Za tiste, ki so zgrešili prejšnji zapis o tem Xiaomiju ali pa so že pozabili, kaj vse prinaša v fotografskem smislu, ni hitro ponovimo osnove. Glavni foto-video sklop ima pet objektivov. Osnovni z goriščnico 25 mm (preračunano na 35 mm format) se ponaša s 108-milijonskim tipalom, ki pa privzeto združuje po štiri pike (2 x 2, podoben Samsungov v Galaxyju S11 pa naj bi jih kar po devet, torej 3 x 3) za fotografije s 27 milijoni pik oz. ločljivostjo 6016 x 4512. Da pa se fotografirati tudi s polno ločljivostjo 12032 x 9024. Potem sta tu dva teleobjektiva, eden z dvakratno (50 mm) in drugi s petkratno optično povečavo, ločljivost pri njiju pa je 12 in 8 megapik. Na drugi strani spektra je ultraširokokotnik (13 mm) z dvajsetimi milijoni pik in pa makro objektiv za fotografiranje na blizu, ki premore vsega dva milijona pik.

Najprej nekaj o sami uporabi, torej o fotografiranju s tem super-duper strojem. Aplikacija je na pogled precej standardna. Na desni je »trak« z različnim načini, vsak je označen z besedo in izbiraš jih lahko s klikom na želenega ali z njihovim frcanjem v eno ali drugo smer. Osnova je seveda klasično »fotkanje«, na spodnji strani je takoj zraven snemanje videa, na zgornji pa način 108M, ki ponuja zajemanje posnetkov s polno ločljivostjo, kajti sistem privzeto združuje po štiri pike na tipalu in tako imajo fotografije ločljivost (zaokroženo) 27 milijonov točk. Na video strani sta tu še poseben način za kratke videe in snemanje upočasnjenega gibanja (slow motion), na fotografski strani pa portretni način, nočni način, panorama in način Pro, ki ponuja nekaj ročnih nastavitev in zapisovanje surovih datotek (RAW) v zapisu DNG. Tale opis se bo ukvarjal pretežno s fotografiranjem v glavnem, 108-milijonskem in nočnem načinu. Ostale pa bo bolj ali manj zanemaril, ker se z njimi ali nisem toliko ukvarjal ali pa so, kot bom pojasnil kasneje, manj zanimivi kot pri kakšnem drugem telefonu.

V aplikacijo je mogoče kadarkoli priti z dvojnim pritiskom na tipko za vklop telefona (oz. zaslona). Zagon je precej hiter, ne glede na to, ali je aplikacija v pomnilniku ali ne. V osnovnem načinu Foto uporabnik na desni strani iskala izbira med objektivi. Na sredini je glavni, označen kot 1x, nad njim sta oba teleobjektiva (2x in 5x), spodaj pa ultraširokokotni (0.6x) in makro. Na levi sta glavni izbiri glede HDR in AI (umetne inteligence). Za HDR priporočam, da je nastavljen kar na samodejno, glede AI pa čez nekaj trenutkov povem, kako je s tem. Pri fotografiranju s 27 milijoni točk ni nikakršnega čakanja in vse deluje, kot je treba. Pri 108 milijonih ali nočnem načinu pa je obdelovanje posnetkov kar dolgotrajno (a vsaj delno poteka v ozadju) in tudi zanesljivost ni povsem stoodstotna.

Kakšni so torej rezultati? Zanimivi in zelo različni glede na objektiv in nastavitve. Z glavnega objektiva prihajajo fotografije z veliko podrobnostmi, vendar (presenetljivo) z zelo malo ostrenja robov ter neizrazitimi kontrasti in barvami, vsaj brez vključene umetne inteligence. Običajno se pritožujem nad pretiranim ostrenjem, kontrasti in saturacijo, toda Xiaomi je še v drugo skrajnost. Zato fotografije, razen v res lepem vremenu, izpadejo precej anemično, brez življenja, treba jih je nekoliko »olepšati« v kakšnem programu za njihovo obdelavo. AI jih nekoliko poživi, rdeča in zelena barvna krivulja sta ojačani, kontrast je bolj izrazit, marsikomu bo taka fotografija bolj všeč. Puristi pa bodo opazili, da se zaradi tega zmanjša dinamični razpon in da se (v teksturah, vzorcih, itd) izgubljajo fini detajli. Odločitev za AI je torej odvisna od namena. Če mora imeti fotografija kar največ podrobnosti in če naj bo kolikor toliko veren prikaz realnost, je umetno inteligenco bolj izključiti in posnetek kasneje obdelati po svojih željah. Če pa gre predvsem za objavljanje fotografij na družabnih omrežjih in projekcijo prijateljem, brez pretiranega dodatnega truda, pa AI pride prav, nad nekoliko manjšo dinamiko se ne bo nihče pritoževal.

Fotografije so dobre, dokler je dobra svetloba. Ko ta začne pešati, z njo pade tudi kakovost. Algoritmi namreč ne glede na dokaj velike (združene) pike poskušajo izdelati posnetek s čim manj šuma, čim bolj zglajen, zaradi česar se kar hitro izgubijo podrobnosti in takrat ta aparat tudi izgubi prednost pred ostalimi, ki se ne ponašajo s toliko megapikami. S 27 milijoni pik so detajli nekoliko boljši kot pri večini ostalih, vendar že v dobri svetlobi ne dramatično. V slabi pa sploh ne. Poleg tega ima aparat v slabši svetlobi nekaj težav z ostrenjem, še posebej pri temnih motivih, zaradi česar lahko fotografije izpadejo, kot bi bile malenkost »premaknjene«, ne povsem ostre. Pri tem lahko pomaga nočni način. Včasih je lahko težava je v globinski neostrini, saj morda ne bo celoten motiv povsem oster.

Za najboljše podrobnosti je treba izbrati način 108M, ki ponuja fotografije v polni ločljivosti tipala – vsaj glede izrisa, kajti barvni filter na tipalu je v bistvu prilagojen 27-milijonskemu zajemanju. Vsekakor se na 108-milijonskih fotografijah vidi več, je pa vprašanje kje in na kakšen način to pride prav. Kdor bi želel delati povečave na večje formate papirja ali kakšne izreze, tu dobi veliko manevrskega prostora. Da bi se na posnetku videlo nekaj, kar se na drugih ne, pa težko trdim. Le nekoliko bolj razločno je. Tudi zato, ker pri drugih fotoaparatih proizvajalci z ostrenjem robov navidezno poskrbijo za podoben učinek. Fotografije v najvišji ločljivosti so temnejše in imajo manjši dinamični razpon, kar se še posebej vidi v »sencah« (temnejših predelih), barve pa so pravzaprav bližje temu, kar v 27-milijonskem načinu ustvari AI, torej bolj nasičene (in z manjšim razponom odtenkov). Nekaj časa je bila tudi v načinu 108M na voljo umetna inteligenca, vendar rezultati niso bili dobri, vse skupaj je bilo pretemno in čudnih barv, po eni od posodobitev operacijskega sistema pa je ta možnost izginila. Od takrat se aparat tudi drugače obnaša pri zajemanju tovrstnih posnetkov. Prej je uporabnik po pritisku na sprožilec spremljal vrtenje krogca kar nekaj sekund in fotoaparat je bil vmes neodziven. Po novem pa obdelava in zapisovanje poteka v ozadju, vmes pa se da fotoaparat uporabljati naprej. Večino časa zadeva funkcionira brez težav, na vsake toliko časa pa se zgodi kakšen osamljen primer, ko se »ultra« fotografija ne zapiše pravilno, ampak v ekstremno nizki ločljivosti. Zato nekaj previdnosti ne odveč, vsekakor pa je dobrodošla pohitritev tega zajemanja. To tudi daje vedeti, da bi Xiaomi lahko glede algoritmov in obdelave signala storil še marsikaj. In prav zaradi tega me tako zelo zanima, kaj bo iz podobnega tipala izvlekel Samsung.    

Določeni proizvajalci, še posebej Apple, veliko dajo na doslednost pri fotografijah z različnih objektivov, ne glede na različne velikosti tipal, vrednosti zaslonk in ostale spremenljivke. Pri Xiaomiju ni tako. Če je pri glavnem objektivu ostrenja robov in kontrastov malo, je pri obeh teleobjektivih obojega v izobilju. Vsekakor je zanimivo motiv približati, še posebej s petkratno optično povečavo, se pa pri obeh »zumih« pozna majhno tipalo in nujnost kar agresivne obdelave, da šum ostane pod nadzorom. Da sta tipali uporabni zgolj v dobri svetlobi daje vedeti tudi dejstvo, da v nočnem načinu za dvakratno približavo aparat uporablja kar glavni objektiv, seveda z izrezom in povečavo (digitalnim zumom).  

Zame rahlo podcenjen pri tem fotoaparatu je ultraširokokotni objektiv. Pri tem je slika dejansko zelo podobna kot jo dobimo z glavnega, pa tudi stranskega popačenja je manj kot pri marsikaterem drugem telefonu. Seveda je vse, kar je ob straneh, krivo, a ne pretirano, predvsem pa ni sodčkasto. Ob robovih je tudi ostrina slabša in HDR pri tem tipalu ne deluje enako dobro kot pri glavnem, toda rezultati so vseeno več kot spodobni. Še posebej pa je ta objektiv primeren za snemanje videa (4K), saj takrat na sceno stopi kar konkreten izrez, kar pomeni, da je goriščnica bližje 20 mm namesto 13 mm. Tako odpade tisti del, kjer je največje popačenje, še vedno pa je dovolj široko, da je mogoče zajeti marsikaj, za kar bi bilo pri glavnem objektivu (še posebej ob upoštevanju izreza pri njem) stopiti kar nekaj metrov nazaj.

Še zadnji je makro objektiv, ki omogoča fotografiranje na zelo majhnih razdaljah. Po eni strani je zato mogoče priti zelo blizu in zajeti kakšno podrobnost, ki je drugače ne bi, po drugi strani pa je ločljivost izjemno nizka za današnje standarde (1600 x 1200 oz. dva milijona pik), izris pa ne pretirano čist in tudi z ostrenjem se je treba kar malo potruditi, zato rezultati le redko navdušijo.

Nočni način je v zadnjem letu, odkar smo ga spoznali in je po neverjetno hitrem postopku postal nepogrešljiva stalnica skoraj vsakega telefona, že v nižjih cenovnih razredih, precej preobrazil naše dojemanje fotografiranja v slabi svetlobi ali celo temi. Xiaomi ga seveda ponuja, pod oznako Noč, deluje pa podobno kot povsod drugod. Odvisno od svetlobe manj ali več časa, tam nekje do dveh ali treh sekund, zajema posnetke za združevanje v končno fotografijo, nato pa ta obdelava in pripravljanje tega rezultata traja še nekajkrat dlje kot samo pridobivanje informacij. Na voljo je samo z glavnim objektivom, zato sta na izbiro goriščnici 1x in 2x, torej standardna in digitalni zum. Vsekakor ta način pomaga izboljšati fotografije v slabi svetlobi, vsaj na makro ravni. Da se doseči boljšo dinamiko in izogniti presvetlitvam zaradi močnih luči na posameznih delih motiva, tudi več izvleči iz temnejših predelov, in mirna roka pripomore, da so stvari bolj izostrene. Toda podrobnosti v teh fotografijah ni veliko, algoritmi pa imajo tudi težave z ostrenjem obrazov, še posebej, če ti niso povsem pri miru (kar skoraj nikoli niso). Pixel, iPhone in še kakšen drug telefon višjega cenovnega razreda se s svojim nočnim načinom odrežejo bolje.

Za portretni način telefon uporablja objektiv z dvakratno optično povečavo in 12 milijoni točk, pri čemer zahteva kar nekaj odmaknjenosti od motiva. Rezultati so solidni, niso pa blizu navdušujočim, ki jih zmoreta Googlov Pixel in iPhone. Ampak to niti ni pretirano pomembno, ker se zelo dobro učinke z zamegljevanjem ozadja da dobiti kar z glavnim objektivom, s čisto preprosto fiziko, brez kakšnih programskih trikov. Kombinacija velikosti tipala, zaslonke, megapik in ostalega je taka, da že fotografije brez naknadne obdelave dajejo precej več globinske neostrine kot smo jo navajeni pri fotografiranju s telefonih. Nasploh objektiv ni oster povsem od roba do roba, če pa pride v enačbo še globinska neostrina – pri fotografiranju bolj od blizu – pa je ozadje kar lepo zabrisano. Panoramo pa tudi priporočam samo takrat, ko res želiš zajeti nekaj v (pol)krogu, sicer pa je verjetno boljša izbira ultraširokokotni objektiv.

Ročnega načina (Pro) nisem veliko uporabljal, pretežno iz dveh razlogov. Prvi je ta, da ne ponuja dveh osnovnih nastavitev – zaslonke in pod/nadosvetlitve. So pa čas, ISO in razdalja ostrenja, poleg izbire objektiva in preklopa na črno-belo fotografijo. Drugi razlog pa je v tem, da je iz posnetka RAW težko izvleči kaj res uporabnega, gre samo s precej truda v kakšnem profesionalnem programu (denimo Lightroomu), s čimer se bo verjetno ukvarjala peščica kupcev tega telefona. O sprednjem fotoaparatu in snemanju videa s tem telefonom pa kaj več v končnem testu, tale zapis je bil namenjen zgolj fotografiranju s tistimi petimi objektivi na zadnji strani.

Kot fotoaparat je Xiaomi Mi Note 10 zanimivo orodje s precejšnjimi sposobnostmi, tudi s pomanjkljivostmi, a na drugi strani še neizkoriščenim potencialom. Zanimivo bo videti, če bodo prihodnje posodobitve prinesle še kaj napredka. Že zdaj so rezultati lahko zelo dobri, prepričan pa sem, da bi bili lahko z naprednejšimi algoritmi še boljši.

Telefon s kodo GBXMNT10BF v trgovini Gearbest stane komaj verjetnih 387 evrov. Zelo verjetno bodo tisti, ki bodo zares izkoristili zmožnosti stomilijonskih tipal, konkretno dražji.

The post Fotografiranje s Xiaomijem Mi Note 10 appeared first on Tehnozvezdje.