa še veliko drugih bližnjic se da nastaviti. Na zaslonu pa so sploh na voljo vse glavne foto in video nastavitve v »hitrem meniju.« Komur živce kradejo aparati, kjer je treba ves čas v glavne izbirnike, bo tu zagotovo zadovoljen. Prav tako si je mogoče precej pomagati z aplikacijo za pametni telefon, od koder je mogoče tudi fotografirati, pa seveda z njeno pomočjo prenašati fotografije, celo RAW, je pa postopek nekoliko neintuitiven (na strani aparata, ne v aplikaciji).  

Poleg nabora objektivov je prednost pred nekaterimi konkurenti še v ohišje vgrajeno umirjanje slike, ki lahko deluje tudi v navezi z umirjevalnikom (»stabilizatorjem«) v objektivu, če ga ta premore. Tako je pri večini Panasonicovih objektivov dvojno umirjanje in s tem fotograf pridobi verjetno dve zaslonki, s tistimi Olympusovimi ali Sigminimi objektivi, ki umirjevalnika nimajo, pa se tudi da delati v slabši svetlobi. Hitrost ostrenja ali zajemanja ni izjemna, je pa dovolj dobra za večino potreb. Tudi pri nenadni spremembi motiva ni kaj dosti hlastanja za izostritvijo. Ni pa prepoznavanje obraza in držanje izostritve na njem niti blizu temu, kar zmorejo Sonyjevi aparati novejšega datuma.

Kvaliteta posnetkov je najmanj toliko kot od samega G90 odvisna še od objektivov in znanja fotografa. Tipalo morda ni najnovejše, a še vedno lahko da odlične rezultate. Najboljše kajpak iz datotek RAW, medtem ko so jpegi občasno, podobno kot tudi video, nekoliko pretemni. Detajlov je sicer veliko, ostrina, seveda odvisna od objektiva, je lahko fantastična, s pravim lečovjem se da priti tudi do impresivne globinske neostrine. Nekateri aparati s tipalom APS-C ponujajo več ločljivosti, še več podrobnosti in širši dinamični razpon, pa tudi nekaj prednosti v slabši svetlobi, toda razlike niso gromozanske. Pri videu G90 ponuja veliko kombinacij kodekov, razločljivosti in bitne hitrosti, pa tudi kup nastavitev. Slika je zelo lepa, se je pa treba potruditi za pravo dinamiko, pogosto je namreč lahko vse skupaj dokaj temno. Seveda se da največ iz posnetkov izvleči, če so zajeti v načinu V-Log, ki je nekakšna ustreznica fotografijam RAW na video področju. Vendar pa je ukvarjanje z barvami v postprodukciji naloga, ki presega znanje in zmožnosti večine ljubiteljskih snemalcev, resni pa verjetno ne bodo izbrali G90 za svoje delovno orodje, ampak bodo segli kam višje.

Glede na to, česa so sposobni telefoni, je situacija, v kakršni so se znašli aparati iz sistema m4/3 nekoliko hecna. V svetu pravih aparatov so vlogo čudežnih strojčkov prevzeli modeli z enopalčnim tipalom, ki vsaj po kakovosti ne zaostajajo mnogo, pa še globinske neostrine lahko nekaj ponudijo, če imajo objektiv z dovolj veliko odprtino zaslonke. Aparati z večjimi tipali, naj bodo APS-C ali polnega formata, pa so še vedno v prednosti. Morda so jo zaradi novih, manjših, a optično še vedno zelo spodobnih objektivov celo povečali. Panasonicovega G90 bi imel, če bi z njim pretežno fotografiral bolj oddaljene motive, kjer bi prišla do izraza prednost pri manjših teleobjektivih in možnosti hitrega nastavljanja parametrov. Za bližnje in hitreje premikajoče se motive je verjetno boljša izbira Sony A6100 ali A6400 z izjemnim samodejnim ostrenjem in sledenjem obrazom ter očem. Ta dva z manj napora tudi dajeta boljše rezultate pri snemanju videa, podobno velja za novejše Fujifilmove aparate, denimo X-T30 ali cenejšega X-T200. Kdor obvlada nastavitve in postprodukcijo iz logaritemskih zapisov (V-Log), lahko tudi s Panasonicom dobi marsikaj. Vendar bodo taki uporabniki hitro začeli pogledovati proti GH5, četudi je nekoliko starejši model. Marsikakšen zadržek bi odpadel pri nižji ceni. Za približno 1200 evrov, kolikor še vedno stane komplet tega ohišja in osnovnega objektiva, zgoraj omenjene alternative na določenih področjih nudijo več.

The post Panasonic Lumix G90: Dober aparat v neugodni poziciji appeared first on Tehnozvezdje.